Opombe
Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi "nogometaši" na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi "misijonarji", ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca - nekateri so jo imenovali tudi Beli orli - v pičlih desetih letih (med letoma 1919-1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.