Opis
Avtor v prvem delu obravnava genezo ustavnih sprememb, sprejetih zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo (t. i. evropski člen). Ko kritično ocenjuje te ustavne spremembe, ki temeljijo na abstraktnem (zavrnjeni so bili predlogi,da se v ustavi izrecno omeni vstopanje v Evropsko unijo) in restriktivnem pristopu, ugotavlja, da so vendarle omogočile z ustavnopravnega vidika korektno vključevanje Slovenije v Evropsko unijo. Po avtorjevem mnenju imata največji pomen dve sprejeti spremembi. Prva ugotavlja, da se pravo mednarodnih organizacij v Sloveniji uporablja v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, kar omogoča neposredno uporabo in primat prava Evropske unije. Druga govori o motivih vključevanja Slovenije v mednarodne organizacije (spoštovanje človekovih pravic, demokracije in načel pravne države) ter po oceni ustavnopravnih strokovnjakov omogoča ustavnemu sodišču, da bi v izjemnih primerih lahko posredovalo, če bi bile te vrednote s pravom Evropske unije kakor koli ogrožene. Ob tem ugotavlja, da je Evropska unija v zadnjem obdobju, še posebej s sprejemom Listine temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2000 in ob sprejemanju Ustave za Evropo, veliko investirala v razvoj in varstvo človekovih pravic. Avtor v drugem delu svojega referata obravnava tiste izkušnje dosedanjega, več kot štiridesetletnega delovanja Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so pomembne z vidika novih zahtevnih nalog, ki ga čakajo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Pri tem posveča največ pozornosti tistim odločitvami ustavnega sodišča, ki se kakor koli ukvarjajo z judikaturo tujih sodišč, na primer nemškega zveznega ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ZDA, ter z Evropsko konvencijo človekovih pravic in judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Ustavno sodišče se je doslej na EKČP sklicevalo v več kot 300 odločitvah, v približno 80 primerih pa se je v obrazložitvi svojih odločitev sklicevalo na judikaturo ESČP. Analiza teh primerov kaže, da se v njih ustavno sodišče ni omejevalo na zelo maloštevilne odločbe ESČP, v katerih je bila Slovenija tožena stranka. Poseben pomen ima sklicevanje na EKČP in judikaturo ESČP v primerih, kadar je raven varstva nekaterih človekovih pravic v Ustavi Republike Slovenije nižja kot v EKČP. Avtor kritično obravnava prakso slovenskih sodišč glede sojenja v razumnem roku. V sklepnem delu daje avtor predlog za spremembo ustave, ki bi ukinila pristojnost ustavnega sodišča, da presoja ustavnost podzakonskih aktov, zaradi česar se pred ustavnim sodiščem znajdejo spori, ki so v drugih državah Evropske unije šele komaj na ravni nižjih sodišč rednega sodstva, in pobudo za oblikovanje posebnega sporazuma o medsebojnem informiranju in sodelovanju ustavnih sodišč, kadar obravnavajo zadeve, povezane s pravom Evropske unije.