Bojan B a l k o v e c O MEDNARODNIH STIKIH NARODNE VLADE SH S V LJUBLJANI S prihajajočim koncem prve svetovne vojne so Slovenci ponovno jasneje izrazili svoje bodoče politične načrte. Od začetka prve svetovne vojne do pomladi 1917 državni zbor na Dunaju ni zasedal. Novi cesar Karel je bil spomladi 1917 prisiljen ponovno sklicati parlament. Na seji 30. maja 1917 so predstavniki Jugoslovanskega kluba javno predstavili deklaracijo jugoslovanskih poslancev, imenovano Majniška deklaracija. V njej je bila izražena želja po preobrazbi monarhije. V okviru monarhije bi rešili jugoslovansko vprašanje s preoblikovanjem monarhije v trialističnem smislu. Glede na nejasen vojaški položaj je bila deklaracija pragma­ tična poteza. Ce bi bilo jugoslovansko vprašanje zadovoljivo rešeno v okviru Avstro-Ogrske še pred koncem vojne, bi preprečili posledice zmage ene ali druge strani v vojni, še posebej izpolnitve Londonskega pakta iz aprila 1915. Nepri­ pravljenost avstro-ogrskih oblasti na spremembe je slovensko politiko porinila v radikalizacijo svojih zahtev. Od zgodnjega poletja 1918 je postajalo jasno, da bo potrebna drugačna rešitev, kot jo je predvidela Majniška deklaracija. Jeseni 1918 je postalo jasno, da bo Avstro-Ogrska izgubila vojno. Konec oktobra se je pričel razpad Avstro-Ogrske. Najprej so 28. oktobra razglasili prekinitev zvez z Avstro- Ogrsko Cehi, naslednji dan pa tudi Južni Slovani. V Zagrebu je bila razglašena Država SHS. V okvir nove države so sodile Slovenija, Hrvaška, Dalmacija ter Bosna in Her­ cegovina. Z izjemo Vojvodine je vključevala vsa južnoslovanska območja nekdanje habsburške monarhije. Osrednji organ oblasti v novi državi je bilo Narodno viječe v Zagrebu. Oblast v posameznih pokrajinah so izvajale Narodne vlade. Za slo­ venski prostor (Kranjska, slovenski del Štajerske, slovenski del Koroške, slovenski del Goriške in Trst) je bila to Narodna vlada v Ljubljani (NVL). NVL je bila ustanovljena 31. oktobra 1918. Sestavljali so jo politiki vse treh taborov, katol­ iškega, liberalnega in delavskega, ne glede na politično moč taborov. NVL je vodila vse posle. Formalno pa ni imela pristojnosti nad zunanjo in obrambno politiko. Ti dve področji si je pridržalo Narodno viječe.1 V praksi pa je morala NVL sama navezovati mednarodne stike in urejati vojaška vprašanja, pomembna za Slovence, ali kot je zapisal France Dolinar: " Vprašanje meja, umikanje soške armade čez slovensko ozem ljeskrb za Slovence v Nemški Avstriji, udeleženost pri delitve avstrijskega državnega premoženja je ljubljanski vladi nakladalo obilo zunanjepolitičnih agend, čeprav so bile te načeloma pridržane centrali v Zagrebu in v Beogradu'.1 Samostojnost NVL je pravzaprav omogočilo Narodno viječe v Primerjaj npr. Jurij Perovšek, Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918, Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja XXV - 1985, str. 52. France Dolinar, Odsotnost slovenske državen misli v prevratu 1918 v Zrenja in uvidi II, založba Sij, Buenos Aires 1971, str. 40. Zagrebu, ki je kljub lastni naredbi, tudi nekatere zunanjepolitične zadeve prepustila NVL. Posamezni protesti Narodnega viječa proti nekaterim zunanjepolitičnim potezam NVL so bolj izraz opozorila na nedorečeno stanje in razhajanje med prakso in formalnostjo, kot pa resna grožnja NVL zaradi svojeglavosti. Tako je NVL samostojno urejala zunanjepolitične zadeve, ki so bile pomembne za Slovence. Država SHS je obstajala od 29. oktobra 1918 do 1. decembra 1918. Medna­ rodnopravno ni bila