Opombe
Dramatizacija pomeni prenos literarnega ali neliterarnega nedramskega besedila (predvsem romana) v dramsko obliko, po kateri bo nastala uprizoritev. Termin vsebuje kategorijo dramskega, vendar se ta že od 19. stoletja, ko začnejo v gledališčih pogosteje uprizarjati izvorno nedramska besedila in dramatizacijo teoretično opredelijo (É. Zola), spaja in prepleta z značilnostmi epskega. Tako dramatizacija pripovednih besedil ne kaže le razmerij med pripovedništvom in dramatiko ter literaturo in gledališčem, ampak je skozi zgodovino pripomogla k njihovemu spreminjanju. Ker poteka prenos med zvrstema in nato med medijema različno ter izkazuje različno stopnjo povezanosti izhodiščnega besedila z novonastalim gledališkim tekstom, se namesto dramatizacije uporabljajo tudi pojmi, kot so priredba, adaptacija in ugledališčenje. Namen doktorske disertacije je predstaviti različne pristope k temu v slovenski gledališki in literarni vedi skorajda neraziskanemu področju, predlagati enotnejšo terminologijo ter na osnovi preučevanja manjšega segmenta dramatizacij (dramatizacije sodobnega slovenskega romana) priti do širših uvidov v razmerje med pripovedništvom, gledališkim tekstom in uprizoritvijo. Disertacija je zasnovana tridelno. V prvem delu predstavljam teoretična izhodišča za raziskovanje postopka, ki zajema tri člene: roman, dramatizacijo in uprizoritev. Razpravo začenjam z opredelitvijo dramatizacije, razmislekom o njenem položaju v novejših praksah pisanja in uprizarjanja ter jo nadaljujem s primerjalnim navajanjem pripovednih in dramskih prvin. Ob tem izpostavljam ustreznost vprašanja zvestobe novonastalega dramskega besedila v odnosu do epskega izhodišča in s tem povezan status dramatizacije kot izvirnega dela. V zaključnem poglavju prvega dela disertacije pišem o dvojnem (literarnem in uprizoritvenem) značaju gledališkega teksta in različnih koncepcijah odnosa med literaturo in gledališčem; ta namreč ob besednem kodu uporablja še vrsto neverbalnih kodov. Že v prvem delu disertacije navajam za ponazoritev teoretičnih izhodišč primere s slovenskih in tujih gledaliških odrov, v drugem delu pa skušam na osnovi številnih primerov dramatizacij v slovenskih gledališčih od 17. stoletja dalje ugotoviti, kakšni so (zunajliterarni in znotrajliterarni) razlogi za njihov nastanek in kaj vpliva na dinamiko njihovega pojavljanja po posameznih obdobjih in gledališčih. Kronološki pregled dramatizacij na slovenskih gledaliških odrih razvrščam v tri obdobja. Prvo obdobje 308 308 308 zamejujem s koncem druge svetovne vojne; zanj so značilni velik delež dramatizacij med preostalo dramsko produkcijo, prevladujoči narodnoprebudni, didaktični in komercialni razlogi za izbor pripovednih besedil ter tip dramatizacij, ki ne upošteva specifik drugega medija. V drugem obdobju (1945%1980) se je število dramatizacij zmanjšalo, pojavili so se drugačni pristopi v uporabi nedramskega gradiva, ki so se začeli v eksperimentalnih gledališčih in so pripomogli k reteatralizaciji slovenskega gledališča. Tako kot se spremenijo razlogi za uprizarjanje epike in lirike, se spremni tudi izbor besedil; med njimi je manj kanonske literature. Tretje obdobje (1980-2010) zaznamujejo soobstoj različnih literarnih in gledaliških poetik, drugačno pojmovanje gledališkega teksta in njegovega dialoga z romanesknim besedilom ter neenaka razporeditev dramatizacij po posameznih gledališčih in gledaliških sezonah. Drugi del disertacije, ki sem ga zasnovala po predhodno opravljenem popisu uprizoritev, nastalih po izvorno nedramskem gradivu, vpeljuje tretji del disertacije, v katerem raziskovalno področje zožim na dramatizacijo sodobnega slovenskega romana. V tretjem delu razprave se ukvarjam z dvanajstimi sodobnimi slovenskimi romani, ki so izšli med letoma 1958 in 2010 ter bili dramatizirani in uprizorjeni v obdobju 1971-2010: Spopad s pomladjo (1958), Boris Pahor; Nekropola (1967), Boris Pahor; Mrgolenje prahu (1968), Evald Flisar; Don Juan na psu ali zdrav duh v zdravem telesu (1969), Dušan Jovanović; Resničnost (1972), Lojze Kovačič; Levitan (1982), Vitomil Zupan; Severni sij (1984), Drago Jančar; Filio ni doma (1990), Berta Bojetu; Balerina, Balerina (1997), Marko Sosič; Katarina, pav in jezuit (2000), Drago Jančar; Fužinski bluz (2001), Andrej E. Skubic in Čefurji raus! (2008), Goran Vojnović. V romanih opazujem pripovedne, dramske in performativne prvine ter preučujem, kaj se je z njimi zgodilo med prenosom v drugo literarno zvrst in nato v uprizoritev. Dramatizacijske in režiserske strategije vrednotim na osnovi izvirnosti in nadgradnje izhodiščnega besedila (sodobnega slovenskega romana) na območju druge literarne zvrsti oziroma drugega medija. Na osnovi interdisciplinarnega raziskovanja navedenih primerov, v katerih upoštevam tako literarni kot uprizoritveni kriterij, dramatizacije razvrščam v tri skupine: dramatizacije - ilustracije, dramatizacije z izrazitejšim avtorskim pristopom in avtonomni gledališki teksti po sodobnih slovenskih romanih. Tipološka razvrstitev nima ostrih meja ravno zaradi prepleta obeh kriterijev in dopušča prehajanje iz enega tipa v drugega. Sodobni slovenski roman se je po letu 1990, ko je prešel v fazo najnovejšega romana - modificiranega tradicionalnega romana - pokazal kot vrsta izhodiščnega besedila, ki ni 309 309 309 porodila izrazito izvirnih literarnih in gledaliških pisav, kar je povezano tako z znotrajliterarnimi kot zunajliterarnimi razlogi. Več inovativnosti je opaziti v gledaliških priredbah, ki so nastale po sodobnem slovenskem romanu z elementi modernizma. Kljub tovrstnim primerom lahko povzamem, da sodobni slovenski roman ohranja na gledališkem odru svojo integriteto in tako le poredko preseže paradigmo tekstocentrizma.