Opombe
Čustveni razvoj v odraslosti zahteva zmožnost dolgoročne intimne zavezanosti svojemu partnerju, ta pa je povezana z občutjem, da se je mogoče na to osebo varno navezati. To oseba lahko stori le, če doseže čustveno avtonomijo in se lahko mirno poslovi od svoje primarne družine (Cvetek 2014, 153).Doktorska disertacija obravnava problematiko vztrajanja in stabilnosti dolgotrajnega partnerskega odnosa z namenom ohranjanja odnosa prek predanosti, varnosti in dostopnosti drug drugemu. V teoretičnem delu avtorica najprej oriše pojmovanja glavnih tem, ki se jih disertacija dotika, to so zavezanost, navezanost, intimnost in zadovoljstvo. V vsakem delu konkretno in natančno obdela razvojne poti pojmov, opredelitev pojmov, temeljne značilnosti pojmov, teorije in različna pojmovanja, ključne teoretične modele ter glavne avtorje, ki so se v preteklosti s temi tematikami srečevali in pomembno vlivali na razvoj teh znanosti, ter seveda naredi pregled sodobnih raziskav s posameznega področja. Pri vsakem od štirih glavnih področij so posebej predstavljene glavne dimenzije, ki so tudi predmet raziskave. Avtorica smiselno vleče teme relacijske povezanosti, vzajemnosti med partnerjema ter stabilnosti odnosa kot rdečo nit skozi vse štiri glavne kategorije, kar označuje glavni vidik celotne raziskave, to je časovna komponenta – dolgotrajni partnerski odnosi. Raziskovalni del disertacije je sestavljen iz kvantitativne in kvalitativne raziskave. V kvantitativnem delu avtorica raziskuje, kateri od vključenih dejavnikov (zadovoljstvo, intimnost, navezanost, dolžina partnerskega odnosa) so v večji oziroma manjši meri povezani s posameznikovo stopnjo zavezanosti partnerskemu odnosu ter v kolikšni meri je mogoče na temelju vključenih dejavnikov (zadovoljstva, intimnosti, navezanosti) predvideti, kakšna bo stopnja zavezanosti odnosu med partnerjema. Ker je intimnost medsebojni (diadni) proces, ki ga uravnavata oba partnerja, se je avtorica v raziskavi osredotočila na soodvisnost med posameznikovim in partnerjevim doživljanjem v odnosu. Avtorica je preverila stopnjo povezanosti med posameznikovimi in partnerjevimi doseženimi vrednostmi na lestvicah zavezanosti, zadovoljstva, intimnosti in navezanosti. Zanimala jo je razlika med različnimi stili navezanosti v stopnji zavezanosti, zadovoljstva in intimnosti pri posamezniku. V nadaljevanju je želela preveriti, kateri od vključenih dejavnikov (zavezanost, zadovoljstvo, intimnost in navezanost) so v večji ali manjši meri povezani s trajanjem partnerskega odnosa (oz. z leti trajanja odnosa) ter kakšne so razlike v zavezanosti, zadovoljstvu, intimnosti in navezanosti pri partnerjih, ki imajo otroke, in pri partnerjih, ki jih nimajo. Ugotavlja, da je osebna predanost tista, ki se pozitivno povezuje s čustveno in spolno intimo, varno navezanostjo ter zadovoljstvom. Ugotavlja tudi, da sta partnerja usklajena v moralnosti odločitve, v izogibajoči navezanosti ter vseh vidikih zadovoljstva, ter da so moški tisti, ki so višje ocenili moralnost odločitve ter druge vidike osebne predanosti. Višje so ocenili tudi konvencionalno intimo, strah pred zapuščenostjo in zadovoljstvo z odnosom. Poleg tega ugotavlja, da so višje ravni strahov oz. ne-varne navezanosti celo bolj povezane z osebno predanostjo, vendar ne zgolj z njo, nizke ravni ne-varne navezanosti pa s čustveno, spolno in socialno intimo. Pri primerjavi z varno in izogibajočo navezanostjo je