Friderik Irenej Baraga (1797–1868) je bil najvidnejši slovenski misijonar prve polovice 19. stoletja, pisec nabožne literature in etnograf. Med severnoameriškimi domorodnimi plemeni je misijonaril petindvajset let, in sicer najprej med plemenom Otava ob Michiganskem jezeru v L'Arbre Croche, potem še pa ob reki Grand River. Ker je nastopil proti trgovcem z alkoholom in proti vladi, ki je plemena nasilno izrivala z njihovih ozemelj, se je moral umakniti v pokrajine okoli Gornjega jezera, kjer je nato deloval med plemenom Čipeva v La Pointeu, v L'Anseu in Fond de Lacu. Baragov Popis navad severnoameriških domorodnih plemen je bila prva zgodovina avtohtonega prebivalstva tega območja, objavljena v Evropi, poleg raznih nabožnih del in molitvenikov pa je izdal tudi prvi slovnici jezikov plemen Čipeva in Otava.

V zbirki so predstavljena Baragova dela ter biografske in druge študije o njegovem življenju in delu.

Knjižnična palača NUK na Turjaški ulici v Ljubljani je ena največjih mojstrovin arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), temeljni kamen Plečnikove Ljubljane in eden najpomembnejših arhitekturnih dosežkov minulega stoletja. Prva prizadevanja za izgradnjo univerzitetne knjižnice segajo v čas ustanovitve ljubljanske univerze (1919). Zanimanje je izkazal tudi Jože Plečnik. Leta 1927 se je za pokušnjo lotil načrtovanja, kasneje pa mu je bila zaupana tudi izdelava dejanskih načrtov. Začetek gradnje je zavrla svetovna gospodarska kriza, po letih naporov vodstva univerze, predstavnikov mesta in banovine, podprtih s strani študentske Akademske akcije ter celotne slovenske javnosti, pa so bila nazadnje zagotovljena sredstva za gradnjo, ki je trajala nadaljnjih pet let (1936-1941). Knjižnica - po mojstru Plečniku ustvarjena za vse čase – je bila novembra leta 1941 odprta za uporabo.

V zbirki predstavljamo korespondence, načrte in druge dokumente, ki so spremljali prizadevanja, načrtovanje in gradnjo stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice. Zbrano digitalizirano gradivo izhaja iz arhivov NUK, delno pa tudi iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Arhitekt Jože Plečnik je bil izvrsten risar. Veliko je skiciral, pa tudi razmišljal in zapisoval. Plečnikova hiša hrani 42 njegovih beležk in skicirk, nastalih v letih med 1890 in 1957. Na njihovih straneh najdemo širši javnosti do sedaj neznane arhitektove zapise in risbe, vse od hitrih skic in vsakdanjih zabeležk, pa do poglobljenih razmislekov in bolj dodelanih upodobitev. Motivi Plečnikovih risb niso vselej povezani z arhitekturo in tako odpirajo vpogled v njegovo vsestransko zanimanje za vizualno ustvarjanje, njegovi zapisi pa ubeseden vpogled v arhitektovo intimno doživljanje.

V zbirki v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane predstavljamo beležke, skicirke in nekatere druge risbe, ki jih prav tako hrani Plečnikova hiša, digitalizirane v Plečnikovem letu 2022 ob 150-letnici arhitektovega rojstva.

Inkunabule so prvotiski, izdani med leti 1450 in 1500, in sodijo med gradivo, ki je nacionalni kulturni spomenik. Zbirka Incunabula Slovenica tako vsebuje najdragocenejše tiskano gradivo svetovnega in nacionalnega pomena, ki ga hranijo slovenske dediščinske ustanove. Ta najzgodnejša tiskana dela so nastala po različnih tiskarskih centrih renesančne Evrope ter razkrivajo kulturne in trgovinske vezi našega prebivalstva z ostalimi kulturnimi krogi na drugih evropskih ozemljih.

Digitalizacija teh najvrednejših del pisne kulturne dediščine omogoča njihovo široko dostopnost, raziskovanje, vrednotenje in ne nazadnje tudi varovanje. Projekt digitalizacije inkunabul, ki se nahajajo v Sloveniji, od leta 2020 izvaja Narodna in univerzitetna knjižnica s sofinanciranjem in podporo Nacionalnega odbora za program Spomin sveta pod okriljem slovenske Nacionalne komisije UNESCO. Z digitalizacijo tega dragocenega gradiva želimo zagotoviti dostop do celotne slovenske zbirke inkunabul vsem in za vse.

