dLib.si - zbirke

Izgubljeno v času

Fragmenti, ki so v našem primeru praviloma pergamentni preostanki, so odkruški: pogosto so pozabljeni dokazi, odrinjeni kosci nekih celot. Velika spoznanja o knjižni kulturi, o leposlovnih, znanstvenih in praktičnih vsebinah, ki so jih razkrivali katalogi rokopisnih zbirk, katalogi prvotiskov in zgodnjih tiskov, popisi nekdanjih knjižnic in podobni ciljni pregledi, so fragmente postavili ob rob, niso bili v središču zastavljene naloge in marsikdaj so bili na prvi pogled premalo zgovorni in zanimivi. Takrat v njih nis(m)o spoznali vznemirljivih sporočil: treba jih je natančno pogledati.

Danes jih upoštevamo kot zgodovinske vire o izginulih življenjskih okoljih, o svetovih, katere sicer avtentično zastopajo, a kot integralno prizorišče niso več dosegljivi, vidimo samo odlomke iz nekdanjega življenja. To niso kamenčki nekega mozaika, ker si pod to besedo predstavljamo možnost, mogoče iluzijo, da bo razdrobljeno celoto možno obnoviti, rekonstruirati, beseda fragment pa postavlja v osredje svoje eksistence nepopolnost. Ta iz prgišča podatkov dovoljuje delno »zgodovinsko sliko« okolja in časa, v katerem je nastala knjižna celota, od katere je ostal fragment.

Ddr. Nataša Golob, iz uvoda h knjigi Izgubljeno s časom

Kronike

Kronike so rokopisni ali tiskani viri, ki so pomembni za posvetno in cerkveno zgodovino, pa tudi za druge znanstvene discipline, na primer za umetnostno zgodovino, epigrafiko, sociologijo, kulturno zgodovino, geografijo, etnologijo, zgodovino šolstva, zgodovino medicine, arhitekturo in njeno zgodovino, biografijo, jezikoslovje itd., saj pogosto dopolnjujejo in nadgrajujejo zgodovinsko vedenje s področja teh strok. Neredko vključujejo osebna pričevanja pisca o razmerah, dogodkih ali posameznikih. Po naravi in vsebini so večinoma nadnacionalne in kot take pomembne ne le za ožji geografski prostor, v katerem so nastale in ga opisujejo, ali celo mikroprostor (npr. župnijske kronike), ampak so zgodovinsko aktualne tudi za širši evropski prostor. Kronike so nastajale večinoma v latinskem, nemškem, slovenskem in italijanskem jeziku ali v kombinaciji različnih jezikov. V zbirki je predstavljen izbor kronik in drugih del kronikalne narave, ki so pomembne s stališča slovenskega zgodovinopisja oziroma razvoja kulture in znanosti na Slovenskem.

Vir: Latinske in nemške kronike na Slovenskem

Pisma in korespondenca Zofke Kveder

Zofka Kveder, ena prvih slovenskih pisateljic in prva pisateljica, ki je bila uvrščena v nacionalno knjižno zbirko z naslovom Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ter publicistka in prevajalka, se je rodila 22. 4. 1878. Tekom svojega relativno kratkega življenja – umrla je 21. 11. 1926 v ne docela pojasnjenih okoliščinah –, je bila dvakrat nesrečno poročena, in sicer s hrvaškim modernističnim pesnikom in zdravnikom Vladimirjem Jelovškom ter s hrvaškim politikom Jurajem Demetrovićem. V svojem ustvarjanju, ki je bilo vezano na slovenski, pa tudi na hrvaški in nemški jezik, se je posvečala predvsem temam, ki se dotikajo ženskih vprašanj, kot so materinstvo, potreba po družbenem udejstvovanju in spolnost. Te teme, poleg drugih, pa prihajajo na dan tudi v njeni obsežni pisemski korespondenci.

V sodelovanju z dr. Katjo Mihurko, urednico elektronske zbirke Pisma, vam v zbirki Pisma in korespondenca Zofke Kveder predstavljamo izbor pisem, ki si jih je tekom svojega življenja izmenjala s prijatelji, znanci, umetniki in literarnimi ustvarjalci in ki dodatno odstirajo pisateljičine življenjske okoliščine.

