Pridiga je bila v obdobju baroka izjemno razširjena in priljubljena literarna zvrst. Po njeni tematski naravnanosti in kot zapisano besedilo jo lahko uvrstimo v t. i. duhovno prozo, se pravi v pripovedništvo, ki ima jasno versko namembnost, in je na primer do prve tretjine 18. stoletja predstavljala kar štirideset odstotkov vse književne produkcije v nekdanjem nemškem cesarstvu. Kot tiskana besedila so pridige nagovarjale v prvi vrsti izobražene klerike (duhovščino), seveda pa jih je lahko v roke vzel vsak, kdor je znal brati. V večini primerov so bili to pripadniki meščanskega in plemiškega sloja, ki so za to, da bi gojili svojo zasebno pobožnost, tudi radi posegali po religiozno obarvanem čtivu. Trije avtorji z današnjega slovenskega ozemlja, ki so svoje pridige izdali tudi v tiskani obliki, so bili kapucina Janez Svetokriški in Rogerij Ljubljanski ter jezuit Jernej Basar. Obširnejšo zbirko pridig v latinskem in nemškem jeziku sta izdala tudi Janez Ludvik Schönleben in Andrej Klemenčič.

(iz: Širca, Alen (2015). Slovenska baročna pridiga. Jezik in slovstvo, letn. 65 (2020), št. 3–4, str. 137–150.)

Karel Destovnik Kajuh izhaja iz Šoštanja. Že zelo zgodaj, s šestimi leti, je začel tam obiskovati osnovno šolo, nato je nadaljeval s šolanjem v celjski gimnaziji, a se je moral zaradi prepovedane literature, ki so jo pri njem našli orožniki, prepisati na mariborsko gimnazijo.

Razmere, skozi katere se je prebijal, so ga zgodaj izoblikovale v zrelo osebnost. Posebnost Kajuhovih verzov je njegovo združevanje družbenega aktivizma in intimne izpovedi, ki je bilo v pesniškem ustvarjanju tistih let redko. Iz njih vejeta tako brezmejna žalost kot brezmejna sreča. Družbeni kontekst izraža skrajno občutljivo. Njegovo poezijo, ki jo je pod vtisom stisk malih ljudi pričel pisati v gimnazijskih letih in ki je kasneje še posebej zaživela v govorjeni besedi na partizanskih recitalih, preveva strast po izboljšanju sveta in večji medčloveški povezanosti. Ljubezenske pesmi veljajo za Kajuhov najčistejši lirski dosežek.

V zbirki, ki je pred vami, poleg rokopisov Kajuhovih pesmi predstavljamo še fotografije, pisma in korespondenco, ki sestavljajo njegovo zapuščino, shranjeno v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice.

29. novembra 1921 se je rodil slovenski pesnik France Balantič. Že najzgodnejše objave v reviji Dom in svet odražajo njegovo izjemno nadarjenost. Prvi pesniški zbirki V ognju groze plapolam in Venec sta izšli posthumno leta 1944. Istega leta so pesnikovo ime počastili z več kulturnimi prireditvami.

Po letu 1945 je spomin na njegovo delo spočetka najbolj negovala slovenska skupnost v Argentini. Prva povojna zbirka njegovih pesmi France Balantič, ki jo je uredil dr. Tine Debeljak, opremila pa Bara Remec, je izšla leta 1956 v Buenos Airesu. Leta 1966 je Mitja Mejak izbral in uredil pesniško zbirko Muževna steblika, ki jo je izdala Državna založba Slovenije. Že natisnjeno zbirko so uničili, kljub vsemu pa se je ohranilo šest izvodov, dva sta v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1976 je v Argentini izšlo Balantičevo Zbrano delo. Po osamosvojitvi Slovenije ga je slovenska literarna zgodovina uvrstila med klasike, danes pa nosi pesnikovo ime tudi splošna knjižnica v Kamniku.

V zbirki predstavljamo narodopisno gradivo iz zapuščine Karla Štreklja, slavista, jezikoslovca in etnologa, ki je v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru deloval kot zbiratelj ljudskih pesmi in proznega ljudskega besednega izročila. Leta 1887 je Štrekelj, tedaj docent slovanske filologije na dunajski univerzi, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovanu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je vse, ki jim »je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva«, posebej pa učitelje, pozval k zapisovanju ljudskega ustnega izročila. S tem dejanjem je Štrekelj stopil na pot, ki so jo tekom 19. stoletja utirali njegovi narodnobuditeljski predhodniki. Prošnja za narodno blago je med Slovenci sprožila nenavadno močan odziv. To je Štreklju omogočilo, da je v svojo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki ji je kasneje nameraval pridružiti še zbirko ljudskih povedk in pravljic, zajel celotno slovensko etnično ozemlje.

Gradivo, ki so ga Štreklju pošiljali zapisovalci, in se je ohranilo v njegovi zapuščini, je bilo digitalizirano v sodelovanju med ZRC SAZU ter NUK.

Josip Jurčič, izvrsten pripovednik in uresničevalec Levstikovega literarnega programa, je v slovensko literaturo uveldel številne nove pripovedne oblike: črtico, pripovedko in povest. Deseti brat v našem kulturnem prostoru velja za prvi izvirni roman. Največkrat prevajano delo tega plodovitega pisatelja, Kozlovska sodba v Višnji gori, s svojim lucidnim humorjem še danes nagovarja bralce. Jurčičeva leposlovna dela so zaznamovala tudi druga področja umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej slovensko opero v 20. stoletju.

