Jonatan Vinkler OB TOLERANČNEM PATENTU JOŽEFA II.
Razsvetljeni absolutist Jožef II. se je v svojih dednih deželah integriranja versko dokaj raznorodnih prebivalcev v »delo za skupno dobro« lotil na legislativni ravni z izdajo več patentov, ki so postali v občezgodovinski zavesti znani kot tolerančni. Avtentična dikcija Tolerančnega patenta (nadalje TT') za evangeličane, kalvince in pravoslavce, ki je dobila nato občo veljavo, je bila v državnem svetu na Dunaju sprejeta 20. oktobra 1781, datum na dokumentu pa je 13. oktober istega leta, in sicer zato, ker bil češko-avstrijski dvorni pisarni tega dne dostavljen dokument s cesarjevim lastnoročnim podpisom, ki je sporočil odločitev zastran cele zadeve in utemeljitev sklepa.
Izvirnik TP je shranjen v Avstrijskem državnem arhivu (Österreichisches Staatsarchiv) na Dunaju in je napisan v nemškem jeziku. Poudariti velja, da podložniki krone po monarhiji niso prejeli le ene, enotne verzije TP v nemščini, ki je bila oz. naj bi bila nato prevedena v deželne jezike. TP je za nekatoličane na Češkem in Moravskem izšel v prevodu v češčino, za nekatoliške vernike v Galiciji v poljščini in za nekatoličane v Trstu v italijanščini.1 Patent, ki so ga prejeli v deželah krone sv. Štefana, se pravi na Ogrskem, in kije torej veljal za Slovence med Rabo in Muro, se je od drugih razlikoval tudi po naslovu in jeziku; začel se je namreč z besedno zvezo Benigna Resolutio in bil izvirno napisan v latinskem jeziku.
Po posameznih deželah notranjeavstrijskega in sploh cislajtan-skega dela monarhije so krožile različne variante istega besedila TP,
1 Transkripcije izvirnih deželnih patentov za Moravsko, Galicijo in Trst glej v:
Frank, 1881: 124-135.
301
RAZC/LEDI, VPOQLEDI
ki so bile ustrezno prirejene glede na deželne razmere in so referirale na zgodovinske specifike verskega razvoja v posamezni kronovini. V vojvodini Kranjski, na primer, je habsburški deželni knez z verskim pluralizmom dokončno opravil že v zadnjih letih 16. stoletja, zato je bila verska toleranca neceli dve stoletji kasneje prava mala »pre-kucija«, medtem ko so, na primer, v Bukovini »vsi spoznavalci krščanske vere enake pravice pri izvrševanju svojega bogoslužja in pri vzgoji otrok že uživali« (Melmukova, 1999: 31).
V sklepnem delu deželnih različic TP je bilo ukazano, daje treba to najvišjo odločitev »deželnim uradom, mestnim svetom in oblast vom naznaniti s posebno tiskano okrožnico, ki naj se izda v večjem številu kot ponavadi, lokalnim tiskarjem pa naj se podeli dovoljenje, da lahko dajo vsakomur, kdor jih zaprosi, t akšne okrožnice«. Tiskarjem je bilo torej naloženo, da izdelajo večje število tiskanih izvodov tega cesarskega patenta, s čimer bi postalo besedilo Jožefove odločitve zastran verske ureditve v monarhiji dostopno kar najširšemu krogu recipientov, se pravi uradnikom in pooblaščencem na vseh ravneh oblasti ter seveda tudi zainteresiranim nekatoliškim vernikom. V periodičnem tisku deželnih glavnih mest (npr. za Kranjsko v Ljubljani, za Koroško v Celovcu in za Štajersko v Gradcu) naj bi bila natisnjena poročila o tem pomembnem patentu. To pa se je, po dostopnih virih (Melmukova, 1999: 30), zgodilo le v prestolnem mestu Habsburžanov, na Dunaju, kjer je Wiener Zeitung prinesel objavo TP, vendar brez naslova in vladarjevega podpisa ter tudi ne na naslovni strani, temveč pod zaglavjem Wien.2
Morebitnega takratnega slovenskega prevoda TP doslej ni bilo mogoče najti. V Arhivu Republike Slovenije pa je ohranjen cirkular z nemškim besedilom TP, ki ni posebej namenjeno nobeni posamezni deželi in ga torej lahko štejemo za občo različico TP.3 Prav zaradi tega je bila za prvo celovito predstavitev patenta v sodobnem slovenskem prevodu izbrana ta arhivska različica, ki navaja načelna in
2	Wiener Zeitung Nro. 83 (Mittwochs, den 17. Weinmonat 1781), 5-7, dostopno na http://content.onb.ac.at/cgi-content/annoPapm -O&aid wrz&datum 17811017&zoom=2 (25. 08. 2010).
