Opombe
Doktorska disertacija je kritičen prispevek k diskurzu 'vzpona' Ljudske republike (LR) Kitaj-ske, ki je del najširših družbenopolitičnih strahov in predsodkov v slogu 'Kitajci prihajajo' ter protisloven v sebi. Po eni strani je namreč LR Kitajska obljubljena dežela za manj ali bolj am-biciozno kapitalistično prisvajanje in bogatenje, po drugi strani pa nemoralen in skrivnosten vir poceni in strupenih izdelkov, ki s svojimi dumpinškimi cenami destabilizira 'zahodne' trge in odnaša delovna mesta. Pri tem zavrača vpeljavo skoraj vsakršnih delavskih in okoljskih stan-dardov, ki bi izboljšale nevarne razmere v domačih tovarnah. Poleg tega z državnimi subvenci-jami za tehnološke inovacije omogoča nepravično prednost kitajskim podjetjem. Slednja ve-dno bolj posegajo tudi po svetovnih deležih najbolj sofisticiranih izdelkov, ki so do sedaj bili domena podjetij iz razvitih držav, ter izčrpavajo naravne vire na novo kolonizirane Afrike. Eden od namenov disertacije je rahljanje takih skrajnih pogledov z (zavedno in nezavedno) rasističnimi podtoni, ki jih sama politično korektna govorica nikakor ne prikrije, če le na logiko takih besedil pogledamo skozi teorijo diskurza. Poststrukturalistična in postmarksistična teorija diskurza po zgledu Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe, iz katere izhajamo, namreč s pomočjo lacanovske teorije subjekta najprej nasprotuje determinizmu in vsakršnemu načelu apriorne družbene logike, ki bi bila za oz. pred konstrukci-jo družbenih in političnih identitet. Zaradi tega nobena identiteta oz. družba ne more biti do-končno opisana na temelju pozitivno pripisanih lastnosti. Tak pristop s sklicevanjem na, med drugim, Heideggerja, Lacana, Foucaulta, Wittgensteina in Derridaja, ponuja 'ontologijo pri-manjkljaja', ki temelji na predpostavki radikalne kontingentnosti družbenih odnosov. Iz tega izhodišča ponuja inovativne načine mišljenja odnosa med družbenimi strukturami in političnim delovanjem, vloge interesov in identitet za pojasnjevanje družbenih dejanj, medsebojnega pre-pletanja pomenov in praks ter logike družbenih in zgodovinskih sprememb. Teorija diskurza namreč raziskuje načine, kako družbene prakse sistematično oblikujejo identitete subjektov in objektov s skupnim artikuliranjem serije kontingentnih označevalnih elementov, ki so na razpo-lago v diskurzivnem polju oz. polju diskurzivnosti. Pri tem je pomembno, da je, kljub dokonč-ni kontingentnosti vseh družbenih identitet, možna in potrebna delna pritrditev pomena. Ta poteka prek razporeditve elementov v odnosu do t. i. vozlišča (logiki ekvivalence in razlike), ki tako postanejo nikoli povsem pritrjeni momenti diskurza, dokler sila dislokacije ne zahteva njihove razpustitve in/ali reartikulacije skozi reidentifikacijo. Na ta način lahko družbene spremembe razumemo brez popolnega zanikanja kontinuitete in ustaljenosti pomenov, kar je ena glavnih prednosti izbranega pristopa. Teorija diskurza je torej kritična do poenostavljenih behaviorističnih, racionalističnih in poziti-vističnih pristopov k družbenim vedam na splošno in specifično k proučevanju mednarodnih odnosov in diplomacije. To vključuje tudi opozorilo o posebni občutljivosti proučevanja 'neza-hodnih' družb/politik/praks, ter vgrajeni pristranskosti, ki izvira iz umeščenosti proučevalca in njegovih teoretskih ter metodoloških