Narodna in ur *erzitetna knjižnica
v jubljani

,M»a l„

107110

J) USu

Hsz/

PRVI DEL.

OTROŠKA IN MLADENIŠKA LETA.
1840 DO 1860. L.


1.

MOJ ROJSTNI KRAJ.

Zraven Savinjske doline je gotovo Šaleška, ki je
od Savinjske ločena po nizkem hribovju, ena najlepših
vsega slovenskega Štajerja. Glavni kraj te doline
je prijazni trg Šoštanj, ki se na spodnjem koncu
doline razprostira med Pako in vznožjem lokviških
goric in tudi še onstran Pake, kjer stoji pohlevni kolo¬
dvor železnice Celje—Velenje, in se čedaljeveč novih
hiš zida. Tu je sodišče, šola in tik železnice na novo
postavljeni, moderno opremljeni hotel „Austria.“ Črez
Pako vodi železni most na glavni trg, okinčani s soho
sv. Marije. Ob Paki se širijo poslopja velike usnjarske
tovarne z visokimi dimniki. Sredi trga je na desni
Narodni dom s posojilnico in čitalnico, na levi občinska
hiša, nekdanji magistrat z majhnim stolpom. Cerkvica
sv. Mohorja in Fortunata je postavljena na skalo nad
trgom.

Na vse sedanje moderno gibanje pa gleda, na
pol skrit v smrekovem gozdu, Pusti grad, do polovice
zrušen stolp nekdanjega šoštanjskega gradu. Turki so
grad razdejali, šoštanjski vitezi pa ga niso več sezidali
na starem mestu. Postavili so si ga na bregu, kjer
še zdaj stoji ob stari cesti, ki je nekdaj prav strmo
se vila črez gorovje, dokler niso ob Paki izpeljali ceste
v Savinjsko dolino. Novi grad imenovali so graščino,
ki so jo pač morali podložni kmetje pomagati zidati.

1

2

Arhitektonskih znamenitosti nima nobenih, zidan je v
slogu vojaščnic in le na vzhodnem kraju ima prizidano
verando s streho na zidanih okroglih stebrih. Iz te ve¬
rande je prekrasen razgled po celi Šaleški dolini in
po visokih gorah, ki jo obkrožajo na vse strani, da je
dolina videti kakor podolgast kotel, po katerem so
raztresene vasi in posamezna kmetska domovja, po vi¬
šinah pa se blišče cerkve, vzdigujejo gradovi in tuin-
tam razvaline starih gradov. Pač verjetno je, da je vsa
dolina nekdaj bila jezero, na kar še spominja ime Skale
ob jezeru, kjer je župna cerkev in navadno tudi sedež
dekanata.

V to jezero so se tekom mnogih tisoč ali morda
milijonov let pogrezavali gozdi kostanjevih [dreves in
tvorili obilno zalogo premoga, ki se že nekaj let spravlja
na dan.

Na tej verandi sem mnogokrat stal kot dijak
vtopljen, kakor vsak mladenič, v vsakojake fantazije in
tudi pozneje, kedarkoli sem se vrnil v svoj rojstni
kraj, nisem zamudil obiskati priljubljeno verando in
razgrevati se ob spominih na dijaška leta.

Prav pod verando je razvrščenih kakih sto hiš
šoštanjskega trga, Ki je, kakor druga mesta in trgi, na¬
stal po naselitvi obrtnikov pod zaščito viteških gradov.
Trg pa ni bil podložen graščini, ampak bil je tako
zvan „landesfurstlicher Markt“ s svojim magistratom,
s svojim na tri leta izvoljenim „Marktrichter-jem“ in
svojim sindikom, oziroma občinskim tajnikom.

Onstran doline proti severu vidiš gradič Marof in
v ozadju na nekem vrhu razvalino Forhtenek, mimo
katere sem skoro vsake počitnice hodil peš v Slovenji
grad obiskat svojo žlahto. Proti severovzhodu ponosno
v dolino gledajo Skale z župniščem, kaplanijo, kjer je
nekaj časa kaplanoval naš Aškerc, in s šolo. V gozdu

MIHA IN JOŽEFA VOŠNJAK.

4

zakrit je mali grad Turn, bolj spredaj pod cerkvijo pa
zdaj k nebu strle dimniki in je mnogo novih, pa že od
dima zakajenih poslopij premogovnika. Nadalje se vidi
cerkev šmartinska, na katere pokopališču počiva Maks
Mihael Krellius, župnik v drugem desetletju prejšnjega
stoletja, o kojem še bom govoril.