Gimnazija Novo mesto

Na predlog Novomeščanov v letu 1744 je cesarica Marija Terezija 8. avgusta 1746 ustanovila gimnazijo v Novem mestu - prvo javno gimnazijo v habsburški monarhiji. V štiridesetih letih vladanja je ustanovila samo deset gimnazij, ki so bile razpršene po celi monarhiji. V njih so se šolali tudi bodoči učitelji, da je 6. decembra 1774 lahko uvedla splošno šolsko obveznost. Upravljanje gimnazije, ki se je nahajala v stavbi današnje glasbene šole, so prevzeli novomeški frančiškani. Kmalu je postala pomemben kulturni in izobraževalni center za regijo. Leta 1870 je država prevzela njeno vodenje. Leta 1912 je bila dokončana nova šolska stavba na Seidlovi cesti. Gimnazija je skozi čas ohranjala status klasične ali splošne gimnazije ter prilagajala učne načrte in programe (oddelek klasične gimnazije obstaja še danes). Ob jubilejih so bili pripravljeni zborniki in kronike šole — npr. ob 225. obletnici (1971), ob 260 obletnici (2006), ob 270. obletnici (2016). Ob prihajajoči 280. obletnici se njeni maturanti pridružujejo prizadevanjem za digitaliziranje vseh gradiv v zvezi z delovanjem in dosežki gimnazije in njenih maturantov. Del teh prizadevanj je tudi oblikovanje zbirke »Gimnazija Novo mesto« v Digitalni knjižnici Slovenije.

250 zakladov za 250 let

Skozi raznoliko gradivo in večplastne pripovedi, ki jih ta posamezna dela ali korpusi prinašajo, se vedno znova odstira bogastvo naše knjižnične zbirke: preplet neprecenljivih, nezamenljivih ter preprosto lepih knjižnih in drugih posebnosti, ki jih hranimo na svojih policah. Prav vse gradivo - najsibo Costerianum, unikatni fragment tiskarja Costerja, Trubarjev Ta celi novi testament, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Vegov logaritmovnik, Prešernove Poezije ali razglas o odprtju licejske knjižnice, portreti, partiture, zemljevidi in slovita 57. številka Nove revije - odkriva NUK v raznolikosti nalog in poslanstva knjižnice ter njeno vlogo pri zbiranju, ohranjanju in posredovanju zapisanih sledi bogate slovenske ustvarjalnosti.

Ob priložnosti 250. obletnice začetkov NUK smo izbrali 250 zakladov iz zbirke NUK, ki smo jih v prazničnem letu 2024 posebej izpostavili javnosti prek objav na portalu MMC RTV Slovenija, plakatnih razstav na Krakovskem nasipu in v Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani ter na spletnih družbenih omrežjih.

Ostanki sijajne ljubljanske knjižnice Auerspergov v NUK

Knjižnica Auerspergov, ki jo je v Ljubljani ustanovil kranjski deželni glavar Wolf Engelbert Auersperg (1610–1673), s svojo zbirko pa dopolnil tudi njegov brat Janez Vajkard (1615–1677), je največji razcvet doživela v drugi polovici 17. stoletja. Bila je najobsežnejša plemiška knjižna zbirka v slovenskih zgodovinskih deželah. Ob inventarnem popisu leta 1707 je obsegala več kot 3800 naslovov z različnih področij znanosti in umetnosti. Po ljubljanskem potresu leta 1895 je bila preseljena v avstrijski Losensteinleiten, v petdestih letih pa v Urugvaj. Med 1982 in 1984 je bil velik del knjižnice razprodan na dražbah v Londonu in New Yorku. V NUK se je ohranilo nekaj izvodov, ki so v zbirko po različnih poteh prišli že začasa Licejske knjižnice, večina Auerspergovih knjig pa je bila načrtno pridobljena v zadnjem desetletju na antikvarnem trgu. Njihova provenienca je razvidna iz lastniških vpisov bratov Wolfa Engleberta in Janeza Vajkarda in/ali etikete s heraldičnim ekslibrisom Knežje Auerspergove fidejkomisne knjižnice v Ljubljani, na kateri je tudi podatek o nekdanji postavitvi posameznega izvoda.