priznana. Vendar jo je na različne načine priznalo več držav, ki so z njo sodelovale zaradi reševanja tekočih težav, ki so bile posledice vojne. Podobno lahko rečemo tudi za NVL.3 Najpomembnejši mednarodno pravni doku­ ment, pri katerem je sodelovala Država SHS in s tem posredno tudi Slovenci, je bila Ženevska deklaracija. Nastanek Države SHS ni bila končna faza združevanja jugoslovanskih narodov. Po ustanovitvi skupne vlade Kraljevine SHS, 20. decembra 1920, je NVL tri dni kasneje odstopila.4 Do imenovanja Deželne vlade, katere pristojnosti so bile mno­ go manjše, pa je opravljala tekoče delo. Kljub prenosu zunanjepolitičnih pristoj­ nosti na vlado v Beogradu, je ostala dejavna tudi na tem področju. Posledica razpada Avstro-Ogrske in italijanska nevarnost, povezana z njihovo težnjo po uveljavitvi Londonska pogodbe, je bila, da so se morali Slovenci v svojih odnosih s tujino omejili predvsem na zaščito etničnega prostora, in manj na razvi­ janje odnosov z ostalimi evropskimi narodi, razen na ohranjanje dobrih odnosov z narodi, s katerimi so živeli v propadli monarhiji, predvsem s Cehi in Poljaki. Tako v delu NVL ne zasledimo razmišljanj o oblikah in načinih sodelovanja Slovencev z ostalimi evropskimi narodi. Značilnost zunanjepolitičnega dela NVL je bilo reše­ vanje tekočih zadev in manj dolgoročno načrtovana zunanja politika. Zunanje­ politična dejavnost NVL je tako usmerjena predvsem k reševanju odnosov z no­ vonastalo Nemško Avstrijo in Italijo. Z Nemško Avstrijo je njene nekdanje po­ krajine povezovala potreba po ureditvi meja in pa različne težave, ki jih lahko damo na skupni imenovalec: razdelitev dediščine in razmejitev pristojnosti nek­ danjih skupnih organov. Kmalu po prevratu 29. oktobra 1918 je vlada Nemške Avstrije na Dunaju priznala suverenost države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za svojega predstavnika v Ljubljani je sredi novembra 1918 imenovala nadkomisarja Josipa Faschinga.5 Po­ treba po ureditvi najrazličnejših težav, ki so nastopile po razpadu Avstro-Ogrske, je dunajsko vlado silila, da je skušala navezati stike z oblastnimi organi na ozemljih, ki so razglasile neodvisnost od Dunaja. Dunaj je različne narodne vlade pozval, naj pošljejo v nekdanjo skupno prestolnico svoje predstavnike. Tako je NVL v Ljubljani 5. novembra 1918 imenovala konzula Ivana Šveglja (tudi Schvvegla) za svojega diplomatskega zastopnika na Dunaju.6 Na naslednji seji pa je Šveglju dodelila status konzularnega zastopnika. Začetne težave pri vzpostavljanju sistema oblasti so privedle tudi do nesoglasij med NVL in Narodnim viječem. Slednje se je odločilo, da še ne bo imenovalo svojih predstavnikov v tujini. Tako je morala NVL 3 Primerjaj Jurij Perovšek, Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918, Prispevki za zgo­ dovino delavskega gibanja XXV - 1985, str. 60. 4 Zapisnik 38. seje NVL, 23. december 1918. 5 Zapisnik 15. seje NVL, 14. november 1918. 6 Zapisnik 6. seje NVL, 5. november 1918. preklicati Švegljevo imenovanje.7 NVL pa se je prav tako na 10. seji seznanila, s poročilom Alberta Kramerja, ki je poročal kot tajnik Narodnega viječa, da je Narodno viječe imenovalo dr. Petra Defrancescija za svojega zastopnika na Du­ naju, v zvezi z repatriacijo uradnikov, beguncev in vojakov. Nekaj dni kasneje je postalo jasno, da Defrancesci ne more prevzeti omenjenih nalog. Zato je Narodno viječe pooblastilo NVL, da namesto Defrancescija imenuje Šveglja.8 Šveglja so ]gnalu zadolžili še za sodelovanje pri delu komisije