Proti vzhodu stoji ob Paki mali trg Velenje z
gradom, ki je še ohranjen v starinskem slogu z močnim
okrožnim zidovjem in stolpi za obrambo. Najbrž se
Turkom ni posrečilo, da bi se ga bili polastili in ga
razdejali.

V ta grad sva necega dne 1. 1870. prišla z dr. Zar¬
nikom,  da sva ponujala tačasnemu lastniku pl. Ada-
moviču  kandidaturo za deželni zbor v slovenjegraškem
okraju. Svoje delo sva srečno opravila. Adamovič, ki
je bil rodom Srb, je na podlagi narodnega programa
prevzel kandidaturo, bil izvoljen in se ves čas, dokler
je bil poslanec, pošteno boril v vrsti svojih slovenskih
tovarišev za naše narodne pravice. Časten mu bodi
spomin!

Proti vzhodu omejuje horizont Kozjak  s sv.Joštom,
Pazališčem in Javorjem. Vidi se pa tudi v jasne dni
pohorski Črni vrh (1535 m ) in proti severu Velika kapa
(1542 m).  Vse te gore pa nadkriljuje na severozahodu
vzdigujoča se sv. Uršula  (1696 m ), na katero smo tudi
o počitnicah hodili.

Na zahodni strani gleda v dolino s strme gore
sv. Križ  (1244 m),  ki smo ga tudi skoro vsako leto
obiskali, hodeč mimo sv. Florijana, kjer je močen izvirek
najčistejše hladne vode, in mimo Vrelih vod s čedno
cerkvico in župniščem. Za sv. Križem se vzdiguje Smre¬
kovec, kjer so se tačas rade srne pasle; ali tudi še
zdaj, ne vem.

5

Najimenitnejše so pa postale v novejšem času
toplice v Topolščicah, dobre pol ure od Šoštanja v
ozki dolinici pod Lomom. Tu izvira močen studenec
mrzle vode, tako močen, da je v svojem času niže
stoječi mlin gonil. V bližini pa izvira iz zemlje topel
vrelec s temperaturo 30—32° C. Nad toplim vrelcem je
primitivna hišica z basenom za kopeli, ki je zdaj ne¬
koliko popravljena. Tu sem smo se hodili izprehajat
in kopat. Lastnik je bil kmet Topolšek, ki je dal na¬
pisati na vrata pri vhodu v kopeli: „Von baden is
3 kraicer zu zaln.“

Od tega kmeta je kupil celo posestvo leta 1898. neki
podvzeten zdravnik z Dunaja in napravil tu moderno
kopališče s solnčnimi', zračnimi in električnimi kopelmi
in vegetariansko hrano. Tudi navaden obiskovavec se
ne more več za 3 krajcarje kopati. Prejšnja idila s
priprosto kmetsko postrežbo za ljudi krepkih čutnic se
je morala umakniti modernemu zdravilišču za moderne
nevrastenike. Tod letajo od velikomestnega življenja
prenasičene moške in ženske osebe bose po peščenih
potih, se dajo peči solnčnim žarkom in spe v odprtih
kolibah, da si popravijo svoje razdrapane čutnice vsaj
za čas do prihodnje sezone.

Ako človek posebno v velikih mestih vidi toliko
degeneriranih ljudi, bi se skoro pridružil izreku slav¬
nega anatoma Hyrtla, mojega profesorja na dunajski
univerzi, ki je v svojem 90. letu se izjavil: „Es ist kein
Gut, mit der Menschheit zu gehn und mitzutun. Man
vvird enttauscht und miide und wendet sich ab mit der
Einsicht und Uberzeugung, dafi die Menschheit ihrem
Untergange entgegen geht.“ Čudno, da je istega mnenja
bil pred letom 1000 papež Gregor V., ki je od 1. 996
do 999 sedel na papeškem prestolu in prerokoval konec
človeštva z novim tisočletjem, češ da je že presilno

6

izprijeno. Človeštvo pa še živi in bo z zemljo vred
še preživelo marsikatero tisočletje, le da, kakor zgo¬
dovina kaže, izginjajo stari obrabljeni rodovi in na nji¬
hovo mesto stopajo mlajši, bolj sveži, z drugimi nazori.
Saj je že Homer pel: „Človeški rodovi so, kakor listi
v gozdu. Eden odpade, a že priraste drugi na novo.“ In
to naj tolaži tudi nas Slovane v britkih časih sužnosti
in preganjanja.

Topolščice torej niso več priljubljeni kraj za vesele
izletnike, ampak pribežališče in lečišče za resnične in
domišljave bolnike.

II.

NA OČETOVEM DOMU.