Pastirska pisma

Pastirska pisma so uradne poslanice škofov vernikom ali vernikom in duhovščini, ki se z vidika katoliškega nauka dotikajo vsakdanjega življenja, praktičnih verskih ter aktualnih družbenih vprašanj. So pomembni pričevalci o duhovnem, pa tudi političnem ter kulturnem življenju in dogajanju, nenazadnje pa tudi o osebnih stališčih njihovih avtorjev. Sprva so jih pripravljali le za posebne priložnosti, kot so na primer pomembni dogodki ali cerkveni prazniki, od sredine 19. stoletja dalje pa so izhajala tudi večkrat letno. V Narodni in univerzitetni knjižnici se je ohranilo večje število pastirskih pisem iz ljubljanske in lavantinske škofije, pa tudi posamezna pisma iz goriške, sekovske in tržaške škofije. Med njihovimi avtorji so Karel Janez Herberstein, Anton Alojzij Wolf, Anton Martin Slomšek, Jakob Maksimilijan Stepišnik, Andrej Gollmayr in drugi nekdanji škofje.

Friderik Irenej Baraga

Friderik Irenej Baraga (1797–1868) je bil najvidnejši slovenski misijonar prve polovice 19. stoletja, pisec nabožne literature in etnograf. Med severnoameriškimi domorodnimi plemeni je misijonaril petindvajset let, in sicer najprej med plemenom Otava ob Michiganskem jezeru v L'Arbre Croche, potem še pa ob reki Grand River. Ker je nastopil proti trgovcem z alkoholom in proti vladi, ki je plemena nasilno izrivala z njihovih ozemelj, se je moral umakniti v pokrajine okoli Gornjega jezera, kjer je nato deloval med plemenom Čipeva v La Pointeu, v L'Anseu in Fond de Lacu. Baragov Popis navad severnoameriških domorodnih plemen je bila prva zgodovina avtohtonega prebivalstva tega območja, objavljena v Evropi, poleg raznih nabožnih del in molitvenikov pa je izdal tudi prvi slovnici jezikov plemen Čipeva in Otava.

V zbirki so predstavljena Baragova dela ter biografske in druge študije o njegovem življenju in delu.

Katalogi in seznami gradiva licejske knjižnice do leta 1803

V zbirki so zbrani vsi najzgodnejši dokumenti, ki pričajo o obsegu in vsebini licejske knjižnice do leta 1803. To so: popisa knjig, rešenih iz pogorelega ljubljanskega jezuitskega kolegija, popisi knjig iz posameznih razpuščenih samostanov, katerih zbirke so bile deloma predane v nastajajočo knjižnico ljubljanskega liceja (cistercijanska samostana v Stični in Kostanjevici, kartuzijanski samostan v Bistri, samostana bosonogih in obutih avguštincev v Ljubljani in samostan servitov v Devinu). Pridružujejo se jim katalogi leta 1787 razpuščene Družbe za kmetijstvo in koristne umetnosti na Kranjskem, popisi najzgodnejših donacij (Karel Peer, Inocenc Taufferer in Schillingov kanonikat), Terpinov katalog gornjegrajske škofijske knjižnice, ki je bila v licejsko knjižnico predana na podlagi odloka Štajerskega gubernija ter popis dvojnic, ki jih je licejska knjižnica leta 1794 prodajala na dražbi. Zbirko zaokrožujeta inventarni popis knjižnice iz 1788 ter najzgodnejši katalog iz leta 1803, ki ju je sestavil prvi licejski knjižničar Franz Wilde.

