Rikardijanske pogodbe : prihodnost obligacijskega prava ali nišni produkt?

slovenski

2019

letnik 45, številka 6/7

IUS SOFTWARE d.o.o.
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Rikardijanske pogodbe (angl. Ricardian contracts) so pravnotehnološki koncept sestave, sklepanja in izpolnjevanja pogodb. Rikardijanska pogodba v enem elektronskem dokumentu združuje pogodbeno besedilo v običajnem pravnem jeziku s semantično identično različico, izraženo v strojno berljivem formaliziranem jeziku. Taka kombinacija teoretično omogoča izvršljivost pogodbe prek sodnega sistema, hkrati pa tudi avtomatizacijo izvršitvenih ravnanj, upravljanja, analize in - če je to za pogodbo relevantno - zagotavljanja skladnosti poslovanja. Prispevek se na kratko dotakne tudi tako imenovanih pametnih pogodb v verigi podatkovnih blokov (angl. smart contracts) in opozori na njihove omejitve. V nasprotju s pametnimi pogodbami rikardijanske pogodbe ne zahtevajo popolne formalizacije pogodbenih določil, temveč sestavljavcu še vedno omogočajo uporabo pomensko odprtih pravnih pojmov (na primer sklicev na standarde skrbnosti). Implementacije rikardijanskih pogodb so trenutno večinoma v fazi aplikativnih raziskav, se pa predvsem v finančni industriji (na primer na področju izvedenih finančnih instrumentov) že pojavljajo tudi delujoči sistemi. Prispevek prikaže nekaj teoretičnih vprašanj, ki jih odpira ta koncept, predvsem problematiko razvoja ustreznega formaliziranega jezika (ali jezikov) in s tem povezan problem prevedljivosti (zagotavljanje pomenske enakosti različic v naravnem in formaliziranem jeziku). Za uresničitev polnega nabora funkcionalnosti rikardijanskih pogodb bo potrebna tudi dograditev ustreznega pravnega okvira in tehnične infrastrukture, glavni izziv za širšo uveljavitev pa je trenutno pomanjkanje enotnih standardov za formalizirani jezik in podatkovne formate.

25.03.2020