Janez Ludvik Schönleben (1618-1861) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa : doktorska disertacija

slovenski

doktorska dela

2015

Avstrijska jezuitska provinca   barok   Jezuiti   Kranjska   Ljubljana   pridige   retorika   Schönleben, Janez Ludvik   zgodovinarji   zgodovinopisje   zgodovinski viri

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta

Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30-1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635-1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676-1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642-1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654-1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.

08.08.2023