Judovska zbirka v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

Januarja 2021 smo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota pričeli s projektom katalogizacije judovskih molitvenikov in obrednih knjig, ki so bile najverjetneje v lasti nekdanje judovske verske občine v Murski Soboti. Vnos v COBISS je bil zaključen oktobra 2021 in trenutno obsega 72 naslovov oz. 99 enot. Naslovnice teh knjig so v hebrejskem, nemškem in madžarskem jeziku ter v jidišu ali pa so dvojezične. Vsebinsko gre za sidurje in mahzorje (tj. za molitvenike, ki so bili v uporabi ob različnih praznikih) ter za hagade oz. pripovedi, vmes pa je najti tudi kakšen učbenik za poučevanje branja in izvajanja molitev. Najstarejša knjiga iz zbirke je iz leta 1779, najmlajša pa iz leta 1942. Izdaje so bile na Dunaju, v Budimpešti, v Berlinu, v Pragi, v Vilni ter v Sulzbachu na Bavarskem. Nekatere izmed knjig so zanimive tudi zaradi podpisov Judov, ki so živeli v Murski Soboti kot npr. nadarbinar dr. Lazar Roth, ki je bil skupaj z večino članov svoje judovske skupnosti umorjen v Auschwitzu. V PIŠK Murska Sobota smo leta 2023 ob pomoči zunanjega financerja in izvajalca pričeli z digitalizacijo zbirke judovskih knjig in upamo, da bo celotna zbirka digitalizirana v nekaj letih.

Koroški plebiscit 1920

Pariška mirovna konferenca je odločitev, v kateri državi želijo živeti, prenesla na Korošce. Celovška kotlina je bila razdeljena na dva dela. Če bi v coni A, kjer je še leta 1910 skoraj 70 odstotkov prebivalcev navedlo slovenščino kot občevalni jezik, glasovali za priključitev h Kraljevini SHS, bi glasovanje izvedli še v coni B, ki je bila bolj nemško usmerjena. Slovenski prebivalci so bili razdvojeni med glasovanjem po narodni pripadnosti ali po deželni zavesti in gospodarskemu interesu. Prvič so lahko volile tudi ženske, ne glede na njihov socialni status, edino merilo je bila domovinska pravica na plebiscitnem ozemlju. Izid glasovanja je leta 1920 zarisal mejo na Karavankah med takratno Kraljevino SHS in Avstrijo. Plebiscit, s katerim je bila 10.10.1920 določena državna meja med takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo) in Avstrijo je bil razlog, da je velik del Slovencev ostal na severni strani Karavank in tako prišel pod Avstrijo. Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno politično propagando, katere gradivo se hrani še danes.

Plečnikova knjižnica – ustvarjena za vse čase

Knjižnična palača NUK na Turjaški ulici v Ljubljani je ena največjih mojstrovin arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), temeljni kamen Plečnikove Ljubljane in eden najpomembnejših arhitekturnih dosežkov minulega stoletja. Prva prizadevanja za izgradnjo univerzitetne knjižnice segajo v čas ustanovitve ljubljanske univerze (1919). Zanimanje je izkazal tudi Jože Plečnik. Leta 1927 se je za pokušnjo lotil načrtovanja, kasneje pa mu je bila zaupana tudi izdelava dejanskih načrtov. Začetek gradnje je zavrla svetovna gospodarska kriza, po letih naporov vodstva univerze, predstavnikov mesta in banovine, podprtih s strani študentske Akademske akcije ter celotne slovenske javnosti, pa so bila nazadnje zagotovljena sredstva za gradnjo, ki je trajala nadaljnjih pet let (1936-1941). Knjižnica - po mojstru Plečniku ustvarjena za vse čase – je bila novembra leta 1941 odprta za uporabo.

V zbirki predstavljamo korespondence, načrte in druge dokumente, ki so spremljali prizadevanja, načrtovanje in gradnjo stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice. Zbrano digitalizirano gradivo izhaja iz arhivov NUK, delno pa tudi iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

Plečnikove beležke

Arhitekt Jože Plečnik je bil izvrsten risar. Veliko je skiciral, pa tudi razmišljal in zapisoval. Plečnikova hiša hrani 42 njegovih beležk in skicirk, nastalih v letih med 1890 in 1957. Na njihovih straneh najdemo širši javnosti do sedaj neznane arhitektove zapise in risbe, vse od hitrih skic in vsakdanjih zabeležk, pa do poglobljenih razmislekov in bolj dodelanih upodobitev. Motivi Plečnikovih risb niso vselej povezani z arhitekturo in tako odpirajo vpogled v njegovo vsestransko zanimanje za vizualno ustvarjanje, njegovi zapisi pa ubeseden vpogled v arhitektovo intimno doživljanje.

