Opis
Avtor svojem prispevku opisuje potek vojne za osamosvojitev Slovenije na dveh prepletajočih se nivojih: na eni strani potek osamosvojitvene vojne na slovenskih tleh in na drugi istočasne dogodke iz zunanjepolitičnega zornega kota. Pri tem nam predstavi svetovno in evropsko konstelacijo političnih sil in moči, ki so delovale v prid oziroma proti slovenskemu osamosvojitvenemu procesu. Uvodoma najprej osvetljuje politično ozadje odredbe Zveznega izvršnega sveta in za tem izpeljavo načrta generalštaba jugoslovanske vojske, imenovanega "Bedem" (Okop), ki je zorel vse od sredine leta 1990 z namenom, da v Jugoslaviji ponovno vzpostavi "red" in stari socialistični režim. Slabo pripravljena in še slabše izpeljana vojaška akcija se je končala s ponižanjem zvezne vojske, a tudi s političnim porazom Markovićeve vlade, ki si ni nikoli več opomogla od neuspeha, v katerega se je tako neprevidno sama podala. Na drugi strani nas avtor - kot rečemo - v kronološkem sovpadanju z dogodki na bojiščih, seznanja s sočasnim razvojem evropske in svetovne (ZDA, Združeni narodi itd.) politike. Ta je bila spomladi 1991 zaposlena s povsem drugimi vprašanji: z zalivsko vojno, z nemškim združitvenim procesom, z razpadom sovjetskega imperija, z jedrsko razorožitvijo itd. V zaključku svojega prispevka nam avtor opise se politični razplet krize - spet na eni strani na evropski in svetovni politični sceni in na drugi strani v Sloveniji, kjer so se ob podpisu Brionske deklaracije pojavila vprašanja, kako tolmačiti izraz "suspenz neodvisnosti". Ali je pomenil, da bo vzpostavljeno stanje, ki je veljalo pred 25. junijem, kakor je želel Beograd, ali samo, da bodo obstoječe razmere zamrznjene, kakor so želeli Slovenci? Čeprav ta bistvena točka ni bila povsem razčiščena, so vpletene strani le podpisale sporazum, s katerim so sprejele mirovni načrt evropske "trojke", znotraj katere pa je vse bolj prodirala zavest o neizbežnosti razpada Jugoslavije. Zaradi nepričakovanega slovenskega odpora je med vsem tem v Beogradu postala zopet aktualna zamisel s katero se je v času hude politične krize konec dvajsetih let ukvarjal kralj Aleksander Karadjordjević: od Jugoslavije je nameraval "amputirati" zahodno Hrvaško in Slovenijo, da bi se osvobodil nepotrebnega balasta ter ustanovil manjšo, a etnično bolj enovito in zato bolj trdno državo. Ta možnost, o kateri je, v primeru da bi se jugoslovanska federacija izkazala za preživeto, kot o rezervnem načrtu že dalj časa razmišljal tudi Milosević, se je pojavila kot konkretna politična opcija, ko je postalo jasno,da se Slovenija ne bo vdala. Vest o umiku JLA, ki se je začel 29. julija, je v mednarodnih krogih vzbudila veliko presenečenje, v Sloveniji pa sprožila val navdušenja.