Measuring morphological canonicity

angleški

2011

morfologija   oblikoslovje   oblikoslovna kanoničnost   oblikoslovni model "parsli"

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Vprašanja pravilnosti morfoloških paradigem so se že lotevali pristopi, ki sodijo v okvir kanonične tipologije (Corbett 2003). Cilj pričujočega članka je prispevati izvirne načine, ki bodo na podlagi meril, ki smo jih izdelali znotraj našega novega morfološkega modela PARSLI, omogočali ovrednotiti pojem morfološke kanoničnosti. Še posebej pozorno pa smo vpeljali nove načine merjenja nekanoničnih pojavov, kot smo npr. heterokliza, deponentnost, nezapolnjnenost, prenapolnjenost. V članku predstavljamo PARSLI, ki je nov oblikoslovni model, ki se opira na inferenčnouresničitveni pristop (Matthews 1974; Zwicky 1985; Anderson 1992). Naš model ponuja prav formalno predstavitev slovarsko-slovničnega vmesnika. Temelji na formalni definiciji leksikalne iztočnice in popolnem formalnem aparatu, ki omogoča izpeljavo vseh relevantnih oblikoslovnih uresničitvenih pravil za vsak leksem, kamor sodijo tudi pravila oblikovanja osnove. Uresničitvena pravila lahko oblikujemo znotraj katerega koli ustreznega formalnega modela (na primer, teorija paradigmatskih funkcij ali morfologija mrež /ang. Network Morphology/). Vpeljemo vrsto formalnih novosti, na primer pregibna območja (ang. inflection zones), ki tvorijo dele posameznega pregibnega razreda. Posebej koristni so pri modeliranju heteroklize.

14.02.2015