Teaching Modern Greek to classicists : taking advantage of continuity

angleški

2020

letnik 22, številka 2

besedje   jezikovna sprememba   nova grščina   stara grščina   učenje jezika

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstvena založba
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Ideja o propadanju jezika je zaznamovala zgodovino in preučevanje grškega jezika vse od helenistične dobe in aticističnega gibanja v cesarski dobi do pojava katarevuse in posledično diglosije v 19. stoletju. A obenem je povsem jasno, da so starogrško besedišče in jezikovne oblike pomemben del modernega jezika. Kar se tiče vprašanja, kako poučevati novo grščino klasične filologe, v članku zavzamemo stališče, da so prav tovrstni jezikovni pojavi lahko primerno izhodišče. Pristop ima vrsto idejnih predhodnikov, med katere sodijo Albert Thumb, Nicholas Bachtin, George Thomson in Robert Browning. Naš predlog je, naj poučevanje novogrškega jezika izhaja iz pojava t.i. prenešenk ali starogrških besed, ki jih je mogoče pravilno uporabiti v novogrškem jeziku brez učenja glasoslovnih in pomenskih razlik med obema jezikovnima fazama. Takšne besede so denimo kakós (slab), mikrós (majhen), néos (nov), méli (med), pínete (pijete). Podatki kažejo, da lahko učbenik za učenje starogrškega jezika na začetni stopnji vsebuje nekaj sto tovrstnih besed, njihovo natančno število pa je odvisno od različice Erazmove izgovarjave, ki se uporablja pri pouku stare grščine. Obenem je pri učenju nove grščine treba upoštevati obstoj starogrških besed, ki imajo v novi grščini ti. lažne prijatelje, in novogrških besed, ki se s starogrškimi ustreznicami ujemajo po zgolj pisni obliki in pomenu.

04.05.2021