Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa (1996) je postal kulten, še preden je doživel prvo uradno izdajo. Zaradi provokativnega naslova je sprožil pravo nevihto, že ko je avtorica s študijskega potovanja v ZDA prinesla nekaj vezanih izvodov za prijatelje in znance. Ti naj bi nedokončano knjigo nato širili in s tem nepričakovano obudili samoizdat. Del literarne kritike ga je sicer označil za avtobiografski roman, vendar se Zabužko temu še danes upira. Čeprav je med avtorico in prvoosebno pripovedovalko resnično nekaj podobnosti, pripovedna spretnost Oksane Zabužko zgodbo o strastnem, a tudi nasilnem ljubezenskem razmerju z ukrajinskim umetnikom izkoristi za reflektiranje boleče ukrajinske zgodovine, tematiziranje obdobja tranzicije, vprašanj ženske emancipacije, pisave, jezika, vprašanj identitete. Pripovedni tok zavesti pred bralca prinaša jedke, samoironično slikovite, vendar filmsko natančne opise prizorov s premišljeno perspektivo, poetične in lirske pasaže o ljubezni in strasti pa prežemajo nasilje ter občutki notranje razdvojenosti pripovedovalke. Učinkovita intelektualizacija proze, kot je uspela Zabužko, naj ne bi bila značilna za pisavo sodobnih ukrajinskih avtoric, še danes trdijo nekateri domači kritiki in kritičarke, toda avtorica poudarja, da nikakor ne gre za feministični roman. Telo v njem nastopa predvsem kot metafora države: na tem ozemlju dejansko potekajo te Terenske raziskave.

Pravice