ZGODOVINA IN KULTURA
Rokopisna zapuščina Karla Štreklja

V zbirki predstavljamo narodopisno gradivo iz zapuščine Karla Štreklja, slavista, jezikoslovca in etnologa, ki je v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru deloval kot zbiratelj ljudskih pesmi in proznega ljudskega besednega izročila. Leta 1887 je Štrekelj, tedaj docent slovanske filologije na dunajski univerzi, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovanu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je vse, ki jim »je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva«, posebej pa učitelje, pozval k zapisovanju ljudskega ustnega izročila. S tem dejanjem je Štrekelj stopil na pot, ki so jo tekom 19. stoletja utirali njegovi narodnobuditeljski predhodniki. Prošnja za narodno blago je med Slovenci sprožila nenavadno močan odziv. To je Štreklju omogočilo, da je v svojo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki ji je kasneje nameraval pridružiti še zbirko ljudskih povedk in pravljic, zajel celotno slovensko etnično ozemlje.
Gradivo, ki so ga Štreklju pošiljali zapisovalci, in se je ohranilo v njegovi zapuščini, je bilo digitalizirano v sodelovanju med ZRC SAZU ter NUK.

Legendarne slovenske kuharice

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku je napisal pesnik Valentin Vodnik 1799. V 19. stoletju je doživela še nekaj izdaj. V njej je okoli 350 receptov, a le malo slovenskih narodnih jedi. Sprva je šlo pri sestavljanju kuharskih knjig za slovenske gospodinje predvsem za prepisovanje in prevajanje iz nemških knjig, torej meščanske kuhinje, v kateri prevladujeta dunajska in graška kuhinja z vplivi beneške ter z novejšimi francoskimi postopki. To so kuharske knjige za Slovence v slovenskem jeziku in ne kuharice slovenskih jedi. Minka Govekar je z Dobro kuharico 1903 uvedla novo in predvsem slovensko kuharsko izrazje.
Verjetno ni slovenskega gospodinjstva, kjer ne bi bilo vsaj ene kuharske knjige, pravo bogastvo tovrstne literature pa se skriva tudi v Digitalni knjižnici Slovenije. V branje in uporabo ponujamo nekaj najbolj znanih in skozi več desetjetij (celo stoletij) uporabljanih kuharskih knjig, od Vodnikovih Kuharskih bukev, slovitih kuharic Felicite Kalinšek in Marije Remec, pa vse do drobne Kuharske knjižice, ki je izšla leta 1948 v begunskem taborišču v Špitalu.

Lekcionarji

Lekcionarji vsebujejo liturgična berila oziroma izbor besedil iz evangelijev in apostolskih pisem, branih ob standardnem latinskem bogoslužju pred slovensko pridigo na nedelje in praznike. Ker so bili namenjeni tudi zasebnemu branju, so imeli pogosto še različne dodatke, na primer katekizme, cerkvene pesmi in molitve. Od zadnjih desetletij 15. stoletja so tiskali tudi lekcionarje, prevedene v ljudske jezike. V 17. stoletju je lekcionar v slovenskem jeziku postal ena najpomembnejših publikacij katoliške verske obnove, kasneje tudi pa eno najbolj priljubljenih in najpogosteje ponatisnjenih verskih del. Prva, Hren-Čandkova izdaja lekcionarja je z naslovom Evangelia inu lystuvi je (z letnico 1612) izšla leta 1613, druga, Schönlebnova izdaja pa leta 1672. Sledile so jima številne jezikovno in vsebinsko izpopolnjene izdaje, danes pomembne tudi za raziskovanje razvoja slovenskega jezika.
V zbirki so predstavljeni lekcionarji, ki so izšli do leta 1851 iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, Knjižnice Ivana Potrča, Mestne knjižnice Ljubljana in Univerzitetne knjižnice v Mariboru.

