Opombe
Oksidativni stres je eden od možnih vzročnih mehanizmov za povečevanje incidence neplodnosti, ki zajema vplive okolja, sodobnega življenjskega sloga in psihološke dejavnike ter morebitne bolezni. Zaenkrat je vloga oksidativnega stresa pri reprodukciji žensk malo raziskano področje. V reproduktivnih organih je v primerjavi z ostalimi organi v človeškem telesu zelo visoka raven mitohondrijev, zato je razumljivo, da je oksidativni stres pomemben v različnih fizioloških procesih, tudi pri zorenju in oploditvi jajčne celice. Oksidativni stres poruši razmerje med oksidanti in antioksidanti. Razmerje je lahko spremenjeno zaradi povečane koncentracije prostih radikalov ali znižane stopnje antioksidantne zaščite. Ne glede na izvor lahko presežek reaktivnih prostih radikalov v telesu povzroči vrsto strukturnih in funkcijskih poškodb v sami celici in razvoj različnih patoloških stanj. Poškodbe so lahko epigenetske ali genetske. V procesu staranja postajajo jajčne celice pri ženskah slabše kakovosti in vsebujejo več poškodovane mitohondrijske DNA. Prav tako je več poškodovanih celičnih membran in pridobljenih kromosomskih aneuploidij. Podobne spremembe se lahko pojavijo tudi pri neplodnih ženskah v povezavi z oksidativnim stresom. V raziskavi smo želeli oceniti status oksidativnega stresa in pojasniti njegovo vlogo v povezavi z Antimüllerjevim hormonom (AMH) in estradiolom v foliklovi tekočini ter oceniti morebitno povezavo teh označevalcev z zrelostjo jajčnih celic in njihovo stopnjo oploditve. Vključili smo 409 naključnih pacientk, ki so v obdobju od marca 2013 do decembra 2014, prvič vstopile v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) in podpisale privolitev za sodelovanje v študiji. Glede na vzrok neplodnosti smo jih razdelili v 4 skupine: 36 pacientk s sindromom policističnih jajčnikov (PCOS), 72 pacientk z endometriozo, 41 pacientk s tuboperitonealnim faktorjem neplodnosti (TPF) in 48 zdravih žensk z vzrokom neplodnosti pri moškem, ki smo jo obravnavali kot kontrolno. Pri vsaki bolnici smo uporabili vzorec foliklove tekočine iz vodilnega dominantnega folikla. Merili smo foliklovo koncentracijo AMH, estradiola in izbranih označevalcev oksidativnega stresa: celokupni antioksidantni status (TAS), 8-izoprostan (8-IP), 8-hidroksi-2'-deoksigvanozin (8-OHdG), dROM in PAT. Koncentracija AMH se med skupinami z različnimi diagnozami ni signifikantno razlikovala. Mediana koncentracij estradiola v foliklovi tekočini je bila statistično pomembno nižja v skupini s PCOS (P = 0,0460) in tudi v skupini z endometriozo (P < 0,0001) v primerjavi s kontrolno skupino. Med skupinama s TPF in kontrolno skupino Teja Fabjan. Antiműllerjev hormon in označevalci oksidativnega stresa kot prognostični dejavniki oploditve v postopku zunajtelesne oploditve. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, 2022 II nismo zaznali statistično pomembnih razlik v koncentraciji estradiola v foliklovi tekočini. Med koncentracijami AMH in koncentracijami estradiola nismo našli povezave (Spearmanov rho koeficient je bil 0,0499). Pri označevalcih oksidativnega stresa smo med skupinami potrdili več razlik. Koncentracija 8-IP je bila statistično pomembno najvišja v zdravi skupini v primerjavi z vsemi tremi skupinami pacientk (253,35 pg/mL v primerjavi s 85,97 pg/mL pri PCOS, 91,07 pg/mL pri endometriozi in 91,8 pg/mL pri TPF; P?0,0005). Takšen rezultat ni bil pričakovan, saj bi pri zdravih pacientkah pričakovali manj poškodovanih lipidov. Meritve 8-OHdG v raziskavi se niso razlikovale med foliklovimi tekočinami pacientk z endometriozo in zdravimi. V foliklovi tekočini pacientk s PCOS pa smo zaznali signifikantno nižje koncentracije 8-OHdG (6,82 ng/mL pri PCOS in 14,81 ng/mL pri zdravih; P = 0,0001). Meritve TAS v naši raziskavi povišane stopnje antioksidantne moči ne potrjujejo, saj so bile pričakovano nižje v foliklovih tekočinah v vseh skupinah pacientk v primerjavi s kontrolno skupino. Glede na referenčne meje testa dROM smo zaznali pri pacientkah z endometriozo (422 