za likvidacijo zunanjega in vojnega ministrstva.9 Za Švegljevega pomočnika so imenovali dr. Rudolfa An- drejko.10 NVL se je na šest seji dogovorila, da je potrebno nekatere sosednje države o b v e s tit i o novem položaju, ki je nastal v Sloveniji. Tako naj bi obvestili Narodni Vybor v Pragi, zastopništvo Poljske na Dunaju ter vlade v Zagrebu in Budimpešti. S lo v e n ec je 9. novembra 1918 poročal, da sta v Ljubljani zastopnika poljskega konzulata, ki pripravljata vse potrebno za otvoritev poljskega konzulata v Ljubljani. Že nekaj dni kasneje je bil za poljskega poverjenika pri NVL imenovan dr. Marcel S z a ro ta .11 Vojaški odposlanec pa je bil general Adam Nowotny.12 Poljski poslanik v Ljubljani je bil zainteresiran za prevzem materiala poljske vojske, vendar se je moral zadovoljiti z izjavo NVL, da bo razprava o tem možna v okviru razdelitve vsega premoženja nekdanje države.13 NVL je bila zainteresirana tudi za čim­ prejšnjo izmenjavo češke in slovenske vlade v Pragi in Ljubljani.14 Urejanje prometnih zadev z Nemško Avstrijo je bilo povezano z vprašanje pretoka blaga, oseb in denarja ter nadzora nad prometnicami. Na 6. seji je NVL pooblastila Andreja Vrečka za svojega zastopnika pri prometnih zadevah na Dunaju.15 Med pomembnejše naloge NVL povezane s prometom, ki pa so imele mednarodno ozadje, je bil umik nekdanjih avstro-ogrskih vojakov s Soške fronte. Ker je šlo tu za veliko število vojakov iz različnih pokrajin nekdanje monarhije, je bilo včasih potrebno navezati stike z novimi oblastmi v teh pokrajinah. Oblasti v vseh pokrajinah je vračanje vojakov skrbelo zaradi nevarnosti, ki bi jo lahko po­ vzročilo velika neobvladljiva množica. Tako je češki zastopnik na Dunaju, že po odhodu večine vojakov prek Slovenije, prosil NVL naj ustavi transporte zaradi nevarnosti boljševističnega izbruha nezadovoljstva na Dunaju.16 5. novembra 1918 je NVL pozvala prebivalce Slovenije, naj mimo spremljajo umik tujih vojakov in naj jih ne ovirajo. Ob tem je pozvala javnost naj ne naseda govoricam, da naj bi vojaški poveljniki skušali zmšiti oblast NVL in Narodnega viječa, ker naj bi 7 Zapisnik 10. seje NVL, 9. november 1918. 8 Zapisnik 14. seje NVL, 13. november 1918. 9 Zapisnik 18. seje NVL, 18. november 1918. 10 Zapisnik 18. seje NVL, 18. november 1918. 11 Zapisnik 14. seje NVL, 13. november 1918. 12 Zapisnik 19. seje NVL, 19. november 1918. 13 Zapisnik 16. seje NVL, 15. november 1918. 14 Zapisnik, 26. seje NVL, 30. november 1918. France Dolinar v članku O dsotnost slovenske državne m isli v prevratu 1918 (Zrenja in uvidi št. II, izdala založba Sij v Buenos Airesu 1971), mdr. piše naj bi bil kot pooblaščenec NVL v Pragi omenjan dr. Dragotin Lončar, kot češki poslanik pa stotnik Julij Husa. Zapisnik 6 . seje NVL, 5. november 1918. 16 Zapisnik 20. seje NVL, 21 . november 1918. nasprotovali svobodni SHS.17 Bali so se srečevanja vojakov različnih vojska, ki so si med vojno stali nasproti npr. italijanskih in avstro-ogrskih. Težave so povzročale tudi nove italijanske oblasti na Primorskem. Te so zadrževale lokomotive in vagone in tako ovirale odhod vojakov. Zato, da bi Italijane prisilili k sodelovanju, je NVL razmišljala o možnosti zadrževanje italijanskih ujetnikov na Ogrskem in v Avstriji.18 V zvezi z vračanjem vojakom omenim naj omenim še stike z Landratom v Salzburgu.19 Do 14. novembra je prek Slovenije odšlo skoraj 400.000 vojakov. NVL in avstro-ogrski general Wurm sta se obojestransko zahvalila za sodelovanje med NVL in poveljniškim kadrom