Reformacijski tiski

Zbirka obsega dela in prevode protestantskih avtorjev z današnjega slovenskega ozemlja ter nekatera druga dela, h katerim so le-ti prispevali. Poleg temeljnih del slovenske reformacije in s tem prvih knjig v slovenskem jeziku, so v zbirko vklučeni tudi hrvaški protestantski tiski, pri katerih je sodeloval Trubar. Tiskana so v glagolici, pisavi, ki jo je iznašel Ciril in je dolga stoletja omogočala uporabo ljudskega jezika Slovanov pri katoliškem bogoslužju.
Knjige so izšle v drugi polovici 16. stoletja, nekatere na Slovenskem (tiskarne Janža Mandelca), druge v današnji Nemčiji v Witembergu in zlasti Tübingenu, kjer je dela južnoslovanskih protestantskih avtorjev tiskala in distribuirala tiskarna Ulricha Morharta oz. njegovega naslednika Georga Gruppenbacha.
Digitalizirani izvodi so iz Zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice ter iz Danske kraljeve knjižnice. Zbirka se dopolnjuje z gradivom, digitaliziranim v okviru Nacionalnega projekta digitalizacije slovenike in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021-2030).

Libri prohibiti

Posamezniki in skupnosti, ki so s pisano besedo posredovali svoja spoznanja in ugotovitve, nazore, ideje in vizije drugim, so se v vseh obdobjih srečevali s silami, ki so želele nadzirati, usmerjati in omejevati pretok znanja in idej z zahtevami po preoblikovanju besedil, zaplembami in sežiganjem knjig, v najskrajnejših primerih pa tudi z obsodbami, izgoni in usmrtitvami avtorjev. Toda tako kot se je Zemlja še vedno vrtela okoli Sonca, so tudi bralci kljub obstoju različnih strogih cenzurnih politik in seznamov prepovedane literature vedno našli poti do knjig.
V zbirki so predstavljena izbrana dela iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila nekdaj uvrščena na papeški indeks prepovedanih knjig ali na različne druge, predvsem cesarske cenzurne sezname. Na ogled so bila na razstavi z naslovom In vendar so jih brali – prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki sta jo v okviru raziskovalnega projekta Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku leta 2018 pripravila ZRC SAZU in NUK.

Philharmonische Gesellschaft in Laibach

Filharmonična družba je najstarejše glasbeno združenje nekdanje Avstrijske monarhije in naslednica Academie Philharmonicorum Labacensis. Ustanovljena je bila leta 1794. Nastala je iz godalnega kvarteta, ki so ga sestavljali štirje ljubljanski meščani (Karel Moos, Karl Kogl, Jožef Jellemitzky in Jožef Flikschuh). Namen družbe je bil plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje glasbenega okusa meščanov z dobro izvedbo. Družbina dejavnost se je sprva omejila na tedenske interne nastope za zaključen krog članov ter četrtletne »akademije«, odprte za javnost. Ugled Filharmonične družbe je v Ljubljani stalno rasel, z njim pa je raslo tudi število članstva. Kdor je v Ljubljani kaj veljal, je bil član Filharmonične družbe. Francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc sta za nekaj časa zaustavila delo Filharmonične družbe, a leta 1816 je družba štela že 200 članov. Zapisi omenjajo, da je bilo v orkestru do sto instrumentalistov in v zboru do štirideset pevcev ter 60 rednih poslušalcev.
Zadnji koncert je priredila jeseni 1918, potem pa je postala podružnica Glasbene matice.