Šoštanj se je v teku poslednjih 30 let močno izpre-
menil, posebno tam, kjer je poprej stala blizu potoka
priprosta enonadstropna hiša, vsemu ljudstvu znana
pod naslovom: „pri Mihelnu,“ ker sta moj ded in oče
bila krščena za Mihaela, „pri Bošnjaku" pa je bilo ime
v stranski ulici stoječi hiši z usnjarijo, v kateri so moji
pradedje bili že davno naseljeni. Na mestu stare Mihel-
nove hiše se širi zdaj obširna tovarna za usnje.

Tačas, ko sem se jaz rodil, 4. januarja 1834. leta,
sta mi še živela ded in babica, toda gospodar je že
bil moj oče, ki je izvrševal usnjarski obrt. Drugi
dan so me nesli k župnijski cerkvi sv. Mihaela,
kjer so mi izbrali za patrona sv. Jožefa. Tačas, ko še
ni bilo velikih tovaren za izdelovanje usnja, so usnjarji
prav dobro izhajali in po mestih in trgih bili nekaki
aristokrati med drugimi obrtniki. Spominjam se v slo-

ŠOŠTANJ.

8

venskih krogih neljubo znanega Jedernes Festungs-
viereck von Cilliod  katerega že zdavnaj ni več ne
duha ne sluha.

Tudi moj oče si je po svoji neumorni delavnosti,
podvzetnosti in nenavadni zmernosti — jaz in tudi mnogi
drugi ga nikoli nismo videli omamljenega od opojnih
pijač — pomagal do take premožnosti, da si je upal
dva sina, mene in brata Mihaela, dati študirat. V
krčme ni nikoli zahajal, ker smo imeli zmerom v kleti
vina iz domačega vinograda v Lokovicah, sicer iste
kisle kvalitete, kakor vino okoli Laškega trga, o katerem
je župnik Ripšl bil zložil šaljivo pesem z refrenom:
„Kdor če laško vince piti, mora rojen Laščan biti“.
Laščani so to Ripšlu silno zamerili in se dolgo časa
ni smel v trgu prikazati. Pa tudi dober in za svojo
dobo razumen ekonom je bil oče. Zasadil je mnogo
sadnega drevja na svojem zemljišču in kadar je bral v
kmetijskem listu ali slišal, da se priporoča kaka nova
rastlina, precej jo je posadil za poizkus, tako na primer
murbe in hmelj, pa se je oboje slabo obneslo vsled ne¬
ugodnih klimatičnih razmer in neugodne zemlje. Neko
leto posejal je na neki njivi ščetice (Weberkarden), ka¬
tere so rabili v tovarnah za sukno. Jeseni smo nano¬
sili cele jerbase te ščetinaste spake, a kupca zanjo ni
bilo od nikoder. Končno jih je oče s seboj peljal v Ce¬
lovec, kamor je vsako leto zahajal kož kupovat in
tam jih je vendar skoro pod nič spečal v Morotovi
tovarni. Ko smo 1. 1874. ustanovili posojilnico v Šo¬
štanju, prevzel je oče ravnateljstvo in se najbolj trudil,
da se je posojilnica krepko razvila. Ostal je ravnatelj
do svoje smrti 1. 1879.

In kako naj opišem svojo mater? Bila je kratko
rečeno najuglednejša gospodinja in najmilejša mati svo¬
jim otrokom. Od ranega jutra do poznega večera ni ne

trenotek postajala brez dela. Iz kuhinje, kjer je za našo
mizo zmerom ona sama pripravljala jed, hitela je gledat
v hleve, je-li pri živini vse v redu, pa spet na vrt, in
spet v shrambo; po spalnih sobah je pomagala po¬
spravljati, stregla je staremu očetu in babici, največ
opravka pa je seveda imela s kopo svojih otrok. Šest
nas je bilo, štiri bratje in dve sestri in za toliko ne¬
mirnih glav skrbeti, da imajo kolikor toliko snažno
perilo in obleko, to ni šala. Nam dečkom se pač ni
smilila ne nova suknjiča, ne nove hlačice, kedar smo
pri otroških igrah letali drug za drugim in v svoji ži¬
vahnosti plezali črez vrtni plot, da so popokale hlače
in se je odtrgal kos suknje. Zmerom je morala šivanka
biti pripravljena, da prišije kak gumb ali na obleki
zevajoče rane zakrpa. Vse to je mamica prenašala z
največo potrpežljivostjo in če je le že bil prehud šunder,
grozila nam je, da nas zatoži ateju. Toda tudi to je
samo malo časa pomagalo, kajti „Bog visoko, car da-
leko“. Vedeli smo, da oče iz delavnice navadno le
pride h kosilu, mali južini in večerji, in vedeli smo tudi,
da on na nas vpliva bolj s poukom in dobro besedo,
kakor s kaznimi; šibe se pa celo nismo bali, ker je
ni bilo pri hiši.

