Članek obravnava vprašanje zgradbe in sklona v angleških absolutnih zgradbah, ki po sklepanju mnogih opisnih slovnic vsebujejo osebek v imenovalniku na podlagi domnevne registrske nevtralnosti tega sklona. Nasproti temu sklepu so navedeni sistemski pristopi, ki so predstavljeni v okviru minimalistične teorije jezika in ki povezujejo sklon v absolutnih zgradbah z ustreznimi slovničnimi dejavniki. Vsak pristop je prikazan kot poskus analize absolutnih zgradb kot osnovnih predikacijskih zgradb, bodisi celih bodisi malih stavkov. Slednji pristop zagovarjam kot ustreznejšega, saj se v manjši meri zanaša na pretvorbe in edinstvene predpostavke. Predlagam tudi, da mali stavki razvijejo enotno kategorijsko zgradbo, in prikažem, da je rabo dveh klonov v angleških absolutnih zgradbah mogoče razložiti, če so absolutne zgradbe depiktivne besedne zveze, ki lahko nastopijo kot dopolnila predlogov. Sklon osebka v absolutnih zgradbah je prikazan kot posledica skladenjskih in neskladenjskih dejavnikov. Temu ustrezno v skladu z minimalističnimi prizadevanji zagovarjam hipotezo, da skladenjski sklon ne obstaja, in njegovo vlogo v absolutnih zgradbah pripišem drugim mehanizmom.

Pravice