3	Patent, wegen der den augsburgisch- und helvetischen Religionsverwandten, dann den nicht unirten Griechen zu gestattenden christlichen Toleranz und ihres Exercitii Religionis,
302
JONATAN VINKLt'R
podrobnejša določila, po katerih je bila uresničevana verska toleranca tudi na vsem slovenskem narodnostnem ozemlju. Naš prevod upošteva češki celotni (Melmukova, 1999, 32 35) in slovenski delni prevod (Vilfan, 1999: 109 110; Vilfan, 1996: 382).
Po uvedbi terezijanskih šolskih reform, zlasti obveznega osnovnega šolstva (trivialke),je začela pismenost predvsem v cislajtanskem delu monarhije naraščati. Tako je lahko absolutistični vladar prek uradništva s svojimi podložniki čedalje bolj uspešno komuniciral neposredno, prek tiskanih zakonov, patentov in razglasov, ter zategadelj ni več moral svoje moči deliti s plemiškim stanom kot »posrednikom« med seboj in večinskim prebivalstvom. Na ta način so prebivalci med Galicijo in Tirolsko ter med Zgornjo Avstrijo in Adria-tikom polagoma izvedeli, da je njihov monarh izdal patent o verski toleranci, ki zadeva pripadnike augsburške in helvetske (kalvinske) veroizpovedi ter pripadnike nepridruženega pravoslavja, se pravi neunijatske pravoslavce, s čimer seje začela končevati izločenost dela prebivalcev iz dostopa do vrste človeških in državljanskih pravic samo zaradi njihovega izpovedovanja drugačne, nekatoliške vere.
Patent razkriva, da je Jožef II. s svojim ukrepom dopustil zgolj pravico do zasebnega izpovedovanja vere za pripadnike protestantske in reformirane cerkve4 ter za neunijatske pravoslavne vernike v
Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, AS-7, Deželno glavarstvo za Kranjsko, š. 264. Reprodukcija pri: Jonatan Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verska toleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781), Šolsko polje XXI, 2010, št. 5-6, str. 27 98 (slike str. 93-97). 4 Poimenovanji protestantska m reformirana cerkev izvirata iz zgodovinskoraz-vojnega značaja obeh veroizpovedi. Sintagma protestanti (sinonim: luterani oz. v nemškem jezikovnem prostoru evangeličani) izvira iz dejanja reformno orientiranih kristjanov pod Luthrovim duhovnim vodstvom, ko so le-ti na državnem zboru v Speyerju (1529) protestirali proti ukrepom, ki bi jih omejevali. Teolo-škorazvoj no se izrazi protestanti, luterani oz. evangeliča ni nan ašaj ona dežel ne cerkve v nemškem Reichu, ki so črpale iz teologije Martina Luthra in Philippa Me-lanchthona. Gre za glavni tok nemške reformacije, ki se ga pogosto označuje tudi za filipističnega. Švicarske smeri reformacije imajo več poimenovanj: kabina za meščansko reformacijsko smer, kakršno je artikuliral Jean Calvin v Ženevi, belvetska veroizpoved za združene reformirane cerkve na severovzhodu Švice (Zurich, Schaffhausen itn.) ali zgolj, splošno, švicarska reformirana cerkev. V TP se poimenovanje »reformirana cerkev« nanaša na kalvince.
