Opombe
Disertacija Razumevanje sekularne dobe pri Charlesu Taylorju kot napetost med imanenco in transcendenco obravnava razumevanje sekularizacije, kot ga v svoji misli poda kanadski filozof Charles Taylor. Osredotočamo se predvsem na napetost, ki v sekularni dobi nastane med zgolj imanentnim razumevanjem resničnosti, dobrega in smisla ter različnimi vzgibi, ki jih človek doživlja v svojem življenju in mu kažejo na presežnost – transcendenco. Ob analizi splošnih teorij sekularizacije podamo Taylorjev izvirni pogled na sekularno dobo, ki se posebej osredotoča na spremenjene pogoje verovanja. Začetke teh sprememb Taylor postavi v čas reforme, ko se po njegovem odstranijo braniki pred nevero: odčaranje sveta, premik od skupnosti k posamezniku, umik antistrukture, premik od predstave časa kot kairos v predstavo kot kronos, ter premik iz pogleda, ki razume stvarstvo kot kozmos v pogled, ki ga razume kot vesolje, torej tehnično. To ima za posledico vzpostavitev modernega moralnega reda in ekskluzivnega humanizma, ki svet zapreta v imanentni okvir. Ta je na videz zaprt za transcendenco. Taylor pokaže, da sekularna doba ni zaprta za transcendenco, ampak se zaradi spremenjenih pogojev vere odprejo tudi nove možnosti religijskih in svetovnonazorskih pogledov, ki so po njegovem v sekularni dobi enakopravni. Posledica pluralnosti v sekularni dobi je, da je posameznikovo stališč, naj bo utemeljeno na presežnem ali sekularnem, nenehno izzvano. To vodi človeka na pot iskanja, v katerem se odpirajo nove poti, oziroma nove oblike, ki vodijo do presežnega. Novi prostor presežnega se odpira v izkustvu čudenja in lepote, ter znotraj obrednosti in skupnosti. Občutje, ki ga vzbudi napetost prek naštetih vzgibov, ki jih doživlja, se na najbolj celostni način uresniči prav znotraj skupnosti, kjer človek doživlja presežno prek skupnega dobrega, socialnega vidika medsebojne odgovornosti in dialoga. Ob aplikaciji Taylorjeve teorije sekularizacije na konkretno družbo in izzive Cerkve pokažemo, da je pri novih oblikah duhovnih iskanj (preseganje zgolj imanentnega), vidik občestvenosti, socialne razsežnosti in dialoga tisti, ki se dopolnjuje v poudarkih papeža Frančiška, ko govori o pomenu vesoljnega bratstva.