Za poduk in kratek čas. O radostih ljudskega štetja. Ravnokar aem prišel iz cerkve. Poskušam pri peei nekoiiko oživiti otrple svoje ude. Nekdo trka. V sobo stopi majhen, suh mož. rKaj želite, oceV" nProsim krstnih listkov za mojo rodbino", odvrne možiček. Med teru, ko mu jiii pišem, že drugoč nekdo ropoče pri dverih. Stara ženka, na pol zmrzla, ae prikaže. Vrata pusti odprta, kakor bi bilo ob kreau. Vsa je zaaopla. Četiri ure daleč je ubožica prišla po ,,taufcedelne". ,,Mati, ne veste li, da se slovenski temu pravi krstni listek V" ,,Pri nas se imenujejo ,,taufcedelni"; odvrne mi smeje. Ko jo odpravim, pricopota drug in prinese na avojih črevljih par kil suega. Po tleh. so itak že luže, kakor po ceatah, kadar ae začne spomladi led tajiti in aneg kopneti. ,,Kaj bi pa radi ?" pKrstni listek za mojega fanta". Iščem in iščem, ali brezuapeano. V mojih knjigah ga ni; rečem torej: ,,Oče, morda pa ni tu rojen?1' ,,Ni, ni; ali jaz sem ae oženil tukaj", odvrne mi hitro mož. ,,Dragi moj, tedaj pa vam ne morem us-treči.Idite v župnijo, kjer se je fant porodil". »Prosim, naj mi dajo, aaj imam tu kol ali štempel". Držal je rea v roki kolek za 15 kr. Tn dil sem se z vso zgovornostjo ga prepričati, di bi mu iz srca rad napisal liatek, ko bi mogel Mož me debelo gleda, se nekoliko obotavlja napoaled pa godrnjaje odide. Zdaj vstopi mlad deček. Zeli krstnega liatka za svojo mater, kei se je tu omožila; v njen rojstui kraj je preda leč. Kaj kočem ? Odpraviti ga tako, bilo bi vendar neuamiljeno, ker je že itak daleč prišel v tolikem snegu in mrazu. Odprem torej omarc in mu poiščem izmed poročnih pisem dotični ]ist. Fant še ropoee v svojih velikih škornjilj po atopnicah, kar odpre vrata bradast mož, n( da bi bil potrkal. Kri mi hoče zavreti, čeravnj je v sobi precej hladao; vendar se premagaij ia ga prijazno vprašam, ne ve H, da se mori potrkati, predno atopimo v tujo hišo. ,,Pri naa ni navada", odvrne mi mirno. nTo pa ni lepa navada'', rečem mu. Mož ae je naamehljal. Napišem tudi njemu zahtevani list. ,,Prosim, naj udarijo še pečat; naš župan je rekel, da brez pečata nie ne velja". Čudne misli prešinejo zmedeno mojo glavo. Vprašam ga torej : j ,,Na kaj naj udarim, na liat ali na. . . ?*j ,,Na liat, na liat", hitro odvrne a amehj Ijanjem. _ Ko mn dokazujem, da tega ni ti*eba, kea ae je njegov sin porodil leta J884, odpro ae z nova vrata in v aobo stopi ženica a prošnjo, naj jej napišem krstne listke za njene otroke, No, bom pa hitro napisal, mialim ai. ,,Povejte mi, mati, imena otrok po staroati:'. Ona začne naštevati: ,,Mica, Aneka, Peter, Neža..." ^Koliko pa vas je?" vprašam malo ne< voljen. ,,Polna kača (koča)", odvrne veaelo. (Konec prih.) Smešnica 7. ,,Mož", krega graščak kmetaj ,,mož, zakaj niste prinesli zajca, ki ste ga vatrelili v mojem lovu, meni? Kar ne poznate postave?"' ,,Poznam", pravi kmet, ,,poznam postavo, toda mrcini se na koži ni poznalo, da bi bila vaša, v želodci pa aem ji našel moje — akorjo mojih dveves."
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si