303
RAZC/LEDI, VPOQLEDI
vzhodnem delu habsburške države. Tolerančni patenti so prinesli olajšanje tudi zajude, ki jih zadeva več Jožefovih zakonodajnih aktov iz let 1781 1789.
Kaže pa poudariti večkrat spregledano dejstvo: toleranca za evangeličane, kalvince, pravoslavce in jude ni pomenila enakopravnosti z rimskokatoliško vero, ki je, kakor je jasno razvidno iz TP, nedotaknjeno ostala prevladujoča/vladajoča oz. »dominantna« religija Habsburške monarhije. TP pomeni zgolj to, da cesar sankcionira dopustitev (Erstattung, Duldung,; gl. Zinnhobler, 1981: 5) zasebnega »izpovedovanja« (exercitio) nekatoliške vere in izrecen »spregled« (idispensatio) verske pripadnosti pri uveljavljanju pravic, na primer za dosego določenega položaja v zgodnjenovoveški družbi (status meščana ali mojstra) in pri potegovanju za javne službe, sankcionira pa tudi opustitev prisilnih dejanj, ki so od uveljavitve protirefor-macije v Srednji Evropi kršila versko prepričanje, na primer podajanje katoliško versko obarvane mojstrske ali meščanske prisege.
Pri TP ne gre za nikakršno enakopravnost različnih pogledov na horizonte transcendentalnega, temveč zgolj za vladarjevo dopustitev treh nerimskokatoliških veroizpovedi. To se razodeva predvsem v prvem členu TP, ki opredeljuje (simbolični) status sakralnih stavb toleriranih veroizpovedi. Kjer takšnih stavb še ni bilo bile pa so na primer že na Severnem Ogrskem (današnja Slovaška), v Bukovini ali na Sedmograškem in so jih v potolerančnem času postavljali na novo, niso smele imeti niti zvonov in zvonikov niti t akšnega vhoda z glavne ulice ali trga, se pravi portala, ki je bil značilen za cerkve dominantne rimskokatoliške veroizpovedi.
Z monarhovo odločitvijo vTP so bili de iure preklicani vsi ukrepi posvetne oblasti, ki so bili sprejeti zastran uveljavljanja potriden-tinske katoliške protireformacije in rekatolizacije ter so bili v habsburških dednih ali priposestvovanih deželah uveljavljeni po augs-burškem verskem miru (1555), zlasti pa po letu 1596. Hkrati z začetkom protireformacije in rekatolizacije v Notranji Avstriji se je začel tudi poskus katoliško obarvane verske unifikacije vseh dežel pod habsburškim žezlom. TP je bil hkrati tudi diskretno politično priznanje krone, da sta protireformacija in rekatolizacija v habsburškem delu Srednje Evrope v končni konsekvenci spodleteli, kajti
304
JONATAN VINKLt'R
Jožef II. je s TP sankcioniral ravno tisto stanje, ki ga po uveljavitvi protireformacijskih in rekatolizacijskih ukrepov v Habsburški monarhiji naj ne bi več bilo drugoverci pod katoliškim vladarjem.
Reforme se je lotil vladar, ki se je v pismu svojemu bratu, Leopoldu Toskanskemu, označil z morda na prvi pogled protislovnimi, toda za naravo verskih reform zelo značilnimi besedami: »Ker sem po naravi len in brez velike prizadevnosti, površen in lahkomiseln, moram v svojo sramoto priznati, da nisem tako temeljit, kot se zdim, in da na meni ni nič drugega stalnega, kot sta moja vnema in častnost, toda če gre za dobro države in za služenje njej, lahko prestanem kakršno koli skušnjo.« (Denis, 1931: III, 71.) Tako je bil tudi TP zgolj eden izmed številnih monarhovih ukrepov, s katerimi je želel Habsburško monarhijo strukturno in upravno tako preurediti, da bi vrhovna absolutna oblast ostala kroni, država pa bi ob tem vendarle lahko uspešno tekmovala z drugimi političnimi in gospodarskimi igralci na geopolitični šahovnici med Baltikom in Adriatikom.