prijemov v drugačne tradicije od proučevanega. Poveda-no drugače, potrebno je zavedanje o historičnosti, družbenopolitični konstruiranosti in diskur-zivni umeščenosti našega početja. V tem smislu disertacija vključuje dela nekaterih kitajskih raziskovalcev in raziskovalk mednarodnih odnosov, kjer se disciplina kot taka šele vzpostavlja in niha med 'mednarodnimi odnosi s kitajskimi značilnostmi', 'kitajsko teorijo mednarodnih odnosov' in 'mednarodnimi odnosi iz Kitajske'. Tak pristop nam omogoča veliko več kot (le) kritiko zgoraj opisanih 'dvojnih meril', ko gre za mišljenje identičnosti/tujosti Kitajske (na Kitajskem pa ZDA, 'zahoda' itd.) in njenega vpliva na svet ter 'evropocentričnosti' na eni in 'sinizacije' mednarodnih odnosov na drugi strani. Sprašuje se namreč kako, pa tudi zakaj, je do takih zastranitev prišlo, kar zadeva paradoksalne dimenzije politične identitete in kompleksnost oblikovanja identitete na splošno. Glede na to smo si v disertaciji zadali naslednje cilje: Prvič - opozoriti na kontingentnost eko-nomske diplomacije (LR) Kitajske in njeno zgodovinsko, političnoekonomsko ter diskurzivno konstruiranost. Drugič - kritično oceniti logike kitajske ekonomske diplomacije in identificirati prevladujoče diskurze razvoja, 'miroljubnega razvoja' in 'popularnega' trajnostnega razvoja ter njihovega odnosa do gospodarske rasti - kakšna dejanja v zvezi s temi konstrukcijami omogo-ča in kakšna izključuje ter ali so v diskurzivni ekonomiji LR Kitajske možne verodostojne al-ternativne konstrukcije. Tretjič - opozoriti na kontingentnost, ideološkost in zato ranljivost hegemonske artikulacije partikularnih ekonomskega neoliberalizma, človekovih pravic in de-mokracije v skupni diskurz kot univerzalne globalne rešitve za razvoj t. i. razvitih, nerazvitih in držav v razvoju. Kot posebej celostno operacionalizacijo teorije diskurza, ki odgovarja na pogoste kritike o nje-nem metodološkem deficitu ter (ne)zmožnosti podajanja kritike in normativnega presojanja, smo v disertaciji angažirali t. i. pristop logik kritičnega pojasnjevanja (logics of critical explana-tion), kot sta ga razvila Jason Glynos in David Howarth. Koncept logik sta avtorja razvila v nasprotju s kontekstualiziranimi samointerpretacijami (kritika hermenevtičnih pristopov, s kate-rimi ima teorija diskurza veliko skupnega) in vzročnimi mehanizmi (kritika naturalističnega odziva na vzročne zakone, s katerim se teorija diskurza do določene mere strinja). Družbene logike nam omogočijo opis praks v določeni družbeni domeni ali celega režima praks. Politične logike nam nudijo sredstva za proučevanje pogojev možnosti in ranljivosti družbenih praks ter režimov z osredotočanjem na njihovo izpodbojnost in institucionaliziranost. Fantazmatske logike so povezane z ideološko dimenzijo družbenih razmerij. Logika fantazme, ki gradi na lacanovski kategoriji užitka (jouissance), pokaže, kako so subjekti narejeni za sokrive pri pre-krivanju ali prikrivanju radikalne kontingentnosti družbenih odnosov. Logike tako nudijo vse-bino bodoče razlage in morajo biti artikulirane skupaj, da pojasnijo konstruiran explanandum. Kritika in vrednotenje pri tem nista nekaj ločenega, nekaj kar pride pred problematizacijo, opi-sovanjem in pojasnjevanjem ali za njimi, temveč sta notranje povezana z njimi. Logike smo v disertaciji uporabili predvsem v drugi