UCarr) in PCOS (414 UCarr) izrazit oksidativni stres. Meritve dROM v foliklovi tekočini pri pacientkah s TPF so kazale zmeren oksidativni stres (375 UCarr), kontrolna skupina pa je signifikantno odstopala (302,6 UCarr; P < 0,0001), vrednosti so bile v večini negativne. Pri testu PAT smo pri vseh treh skupinah pacientk zaznali povišano antioksidatno aktivnost v primerjavi s kontrolno skupino (2751,5 UCor pri endometriozi, 2618 UCor pri PCOS, 2954,7 UCor pri TPF in 2365 UCor pri kontrolah; P?0,0020; povprečje ali mediana smiselno uporabljena glede na porazdelitev). Razmerje med testoma dROM/PAT je pokazalo signifikantno višjo stopnjo oksidativnega stresa pri pacientkah s PCOS in endometriozo v primerjavi s kontrolno skupino, kar potrjuje obe delovni hipotezi (P = 0,0076 pri endometriozi in P = 0,0049 pri PCOS). V foliklovi tekočini pacientk s TPF, razlika v razmerju med testoma ni bila statistično signifikantna v primerjavi s kontrolno skupino (P = 0,4933). Povezavo med koncentracijo posameznega označevalca v foliklovi tekočini v vsaki skupini pacientk in zrelostjo in oploditvijo celice iz tega folikla smo preverjali s pomočjo analize ROC. Koncentracija 8-OHdG pa je pomembno izstopala v skupini pacientk s PCOS (AUC = 0,886 za napoved zrelih in AUC = 0,839 za napoved oplojenosti jajčnih celic). Nižja koncentracija 8-OHdG kaže na boljši izzid postopka. V skupini PCOS smo zaznali tudi močnejšo napovedno vrednost količnika dROM/PAT tako za zrelost kot oplojenost jajčnih celic. Nižja vrednost količnika kaže na večjo verjetnost, da bo celica zrela ali oplojena. Prvo hipotezo v kateri smo predvideli, da bodo koncentracije biokemijskih označevalcev oksidativnega stresa v foliklovih tekočinah pacientk s PCOS zvišane smo potrdili z označevalci dROM, PAT in TAS in ovrgli z označevalcema 8-OHdG in 8-IP. Koncentracije AMH niso bile signifikantno višje pri pacientkah s PCOS v primerjavi s kontrolno skupino, kot smo predvidevali v prvi hipotezi. V prvi hipotezi smo tudi predvideli manjše število zrelih in oplojenih jajčnih celic v skupini žensk s PCOS. Tega nismo potrdili, saj smo dobili enako število zrelih in oplojenih jajčnih celic kot v kontrolni skupini. Drugo hipotezo v kateri smo predvideli, da bodo koncentracije biokemijskih označevalcev oksidativnega stresa v foliklovih tekočinah pacientk z endometriozo zvišane smo potrdili z označevalci dROM, PAT in TAS in ovrgli z označevalcema 8-OHdG in 8-IP. Koncentracije AMH niso bile signifikantno nižje pri pacientkah z endometriozo v primerjavi s kontrolno skupino, kot smo predvidevali v drugi hipotezi. V drugi hipotezi smo predvideli tudi enako število zrelih in oplojenih jajčnih celic v skupini žensk z endometriozo in smo jo potrdili. Naša raziskava je med prvimi, ki je merila 8-IP, dROM, PAT v foliklovi tekočini in na sploh prva, ki je koncentracije vseh uporabljenih označevalcev (poleg naštetih tudi 8-OHdG, AMH in estradiol) merila v ločeni foliklovi tekočini vodilnega folikla in iskala morebitne povezave z zrelostjo in oploditveno sposobnostjo jajčne celice. Odkrili smo povezavo med koncentracijo 8-OHdG in količnikom dROM/PAT v foliklovi tekočini in zrelostjo jajčnih celic ter njihovo oploditveno sposobnostjo pri bolnicah s PCOS. To pomeni, da bi označevalec 8-OHdG in količnik dROM/PAT v posamezni foliklovi tekočini lahko uporabili kot napovedni označevalec, ki kaže na večjo možnost, da se bo jajčna celica uspešno oplodila. Nižja koncentracija 8-OHdG, torej manj poškodb v DNA, kaže na boljši izzid postopka. Nižja vrednost količnika dROM/PAT kaže na nižjo stopnjo oksidativnega stresa in s tem večjo verjetnost, da bo celica zrela ali oplojena, kar je pričakovano. Količnik dROM/PAT je še posebej zanimiv označevalec za tako rabo, saj se določa na obposteljnem sistemu. Analiza bi se lahko izvedla že ambulatno takoj po odvzemu. Opisani rezultati lahko predstavljajo dobro izhodišče za nadaljne raziskave in razvoj označevalcev za spremljanje oksidativnega stresa kot napovednih dejavnikov oploditve v postopkih OBMP.