prednjačila varna v povezavi z osebno predanostjo zaveze. Avtorica je prišla do zanimivih rezultatov glede trajanja odnosa in prisotnosti otrok. Trajanje odnosa je bilo povezano s čustveno intimnostjo, vdanostjo (dimenzija zadovoljstva) ter z večjo težo zaključevanja odnosa in neprivlačnih alternativ ter z nobeno dimenzijo zaveze. Otroci, ki še živijo doma, prinašajo partnerjema več varnosti, partnerjema, ki doma nimata več otrok, pa več moralnosti odločitve, večjo težo po zaključevanju odnosa ter neprivlačnih alternativ. Dimenzij zadovoljstva in intime tu ni zaznala.Rezultate kvantitativne raziskave je avtorica lepo integrirala s kvalitativnim delom, ki je prinesel vsebinsko bogate izsledke. S kvalitativnim delom raziskave je avtorica namenila raziskati oz. opredeliti ključne spremembe v doživljanju posameznika znotraj spremenljivk (zavezanost, intimnost, navezanost in zadovoljstvo) v času vključenosti v terapevtsko obravnavo, ki narekujejo spremembo v partnerskem odnosu. V ta namen je s pomočjo analize vsebine identificirala ključne spremembe v doživljanju medsebojne zavezanosti, intimnosti, navezanosti in zadovoljstva, ki so se pojavili pri parih, vključenih v terapevtski proces po modelu relacijske družinske terapije. Avtorica je tako spremljala šest parov, ki so se vključili v terapevtski proces po modelu relacijske družinske terapije in so imeli časovni status dolgotrajnega partnerskega odnosa (15 let in več). Zaznala je ključne spremembe v doživljanju posameznika znotraj spremenljivk, ki so kazale zavezanost preko osebne predanosti, ta pa se je kazala preko varnosti, verovanja, želje po dolgotrajnosti, poroke, stika in ranljivosti; navezanosti preko čustvene odzivnosti, varnosti, opore, poguma in čustvenega pretoka med partnerjema; intimnosti preko globine odnosa, ranljivosti, pristnih trenutkov stika, večje čustvene odprtosti, vzajemnosti in uglasitve na partnerjeva čutenja; in zadovoljstva preko zavedanja sebe, medsebojne povezanosti ter sočutnega odzivanja preko pozitivnih čustev. Opazovanje vseh štirih dimenzij narekuje spremembo v partnerskem odnosu.V interpretaciji se avtorica dotika glavnih vprašanj, in sicer vztrajanja, stabilnosti in ohranjanja odnosa prek dolgotrajnosti partnerskega odnosa. Navaja, da leta in preživeti čas sama po sebi ne obljubljata globine in povezanosti, lahko zgolj kakovost, ki pa ne zadošča za izgrajevanje intime, varne navezanosti in osebne predanosti; to nakazujejo razmerja, ki cvetijo oz. cvetoča razmerja. Avtorica nas pelje v smeri razvoja odnosa, ki ne temelji zgolj na vztrajanju, temveč na zavestnem ohranjanju odnosa, preko dela na sebi in odnosa, zavestne predanosti, odločitve za odnos in predvsem pozitivnosti čustev, ki ne temeljijo zgolj na pogledu vase, temveč se naslanjajo na vrednote, ki se dotikajo drugega. Avtorica ugotavlja, da relacijske izkušnje, temelječe na stiku, vplivajo na varno navezanost v daljšem časovnem obdobju. Zakon torej temelji na privolitvi, na volji, da se zakonca podarita drug drugemu, si zato pripadata, kar potrjuje njuno nerazvezljivost na poti življenja. Zakonska ljubezen je predvsem polnočloveška, torej čutna in duhovna. Pri njej ne gre samo za naval nagonov in čustev, temveč predvsem za dejanja svobodne volje. Kot taka hoče ta ljubezen ne le vztrajati, ampak tudi rasti v veselju in bridkosti vsakdanjega življenja. Ob tem zakonca dosežeta svojo človeško popolnost (Paulus VI 2014, 14).