Opombe
Po začetku druge svetovne vojne v Sloveniji in razdelitvi ozemlja je nemški okupator po odhodu okupacijskih enot vzpostavil svojo civilno upravo v Spodnji Štajerski in v t. i. Južni Koroški. To upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja in jugoslovanski del Koroške, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 naprej pa koroški deželni vodja Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. V dogovoru med vodjo civilne uprave in skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, so poleti 1941 po nemškem modelu in podobnih vzpostavitvah v zasedenih deželah s civilno upravo ustanovili na Spodnjem Štajerskem in Južni Koroški enote vermanšafta, ki so bile podrejene SA skupini Südmark. Po organizacijski vzpostavitvi in imenovanju vodij je potekalo do oktobra 1941 evidentiranje gorenjskih mož v starosti od 18 do 45 let. Čeprav je bilo po odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote vermanšafta so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje, sodelovale na različnih dogodkih in zbirale sredstva za različne formacije in skupine. Vodje in podvodje vermanšafta so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Do spomladi 1942 število vermanov na Gorenjskem ni preseglo 17.000 mož. Vermani so bili po hierarhičnem sistemu SA v okviru enot vključeni v "Wehrmannschaftsbrigade Oberkrain". Od zgodnje pomladi so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, h orožnikom in t. i. Nujni tehnični pomoči. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že od spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. 7. julija 1942 je gauleiter Friedrich Rainer uvedel t. i. dolžnost do služenja v državni delovni službi in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic, in sicer v povezavi z odlokom nemškega notranjega ministrstva z dne 14. oktobra 1941. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce Gorenjske s podelitvijo državljanstva začeli veljati isti zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Tako so tudi vojaški prijavni uradi, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941 pozvali občinske urade, naj pripravijo evidence letnikov, ki bi bili vpoklicani v nemško vojsko. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926, pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, na koncu so avgusta 1943 vpoklicali v državno delovno službo RAD letnik 1926. Prvi vpoklicanci so bili letniki 1923 in 1924, v RAD taborišča pa so bili poslani januarja 1943. Po polletnem služenju v RAD so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Skupno število prisilno mobiliziranih presega 11.000. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško ali rusko ujetništvo. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa je bila ustanovljena 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi. Več tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, nekaj sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti. Po koncu vojne so se iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine petdesetih let. Status prisilnega mobiliziranca po vojni je bil odvisen od situacije v ožjem domačem okolju. Veliko jih je bilo obravnavanih kot državljani drugega razreda, imeli so težave pri šolanju, zaposlitvi.