Opombe
V Sloveniji je izjemno malo raziskav o tematiki žensk v zaporu, kar posledično pomeni majhno poznavanje dimenzij dojemanja žensk in njihovih izkušenj. Velik del raziskav se osredotoča na moške zapornike, saj ženske predstavljajo majhen delež zaporniške populacije in obrobno vprašanje v raziskovanju. Tuje raziskave v glavnem proučujejo značilnosti življenja žensk v zaporu z vidika specifik, ki so vezane na spol, kot so materinska vloga, zdravstvene značilnosti, oblikovanje strategij preživetja in načinov ohranjanja samopodobe. Zaradi majhnega obsega empirične vednosti s tega področja v Sloveniji je bil namen naše raziskave proučiti, kakšno je vsakdanje življenje zapornic na Igu glede na temeljne strukture vsakdanjosti. Uporabili smo kvalitativno metodologijo raziskovanja, z osredotočenostjo na subjektivnih pomenih, opredelitvah in specifičnih primerih. Empirične podatke smo zbrali s pomočjo poglobljenega polstrukturiranega intervjuja, da bi dobili natančnejši vpogled v izkušnje zaprtih žensk oziroma v doživljanje zaporne kazni in njihovo interpretacijo pomenov. Raziskovalno populacijo so predstavljale zapornice na Igu, in sicer glede na njihovo pripravljenost za sodelovanje. Vzorec predstavlja šestnajst zapornic, starih od šestindvajset do sedeminšestdeset let, ki so bile obsojene na zaporno kazen v trajanju od najmanj enega leta do največ enajst let. S pomočjo podatkov, ki smo jih pridobili v intervjujih, smo naredili analizo, ki nudi odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. V zvezi z raziskovalnim vprašanjem, kako vpliva prihod v zapor na posameznico in kaj pomeni zapuščanje preteklega vsakdanjega življenja oziroma oddaljevanje od njega, ugotovimo, da nekatere ženske doživljanje zaporne kazni delijo le s svojo družino oziroma celo zamolčijo mlajšim otrokom, da so v zaporu. Le malo žensk si želi podpore prijateljev, ne povedo jim, kje so, saj se bojijo obsojanja. Prihod v zapor za večino pomeni šok, saj izgubijo svobodo in stik z zunanjim svetom, socialne vezi so največkrat pretrgane. Sam prihod predstavlja fazo separacije, fizično in delno miselno oddaljevanje od prejšnjega življenja. Postopek sprejema v zapor ženske razumejo kot nujen in nanj nimajo posebnih pripomb. Delo pravosodnih policistov in policistk ocenijo kot korektno. Izkaže se, da so na začetku, ko bi najbolj potrebovale pogovor s strokovno osebo, psihologom, prepuščene same sebi. Psihologa v določenem obdobju sploh ni bilo v zaporu. Problematična je dvojna vloga zapora, saj ima poleg karceralne tudi vlogo ustanove, ki skrbi za odvisnice in psihično bolne ženske, česar ne more ustrezno opravljati.Drugo raziskovalno vprašanje se je nanašalo na potek prilagajanja na novo vsakdanje življenje v zaporu. Ugotovimo, da je bilo večini na začetku najtežje to, da so izgubile svobodo kot najdragocenejšo vrednoto. Opisujejo osamljenost, obup, tesnobo, prizadetost zaradi ločitve od ljudi (tudi domačih živali), s katerimi so bile povezane. Nekatere so bile, ko so jih zaprli, pod vplivom zdravil in drugih psihoaktivnih snovi, spoznavno zelo omejene. Glede na to, da ženske vstopijo v zapor z določenimi navadami in pojmovanjem sebe, opišejo razne moteče dejavnike kot posledico pravil skupnega bivanja. Nekatere se po določenem času prilagodijo na življenje v zaporu, ker jim drugega ne preostane, nekatere to opišejo kot podreditev. Želijo se izogniti predvsem sankcijam. Za ženske je moteče to, da so prisiljene živeti v eni sobi z večjim številom drugih oseb, kjer nimajo zasebnosti, preostali prostori so skupni. Pogrešajo ustrezne prostore za obiske, zlasti za obiske otrok (ni možnosti nočitve). Kot zelo moteče poudarijo odnose, saj verbalni in fizični konflikti predstavljajo težavo tudi v fazi prilagajanja. V zaporu veljajo trije režimi, glede na katere se ureja tudi varnost. Odprti oddelek ima svoje prostore izven glavne stavbe zapora, življenje polodprtega in zaprtega oddelka se odvija ločeno po nadstropjih, vendar je prepleteno do te mere, da so ženske iz polodprtega režima prikrajšanje za nekatere ugodnosti, kot sta mobilni telefon in internet. Nadzorovanje