Od 90. let prejšnjega stoletja dalje se avtor poglobljeno ukvarja s krajevnimi imeni in s starimi antroponimi območja okoli Tržiča (Monfalcone), znanega tudi kot Ultraisoncium "območje onkraj reke Soče". Po objavi druge izdaje monografske predstavitve tematike so se raziskave nadaljevale in večkrat potrdile začetne rezultate. Ta jugovzhodni del Furlanije je bil dejansko vsaj do konca 15. stoletja ponovno vključen v ozemlje, znano kot Slavia Submersa (nekdanje slovansko ozemlje), kjer je večina prebivalcev govorila slovensko, manjšina pa alpsko romansko narečje, ki je bilo v oblikoslovnem pogledu med osrednjo furlanščino in alpskim romanskim narečjem v Trstu in Miljah. V članku avtor na kratko ponovno razpravlja o številnih osebnih in krajevnih imenih, ki jih najdemo v Pierisu in Beglianu (danes v občini Škocjan ob Soči) in navaja nekaj nedavno odkritih podatkov, npr. v zvezi s krajem Isola Morosini (v 15. stoletju Otoch), ki je v srednjem veku spadal pod benediktinsko opatijo v Možacu. Avtor prikazuje nekaj novih podatkov o treh sosednjih vaseh ob rečnem prehodu (zopum) v Pierisu na reki Soči in razpravlja o etimologiji toponima Begliano, ki mu pripisuje slovanski izvor, in furlanskega izraza çop/zopul 'čupa', ki pa naj bi izhajal iz romanske osnove. Ponovno pretresa tudi etimologijo imena kraja Begliano, ki je v doslejšnjih raziskavah ostala nedorečena, kot mogoči pa sta se ponujali dve razlagi: po prvi naj bi ime izhajalo iz romanskega osebnega imena (*Bellius), po drugi pa iz staroslovanskega (*Beljan ali *Beljani). Po avtorjevem mnenju je izvor imena treba iskati v slovanski jezikovni plasti. To slovensko srednjeveško plast pa je treba razločevati od mlajše plasti, ki jo predstavljajo predvsem imena in vzdevki oseb, priseljenih na tržiško območje med koncem 15. stoletja in 17. stoletjem. Gre za ljudi balkanskega izvora (sclabonus sive bisiacus), ki so bežali pred Turki in se naselili v koščku Furlanije, ki je bil pod beneško oblastjo. Omenjene tri vasi so bile blizu rečnega prehoda (zopum) v Pierisu na reki Soči in zadnji del prispevka se ukvarja z izvorom furlanskega izraza çop/zopul, glede katerega je neki tržaški avtor predlagal, da je slovenskega izvora. Iz pričujočega članka pa je razvidno, da ni mogoče zlahka ločevati med izrazom çop/zop in vrsto drugih besed, ki so dobro izpričane na romanskem območju italijanskega severovzhoda pa tudi v danes izumrlem dalmatskem jeziku. Vse te besede so povezane s pomensko osnovo "drevak, izdolben kos lesa" in bi lahko bile daljnega predlatinskega izvora.

Pravice