V zbirki predstavljamo narodopisno gradivo iz zapuščine Karla Štreklja, slavista, jezikoslovca in etnologa, ki je v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru deloval kot zbiratelj ljudskih pesmi in proznega ljudskega besednega izročila. Leta 1887 je Štrekelj, tedaj docent slovanske filologije na dunajski univerzi, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovanu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je vse, ki jim »je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva«, posebej pa učitelje, pozval k zapisovanju ljudskega ustnega izročila. S tem dejanjem je Štrekelj stopil na pot, ki so jo tekom 19. stoletja utirali njegovi narodnobuditeljski predhodniki. Prošnja za narodno blago je med Slovenci sprožila nenavadno močan odziv. To je Štreklju omogočilo, da je v svojo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki ji je kasneje nameraval pridružiti še zbirko ljudskih povedk in pravljic, zajel celotno slovensko etnično ozemlje.

Gradivo, ki so ga Štreklju pošiljali zapisovalci, in se je ohranilo v njegovi zapuščini, je bilo digitalizirano v sodelovanju med ZRC SAZU ter NUK.

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku je napisal pesnik Valentin Vodnik 1799. V 19. stoletju je doživela še nekaj izdaj. V njej je okoli 350 receptov, a le malo slovenskih narodnih jedi. Sprva je šlo pri sestavljanju kuharskih knjig za slovenske gospodinje predvsem za prepisovanje in prevajanje iz nemških knjig, torej meščanske kuhinje, v kateri prevladujeta dunajska in graška kuhinja z vplivi beneške ter z novejšimi francoskimi postopki. To so kuharske knjige za Slovence v slovenskem jeziku in ne kuharske knjige slovenskih jedi. Minka Govekar je z Dobro kuharico 1903 uvedla novo in predvsem slovensko kuharsko izrazje.

Verjetno ni slovenskega gospodinjstva, kjer ne bi bilo vsaj ene kuharske knjige, pravo bogastvo tovrstne literature pa se skriva tudi v Digitalni knjižnici Slovenije. V branje in uporabo ponujamo nekaj najbolj znanih in skozi več desetletij (celo stoletij) uporabljanih kuharskih knjig, od Vodnikovih Kuharskih bukev, slovitih kuharic Felicite Kalinšek in Marije Remec, pa vse do drobne Kuharske knjižice, ki je izšla leta 1948 v begunskem taborišču v Špitalu.

Lekcionarji vsebujejo liturgična berila oziroma izbor besedil iz evangelijev in apostolskih pisem, branih ob standardnem latinskem bogoslužju pred slovensko pridigo na nedelje in praznike. Ker so bili namenjeni tudi zasebnemu branju, so imeli pogosto še različne dodatke, na primer katekizme, cerkvene pesmi in molitve. Od zadnjih desetletij 15. stoletja so tiskali tudi lekcionarje, prevedene v ljudske jezike. V 17. stoletju je lekcionar v slovenskem jeziku postal ena najpomembnejših publikacij katoliške verske obnove, kasneje tudi pa eno najbolj priljubljenih in najpogosteje ponatisnjenih verskih del. Prva, Hren-Čandkova izdaja lekcionarja je z naslovom Evangelia inu lystuvi je (z letnico 1612) izšla leta 1613, druga, Schönlebnova izdaja pa leta 1672. Sledile so jima številne jezikovno in vsebinsko izpopolnjene izdaje, danes pomembne tudi za raziskovanje razvoja slovenskega jezika.

V zbirki so predstavljeni lekcionarji, ki so izšli do leta 1851 iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, Knjižnice Ivana Potrča, Mestne knjižnice Ljubljana in Univerzitetne knjižnice v Mariboru.

Zbirka obsega dela in prevode protestantskih avtorjev z današnjega slovenskega ozemlja ter nekatera druga dela, h katerim so le-ti prispevali. Poleg temeljnih del slovenske reformacije in s tem prvih knjig v slovenskem jeziku, so v zbirko vključeni tudi hrvaški protestantski tiski, pri katerih je sodeloval Trubar. Tiskana so v glagolici, pisavi, ki jo je iznašel Ciril in je dolga stoletja omogočala uporabo ljudskega jezika Slovanov pri katoliškem bogoslužju.

Knjige so izšle v drugi polovici 16. stoletja, nekatere na Slovenskem (tiskarne Janža Mandelca), druge v današnji Nemčiji v Witembergu in zlasti Tübingenu, kjer je dela južnoslovanskih protestantskih avtorjev tiskala in distribuirala tiskarna Ulricha Morharta oz. njegovega naslednika Georga Gruppenbacha.

Digitalizirani izvodi so iz Zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice ter iz Danske kraljeve knjižnice. Zbirka se dopolnjuje z gradivom, digitaliziranim v okviru Nacionalnega projekta digitalizacije slovenike in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021-2030).