Starši so živeli med seboj v najlepši slogi in ne
spominjam se, da bi se bili kedaj resno sprli, dasi je včasi
oče se nad tem in onim razjezil in s kako naglo be¬
sedo tudi mamico zadel. Žal mu je potem bilo in spet
je vladal mir v hiši. Nobenega važnejšega podjetja pa
se ni lotil oče, da bi se poprej z mamo ne posvetoval.

Moliti je nas otroke mamica učila in vsak večer
po večerni molitvi je vsacega od nas prekrižala ter ga
priporočila božjemu blagoslovu. Bila je sploh prav po¬
božna žena, in najhujše ji je bilo, da poslednja leta
njenega življenja, ko nad 90 let stara ni več mogla

10

iz hiše, ji ni bilo mogoče zahajati k sv. maši. Zato
je pa doma opravljala vestno vse molitve. Tudi oče
ni nikoli ob nedeljah in praznikih zamudil sv. opravila
ter pri vsakem vremenu hodil k sv. Mihaelu, kamor
smo ga ob počitnicah in tudi pozneje, kedar smo prišli
obiskat starše, spremljali sinovi, kar mu je posebno
veselje napravljalo.

Da popolnim sliko svoje nepozabne mamice, naj
tu dodam neko dogodbo iz poslednjih dni njenega živ¬
ljenja, ki nas je vse do solz ganila. Pripomnim naj poprej,
da je oče na veliko žalost matere 1. 1879. umrl malo
mescev pred, ko bi bila zlata poroka, mati pa šele 1. 1900.
Mrtvaško obleko je že imela mnogo let pripravljeno
in shranjeno v omari. Nekaj dni pred smrtjo si je vse
dala prinesti, da pregleda, ali je v redu. Nad črno obleko
je ležala bela srajca; videti je bila zastarelega kroja, s
čipkami ob vratu. Razgrnila jo je pred seboj in ko jo
je dalj časa gledala, razlegal se je po njenih velih licih
nekak svit notranje radosti. Potem je rekla s tihim
glasom:

„Da mi gotovo to srajco oblečete, ko bom umrla.
V njej sem pred 70 leti z rajnim očetom stopila pred
oltar k poroki. Še tisti dan sem jo slekla in shranila,
da bi bila, kadar umrjem, v njej pokopana". Solze so
se ji zablisnile v očeh, in tudi nam se je milo storilo.
Ker je mamica bila bolj priprosta žena in, dasi iz dobre
hiše, vendar brez višje vzgoje, se mi je čudno zdelo,
da se je že v njenem dekliškem srcu bila rodila taka,
rekel bi, nenavadno romantična ideja.

Njena volja se je zgodila. Ko je njen duh odplaval
iz te solzne doline, oblekli so truplo v to srajco in
črno obleko in nesli ga k večnemu počitku, žal, ne tja, kamor
je želela, tik očetovega groba, ker je že nekaj let staro

11

pokopališče okoli cerkve sv. Mihaela odpravljeno in
se sme le na novem pokopavati.

Pa da se vrnem k onim letom, ko je mamica,
kar romanopisec Zola tako gorko želi od francoskih
žen, večkrat nosila enega otroka na prsih, druzega pod
srcem, pa pri vsem tem bila dobre volje, naposled so
tudi zanjo minila ona najhujša leta, ko je ves drobiž
rogovilil ves dan po hiši, dvorišču ali po vrtu. Začeli
smo drug za drugim vstopati v šolo in bil je odslej
v hiši mir vsaj med šolskimi urami.

Tudi mene so šestinpolletnega dečka vpisali med
šolarje šoštanjske šole in pričela se je s tem doba
mnogih let učenja, ker sem določen bil, da bom študiral.

III.

V LJUDSKI ŠOLI.

Šoštanj je imel v trgu starodavno šolo v magi-
stratnem poslopju, na kateri je tačas poučeval „M u -
Sterle h rer“  Peter Musi.  Bil je res vzoren učitelj,
celo od Slomšeka čislan, kateremu je pomagal sestav¬
ljati šolske knjige. Mož visoke rasti, suhoten, okroglih,
rdečih, obritih lic, z resnim, bolj tužnim in skrbnim
obrazom, korakal je vsak dopoldan in popoldan od
svojega stanovanja v mežnariji pri sv. Mihaelu v trg
in mimo naše hiše v šolo. Ker ni bilo nobene šolske
dolžnosti, so zahajali v šolo le otroci tacih staršev,
kateri so jih hoteli v šolo pošiljati, največ iz trga, iz
okolice le bolj od premožnejših kmetov. Učni jezik je bil
nemški, a s kmetskimi otroki, ki so govorili le slo¬
vensko, je učitelj tudi slovensko govoril. Mi iz trga smo

12

večinoma že od doma znali nemško. V naši hiši smo
med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo
tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce, ne
za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil
do 1. 1848. in nam je jezik le bil sredstvo, da se spo¬
razumemo med seboj in z drugimi.