polovici, ki se po predstavitvi teoretičnega okvira naloge in preučevanja, kaj teorija diskurza pomeni za v naslovu zajete pojme in konven-cionalno obravnavo teme znotraj mednarodnih odnosov in diplomatskih študij, osredotoča na tri neizčrpne študije primera. Gre za analizo dominantnega diskurza, ki osmišlja/izziva članstvo LR Kitajske v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), diskurze 'čezmejnega' širjenja kitajskega modela razvoja v sklopu Foruma o kitajsko-afriškem sodelovanju ter diskurze okrog obtožbe, da je kitajsko multinacionalno podjetje Huawei v ZDA krivo kibernetskega vohunjenja. Kot smo izpostavili, tri primere po drugi strani obravnavamo kot aspekte režima naslovne teme. Po pregledu izbranih primarnih dokumentov v kitajščini in angleščini smo tako v režimu eko-nomske diplomacije LR Kitajske identificirali družbene logike harmonije, razvoja, usodnosti komunistične partije Kitajske, kot voditelja ljudstva in rejuvenacije naroda ter obenem kompe-tentnega ustvarjalca BDP, in izjemnosti kitajskega ljudstva ter naroda. Družbene logike obe-nem predstavljajo želen status quo, ki ga je vredno in potrebno braniti. Politične logike ekviva-lence in razlike se tako v obrambi tega statusa in (vedno nestabilne) identitete LR Kitajske ter Kitajcev izmenjujejo. 'Mi', ki pomeni LR Kitajsko in Afriko ali kar globalni jug, je tako po-stavljen skupaj nasproti nepravičnemu globalnemu redu ter osmišlja zahteve po več vpliva v njem ter alternativne (ekonomske, diplomatske) prakse. 'Mi', ki pomeni LR Kitajsko kot del mednarodne skupnosti in najširšega človeštva, po drugi strani omogoča vključevanje v globali-zacijo oz. v mednarodne ekonomske institucije, kot je STO. Da so te prakse konstitutivno od-visne od fantazem groze in viktimizacije ter obljube harmonične polnosti, pa je najbolj jasno pokazal primer Huawei. Realnost vseprisotnega kibernetskega vohunjenja (predvsem, a ne samo, med ZDA in LR Kitajsko) namreč ponovno razkriva konstitutivnost te nelegalne prakse za (ekonomsko in gospodarsko) diplomacijo. Grožnja vdora tujih, nekitajskih elementov (prek tuje tehnologije, običajnih diplomatskih izpostav, medijev, 'zavedenih' Kitajcev itd.) v sicer zdravo družbeno, razvijajoče se telo LR Kitajske, je očitno še ena različica fantazme, ki jo ki-tajski psihoanalitik in politični teoretik Wu Guanjun imenuje fantazma velikega zmaja. Na prvi del zastavljenega raziskovalnega vprašanja, ali in kako je ekonomska diplomacija (LR) Kitajske diskurzivna politična praksa, ki igra vlogo v konstituciji, produkciji in ohranjanju identitete (LR) Kitajske, smo tako pozitivno odgovorili že v prvi polovici disertacije. Druga polovica disertacije pa je odgovorila kako in zakaj je tako. S tem smo začasno in previdno (s pripombo, da je razvoj izraziti prazni označevalec v mednarodnem, saj obenem motivira doha-janje in preseganje želene razvitosti razvitih držav s pomočjo rasti BDP ter omogoča artikulaci-jo nedotakljivih 'avtohtonih' in partikularnih razvojnih poti) okrepili tudi tezo, da je ekonom-ska diplomacija (LR) Kitajske odvisna od uspešne (re)artikulacije 'razvoja', pri čemer 'razvoj' deluje kot prazni označevalec in vozlišče, okrog katerega so začasno pritrjeni 'znanost', 'dru-žbena pravičnost', 'ekonomska rast', 'harmonija', 'miroljubni razvoj', 'trajnostni razvoj' in 'kitaj-ske značilnosti'.