Opis
Avtor v prispevku obravnava davčno samoprijavo, ki je predmet naše splošne davčne zakonodaje oziroma Zakona o davčnem postopku in pomeni določeno uravnoteženje strogim davčnim predpisom. Gre za poseben materialni davčni institut, katerega osnovni namen je privabiti zavezance za davek, da v zameno za oprostitev predpisane prekrškovne kazni izpolnijo svojo davčno obveznost, ki je iz kateregakoli razloga niso oziroma so jo le delno. Temeljna razlika med samoprijavo in drugimi davčnimi instituti, ki omogočajo kasnejšo izpolnitev davčnih obveznosti, je v tem, da je samoprijava dovoljena tudi takrat, ko zavezanec celo namerno ni pravilno ali sploh ni izpolnil davčne obveznosti, a si je kasneje premislil. Protidajatev za samoprijavo je oprostitev na prekrškovni ravni, ki sicer obstoja prekrška ne odpravlja, ga pa naredi nekaznivega. Zavezanec mora ob vložitvi samoprijave svojo realno davčno obveznost, povečano za predpisane obresti, izpolniti, sicer njeni učinki ne nastopijo. Samoprijava je v slovenski davčni zakonodaji normirana v Zakonu o davčnem postopku v dveh delih. Razmeroma stroge zakonske pogoje in način predložitve davčnega obračuna ali davčne napovedi na podlagi samoprijave ureja prvi splošni del zakona. Izjeme od prekrška pri samoprijavi pa so določene v okviru kazenskih določb zakona. Samoprijava, ki omogoča storilcu prekrška oprostitev na prekrškovni ravni, ni dopustna za vse davčne prekrške, pač pa le za tiste, ki so povezani z izpolnjevanjem davčnih obveznosti in so določeni v Zakonu o davčnem postopku. Pri tem se samoprijava nanaša le na primere, kjer gre za prekršek, ki ga je zavezanec storil ob zakasneli predložitvi davčnega obračuna ali davčne napovedi zaradi premalo plačanega davka. Sicer pa slovenska pravna ureditev pozna institut samoprijave tudi v okviru Zakona o davku na dodano vrednost, ki pa se vsebinsko ne razlikuje od samoprijave v Zakonu o davčnem postopku, pač pa gre zgolj za prilagoditev načinu izpolnjevanja davčnih obveznosti prek obračuna davka na dodano vrednost. Davčni postopek s samoprijavo se vedno začne na zahtevo zavezanca za davek, ki naknadno predloži prepozno vloženi davčni obračun ali davčno napoved, v kateri prikaže neplačan oziroma premalo plačan davek. Zakasneli davčni obračun ali davčno napoved kot samoprijavo mora zavezanec za davek vložiti pravočasno in le enkrat za isto davčno obveznost. Samoprijava je pravočasna, če je vložena najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do vročitve odmerne odločbe, do začetka prekrškovnega postopka oziroma začetka kazenskega postopka. Zavezancu za davek, ki ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev, davčni organ samoprijavo zavrne in jo v nadaljnjem postopku obravnava kot obračun ali napoved, vloženo po izteku zakonskega roka. Samoprijava je za zakonodajalca, državo in njene organe, pristojne za pobiranje dajatev, zelo pomemben upravni institut. Iz podatkov finančne uprave je razvidno, da zavezanci za davek pogosto uporabljajo samoprijavo kot zakasneli način izpolnitve davčne obveznosti in posledično prispevajo v proračun relativno velik znesek javnih prihodkov. Tudi zakonodajalec z vidika varovanja javne koristi pri pobiranju dajatev pogosto posega v institut samoprijave, kar seveda ni v prid pravni varnosti na davčnem področju. Pri tem se v okviru normativne ureditve samoprijave odpirajo določena vprašanja in dileme, ki kažejo na pomanjkljivo normiranje instituta in posledično možnost sprejemanja arbitrarnih odločitev in neenake obravnave zavezancev v praksi. Nekatere med njimi, ki so lahko v škodo zavezancev za davek, avtor v prispevku izpostavlja ter dodaja primerjalni pogled na institut v Avstriji in Nemčiji.