V šoli torej se nismo učili niti črke slovenske
brati ali pisati, imeli smo nemški abecednik, nemško
čitanko, nemško računico in tudi nemški katekizem.
Tri leta sem obiskaval šoštanjsko šolo in, kolikor se
spominjam, sem prav dobro izhajal, drugi poredneži
pa so jo večkrat dobili s šibo, ki je zmerom bila
pripravljena, ali se jim je celo „šiling“ nameril.

Izpričevalo, s katerim sem vstopil v 3. razred v
Celju, je podpisano: „Ferdinand Karg, Pfarrer, Jožef
Lach, Katechet, Peter Mussy, Lehrer 11 . Voščeni pečat
pa je župnijski s sv. Mihaelom.

Musi je še učiteljeval, ko sem jaz že bil dovršil
svoje študije. Veselil se je mojega napredka, kadar sem
ga obiskal, posebno še, da sem bil tak navdušen na¬
rodnjak, kajti bil je slovenskega mišljenja že v času,
ko še drugi vedeli niso, da smo sploh Slovenci na
svetu. Umrl je 6. marca 1875 76 let star in pokopan
je na šmihelskem pokopališču. Napis na grobnem
spominku, ki je na južni strani šmihelske cerkve vzi¬
dan, se glasi: „Hier ruht in Gott Herr Peter Mussi,
der am 26. Juni 1798 zu Franz geboren, liber 50Jahre
als Muster- und Oberlehrer zu Schonstein in edler
Thatigkeit wirkte, mit dem Verdienstkreuze ausge-
zeichnet vvurde und am 6- Marž 1875 ins bessere Jen-
seits abberufen vvurde. Selig sind, die im Herrn sterben,
denn ihre Werke folgen ihnen nach“.

Ko sem si torej pridobil vse znanosti, kolikor se
jih je dalo pridobiti v šoštanjski enorazrednici, moral sem

13

zapustiti svoj rojstni kraj in jeseni 1843.1. me je peljal oče
v Celje, da bi tam nadaljeval svoje študije. Za latinske
šole še nisem bil goden, dovršiti sem moral še poprej
3. razred na „kais. konigl. Kreishauptschule" v Celju.
Ta šola je bila organizovana s 4 razredi, toda že iz
3. se je lahko vstopilo v gimnazijo. Ker je bila edina
taka šola za celo celjsko okrožje, bila je natlačeno
polna učencev, zlasti v 3. razredu, v katerega so zaha¬
jali iz vseh krajev od Žolčpaških planin do Save in do
Pohorja. Bilo nas je tisto leto 105 učencev, da smo
sedeli v šolskih klopeh natlačeni kakor slaniki. Učitelj
3. razreda je bil Oswald Schellander in pri njem, ki je
vedno imel po 8 do 10 učencev na stanovanju in hrani,
sem tudi jaz bil sprejet — bil je po svoji ženi z nami v
nekem daljnem sorodstvu — in plačeval sem na mesec
za celo oskrbovanje lOgld. Hrano smo dobivali še dosti
dobro, opoldne vsak dan meso in včasi tudi zvečer,
učiti pa smo se morali pridno, zato smo pa tudi dobro
napredovali v šoli.

Jaz sem bil celo tako priden, da sem konec leta,
ko so se delila izpričevala, imel v vseh predmetih
„sehr gut“ in da sem bil obdarovan s prvim šolskim
darilom (Schulpreis) med vsemi 105 učenci. Drugo da¬
rilo je dobil Tomaž Janežič (pisan: Janeschitsch) iz
Gomilskega, s katerim sva se tudi na gimnaziji v 1.
in 2. letu bojevala za 1. darilo. Janežič je po končanih
filozofskih študijah bil bibliotekar v joanejski knjiž¬
nici v Gradcu, kjer sva se, ko sem bil deželni poslanec
v Gradcu, včasi shajala.

