Opis
Oogeneza obsega mnogo mehanizmov, ki omogočajo zorenje citoplazme in jedra jajčne celice v točno določenem časovnem sosledju. Le pri primerno velikih in razvitih jajčnih celicah se ob ustreznih endokrinih in parakrinih signalih profaza prve mejotske delitve (ang. germinal vesicle stage, GV) nadaljuje do metafaze druge mejotske delitve (MII). Tudi v pogojih in vitro so jajčne celice sposobne, da spontano dozorijo, kar je povzročilo, da so se razvile tehnike oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Eden ključnih dejavnikov za uspešnost postopka OBMP je pridobitev večjega števila zrelih jajčnih celic, kar dosežemo s hormonskim spodbujanjem jajčnikov. Kljub temu z aspiracijo jajčnih mešičkov pogosto dobimo nezrele jajčne celice, ki sicer lahko dozorijo v pogojih in vitro (angl. in vitro maturation, IVM), a je njihova klinična uporabnost še vedno vprašljiva zaradi pomanjkanja raziskav o njihovi morfološki in genetski kakovosti. V naši raziskavi smo proučevali vpliv trajanja IVM na vrsto in pogostost kromosomskih nepravilnosti pri jajčnih celicah iz hormonsko spodbujenih ciklov, ki so bile v času aspiracije v profazi prve mejotske delitve. Metode: V raziskavi je sodelovalo 86 bolnic, starih 22-43 let, ki so darovale 198 nezrelih jajčnih celic. Rast jajčnih mešičkov smo spodbujali s kombinacijo agonista gonadoliberina in rekombinantnega folitropina. Ko je vodilni mešiček dosegel velikost 18 mm, so bolnice prejele rekombinantni človeški horijev gonadotropin, sledila pa je aspiracija jajčnih mešičkov. Po odstranitvi granuloznih in kumulusnih celic (cumulus oophorus) smo jajčne celice z vidnim zarodnim mešičkom (GV) gojili v atmosferi s 6-odstotnim CO2 in 95-odstotno relativno vlažnostjo pri 37 °C. Po 24 urah smo fiksirali vse dozorele jajčne celice in njihova prva polarna telesa preostale dozorele jajčne celice in njihova prva polarna telesa (PT1) (Skupina B). Sledilo je označevanje kromosomov 13, 16, 18, 21 in 22 po navodilu proizvajalca sonde za fluorescentno hibridizacijo in situ (angl. fluorescent in situ hybridization, FISH). Pri normalnih jajčnih celicah smo dobili po 2 signala za vsak kromosom (2 kromatidi) v jajčni celici in po 2 signala za vsak kromosom v njenem prvem polarnem telesu. V jajčni celici s hipohaploidijo je bil za določeni kromosom 1 signal, v njenem prvem polarnem telesu pa 3 (obratno pri hiperhaploidni jajčni celici). Pri nulisomiji v jajčni celici signala za določen kromosom nismo videli, v njenem prvem polarnem telesu pa so bili 4 signali (obratno pri disomiji). V skupini A in skupini B smo izračunali odstotek anevploidnih jajčnih celic ter pogostost različnih vrst kromosomskih nepravilnosti. Skupini smo primerjali s testom hi-kvadrat, pri čemer smo upoštevali mejo značilne statistične razlike p < 0,05. Rezultati: Dozorelo je 65,2 % vseh jajčnih celic (40,9 % v skupini A in 24,2 % v skupini B). Pri 102 jajčnih celicah smo dobili komplementarno genetsko sliko za jajčno celico in njeno prvo polarno telo (skupina A: N = 65 in skupina B: N = 37). Deleža anevploidnih jajčnih celic se med skupinama nista statistično razlikovala (35,4 % v skupini A in 48,6 % v skupini B), a bi ob večjem številu analiziranih jajčnih celic pričakovali statistično več anevploidnih jajčnih celic v skupini B. Nadaljnja analiza je potekala na ravni kromosomov (325 kromosomov v skupini A in 185 kromosomov v skupini B), saj so imele mnoge celice na različnih kromosomih različne vrste anevploidij. Oba mehanizma nastanka anevploidij, tako predčasno ločevanje kromatid kot nerazdvajanje kromosomov, sta bila pogostejša v skupini B. V tej skupini smo opazili predvsem statistično pogostejše pojavljanje hiperhaploidij in disomij v primerjavi s skupino A (12,43 % vs. 5,54 %; p < 0,01). Podaljšano zorenje je najbolj vplivalo na povečanje pogostosti anevploidij kromosomov 18 in 22. Zaključki: Pogostejše predčasno ločevanje kromatid in nerazdvajnje kromosomov pri jajčnih celicah, ki so zorele daljši čas, lahko kaže, da postopek IVM negativno vpliva na njihovo genetsko kakovost. Obstaja pa tudi možnost, da nekatere jajčne celice že v profazi prve mejotske delitve (GV) nosijo genetske nepravilnosti, ki jim otežujejo normalno zoritev. To se lahko odraža s počasnejšim zorenjem ali s pogostejšim pojavom anevploidij.