URN_NBN_SI_doc-LPXSV552

450 Šolska kronika • 3 • 2013 slug, pometačev uradov, pismonošev in tako dalje. Učiteljem se je zdelo to dejstvo po- nižujoče, saj so bili med državnimi uradniki v najslabše plačanih razredih (Milharčič Hladnik 1995). Državni osnovnošolski zakon je predpisoval učne predmete, šolski in učni red ter učni smoter osnovnih šol, ni pa predpisoval podrobnega učnega načrta in učnih metod, saj naj bi se o tem pogovarjali učitelji na učiteljskih konferencah. To pa ni pomenilo, da so lahko učitelji izbirali tisto metodo poučevanja, ki se jim je zdela najbolj primerna, saj je zakon določal, da se morajo učitelji privaditi tiste metode, ki jo je odobrila okrajna učiteljska konferenca, ki pa je niso vodili učitelji, ampak šolski nadzorniki. Minister je maja 1874 objavil učne načrte za različne vrste ljudskih šol, ki so bili podlaga in pravilo za normalne učne načrte. Podrobne učne načrte je sprejela okrajna konferenca za vse šole v okraju, s čimer je bilo učiteljevo delo natančno dolo- čeno. Učitelji so bili sprva nad enotnimi učnimi načrti navdušeni, ko pa so ugotovili, da jih taki učni načrti močno omejujejo, saj jim določajo več dela in številne nove na- loge, se je njihovo navdušenje poleglo, saj je bila učiteljeva svoboda kljub možnostim odločanja o učnih metodah in podrobnem učnem načrtu na učiteljskih konferencah ter sodelovanju v učiteljskih svetih zelo omejena (Peček 1996). Učitelji so se za izboljšanje svojega položaja zavzemali že na učiteljskih zborova- njih, ki so jim bila dovoljena od leta 1848. Po sprejetju konkordata leta 1855, ki je dal vodilno vlogo šolskega nadzorstva cerkvi, je bilo delovanje učiteljev onemogočeno, saj je cerkev skrbno pazila na učitelje in jim predpisovala učno vsebino ter jim natančno določala njihovo delo. Proti koncu 60. let 19. stoletja se je začel položaj spreminjati, Učitelj in učenci 4. razreda ljudske šole v Globokem (pri Brežicah), leta 1914. (SŠM, fototeka)