Bil je naš prvi poklicni časnikar in urednik. Svoj največji pečat je vtisnil časopisoma Slovenski narod in Südslawische Zeitung. Poskus, da bi uveljavil svoj lasten časopis (Glasnik), zaradi skromnih razmer ni uspel. 1881 je skupaj s Kersnikom, Levcem in Tavčarjem ustanovil literarni list Ljubljanski zvon.

Poleg tiskanih Jurčičevih del v Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo vrsto fotografskih idr. portretov Josipa Jurčiča ter njegovo zapuščino, ki vsebuje osebne dokumente, rokopise njegovih del, korespondenco z več znanimi osebami ter nekaj uredniškega in drobnega gradiva.

Zbirka obsega dela in prevode protestantskih avtorjev z današnjega slovenskega ozemlja ter nekatera druga dela, h katerim so le-ti prispevali. Poleg temeljnih del slovenske reformacije in s tem prvih knjig v slovenskem jeziku, so v zbirko vključeni tudi hrvaški protestantski tiski, pri katerih je sodeloval Trubar. Tiskana so v glagolici, pisavi, ki jo je iznašel Ciril in je dolga stoletja omogočala uporabo ljudskega jezika Slovanov pri katoliškem bogoslužju.

Knjige so izšle v drugi polovici 16. stoletja, nekatere na Slovenskem (tiskarne Janža Mandelca), druge v današnji Nemčiji v Witembergu in zlasti Tübingenu, kjer je dela južnoslovanskih protestantskih avtorjev tiskala in distribuirala tiskarna Ulricha Morharta oz. njegovega naslednika Georga Gruppenbacha.

Digitalizirani izvodi so iz Zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice ter iz Danske kraljeve knjižnice. Zbirka se dopolnjuje z gradivom, digitaliziranim v okviru Nacionalnega projekta digitalizacije slovenike in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021-2030).

Slikanice so praviloma namenjene mlajšim bralcem. Besedilo in podobe se v njih nerazdružljivo prepletajo in medsebojno dopolnjujejo ne glede na to, katero prevladuje. Z njimi mladega bralca uvajamo v svet knjig in branja; sprva s pripovedovanjem in opazovanjem slik, kasneje z branjem zgodbe in poustvarjanjem le-te. Ob listanju slikanic se ne učimo le branja pisane besede, ampak tudi razbiranja likovne govorice. Prijateljevanje s knjigo v otroštvu pa ima odločilen vpliv na bralne navade in sposobnosti v kasnejši, tudi odrasli dobi. A slikanice niso le knjige otroštva, so knjige za vse življenje, knjige generacij in knjige družin. Hkrati so knjige naročja in bližine ter prvih samostojnih in intimnih bralnih podvigov.

Kot se skozi čas spreminja pojmovanje otroštva, se je spreminjala tudi slikanica. Slovenci smo prve dobili šele v 20. stoletju. Naše slikanice so ustvarjale generacije priznanih umetnikov vse od vesnanov do ustvarjalk, ki so ilustraciji posvetile svojo poklicno pot. Slovenska slikanica je na visoki literarni ter likovni ravni in tvori enakovreden kamenček v mozaiku evropske slikanice.

Prvo slovensko slovnico Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura (Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici) je leta 1584 napisal Adam Bohorič. Prvi pravi slovar, ki vsebuje (tudi) slovenščino, je Dictionarium quatuor linguarum (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische pisano iz 2. polovice 17. stoletja,. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781 (v rokopisu pa slovensko-nemško-latinski slovar Krajnsko besedische neznanega avtorja, pisano iz 2. polovice 17. stoletja, ki je deloma prirejen po Megiserjevem mnogojezičnem slovarju iz leta 1603). Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936.

Zbirka vsebuje digitalne kopije starejših slovnic, slovarjev, abecednikov, pravopisov, učbenikov ter različnih jezikovnih priročnikov in jezikoslovnih študij iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice ter drugih slovenskih knjižnic.

Najstarejše znano ohranjeno pisano besedilo v slovenskem jeziku, ter hkrati najstarejši latinični zapis slovanskega jezika, Brižinski spomeniki, je nastalo globoko v srednjem veku, okrog leta 1000. Od tedaj do 15. stoletja so nastajala rokopisna, večinoma cerkvena besedila. Iz leta 1515 je prvo ohranjeno tiskano besedilo, nemški letak s puntarskim geslom v slovenščini (Le vkup, le vkup, uboga gmajna). Le 35 let kasneje sta izšli prvi dve Trubarjevi knjigi Katekizem in Abecednik in slovenščina je postala knjižni jezik, ki se je pol tisočletja, vse do današnjih dni, postavljal ob bok evropskim in svetovnim jezikom. Preživela je številne državne tvorbe in pisave ter se kljub nadvladi drugih, po številu govorcev močnejših jezikov, razvila v sodoben, živ jezik umetnosti in znanosti. Slovenska književnost se odlikuje po izrazu, kvaliteti in pestrosti literarnih zvrsti in oblik.

Zbirka 1000 let besed: zgodovina slovenskega jezika in slovstva je namenjena najširšemu krogu uporabnikov. Združuje pomembnejša dela slovenske pisne kulturne dediščine ter kritična besedila in slikovno gradivo.