umikajoče vojske. Najpomembnejša naloga NVL je bila zaščita slovenskega ozemlja. Tu ločimo tri naloge. Prva je bila razmejitev z Nemško Avstrijo na Koroškem in Štajerskem, druga vprašanje pripadnosti Prekmurja in tretja usoda Primorske. Na Primorskem je bil položaj otežen tudi zaradi dejstva, da je bila Italija Antantna država in zmagovalka v vojni. V boju za zaščito Primorske, Goriške in Trsta ni mogla pomagati niti srbska vojaška moč. Potem, ko so Italijani zasedli ozemlje do demarkacijske črte, lahko opazimo samo še proteste proti ravnanju italijanskih oblasti. NVL je tako svojega zastopnika za Gorico in goriški okraj dr. Karla Podgornika pooblastila, naj ji pošilja proteste o italijanskih postopkih in zbira podatke o kršenju mednarodnega prava.20 S Prekmurjem se NVL ni ukvarjala, saj je po določilih premirje med Antanto in Madžarsko do mirovne pogodbe ostalo v okviru Madžarske. Največji del diplomatskih naporov NVL je bil usmerjen v zaščito slovenskega ozemlja na Koroškem in Štajerskem oz. v pravično razdelitev tega ozemlja med slovensko državo in Nemško Avstrijo. Vendar ne smemo pozabiti, da so se di­ plomatski napori ves čas prepletali tudi z vojaškimi spopadi. NVL je imela težave s sestavo lastne vojske in je skušala spretno s pogajanji nadoknaditi to težavo. V času delovanja NVL so na Koroškem potekali boji, ki so se izmenjevali z različnimi poskusi sklenitve premirja. Premirje je januarja sklenila NVL, ki je bila že v od­ stopu. Že na prvi seji se je NVL odločila, da bo slovenske interese na Koroškem zastopal njen pooblaščenec. Na omenjeni položaj so imenovali Franca Smodeja.21 Za olajšanje položaja prebivalstva pa je poskrbela tudi za dobave hrane na Ko­ roško.22 Tudi avstrijska stran na Koroškem ni držala križem rok Izvršilni odbor ko­ roškega deželnega zbora v Celovcu je s svojimi potezami nekajkrat razburil NVL. NVL je ob tem pozivala na pomoč Narodno viječe, ki naj bi vojaško podprlo slo­ venska prizadevanja na Koroškem. Narodno viječe je želelo, da bi mejno črto med Nemško Avstrijo in Državo SHS na Koroškem določile Antantne sile. Te naj bi na razmejitveno črto poslale tudi svoje čete. NVL je ob omenjenem predlogu 14. novembra 1918 predlagala naj bi Antantne čete zasedle črto Šmohor, Beljak, 17 Slovenec in Slovenski narod, 6. november 1918. 18 Zapisnik 10. seje NVL, 9. november 1918. 19 Zapisnik 8. seje NVL, 7. november 1918. 20 Zapisnik 23. seje NVL, 25. november 1918. 21 Zapisnik 1 . seje NVL, 1. november 1918. 22 Zapisnik 1 . seje NVL, 1 . november 1918. Celovec, Št. Vid, Št. Janž na Mostiču, Velikovec, Št. Andraž, Dravograd, Marenberg, Maribor, Spielfeld, Radgona Št. Gothard.23 Vodstvo koroškega deželnega zbora je nokazalo zanimanje in NVL obvestilo, da bo 22. novembra 1918 v Ljubljano poslalo svoja predstavnika na pogovore o začasni meji.24 Ljubljana pa se ni bila pripravljena pogajati medtem, ko bi bile na spornem ozemlju nemške čete. Negativni odgovor je poslala deželnemu zboru v Celovcu in Državnemu uradu za z u n a n je zadeve na Dunaju.25 Štiri dni kasneje se je NVL na 23. seji seznanila s spremembo položaja, saj so se avstrijske čete umaknile severno od Drave.26 Po­ verjenik za notranje zadeve dr. Janko Brejc je na naslednji seji predstavil izjavo NVL. Ta je pozdravila avstrijski umik in menila, da bi se morale avstrijske čete umakniti še severneje. Vendar začetka pogajanj ni pogojevala s tem umikom. Pogajanja naj bi bila v Ljubljani. Datum pa naj bi predlagali Korošci.27 Korošci so predlagali naj bi bila