On unfamiliar Italian lexical blends from names and nouns

angleški
italijanski

2011

besedotvorje   italien   italijanščina   marginalno oblikoslovje   morfologija   oblikoslovje   spojenke

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

V italijanščini v zadnjem času opažamo nenehen porast rabe manj pogoste vrste leksikalnih spojenk iz lastnih imen in samostalnikov. čeprav so spojenke v službi poimenovalne in opisne funkcije (v smislu Andersona 2007), so tvorjene znotraj nesistemske morfologije, pri čemer posebej pomembno vlogo igrata pomenska koncepta, katerih nosilka je vsaka od izhodiščnih besed. Razumevanje spojenk iz lastnih imen in samostalnikov je odvisno od razvezovalčeve neposredne ali posredne izkušnje z dano zunajjezikovno resničnostjo. Pomembno je, da spojenke nastajajo iz potrebe po relevantnosti (Sperber/Wilson 1990) in kažejo različne stopnje morfotaktične in morfosemantčne transparentnosti (Thornton 1986; Dressler 1987, 1999), zaradi katere si jih je moč zapomniti (Lehrer 2003). V pričujočem članku se vprašanja spojenk iz imen in samostalnikov lotevamo v okviru teorije naravnosti (Thornton 1986; Dressler etal. 1987; Dressler 1999). V nadaljevanju bomo videli, da, čeprav spojenke niso tvorjene na podlagi gramatikalnih pravil, vseeno lahko v skladu z načelom jasne prepoznavnosti /ang. salience/ (Dressler 1987) za najbolj prototipične primere ugotovimo nekaj splošno veljavnih teženj in smernic. Omejili smo se na morfosintaktično transparentne spojenke in podali tipologijo italijanskih manj pogostih spojenk iz imen in samostalnikov, ki delujejo kot poimenovalne enote. Naš namen je bil na eni strani zamejiti kategorijo, na drugi pa ovrednotiti že obstoječe tipologije. Čeprav se zavedamo kontinuuma morfotaktične transparentnosti znotraj prototipiske kategorije zunajsistemskih besednih krajšav, smo se rahlo oddaljili od pristopa Ronnenberger-Siboldove (2006) in predlagali, da bi razlikovali med spojenkami (ang. blends) na eni strani in zloženimi krni (ang. clipped compounds) na drugi. Na ravni morfosemantične transparentnosti in konceptualne motiviranosti se opiramo na koncepte kognitivne slovnice, kognitivne teorije metafore in teorij konceptualnega spajanja (cf. Lakoff/Johnson 1980; Langacker 1987; Ruiz de Mendoza 1998, 2000; Kemmer 2003), kar nam bo služilo za oblikovanje nekaterih uvodnih opažanj glede specifičnih podvrst in spojenk iz osebnih imen, kakršne najdemo še zlasti v časopisnem in medijskem jeziku (npr. Berluscotti < Berlusconi + Bertinotti, Berlingotti < Berlinguer + Bertinotti). Analiza pokaže, da zaenkrat še ne moremo govoriti niti o aplikaciji niti o razširitvi obstoječih shematskih vzorcev.

14.02.2015