Opera Operosorum

Leta 1693 je bila po vzoru italijanskih znanstvenih akademij ustanovljena Academia operosorum Labacensium oziroma Akademija delovnih Ljubljančanov. Pobudnika njene ustanovitve sta bila zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar ter stolni prošt Janez Krstnik Prešeren. K sodelovanju sta pritegnila večino tedanjih najvidnejših izobražencev. Najpomembnejši člani Akademije so bili: stolni dekan in ustanovitelj Semeniške knjižnice Janez Anton Dolničar, odvetnik deželnih stanov Janez Štefan Florijančič, pravniki Franz Erazem Hohenwart, Jurij Andrej Gladič in Janez Jurij Hočevar, predsednik deželnega sodišča Janez Bertold Höffer ter zdravniki Marko Grbec, Janez Andrej Coppini in Janez Krstnik Brložnik. Posvečali so se leposlovju, domoznanstvu ter znanosti in umetnosti. Na pobudo akademikov so bile ustanovljene tudi Academia philharmonicorum, Academia incultorum ter podružnica rimske Arkadije - Academia Emonia. Akademija je prenehala delovati leta 1725 po smrti Janeza Gregorja Dolničarja.
Zbirka predstavlja izbor del članov Akademije iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila primerna digitalizacijo.

Potovanja in raziskovanja

Zbirka obsega prek 250 potopisov, dnevnikov in poročil z različnih raziskovalnih, alpinističnih, misijonarskih, etnografskih in trgovskih odprav, diplomatskih misij ter plemiških in drugih popotovanj. Med avtorji so tudi znani slovenski popotniki in raziskovalci ter nekateri domači in tuji popotniki, ki so opisovali slovensko ozemlje. Monografije so že na pogled zelo raznolike, saj so nekatere izšle v 16., najmlajše v zbirki pa v začetku 20. stoletja. V zbirko so vključeni potopisi z angleških, francoskih, nemških, španskih in drugih raziskovalnih odprav poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, ki izvirajo iz knjižnice Žige Zoisa.
Nekatere knjižice so skromne, druge pa bogato opremljene z nazornimi ilustracijami. Med njimi izstopajo botanične in zoološke študije za tedanjega zahodnega človeka redkih in slabo poznanih rastlin in živali. V zbirko so vključeni popotni dnevniki oglejskega kanclerja Santonina, ki je vpoznem 15.stoletju trikrat obiskal naše dežele. Prvič so v latinščini, deloma italijanščini, izšli 1943.

Ko mrtvi žive uče – anatomija skozi čas

V zbirki so nekatera vplivnejša dela s področja anatomije, ki so bila leta 2015 predstavljena v Narodni in univerzitetni knjižnici na razstavi Ko mrtvi žive uče. Znanstvene študije, priročniki, anatomski atlasi in drugo gradivo, ki ga hranita NUK in Semeniška knjižnica, kažejo na razvoj področja, ki sega od prvih znanih poskusov sistematičnega spoznavanja zgradbe in delovanja človekovega telesa vse do 20. stoletja. Na ogled so dela številnih svetovno znanih imen, kot so Hipokrat, Galen, Avicenna, Mesue, Vesalij, Bartholin, Evstahij, Hunter in Zinn, pa tudi dveh domačih avtorjev, ki sta pomembno prispevala k razvoju anatomije na Slovenskem: Alojzij Homan in Janez Plečnik.
O tem, da je bilo zanimanje za medicino oziroma anatomijo na današnjem slovenskem ozemlju še kako živo tudi v preteklosti, pričajo tudi lastniške zabeležke in drugi rokopisni dodatki na naslovnih straneh, spojnih listih in ob robu besedila predstavljenih knjig. Številne izmed njih so bile nekoč v lasti pomembnih posameznikov in ustanov.

Koroški plebiscit 1920

Pariška mirovna konferenca je odločitev, v kateri državi želijo živeti, prenesla na Korošce. Celovška kotlina je bila razdeljena na dva dela. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena. Slovenski prebivalci so bili razdvojeni med glasovanjem po narodni pripadnosti ali po deželni zavesti in gospodarskemu interesu. Prvič so lahko volile tudi ženske, ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. Izid glasovanja je leta 1920 zarisal mejo na Karavankah med takratno Kraljevino SHS in Avstrijo.
Obletnica v letu 2010 je bila priložnost za obuditev spominov na plebiscitarni čas, propagando, obljube in posledice. Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika je zato ob obletnici plebiscita digitalizirala gradivo, ki pričuje o tistem času. Del gradiva je za digitalizacijo prispevala tudi Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani plakate in letake iz tega zgodovinskega obdobja.