V zbirki v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane predstavljamo beležke, skicirke in nekatere druge risbe, ki jih prav tako hrani Plečnikova hiša, digitalizirane v Plečnikovem letu 2022 ob 150-letnici arhitektovega rojstva.

Incunabula Slovenica

Inkunabule so prvotiski, izdani med leti 1450 in 1500, in sodijo med gradivo, ki je nacionalni kulturni spomenik. Zbirka Incunabula Slovenica tako vsebuje najdragocenejše tiskano gradivo svetovnega in nacionalnega pomena, ki ga hranijo slovenske dediščinske ustanove. Ta najzgodnejša tiskana dela so nastala po različnih tiskarskih centrih renesančne Evrope ter razkrivajo kulturne in trgovinske vezi našega prebivalstva z ostalimi kulturnimi krogi na drugih evropskih ozemljih.

Digitalizacija teh najvrednejših del pisne kulturne dediščine omogoča njihovo široko dostopnost, raziskovanje, vrednotenje in ne nazadnje tudi varovanje. Projekt digitalizacije inkunabul, ki se nahajajo v Sloveniji, od leta 2020 izvaja Narodna in univerzitetna knjižnica s sofinanciranjem in podporo Nacionalnega odbora za program Spomin sveta pod okriljem slovenske Nacionalne komisije UNESCO. Z digitalizacijo tega dragocenega gradiva želimo zagotoviti dostop do celotne slovenske zbirke inkunabul vsem in za vse.

Rokopisna zapuščina Karla Štreklja

V zbirki predstavljamo narodopisno gradivo iz zapuščine Karla Štreklja, slavista, jezikoslovca in etnologa, ki je v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru deloval kot zbiratelj ljudskih pesmi in proznega ljudskega besednega izročila. Leta 1887 je Štrekelj, tedaj docent slovanske filologije na dunajski univerzi, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovanu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je vse, ki jim »je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva«, posebej pa učitelje, pozval k zapisovanju ljudskega ustnega izročila. S tem dejanjem je Štrekelj stopil na pot, ki so jo tekom 19. stoletja utirali njegovi narodnobuditeljski predhodniki. Prošnja za narodno blago je med Slovenci sprožila nenavadno močan odziv. To je Štreklju omogočilo, da je v svojo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki ji je kasneje nameraval pridružiti še zbirko ljudskih povedk in pravljic, zajel celotno slovensko etnično ozemlje.

Gradivo, ki so ga Štreklju pošiljali zapisovalci, in se je ohranilo v njegovi zapuščini, je bilo digitalizirano v sodelovanju med ZRC SAZU ter NUK.

Legendarne slovenske kuharice

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku je napisal pesnik Valentin Vodnik 1799. V 19. stoletju je doživela še nekaj izdaj. V njej je okoli 350 receptov, a le malo slovenskih narodnih jedi. Sprva je šlo pri sestavljanju kuharskih knjig za slovenske gospodinje predvsem za prepisovanje in prevajanje iz nemških knjig, torej meščanske kuhinje, v kateri prevladujeta dunajska in graška kuhinja z vplivi beneške ter z novejšimi francoskimi postopki. To so kuharske knjige za Slovence v slovenskem jeziku in ne kuharske knjige slovenskih jedi. Minka Govekar je z Dobro kuharico 1903 uvedla novo in predvsem slovensko kuharsko izrazje.

Verjetno ni slovenskega gospodinjstva, kjer ne bi bilo vsaj ene kuharske knjige, pravo bogastvo tovrstne literature pa se skriva tudi v Digitalni knjižnici Slovenije. V branje in uporabo ponujamo nekaj najbolj znanih in skozi več desetletij (celo stoletij) uporabljanih kuharskih knjig, od Vodnikovih Kuharskih bukev, slovitih kuharic Felicite Kalinšek in Marije Remec, pa vse do drobne Kuharske knjižice, ki je izšla leta 1948 v begunskem taborišču v Špitalu.