Hranim še tiskano „Classification der Schiiler an
der kais. konigl. Kreishauptschule und der Schiilerinnen
an der Madchenschule zu Cilli nach dem Sommer-
Curse 1844“ in ko prečitam imena svojih tačasnih so¬
šolcev, vidim, da jih prav malo še gleda luč sveta. Od

14

vseh 105 vpisanih učencev je bil eden umrl med letom,
6 nas je bilo obdarovanih, 7 jih je bilo „zunachst ge-
kommen“, med temi le 2 Celjana, 57 jih je dobilo prvi
red, 28 drugi red, med temi 7 Celjanov, 6 jih je pa
med letom izstopilo. Med obdarovanimi smo bili sami
zunanji, nobeden Celjan. Sploh celjski učenci niso slo¬
veli in stari pregovor se je že glasil: „Cillier Kinder,
Tlifferer Wein, Prassberger Loden, wenn die gerathen,
muss man sie loben“.

Kakšne učne predmete pa smo imeli v tem 3. raz¬
redu? Iz izpričevala jih tu napišem: „Die Religion, die
biblische Geschichte, das Evangelium, das Lesen des
Deutschgedruckten, Deutschgeschriebenen, Lateinisch-
gedruckten, Lateinischgeschriebenen, das Rechnen in
Briichen, in der Regeldetri, das Schonschreiben deutsch-
current, deutsch-kanzley, Iateinisch, das Dictando und
Rechtschreiben, die deutsche Sprachlehre, die Aus-
sprache, die schriftlichen Aufsatze, das Lesen und
Dictando-Schreiben lateinischer Worter“. Primerjaj s
temi predmeti, kaj vse se zdaj že v enorazrednici uči.
Tačas ni bilo govora ne o realijah, ne o geografiji,
zgodovini, fiziki itd. Ves ta 3. razred je sploh bil le
pripravnica za vstop v gimnazijo, na slovenščino pa še
nikdo niti mislil ni.

Izpričevalo od L avgusta 1844 je zraven učitelja
O. Schellandra podpisal direktor in katehet Mathias
Voduschek,  ki je seveda bil pri končnem slovesnem
izpitu in delil premije.

Pisava imen v katalogu je bila nemška, vendar
so'končnice ik, ek in ak pisane s k, in ne, kakor se
je pozneje vgnezdilo z gg. Moje ime je bilo zapisano:
Woschnak, dasi je v krstnih knjigah stalo ali Woschnagg
ali Woschnagk. Na gimnaziji so me pa že pisali z gg
in ta pisava po krstnem listu je ostala, dokler nisem

15

postal doktor in 1. 1859. samovoljno se začel podpi¬
sovati slovensko. Čudno, da mi vladni organi zaradi te
izpremembe v pisavi imena niso delali nobenih ne-
prilik. V 6. desetletju preteklega stoletja, ko se je to godilo,
niso še bili tako strogo birokratski in Slovencem pro-
tivni, kakor pozneje.

Ker sem imel tako dobro izpričevalo s samimi
„sehr gut“, sem bil jeseni 1844. 1. sprejet na celjsko
gimnazijo brez sprejemnega izpita ter sem postal štu¬
dent in sicer, kakor so me kmetje imenovali, „Mihelnov
študent* 1 , kar sem ostal celih 13 let.

IV.

NA CELJSKI GIMNAZIJI.

Bilo je neko hladno oktobrsko noč, ko me je
oče ob treh zjutraj zbudil, dame popelje v Celje, kjer
se je ta dan šola pričela s sv. mašo. Daši sem že eno
leto vajen bil, hoditi v Celje, sem se prav težko ločil
od doma in težko zadržaval solze, ko me je mati se¬
dečega na vozu še enkrat opominjala, naj bodem pri¬
den, in rekla, da se kmalu spet vidimo. Vozila sva se z
očetom po tuintam z debelim gramozom nasuti cesti
skozi Velenje mimo Šent Janža štiri ure do Celja. V
Celju sva se ustavila v gostilni pri „kroni“ in šla sva
na stanovanje Schellandrovo. Popoldne se je oče vrnil
domov, jaz pa sem se v družbi znanih mi tovarišev
kmalu otresel vseh otožnih misli in se tolažil, da že o
božiču spet pojdem domov in sploh vsake praznike.

Z učenjem nismo bili preobloženi. Učni predmeti,
kakor vidim iz tačasnih latinskih izpričeval za 1. in 2.

16

gimnazijski razred, so bili: „Doctrina religionis, stu-
dium linguae latinae, geographiae et historiae, ma-
thesis“, torej z veronaukom vred le pet predmetov
Knjige smo po dve, k večemu po tri in še te prav tanke
s seboj nosili v šolo. Dandanes pa bi učencu prvega
razreda skoro nosača bilo treba, toliko knjig mora s
seboj nositi. In mesto edine latinske slovnice, iz katere
smo se mi učili, mora že kar v 1. letu si tri slovnice,
latinsko, nemško in slovensko v glavo vbijati poleg
treh čitank, in veliko domačih in šolskih nalog spisati.

