Prispevek prikazuje, kako etnični Lazijci v Turčiji stereotipe, etnični humor in zasmehovanje, na katere naletijo v interakciji z nečlani svoje skupnosti, premagujejo z ironijo, humorjem in norčevanjem. S temi besednimi figurami se Lazijci uspešno prebijajo skozi regionalno in državno hierarhijo ter kljub splošno razširjenemu in vnetemu usvajanju turške identitete poustvarjajo svoje simbolične meje, s čimer na bolj pretanjen način izpodbijajo uradno ideologijo enakosti in enotnosti. Medtem ko javna raba lazijščine še vedno velja za grožnjo sprejetim mejam lazijske identitete, se skozi ta nova jezikovna sredstva ustvarjalno izraža etnični kapital lazijskega ljudstva, ki ni v nasprotju s sodobnimi načeli turškega nacionalizma in ponuja možnost pristne intimnosti brez zadrege. Lazijci so se, tako kot druga neturška muslimanska ljudstva iz črnomorske regije, odrekli svoji politično ogrožajoči etnični drugačnosti, s svojim delovanjem so prevzeli kapital turštva, posmehu in družbeni zaznamovanosti pa se zoperstavljajo z ironiziranjem razlik ter s trivializiranjem ali selektivnim usvajanjem stereotipnih vlog, ki so jim bile vsiljene. Ironija je, da so v želji, da bi bili sprejeti kot Turki, v določenih pogledih etnične Turke prekosili, saj se uspešno vzpenjajo po družbeni lestvici in izogibajo nekaterim oblikam stigmatizacije.

Pravice