ZALOŽNIKI IN TISKARJI NA SLOVENSKEM
Kleinmayrova ljubljanska založba, tiskarna in knjigarna
Matija Kleinmayr je leta 1640 v Celovcu ustanovil knjigarno. Leta 1782 je njegov vnuk Ignac Alojz pridobil dovoljenje za odprtje tiskarne v Ljubljani. Še istega leta je začel izdajati Wöchentlicher Auszug aus Zeitungen. Leta 1784 je pričel tudi z izdajanjem Laybacherischer Schreib-Kalender in Laibacher Zeitung s prilogami. Leta 1794 je Ignac Alojz prepustil knjigarno in tiskarno v Ljubljani ženi Tekli, ta pa jo je že naslednje leto dala v najem Andreju Gasslerju. Po moževi smrti je okrožni urad Tekli podaljšal tiskarske, knjigotrške in časopisne pravice, vendar je podjetje v času francoskih revolucionarnih vojn zašlo v hude finančne težave. V obdobju Ilirskih provinc in še nekaj let pozneje je tiskarno vodil Jožef Sassenberg. Naslednji član rodbine, Ignacij Kleinmayr, je med letoma 1819 in 1848 med drugim izdajal Illyrisches Blatt. Leta 1846 je postal družabnik v podjetju Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Zbirka obsega tiske ljubljanske tiskarne in založbe iz obdobja, ko so jo vodili Ignac Alojz Kleinmayr, Tekla Kleinmayr, Andrej Gassler, Jožef Sasseberg in Ignacij Kleinmayr.

Ljubljanska tiskarna Janeza Jurija Heptnerja
Janez Jurij Heptner (1724–1764) je leta 1759 prevzel tiskarno vdove Adama Friderika Reichardta, Ane Elizabete, ter za nekaj let postal uradni deželni tiskar. Heptnerjevi tiski so bili pretežno verske vsebine, tiskal pa je seveda tudi dežene uradne akte, priložnostne tiske in izvestja ljubljanskega jezuitskega kolegija. Tiskal je tudi latinske in nemške knjige. Med Heptnerjevimi slovenskimi tiski sta Pessem od Marie Divize Roshenkranske Kralize in Repeževa Nebešku blagu. Leta 1765, po njegovi smrti a še z njegovim imenom, je iz Heptnerjeve tiskarne prišla Pohlinova Abecedika.
Leta 1761 se je poročil z Marijo Terezijo Gersoni. Ta je po njegovi smrti vodila podjetje do konca 1764, že leta 1765 pa se je poročila s tiskarjem Janezom Friderikom Egerjem, ter zasnovala tiskarsko in založniško rodbino, ki je v Ljubljani delovala vse do leta 1873.
Zbirka obsega izbor Heptnerjevih tiskov iz Narodne in univerzitetne knjižnice in Knjižnice Jožeta Udoviča, ki so bili primerni za postopek digitalizacije.

Egrova ljubljanska tiskarna in založba
Tiskarska in založniška rodbina Eger je v Ljubljani delovala od 1765 do 1873. Janez Friderik Eger se je leta 1765 poročil z vdovo tiskarja Janeza Jurija Heptnerja in prevzel Heptnerjevo podjetje. Natisnil oziroma založil je Linhartov Poskus zgodovine Kranjske, Pohlinovo Kranjsko gramatiko, Devove Pisanice, Linhartovo Županovo Micko, Vodnikovo Veliko pratiko in Malo pratiko ter njegove Lublanske novice. Po njegovi smrti leta 1799 je tiskarno in založbo nekaj časa vodila njegova žena. Sin Janez Leopold (1773–1829), se je leta 1800 poročil z lastnico nekdanje Merkove tiskarne ter po materini smrti združil podjetji. Nasledila ga je soproga Rozalija (1788–1871). Natisnila je Navratilovega Vedeža in Vilhar-Levstikov Naprej. 1873 je njena hči Julijana tiskarno oddala v najem dolgoletnima vodjema Antonu Kleinu in Ivanu Kovaču. Ta sta tiskarno tudi odkupila.
V zbirki je izbor tiskov Janeza Friderika, Marije Terezije in Janeza Leopolda Egra iz NUK, Mestne knjižnice Ljubljana, Knjižnice Jožeta Udoviča in Prirodoslovnega muzeja, ki so bili primerni za digitalizacijo. Dopolnjevali jo bomo s kasnejšimi tiski rodbine, predvsem z obsežnim opusom Rozalije Eger.