in opazovanje sta urejena z videonadzorom in z obhodi pravosodnih policistov in policistk štirikrat dnevno, nadzorujejo tudi okolico zapora. Večine tovrsten nadzor ne moti, saj se zaradi njega počutijo bolj varne. Nekatere motijo osebni pregledi, ko se vrnejo iz izhoda. Zlasti starejšim je to, da se morajo sleči, zelo ponižujoče. Nekaterim se zdijo ponižujoči tudi urinski testi, ki so nenapovedani. Zanikanje statusa odrasle osebe ženske poudarijo v povezavi z novim načinom odhoda v jedilnico, saj se počutijo kot majhni otroci, ko gredo v skupini, nadzorovano na obrok in nazaj. Tak postopek infantilizacije v zaporu predstavlja discipliniranje in podreditev. Prilagajanje motijo tudi problematične sostanovalke, ki imajo določene psihične težave, saj motijo red in povzročajo verbalne konflikte. Predvsem so problematične ženske, ki so zasvojene z drogo, med njimi so tudi povratnice. V povezavi s prilagajanjem ženskam veliko pomeni, da lahko nosijo svoja oblačila in se uredijo tako, kot si želijo. Uniforme pravosodnih policistov in policistk jih ne motijo oziroma samo takrat, ko imajo namenski izhod in jih ti spremljajo, zlasti če jih tudi vklenejo v lisice. V zvezi s prilagajanjem na novo življenje nas je zanimalo, kaj menijo o hrani v zaporu, saj iz nekaterih tujih raziskav izhaja, da zapornice uporabljajo »strategijo« prehranjevanja za vzpostavljanje, vzdrževanje in razlago odnosov, stikov in socialnih omrežij z drugimi zapornicami. Ženske v zaporu na Igu so soglasne glede tega, da je hrane v zaporu dovolj, čeprav imajo različna mnenja o tem, kakšna je. Na voljo imajo različne diete, dobijo lahko dodatno hrano pri obrokih, ki jo lahko tudi zamenjajo med sabo, vendar je tovrstna pomoč bolj izkazovanje naklonjenosti. Tako lahko tudi v zaporu govorimo o posebnem simbolnem pomenu hrane, vse bolj pa je poudarjena njena odnosna in statusna dimenzija. Vprašali smo jih tudi, kakšno zdravstveno oskrbo imajo. Podobno kot v tujih raziskavah ugotavljamo, da bolezni žensk niso le fizičnega značaja, ampak lahko čutijo tudi psihično obremenitev. Pri tistih, ki imajo zahtevnejše diagnoze, je težava ta, da ne morejo do svojega zdravnika, ampak je zdravstvena oskrba v zaporu oziroma so lahko napotene k specialistom v Ljubljano, kar je omejeno. Ker je prekinjena kontinuiteta zdravljenja, to lahko dodatno ogrozi njihovo zdravje oziroma povzroča strah. Nezadovoljstvo izrazijo tudi v povezavi z ginekološko in zobozdravstveno ambulanto.Tretje raziskovalno vprašanje se je nanašalo na to, kakšne strategije preživetja ženske razvijejo in kako oblikujejo nova socialna omrežja v zaporu. Nekatere ženske s pomočjo raznih substanc dneve v glavnem prespijo. Tiste, ki so aktivne, si zapolnijo dan z raznimi prostočasnimi dejavnostmi in delom v zaporu. Ritem življenja v zaporu ureja urnik, ki določa obveznosti, strogo odmerja dejavnosti in njihovo trajanje. Rutina in red večini skrajšata čas in nudita določeno strukturo in urejeno preživljanje časa. Psihično počutje zapornic je zelo povezano s socialno klimo, ki je prisotna v zaporskem okolju, to je z odnosi. Na Igu ženske pravosodne policistke in policiste pohvalijo, saj delajo profesionalno, jim pomagajo in so edini prisotni štiriindvajset ur na dan. Vendar je komunikacija z njimi bolj omejena, kot je bila, kar pomeni korak nazaj v totalno ustanovo. V povezavi z značilnostmi penološke doktrine »socioterapevtska usmeritev« v času naše raziskave v letu 2018 in 2019 ugotavljamo, da se je nadzor v zadnjih letih povečal, kar je v nasprotju z značilnostjo te usmeritve, to je manjšim poudarkom na varnostnih elementih. Večji nadzor ni le s pomočjo nadzornih kamer, zaklepanjem prehodov med trakti, ampak ženske tudi opazujejo in ocenjujejo, s kom komunicirajo in s kom se družijo. Begosumne na izhodih k zdravniku ali na sodišče vklenejo in določijo spremstvo. Vhodna vrata v zapor so zaprta, in ko gredo na sprehod v park, morajo skozi varnostni sistem (detektor). Pomemben element socioterapevtske usmeritve je zaupanje v pozitivne osebnostne lastnosti obsojenk. Zlasti povratnice ugotavljajo, da jim osebje v zaporu ne dopusti