V 3. razredu pa pristopi še grščina,  ta po
mojem mnenju najnepotrebnejši vseh predmetov. Naj
se mi ne ugovarja, da je potrebna k pridobitvi neke
splošne omike. S tem, da si učenec z velikim trudom
in še večo antipatijo- v glavo vbija grško gramatiko s
svojimi mnogimi izjemami, da se trudi s pisavo ne¬
okretnih črk in z akcentom, si ne pridobi nobene splošng
omike, in tisti trenotek, ko stopi iz gimnazije, vrže, ako
ne gre med filologe, vse grške knjige v stran in v
par letih že težko bere to, s čimer se je poprej tako
silno trudil. Da duh starega časa spoznavamo, v to
nam zadostujejo prestave klasikov, in te gotovo vsak
rad bere in bo iz njih bolj spoznaval mišljenje Grkov
in Rimljanov, kakor če jih v gimnaziji sam prestavlja
in gramatično analizira.

V sedanji dobi, ko so moderni jeziki veliko bolj
razviti, kakor stari in imajo ogromno literaturo, naj bi
se učenec mesto starih rajši učil novih jezikov; pri¬
dobil bi si višjo omiko in obširneje obzorje, kakor če
v gimnaziji bere odlomke iz grških in rimskih klasikov.

Ko sem bil član kranjskega deželnega šolskega
sveta (1883—1895), sem večkrat sprožil misel, da bi se
dež. šolski svet lotil vprašanja, ali bi se ne dala grščina.

17

če ne popolnoma odpraviti iz gimnazije, vsaj skrčiti
tako, da bi se začela učiti šele v gornji gimnaziji. Pa
moj nasvet ni našel milosti pri večini in kot predlog
ga predsednik ni hotel postaviti na dnevni red. Posebno
je ugovarjal g. prošt Klofutar,  češ da je grščina za
teologe neobhodno potrebna. Ker pa le majhen del
učencev prestopa v teologijo, zaradi teh bi se vendar
no smeli vsi mučiti z grščino. Žal, da je malo upanja
na kak odločen korak na to stran, dokler na Nemškem
ne izprevidijo, da je treba preosnove srednjih šol;
kajti slepi posnemavci smo vsega, kar se vrši na
Nemškem. Nikjer ni samosvoje iniciative, samosvoje
odločbe.

Tu so Rusi,  ki so tudi dolgo let suženjsko po¬
snemali svoje zapadne sosede, vendar enkrat pametni
postali in spoznavajo, da ni vse zlato, kar se jim vsi¬
ljuje od zapada. Ko je učni minister Bogoljepov,
ki je res tiranizoval študentp, 1. 1900. bil ustreljen od
nekega fanatika in so se vršili veliki študentovski iz¬
gredi v vseh univerznih mestih ter je vsled teh bilo
več sto študentov vtaknjenih v vojaško suknjo, je novi
učni minister Va novski  sklical veliko enketo glede
preosnove srednjih šol. Ta enketa je sklenila, da bodi
za naprej na Ruskem le ena vrsta srednjih šol,
ne kakor do tedaj, gimnazije in realke, h katerim se pri
nas še pridružujejo realne gimnazije. Na teh srednjih
šolah s sedemletnim poukom se grščina ne uči in la¬
tinščina le v višjih razredih, zato pa se uče moderni
jeziki, francoski, nemški in angleški in se več prostora
daj£ ruski zgodovini in domoznanstvu. Car, ki je pri¬
trdil tem predlogom, je dostavil, da se mora še po¬
sebno gledati na verskomoralno vzgojo in da za zdaj
naj še ostane po ena akademična gimnazija v uni¬
verznih mestih.

2

18

Da se vrnem spet k svojim gimnazijskim študijam,
katere sem jeseni 1844. I. pričel v Celju, naj navedem
iz tiskanih perijoh: „Iuventus caesar. reg. gymnasii Ce-
leiani e moribus et progressu in literis censa exeunte
anno scholastico 1845“, da nas je bilo v prvem raz¬
redu 46, in med temi sem bil jaz drugi premifer; prekosil
me je v tem letu Janežič. To mi ni bilo po godu in v
drugem razredu sem res jaz stopil na prvo mesto. Bilo
nas je v tem 1. 1847. le še 30 učencev in med temi
niti enega iz Celja. Tisto leto je bilo v prvem raz¬
redu 51, v tretjem 40, v četrtem 18, v petem (in I. huma-
nitatis classe) 24, v šestem 20, skupaj 183 na celi
gimnaziji. V 1. razredu je bil prvi Wretschko  Ma-
thias, poznejši deželni šolski nadzornik, v 3. Nikolaj
Ripšel  in drugi Fr. Radej,  v 5. Gustav Ipavic.