Lekcionarji

Lekcionarji vsebujejo liturgična berila oziroma izbor besedil iz evangelijev in apostolskih pisem, branih ob standardnem latinskem bogoslužju pred slovensko pridigo na nedelje in praznike. Ker so bili namenjeni tudi zasebnemu branju, so imeli pogosto še različne dodatke, na primer katekizme, cerkvene pesmi in molitve. Od zadnjih desetletij 15. stoletja so tiskali tudi lekcionarje, prevedene v ljudske jezike. V 17. stoletju je lekcionar v slovenskem jeziku postal ena najpomembnejših publikacij katoliške verske obnove, kasneje tudi pa eno najbolj priljubljenih in najpogosteje ponatisnjenih verskih del. Prva, Hren-Čandkova izdaja lekcionarja je z naslovom Evangelia inu lystuvi je (z letnico 1612) izšla leta 1613, druga, Schönlebnova izdaja pa leta 1672. Sledile so jima številne jezikovno in vsebinsko izpopolnjene izdaje, danes pomembne tudi za raziskovanje razvoja slovenskega jezika.

V zbirki so predstavljeni lekcionarji, ki so izšli do leta 1851 iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, Knjižnice Ivana Potrča, Mestne knjižnice Ljubljana in Univerzitetne knjižnice v Mariboru.

Reformacijski tiski

Zbirka obsega dela in prevode protestantskih avtorjev z današnjega slovenskega ozemlja ter nekatera druga dela, h katerim so le-ti prispevali. Poleg temeljnih del slovenske reformacije in s tem prvih knjig v slovenskem jeziku, so v zbirko vključeni tudi hrvaški protestantski tiski, pri katerih je sodeloval Trubar. Tiskana so v glagolici, pisavi, ki jo je iznašel Ciril in je dolga stoletja omogočala uporabo ljudskega jezika Slovanov pri katoliškem bogoslužju.

Knjige so izšle v drugi polovici 16. stoletja, nekatere na Slovenskem (tiskarne Janža Mandelca), druge v današnji Nemčiji v Witembergu in zlasti Tübingenu, kjer je dela južnoslovanskih protestantskih avtorjev tiskala in distribuirala tiskarna Ulricha Morharta oz. njegovega naslednika Georga Gruppenbacha.

Digitalizirani izvodi so iz Zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice ter iz Danske kraljeve knjižnice. Zbirka se dopolnjuje z gradivom, digitaliziranim v okviru Nacionalnega projekta digitalizacije slovenike in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021-2030).

Libri prohibiti

Posamezniki in skupnosti, ki so s pisano besedo posredovali svoja spoznanja in ugotovitve, nazore, ideje in vizije drugim, so se v vseh obdobjih srečevali s silami, ki so želele nadzirati, usmerjati in omejevati pretok znanja in idej z zahtevami po preoblikovanju besedil, zaplembami in sežiganjem knjig, v najskrajnejših primerih pa tudi z obsodbami, izgoni in usmrtitvami avtorjev. Toda tako kot se je Zemlja še vedno vrtela okoli Sonca, so tudi bralci kljub obstoju različnih strogih cenzurnih politik in seznamov prepovedane literature vedno našli poti do knjig.

V zbirki so predstavljena izbrana dela iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila nekdaj uvrščena na papeški indeks prepovedanih knjig ali na različne druge, predvsem cesarske cenzurne sezname. Na ogled so bila na razstavi z naslovom In vendar so jih brali – prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki sta jo v okviru raziskovalnega projekta Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku leta 2018 pripravila ZRC SAZU in NUK.

Philharmonische Gesellschaft in Laibach

Filharmonična družba je najstarejše glasbeno združenje nekdanje Avstrijske monarhije in naslednica Academie Philharmonicorum Labacensis. Ustanovljena je bila leta 1794. Nastala je iz godalnega kvarteta, ki so ga sestavljali štirje ljubljanski meščani (Karel Moos, Karl Kogl, Jožef Jellemitzky in Jožef Flikschuh). Namen družbe je bil plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje glasbenega okusa meščanov z dobro izvedbo. Dejavnost družbe se je sprva omejila na tedenske interne nastope za zaključen krog članov ter četrtletne »akademije«, odprte za javnost. Ugled Filharmonične družbe je v Ljubljani stalno rasel, z njim pa je raslo tudi število članstva. Kdor je v Ljubljani kaj veljal, je bil član Filharmonične družbe. Francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc sta za nekaj časa zaustavila delo Filharmonične družbe, a leta 1816 je družba štela že 200 članov. Zapisi omenjajo, da je bilo v orkestru do sto instrumentalistov in v zboru do štirideset pevcev ter 60 rednih poslušalcev.