Stanje, ki gaje skušal Jožef II. s TP urediti, je bilo namreč zgodo-vinskorazvojno precej zapleteno, zagotovo pa tako, da njegovi državi, če bi se odločila še naprej vztrajati pri rimskokatoliški verski unitar-nosti, v tekmi s sosedami ne bi dajalo prav velikih konkurenčnih možnosti na področju gospodarskega razvoja. Izgoni nekatoličanov, ki so bili posledica protireformacijskih ukrepov, in s tem povezana gospodarska škoda pač ne peljejo ravno k uspešnemu vodenju državne makroekonomije. In tega so se zavedali kameralisti, ki so habsburškemu monarhu pri reformah posojali svoj miselni potencial, pa tudi vladarju je bilo jasno, da.se bo treba sčasoma zavoljo državnega erarja pač odreči ideji o verski unitarnosti. Zato naj v blagajno monarhije ne prispevajo samo katoličani, temveč je treba med državljane pripustiti tudi pripadnike drugih ver. Ti so tedaj de facto že prebivali v monarhiji, poslej pa naj tudi uradno postanejo trgovci, meščani, mojstri, uradniki in predvsem davkoplačevalci.
Jožef II. je ta svoj razmislek - verska toleranca da je zgolj pragmatična, etatistična dopustitev nekatoliških ver, ki je narejena v dobro gospodarskega razvoja države - zapisal tudi v pismo svoji materi Mariji Tereziji, ki ji gaje pisal 20. julija 1777 iz Freiburga:
305
RAZC/LEDI, VPOQLEDI
»Bog me obvaruj pred tem, da bi si mislil, daje vseeno, ali bodo postali pripadniki države protestanti ali pa bodo ostali katoličani, in poleg tega, ali se bodo oklepali bogoslužja, ki so ga podedovali po očetih, oziroma ali se ga bodo vsaj udeleževali. Vse, kar imam, bi dal, da bi vsi protestanti moje države prestopili v katoliško vero. Beseda toleranca mi pomeni samo toliko, da želim zgolj v pozemskib stvareh vsakomur brez razlikovanja po veji podeliti uradniško mesto, mu dovoliti posedovali imetje, opravljali obrl in biti državljan moje države, če bo za to sposoben in za državo ter njeno gospodarstvo uporaben.« (Arneth, 1867: 151-152; poudaril J. V.)
VIRI IN LITERATURA
Patent, wegen der den augsburgisch- und helvetischen Religionsverwandten, dann den nicht unirten Griechen zu gestattenden christlichen Toleranz und ihres Exercitii Religionis, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, AS-7, Deželno glavarstvo za Kranjsko, š. 264.
Arneth, A. von (ur.) (1867). Maria Theresia und Joseph II. Ihre Correspondenz sammt Briefen Joseph's an seinen Bruder Leopold II, Wien: Carl Gerold s Sohn.
Denis, A. (1931). Cechy po Eile'höre, Praha: Šole a Šimaček.
Frank, G. W. (1881). Das Toleranzpatent des Kaisers Joseph II., Wien.
Melmukovä, E. (1999). Patent »zvany« tolerančni; Praha: Mladä fronta.
Vilfan, S. (1991). Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Vilfan, S. (1996). Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica.
Zinnhobler, R. (1981). Zur Toleranzgesetzgebung Kaiser Josefs 11. Neues Archiv für die Geschichte der Diözese Linz, 1/1 (1981), 5- 7.
306