možnosti, da so se spremenile in jih obravnavajo glede na izkušnje, ki so jih imeli z njimi v prejšnjih kaznih. Zaznavajo tudi odsotnost horizontalnega toka komunikacij z vodstvom oziroma osebjem. Na podlagi dobrih medčloveških odnosov lahko nastanejo nova socialna omrežja v zaporu, kar se v določenih primerih tudi zgodi, ko se ženske povezujejo predvsem med sabo. Zaupajo le določenim, predvsem tistim, s katerimi preživijo največ časa. Čas v zaporu doživljajo različno, nekaterim ga celo primanjkuje, saj imajo preko dneva zapolnjene vse ure. Zlasti tiste, ki v zaporu delajo in opravijo še druge obveznosti, so utrujene in nimajo veliko časa zase, predvsem ne za daljše sprehode v parku. Čeprav jim delo na neki način olajša bivanje v zaporu, pa poročajo, da je predvsem delo v kuhinji in pralnici lahko naporno, saj se je nekaterim zaradi dela zdravstveno stanje tudi poslabšalo. Poleg tega osemurno delo ni plačano, dobijo simbolno nagrado. Nove socialne vezi, ki jih ustvarijo v zaporu, so pomembne, saj delno nadomestijo tiste, ki so jih imele zunaj. Kot strategijo lažjega preživetja omenijo medsebojno pomoč, ki je materialna in psihična. Pomanjkanja informacijske opore nismo zaznali, saj poročajo, da gledajo razne informativne oddaje, poročila, berejo dnevne časopise, vprašajo osebje. V zaporu se ženske soočijo tudi s strahom. Večinoma jih je strah drugih obsojenk, saj si ženske lahko škodujejo z obrekovanjem in izmišljenimi stvarmi. Strah jih je tudi neugodnih rezultatov na urinskem testu, ki pomenijo sankcije, kot je odvzem raznih ugodnosti.Četrto raziskovalno vprašanje se je nanašalo na vlogo družine in prijateljskih omrežij. Večini žensk nudi družina največjo oporo. Vendar ugotovimo, da nekatere družinski člani obsojajo in jim njihovi obiski predstavljajo dodatno breme. Pomembno vlogo za zapornice imajo otroci, ker njihovemu življenju dajejo smisel, saj načrtujejo svojo prihodnost z njimi. Presenetljiva je ugotovitev, da nekatere ženske ne želijo obiskov svojih prijateljev, saj je strah pred tem, kaj bodo rekli, večji od želje po druženju. Bojijo se stigmatizacije po vrnitvi v domače okolje. V zaporu ne iščejo prijateljic, le malo jih ima z drugimi prijateljski odnos. Bolj kot prijateljski odnos nekatere povezuje formiranje v skupino, ki se počuti nadrejena drugim. Opisujejo hierarhične odnose, ki se formirajo v zaporu. Največkrat imajo svojo skupino povratnice, ki imajo več izkušenj od drugih in jim to daje občutek nadvlade. V petem sklopu nas je zanimalo, kako si ženske osmišljajo bivanje v zaporu, kakšne načrte imajo za prihodnost, kaj jim je pomembno v življenju in česa se veselijo. Skupno vsem je, da želijo čim prej oditi iz zapora, v življenje. Tu se srečujemo z vprašanjem penološke prakse, ki se nanaša na vključevanje obsojenih oseb v zunanji svet. Ugotavljamo, da je v zaporu na Igu sicer nekaj tematskih delavnic, vendar sistematične priprave na življenje zunaj ne dobijo. Ženske poročajo, da jih je življenje v zaporu spremenilo, začele so analizirati sebe in se spoznavati. Nimajo več velikih želja in pričakovanj, materialnih in finančnih zahtev, ampak so našle smisel v vsakdanjih malenkostih. Želijo si izboljšati odnose z otroki in družino oziroma si jo ustvariti, začeti novo življenje. Za nekatere ostaja odprto vprašanje, kje bodo stanovale in ali bodo dobile delo. Na primeru povratnic ugotovimo, da je večina žensk, ki pride iz zapora, več ali manj prepuščena sama sebi in kljub dobrim sklepom in nameram težko prekine stare vzorce obnašanja.Na koncu smo ugotavljali, kakšen je odnos žensk do kaznivega dejanja. Nekatere obžalujejo, jih je sram, drugim je samo žal, da so jih zalotili. Ni samo slabše ekonomsko stanje žensk razlog, da se odločijo za razne finančne goljufije, kraje. Tovrstna kazniva dejanja zagrešijo tudi ženske, ki imajo urejene službe. Nekatere med slednjimi tudi ugotavljajo, da so bile žrtve spletk drugih, nekatere pa prevzamejo odgovornost nase. Dolge kazni se jim zdijo nesmiselne, saj lahko zapor na njih »vzgojno« vpliva prvo, drugo leto, kasneje pa opišejo preživljanje kazni kot izgubo časa in životarjenje.