Ljubljanska tiskarna Adama Friderika Reichardta
Adam Friderik Reichardt je okoli leta 1731 postal lastnik Mayrove ljubljanske tiskarne. Bil je uradni mestni in deželni tiskar. Tiskal je uradne tiskovine za ljubljanski mestni magistrat, versko-nabožne vsebine, teološka, zgodovinska in pravna dela. Reichardt je tiskal v slovenščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Med pomembnimi deli, ki so prišla iz njegove tiskarne, je Steinbergov opis Cerkniškega jezera z naslovom Gründliche Nachricht von dem in dem Inner-Crain gelegenen Czirknitzer-See iz leta 1758. V 29. letih je prišlo iz njeve tiskarne okrog 50 pomembnejših tiskov (s ponatisi), od tega polovico (okrog 25) v slovenščini. Z le nekaj izjemami je vso slovensko knjižno produkcijo centralnega področja v tej dobi natisnil Reichardt.
Tiskarno je zapustil mladoletnemu sinu. Vdova Ana Elizabeta jo je kot skrbnica vodila še približno dve leti, nato pa prodala Janezu Juriju Heptnerju.
Zbirka obsega izbor Reichardtovih tiskov iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice in Mestne knjižnice Ljubljana, ki so bili primerni za postopek digitalizacije.

Typographia Mayriana Labacensis
Skoraj stoletni premor na področju tiskarske dejavnosti je na Kranjskem, po izgonu Janža Mandelca, prekinil salzburški tiskar in knjigotržec Janez Krstnik Mayr (1634–1708). Leta 1678 je prišel v Ljubljano na povabilo kranjskih deželnih stanov ter teologa in zgodovinarja Ludvika Schönlebna, ki mu je Ljubljanska stanovna uprava je 1676 predala skrb za tisk. V več kot petdesetletnem obdobju delovanja so bila v Mayrovi ljubljanski tiskarni izdana številna latinska, nemška in slovenska znanstvena, poučna, literarna, filozofska in nabožna dela, med njimi tudi dela članov akademije operozov. Tiskarno in knjigarno je po Janezu Krstniku prevzel njegov sin Jožef Tadej, nato jo je pod moževim imenom do približno 1705 vodila njegova vdova Ana Barbara, za njo pa še Janez Jurij. Okoli leta 1731 je podjetje prevzel Adam Friderik Reichardt.
V zbirki je predstavljen izbor tiskov iz Mayrove tiskarne iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bili primerni za postopek digitalizacije, ter nekaj izvodov Mayrovih tiskov iz Knjižnice Mirana Jarca in Mestne knjižnice Ljubljana.

Typographia Joannis Manlii
Tiskar, knjigovez in knjigotržec Janez Mandelc (tudi Hans Mannel ali Joannes Manlius) je na povabilo Jurija Dalmatina in Jurija Khisla v Ljubljano prišel spomladi leta 1575. Takoj, ko so mu deželni stanovi dovolili urediti tiskarno, je natisnil govor Johanna Salicetusa proti Turkom, jeseni 1575 pa je pri njem izšel tudi Dalmatinov prevod Jezusa Siraha. Leta 1581 je nadvojvoda Karel zaradi napete politično-verske situacije tiskanje v Ljubljani prepovedal in sredi priprav na natis Dalmatinovega prevoda Biblije Mandelca izgnal s Kranjske. Spomladi leta 1582 je tiskar zapustil Kranjsko in svojo dejavnost nadaljeval v več mestih na zahodnem Madžarskem, Gradiščanskem in na Hrvaškem. Kljub kratkemu obdobju delovanja je njegova tiskarna poskrbela za uveljavitev črne umetnosti na slovenskem ozemlju. Danes je znanih 28 Mandelčevih ljubljanskih tiskov.
V zbirki je predstavljen izbor Mandelčevih tiskov iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so bili primerni za postopek digitalizacije, ter en izvod iz Danske kraljeve knjižnice.