Zadnji koncert je priredila jeseni 1918, potem pa je postala podružnica Glasbene matice.

Opera Operosorum

Leta 1693 je bila po vzoru italijanskih znanstvenih akademij ustanovljena Academia operosorum Labacensium oziroma Akademija delovnih Ljubljančanov. Pobudnika njene ustanovitve sta bila zgodovinar in pravnik Janez Gregor Dolničar ter stolni prošt Janez Krstnik Prešeren. K sodelovanju sta pritegnila večino tedanjih najvidnejših izobražencev. Najpomembnejši člani Akademije so bili: stolni dekan in ustanovitelj Semeniške knjižnice Janez Anton Dolničar, odvetnik deželnih stanov Janez Štefan Florijančič, pravniki Franz Erazem Hohenwart, Jurij Andrej Gladič in Janez Jurij Hočevar, predsednik deželnega sodišča Janez Bertold Höffer ter zdravniki Marko Grbec, Janez Andrej Coppini in Janez Krstnik Brložnik. Posvečali so se leposlovju, domoznanstvu ter znanosti in umetnosti. Na pobudo akademikov so bile ustanovljene tudi Academia philharmonicorum, Academia incultorum ter podružnica rimske Arkadije - Academia Emonia. Akademija je prenehala delovati leta 1725 po smrti Janeza Gregorja Dolničarja.

Zbirka predstavlja izbor del članov Akademije iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bila primerna digitalizacijo.

Potovanja in raziskovanja

Zbirka obsega prek 250 potopisov, dnevnikov in poročil z različnih raziskovalnih, alpinističnih, misijonarskih, etnografskih in trgovskih odprav, diplomatskih misij ter plemiških in drugih popotovanj. Med avtorji so tudi znani slovenski popotniki in raziskovalci ter nekateri domači in tuji popotniki, ki so opisovali slovensko ozemlje. Monografije so že na pogled zelo raznolike, saj so nekatere izšle v 16., najmlajše v zbirki pa v začetku 20. stoletja. V zbirko so vključeni potopisi z angleških, francoskih, nemških, španskih in drugih raziskovalnih odprav poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja, ki izvirajo iz knjižnice Žige Zoisa.

Nekatere knjižice so skromne, druge pa bogato opremljene z nazornimi ilustracijami. Med njimi izstopajo botanične in zoološke študije za tedanjega zahodnega človeka redkih in slabo poznanih rastlin in živali. V zbirko so vključeni popotni dnevniki oglejskega kanclerja Santonina, ki je v poznem 15.stoletju trikrat obiskal naše dežele. Prvič so v latinščini, deloma italijanščini, izšli 1943.

Ko mrtvi žive uče – anatomija skozi čas

V zbirki so nekatera vplivnejša dela s področja anatomije, ki so bila leta 2015 predstavljena v Narodni in univerzitetni knjižnici na razstavi Ko mrtvi žive uče. Znanstvene študije, priročniki, anatomski atlasi in drugo gradivo, ki ga hranita NUK in Semeniška knjižnica, kažejo na razvoj področja, ki sega od prvih znanih poskusov sistematičnega spoznavanja zgradbe in delovanja človekovega telesa vse do 20. stoletja. Na ogled so dela številnih svetovno znanih imen, kot so Hipokrat, Galen, Avicenna, Mesue, Vesalij, Bartholin, Evstahij, Hunter in Zinn, pa tudi dveh domačih avtorjev, ki sta pomembno prispevala k razvoju anatomije na Slovenskem: Alojzij Homan in Janez Plečnik.

O tem, da je bilo zanimanje za medicino oziroma anatomijo na današnjem slovenskem ozemlju še kako živo tudi v preteklosti, pričajo tudi lastniške zabeležke in drugi rokopisni dodatki na naslovnih straneh, spojnih listih in ob robu besedila predstavljenih knjig. Številne izmed njih so bile nekoč v lasti pomembnih posameznikov in ustanov.