Današnja slovenska Štajerska v drugi polovici 13. stoletja : doktorska disertacija

slovenski

doktorska dela

2015

genealogija   ministeriali   plemiške rodbine   plemstvo   politična zgodovina   srednji vek   viteški redovi

Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta

Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala več kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem področju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dediščino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več. V največ primerih so s političnega prizorišča izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Nazadnje so se v večjem delu regije utrdili Habsburžani. Temelj za njihov uspeh so bile politične poteze, ki sta jih vlekla Rudolf I. in njegov sin Albreht I. Brez njunih uspehov poznejša habsburška moč vsekakor ne bi bila mogoča. Rudolf in Albreht sta bila zaradi razmer, ki so se v njunem času (1273-1308) ponujale, prisiljena delovati bolj popustljivo od svojih predhodnikov, saj za seboj nista imela ogromne vojaške sile in sta se bila prisiljena po vojaško pomoč vedno znova obračati na Štajerce. V času izumrtja štajerske vojvodske dinastije Babenberžanov lahko med najbolj pomembne rodbine iz področja današnje avstrijske Štajerske štejemo grofe Pfannberške ter gospode Stubenberške, Ortske, Wildonske, Stadeške in Liechtensteinske. Člani teh rodbin so imeli sredi 13. stoletja na Štajerskem še največ politične in vojaške moči ter so opravljali več deželnih in dvornih služb. Na področju današnje slovenske Štajerske je bila samo rodbina gospodov Ptujskih tista, ki se je v istem času lahko kosala z zgoraj omenjenimi. Tekom druge polovice 13. stoletja se je nekaj tako krških kot salzburških ministerialnih rodbin s področja današnje slovenske Štajerske skušalo izviti izpod oblasti svojega (nad)škofa ter se priključiti deželni zvezi štajerskega ali koroškega vojvode. Predvsem so se v tej smeri trudili izvorno salzburški ministeriali Ptujski ter krški ministeriali iz rodbin Kunšperških in Ranšperško-Lemberških. Med slednjimi sta izstopala predvsem Nikolaj Lemberški in Henrik I. Helfenberški. Čeprav sta slednja dva predvsem v šestdesetih letih imela veliko uspehov, pa njun trud slednjič ni obrodil dolgoročnih sadov. Le Ptujski so se uspeli popolnoma izviti izpod oblasti salzburških nadškofov, kar pa je bil rezultat dela več generacij. Za kaj tako dolgotrajnega Ranšperško-Lemberški in Kunšperški enostavno niso imeli moči. Zaradi tako popolnega uspeha gospodov Ptujskih se bralcu morda zazdi, da so bili salzburški in krški (nad)škofje druge polovice 13. stoletja skoraj popolnoma brez moči in svojih ministerialov niso bili sposobni kontrolirati. Temu ni tako. Ptujski so bili dejansko edini, ki jim je (spričo lastne vojaške moči) uspelo "uiti" izpod nadzora salzburških nadškofov in se tesno povezati s štajerskimi vojvodami. Vse druge salzburške in krške ministerialne rodbine česa takega niso bile zmožne. Medtem ko so se gospodje Ptujski za svojo vključitev v štajersko deželno zvezo morali truditi več desetletij, je to Žovneškim uspelo hitro in brez krčevitega nasprotovanja katerega izmed knezov, saj so bili svobodnega izvora. V štajersko deželno zvezo je aprila 1308 vstopil šele Ulrik II. Žovneški. Medtem se drugi člani njegove rodbine (Ulrik I., Leopold III., Gebhard III.) v preteklosti niso skoraj nikoli hoteli vmešavati v štajersko politiko. Tako so se uspeli izogniti nadoblasti oholega bana Štefana in vzkipljivega Otokarja Přemysla.

08.08.2023