pogajanja 2. decembra 1918, ki bi se jih z njihove strani udeležila štiričlanska delegacija. Poverjeniki ljubljanske vlade so bili odsotni, zato je NVL prosila za odlog.28 Pogajanja so bila med 9. in 12. decembrom 1918. Pred pogajanji je prišlo do manjših spopadov pri Velikovcu in do pogodbe med gene­ ralom Maistrom in antantnim polkovnikom Passyjem o razmejitvi med slovenskim in avstrijskim ozemljem. Omenjeni dogovor je omenjal črto Št. Pavel, Grebin, Wageberg, Slovenski Št. Mihael, Krnski grad, Trg (Feldkirchen), Beljak, Šmohor in na jug do državne meje. Nobena politična oblast v Celovcu, na Dunaju in v Ljubljani omenjenega dogovora ni sprejela. NVL je Maistra celo ostro opozorila, naj ne sklepa političnih dogovorov, ker je vojak in naj opravljala le vojaške naloge.29 Kljub vsemu je Maister uspel realizirati tisti del pogodbe, ki se je dotikal Štajerske. Poskus političnega dogovora na pogajanjih od 9. do 12. decembra 1918 ni uspel. Delegacija NVL je zahtevala vse slovensko etnično ozemlje, Avstrijci pa so ponujali le sodne okraje Pliberk, Dobrla vas, Železna kaplja in pogojno Borovlje. Tako sta se delegaciji strinjali, naj se rešitev prepusti mirovni konferenci. Sklenili pa so dogovor o dobavah premoga Avstriji in avstrijskem neoviranju tranzita med Državo SHS in Češkoslovaško.30 Ovira za sporazum so bile vojaške akcije obeh strani in njuna želja pridobiti boljši izhodiščni položaj. Kot sem že zapisal, je NVL konec decembra 1918 odstopila. Vendar je vse do februarja opravljala tekoče posle. Mednje je seveda sodilo tudi reševanje spora z Avstrijo. Vojaške akcije na obeh straneh so tekle ves december in šele v prvi polovici januarja 1919 sta se skušali obe strani dogovoriti vsaj o premirju, če ne o politični rešitvi težav. Pogajanja so se pričela 13. januarja 1919 v Gradcu. Težavno določanje demar­ kacijske črte je bilo povezano s vojaškimi uspehi ene in druge strani. Nemogoč “3 Zapisnik 15. seje NVL, 14. november 1918. 24 Zapisnik 20. seje NVL, 21. november 1918. 25 Zapisnik 20. seje NVL, 21 . november 1918. 6 Zapisnik 23. seje NVL, 25. november 1918. Zapisnik 24. seje NVL, 26. november 1918. 29 ^aP'sn'k 25- seje NVL, 28. november 1918. ^ Zapisnik 26. in 27. seje NVL, 30. november in 2 . december 1918. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana 1992, str. 69. samostojen dogovor, kjer so Avstrijci zahtevali pomik demarkacijske črte proti jugu, Slovenci pa proti severu, je bil razrešen tako, da sta obe delegaciji pristali na arbitrarno določitev demarkacijske črte. 22. januarja 1919 je bil podpisan graško- ljubljanski protokol. Z njim so določili, da bosta demarkacijsko črto določila ame­ riška častnika Miles in King. Protokol je prepovedal omejevanje svobode in jemanje talcev, določil razorožitev civilnega prebivalstva in izmenjavo ujetnikov in ranjencev.31 Nadaljevanje zunajnjepolitičnih aktivnosti pa je kmalu prešlo na Deželno vlado SHS v Ljubljani. Tudi ona ni imela pravnoformalnih pristojnosti, saj so bile te v rokah vlade v Beogradu, vendar je morala podobno kot NVL sama reševati ne­ katere probleme. Pri ocenjevanju zunanjepolitičnega dela NVL moramo upoštevati dane oko­ liščine, tj. razhajanje med zapisanimi določili in vsakodnevnim nujnim delom. Za načrtovanje zunanje politike je tudi zmanjkovalo časa. Skozi to perspektivo je bilo zunanjepolitično delo NVL najvišji možni rezultat v danih okoliščinah. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Znanstveno publicistično središče, Ljubljana 1992, str. 74.