Opombe
Disertacija predstavlja sociolingvistično analizo odnosa do t. i. evroangleščine kot različice angleščine, kakršna se pogosto uporablja v večkulturnem in večjezičnem delovnem okolju inštitucij Evropske unije (EU). Zlasti v Evropski komisiji (EK) je angleščina že prevzela vlogo dejanskega primarnega delovnega jezika, kar je razvidno iz najnovejših dosegljivih podatkov njene prevajalske službe, po katerih je bilo leta 2014 kar 81,3 % vseh izvirnikov osnovanih v angleškem jeziku (v primerjavi s 77,6 % v letu 2012 in z 62 % v letu 2004), medtem ko je bila francoščina kot drugi najpogostejši delovni jezik uporabljena v le 5 %. Opravljena raziskava zajema vzorec 285 predstavnikov EK, ki prihajajo iz različnih držav EU, osredotočili pa smo se predvsem na tiste govorce, katerim angleščina ni materni jezik. Ker je bilo proučevanje odnosa do evroangleščine usmerjeno zlasti na ugotavljanje sprejemljivosti določenih jezikovnih vzorcev, ki že odstopajo od modela angleščine rojenih govorcev, smo s korpusno analizo pisnih besedil EU ugotavljali njihovo pojavnost in pogostost. S tem smo določili, katere izmed pogosteje zastopanih prvin evroangleščine vključiti v testne stavke, s katerimi smo anketirance soočili. Menimo, da so pisci izbranega jezikovnega korpusa kar se da skladni z udeleženci spletnega anketiranja, saj vsi predstavniki opazovane populacije delujejo v eni izmed glavnih inštitucij EU. Analiza podatkov, ki jih predstavlja ta disertacija, kaže na to, da nerojeni govorci, ki smo jih anketirali, predlagana odstopanja od predpisane jezikovne norme sprejemajo zlasti zaradi pomanjkljive jezikovne zmožnosti in/ali prepletanja maternih jezikov, rojeni govorci pa jih sprejemajo predvsem zaradi nepravilne uporabe slovničnih pravil. Posledično ugotavljamo, da anketiranci kot celota na splošno stremijo k modelom standardne angleščine, in sicer britanske angleščine, in tako evroangleščine ne smatrajo kot ustrezno rabo jezika, h kateri bi zavestno težili. Čeprav trdimo, da predstavniki inštitucij EU, ki govorijo in pišejo v imenu širše evropske javnosti, do neke mere dejansko razvijajo specifično rabo jezika, ki že odstopa od modela angleščine rojenih govorcev, gre pri analiziranem besedišču v večini za bolj ali manj opazen žargon EU kot politične in gospodarske skupnosti njenih številnih držav članic, ne pa že za izražanje skupne kulture in identitete EU. Zaključujemo torej, da se v inštitucijah EU evroangleščina kot evropska različica angleščine, primerljiva z angleščinami notranjega ali zunanjega kroga, ni razvila oz. se tudi ne razvija.