Posamezniki in skupnosti, ki so s pisano besedo posredovali svoja spoznanja in ugotovitve, nazore, ideje in vizije drugim, so se v vseh obdobjih srečevali s silami, ki so želele nadzirati, usmerjati in omejevati pretok znanja in idej z zahtevami po preoblikovanju besedil, zaplembami in sežiganjem knjig, v najskrajnejših primerih pa tudi z obsodbami, izgoni in usmrtitvami avtorjev. Toda tako kot se je Zemlja še vedno vrtela okoli Sonca, so tudi bralci kljub obstoju različnih strogih cenzurnih politik in seznamov prepovedane literature vedno našli poti do knjig.

V zbirki so predstavljena izbrana dela iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila nekdaj uvrščena na papeški indeks prepovedanih knjig ali na različne druge, predvsem cesarske cenzurne sezname. Na ogled so bila na razstavi z naslovom In vendar so jih brali – prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki sta jo v okviru raziskovalnega projekta Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku leta 2018 pripravila ZRC SAZU in NUK.

Zadnji koncert je priredila jeseni 1918, potem pa je postala podružnica Glasbene matice.

Leta 1693 je bila po vzoru italijanskih znanstvenih akademij ustanovljena Academia operosorum Labacensium oziroma Akademija delovnih Ljubljančanov. Pobudnika njene ustanovitve sta bila zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar ter stolni prošt Janez Krstnik Prešeren. K sodelovanju sta pritegnila večino tedanjih najvidnejših izobražencev. Najpomembnejši člani Akademije so bili: stolni dekan in ustanovitelj Semeniške knjižnice Janez Anton Dolničar, odvetnik deželnih stanov Janez Štefan Florijančič, pravniki Franz Erazem Hohenwart, Jurij Andrej Gladič in Janez Jurij Hočevar, predsednik deželnega sodišča Janez Bertold Höffer ter zdravniki Marko Grbec, Janez Andrej Coppini in Janez Krstnik Brložnik. Posvečali so se leposlovju, domoznanstvu ter znanosti in umetnosti. Na pobudo akademikov so bile ustanovljene tudi Academia philharmonicorum, Academia incultorum ter podružnica rimske Arkadije - Academia Emonia. Akademija je prenehala delovati leta 1725 po smrti Janeza Gregorja Dolničarja.

Zbirka predstavlja izbor del članov Akademije iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila primerna digitalizacijo.

Zbirka obsega prek 250 potopisov, dnevnikov in poročil z različnih raziskovalnih, alpinističnih, misijonarskih, etnografskih in trgovskih odprav, diplomatskih misij ter plemiških in drugih popotovanj. Med avtorji so tudi znani slovenski popotniki in raziskovalci ter nekateri domači in tuji popotniki, ki so opisovali slovensko ozemlje. Monografije so že na pogled zelo raznolike, saj so nekatere izšle v 16., najmlajše v zbirki pa v začetku 20. stoletja. V zbirko so vključeni potopisi z angleških, francoskih, nemških, španskih in drugih raziskovalnih odprav poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, ki izvirajo iz knjižnice Žige Zoisa.

Nekatere knjižice so skromne, druge pa bogato opremljene z nazornimi ilustracijami. Med njimi izstopajo botanične in zoološke študije za tedanjega zahodnega človeka redkih in slabo poznanih rastlin in živali. V zbirko so vključeni popotni dnevniki oglejskega kanclerja Santonina, ki je v poznem 15.stoletju trikrat obiskal naše dežele. Prvič so v latinščini, deloma italijanščini, izšli 1943.

V zbirki so nekatera vplivnejša dela s področja anatomije, ki so bila leta 2015 predstavljena v Narodni in univerzitetni knjižnici na razstavi Ko mrtvi žive uče. Znanstvene študije, priročniki, anatomski atlasi in drugo gradivo, ki ga hranita NUK in Semeniška knjižnica, kažejo na razvoj področja, ki sega od prvih znanih poskusov sistematičnega spoznavanja zgradbe in delovanja človekovega telesa vse do 20. stoletja. Na ogled so dela številnih svetovno znanih imen, kot so Hipokrat, Galen, Avicenna, Mesue, Vesalij, Bartholin, Evstahij, Hunter in Zinn, pa tudi dveh domačih avtorjev, ki sta pomembno prispevala k razvoju anatomije na Slovenskem: Alojzij Homan in Janez Plečnik.

O tem, da je bilo zanimanje za medicino oziroma anatomijo na današnjem slovenskem ozemlju še kako živo tudi v preteklosti, pričajo tudi lastniške zabeležke in drugi rokopisni dodatki na naslovnih straneh, spojnih listih in ob robu besedila predstavljenih knjig. Številne izmed njih so bile nekoč v lasti pomembnih posameznikov in ustanov.