Opombe
Doktorska disertacija z naslovom Govorna interpretacija dramskih besedil na primeru uprizoritev Hlapcev Ivana Cankarja proučuje odrski govor v uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev. Odrski govor je umetniški govor, ki se udejanja na gledališkem odru kot skupek posameznih igralskih govornih interpretacij in kot celota funkcionira z ostalimi uprizoritvenimi dejavniki (kostum, luč, scena, glasba, gib ipd.), usklajeno z režijskim konceptom posamezne uprizoritve. Naloga sestoji iz začetnega, teoretičnega dela, ki opredeljuje koncept govora in prozodičnih ter vidnih neverbalnih sredstev, umetniškega (odrskega) govora in njegovega razvoja na Slovenskem, vlogo lektorja v gledališču in razmerje med dramskim in uprizoritvenim besedilom; ter praktičnega dela, ki se ukvarja z raziskovanjem odrskega govora v Cankarjevih Hlapcih, ki so pred tem tudi literarnovedno in teatrološko umeščeni. Podrobneje sem raziskovala štiri uprizoritve Hlapcev v zadnjih petdesetih letih, in sicer tiste, ki so bile v celoti dostopne na videoposnetku in so v režiji, igri ali pa v realizaciji odrskega govora prelomne ali inovativne: Hlapci v režiji Slavka Jana (SNG Drama Ljubljana, 1967), Mileta Koruna (SNG Drama Ljubljana, 1980) in Sebastijana Horvata (SSG Trst, 2015) ter Hlapci.pdf v režiji Sama M. Strelca (Drama SNG Maribor, 2005). Vsako uprizoritev sem umestila v gledališkozgodovinsko obdobje, nato pa sem se podrobneje ukvarjala z odstopanjem jezika uprizoritvenega besedila od dramske predloge (dramaturške črte, dopisovanje besedila, spreminjanje jezikovne zvrstnosti, posodabljanje jezika ipd.). Osrednje zanimanje je bilo usmerjeno v odrski govor, ki ga ustvarjalno oblikujejo posamezni igralci, zlasti z rabo različnih prozodičnih in vidnih neverbalnih sredstev govora. Pri raziskovanju prozodije sem se osredotočala predvsem na glasnost, hitrost, premore, intonacijo in register. Pogostost in intenzivnost njihove uporabe sta se pokazali kot prepoznavno razlikovalno sredstvo med starejšimi in sodobnejšimi uprizoritvami. V okviru vidnih neverbalnih govornih sredstev sem se osredotočala predvsem na mimiko, geste in premikanje v prostoru, ki so odvisni tudi od zornega kota snemalca, saj raziskava temelji na videoposnetkih uprizoritev. Odrski govor sem proučevala v dveh med seboj povezanih korakih: v prvem s slušnozaznavno analizo (evidentiranje prozodičnih sredstev: glasnosti in hitrosti govora s premori ter intonacije in registra), v drugem pa s fonetično računalniško analizo s programom Praat, ki poleg merskih rezultatov omogoča tudi njihov grafični prikaz. Oba koraka analize sta se medsebojno dopolnjevala in skupaj pripomogla k objektivnejšim ter preverljivim rezultatom raziskovanja. Raziskava je izhajala iz predpostavke, da se je odnos ustvarjalcev do dramskega besedila v gledališki zgodovini spreminjal, prav tako pa se je razvijal jezik. Oboje je odprlo možnosti tudi za (dramaturške in jezikovne) posege v Cankarjevo dramsko besedilo, za različne režijske pristope, način igre in tudi oblikovanje odrskega govora. V nalogi je bila dokazana temeljna hipoteza, da so vse omenjene zgodovinske, gledališke in jezikovne okoliščine vplivale na način oblikovanja odrskega govora, kar je najbolj razvidno v količini in intenzivnosti rabe prozodičnih in vidnih neverbalnih sredstev govora. Proučevanje konkretnih govornih realizacij se je zaključilo z vzpostavitvijo strategije raziskovanja odrskega govora, ki poteka po vnaprej predvidenih fazah in bo uporabna tudi za nadaljnje raziskave odrskega govora. V prvi fazi raziskovalec primerja dramsko in uprizoritveno besedilo, v naslednjih fazah pa proučuje odrski govor: pregleda videoposnetke uprizoritev in izbere govornointerpretativno pomembne odlomke, ki jih pretvori v obliko, primerno za računalniško analizo, nato pa analizira odrski govor v izbranih odlomkih (s slušnozaznavno in akustično računalniško analizo). Zadnji dve fazi analize sta usmerjeni v interpretacijo rezultatov in umestitev spoznanj o odrskem govoru v uprizoritveno celoto. Interpretacija rezultatov analize je bila interdisciplinarno usmerjena. Poleg fonetike je upoštevala literarnovedna dognanja, teatrologijo in druge vede (psihologija, sociologija, filozofija), prav tako pa tudi dejstvo, da je odrski govor umetniški fenomen, ki ga zato ne moremo proučevati le po znanstvenih, ampak tudi umetniških (estetskih) kriterijih. Raziskava je poskušala proučiti tudi vlogo lektorja in režiserja, individualnih igralskih govornih realizacij in različnih generacij igralcev ter zgodovinskih in gledaliških okoliščin pri nastanku odrskega govora. Odprla je nekatera nova vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena in nagovarjajo raziskovalce odrskega govora k nadaljnjemu raziskovanju.