Članek izpostavlja nekatere nejasnosti, ki izhajajo iz prizadevanj Sodišča EU, da nacionalnim sodiščem ponudi dovolj jasno razlago pravil EU o prostem pretoku storitev v povezavi z različnimi nacionalnimi omejitvami spletnega igranja na srečo, kar naj jim omogoči odločanje v vse večjem številu zadev, v katerih so tuji prireditelji iger na srečo omejevani pri dostopanju na trg držav članic EU. Avtorica izpostavlja, da kazuistični pristop Sodišča ne bi smel veljati kot zadovoljujoč in da bi bilo namesto tega potrebno sprejeti harmonizacijski akt na ravni EU. Vendar pa je to danes manj verjetno kot kadarkoli prej, saj je Komisija v razmerah zelo raznolikih interesov držav članic odstopila od pobud za postavitev tudi minimalnih standardov prirejanja iger na srečo v EU ter varovanja potrošnikov, ki igrajo na srečo, s čimer še naprej prepušča Sodišču EU in nacionalnim sodiščem nalogo, da postavljajo ravnotežje med nadzorovanim širjenjem in pristnim omejevanjem iger na srečo, s čimer bodo tudi vzpostavljala ravnotežje med prostim pretokom storitev in nasprotujočim zakonitim ciljem držav članic.

Pravice