Interpasivnost je uveljavljen kulturni pojav delegiranja občutkov od posameznika na predmete. Širjenje interpasivnih praks je v sodobnem času odraz procesov družbenega pospeševanja, zahtev po posameznikovi opolnomočenosti in izpolnjevanju lastnih zahtev po »dogajanju« ter neoliberalne retorike izbire in odgovornosti. Z analizo in interpretacijo primarnih in sekundarnih virov besedilo predstavlja in pojasnjuje strategije interpasivnosti, ki se odražajo v rabi posameznih digitalnih tehnologij. Rabe tehnologije odražajo družbene prioritete, v rabi tehnologije kot infrastrukturi družbenosti se posledično odražajo tudi strategije interpasivnosti. Besedilo v razvejanih praksah sodobnega komuniciranja izpostavlja situacijsko pogojeno dvojnost komunikacijskega delovanja: vsako družbeno delovanje predpostavlja specifično družbeno regulirano in konvencionalizirano prakseološko semiotiko, s katero sporočamo svoje delovanje, to isto semiotiko pa lahko uporabimo tudi za doseganje nasprotnih ciljev: da se izognemo delovanju in ga delegiramo na element materialne kulture

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-73FZMOOL

COBISSID

110831107

Objavljeno

10.08.2022

Metapodatki

Citiranje

APA:

Praprotnik, Tadej (2022). Konzervirani nasmeh. Družboslovne razprave, letnik 38, številka 99, str. 45-76. URN:NBN:SI:DOC-73FZMOOL from http://www.dlib.si

MLA:

Praprotnik, Tadej. "Konzervirani nasmeh." Družboslovne razprave letnik 38. številka 99 (2022) str. 45-76.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-73FZMOOL>

Družboslovne razprave
2014
(Zbirni zapis)