The Diocese of Narona (Ecclesia Naronitana)

angleški

2010

letnik 61, številka 1

škofije    Naronska škofija   zgodnje krščanstvo   pozna antika   6.st.   Dalmacija    arheološke najdbe   epigrafika    literarni viri   Hrvaška 

ZRC SAZU
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Krščanski skupnosti naronitske škofije (Ecclesia Naronitana) je treba pripisati največje zasluge za pokristjanjevanje ljudstev, živečih v osrednjem delu vzhodnega Jadrana. Že zgodaj so glasniki vere širili krščanstvo na to območje, najprej vzdolž transportnih poti, ki so povezovale mesto Narona s Salono, in po dolinah Neretve, Trebižata in Bregave v Hercegovini. Sv. Venancij, ki je kot mučenik umrl med letoma 257 in 260 n. št. nekje med Dalmati (inter Dalmatas), je svojo misijonsko pot začel ravno z območja Narone. Naronska škofija je bila ustanovljena pred Marcelom (Marcellus episcopus Ecclesiae Naronitanae), edinem po imenu znanem škofu Narone. Zgodnjekršanske bazilike v zaledju Narone so bile zgrajene in okrašene v istemarhitektonskem slogu. Zatorej lahko upravičeno domnevamo, da so bila ozemlja, ki ležijo v neposredni bližini Narone in tudi v dolini Neretve, pod jurisdikcijo naronskega škofa. Otoki Mljet, Korčula in Lastovo, polotok Pelješac in makarska obala so bili del epitavrske (Ecclesia Epitauritana) in salonske škofije (Ecclesia Salonitana) ter po letu 533 n. št. tudi mukurske (Ecclesia Muccuritana). Vsaj od 6. stol. naprej je imel salonski (nad)škof vrhovno cerkveno avtoriteto v Dalmaciji. Cerkvene stavbe, prvotno cerkve, locirane v zaledju, ki so ohranile svojo prvotno funkcijo ves srednji vek, kažejo na to, da nekaj segmentov kršanstva, ki se je širilo iz Narone, ni usahnilo po prenehanju delovanja naronske škofije.

05.09.2012