Sklep šolskega leta je bil silno slovesen. V nemški
cerkvi je bila peta maša, pri kateri je igrala mestna
godba, po maši pa v cerkvi delitev premij. Vsak pre¬
mifer je bil po imenu poklican, in ko je stopal pred
oltar, kjer mu je direktor izročil darilo, zaigrala je
godba tuš.

Ko je na vrsti bil 2. razred, in sem slišal svoje
ime in je godba igrala tuš in tuš in še enkrat tuš, to
je bil takšen moment neskaljene otroške sreče, da ga
ne pozabim celo življenje ne. Cerkev je bila natlačena
ljudstva, ker so bili prišli z dežele starši in sorodniki
učencev, le po sredi je bil prostor, po katerem sem
stopal k oltarju. Vseh oči so bile obrnjene na majhnega
dečka, ki je, priklonivši se in roke poljubivši direktorju
in opatu, sprejel debelo lepo vezano knjigo (neki* la-
tinsko-nemški slovar). Mojemu očetu, ki se je bil s sta¬
rejšim bratom Francetom pripeljal in stal med starši,
so, kakor je sam pozneje pravil, solze silile v oči, ko
so mu okoli stoječi znanci čestitali in stiskali roko.

19

Kako suhoparen pa je zdaj konec šolskega leta!
Ostala je samo še sv. maša. Po njej pa se zberejo
učenci v svojih razredih, razredni profesor prinese pod'
pazduho izpričevala in jih razdeli. Naj še bo tako
priden učenec, ne dobi nobenega darila in kar je skrajno
obžalovati, ne sliši nobenega tuša.

Potem smo šli v stanovanje po moj kovčeg, po¬
slovili se od Schellandrovih z dogovorom, da jeseni se
spet vrnem k njim. Pa usoda je drugače odločila, ni¬
sem se jeseni več vrnil v Celje, ampak odpeljal se v
Gradec. To pa se je zgodilo tako.

Župnik Maks Mihael K r e 11 i u s v Šmartnem v Ša¬
leški dolini, ki je umrl 8. jan'. 1773 in pokopan na šmar-
tinskem pokopališču, je volil kapital za eno mesto v
graškem konviktu, ki so ga vodili admontski bene¬
diktinci, in sicer za najpridnejšega učenca iz Šaleške
doline, ako ne bi bilo nobenega iz žlahte. Kakor mi je po¬
ročal sedanji župnik šmartinski, jeMakso Mihael Krellius
bil župnik v Šmartnem pri Šaleku od 1. 1742. do 1773.,
v katerem letu je umrl in bil tam pokopan, kakor izpri¬
čuje mrtvaška knjiga tom. III.: Anno 1773 8va Januarii
mortuus est Adm: R: D: Michael Krellius Parochus
loči sepultus vero llma  a Clarissimo Dno Georgio
Kraskoviz Comissario in Skališ, in sacello S: S: Ange-
lorum Custodum, a Bartholomaeo Plischuznig Sacra-
mentis antea probe provisus, N° 1 in parochiali domo;
V župnijskem arhivu se nahaja: „Ultima dispositio in-
frascripti“, s podpisom: Michael Krellius Vicarius. —
Iz tega testamenta se da posneti, da je Mihael Krellius
rojen na Ljubnem pri Gornjem Gradu, ker v tem te¬
stamentu naroča ustanovno pismo ustanove, ki jo je že
prej „in domo Josephina Graecii“ napravil, „in cista
Magistratus Lauffensis servare".

20

Ravno tako naroča dolžna pisma kot podlago
mašnih ustanov v cerkveni blagajni na Ljubnem shra¬
niti. Testament je dolg celo polo, lepo pisan in dobro
ohranjen. Pisal ga je dva dni pred smrtjo Krelliusov
kaplan, Jernej Plešivčnik, župnik pa ga je lastnoročno
podpisal; pisan je latinski; klavzula, s katero je župnik
podpisal, pa je nemška. Torej to od Krelliusa usta¬
novljeno mesto v graškem konviktu je bilo razpisano
tisto leto in moj oče, ki je o tem pozvedel, je vložil
prošnjo za mene pri c. kr. štaj. guberniju v Gradcu. V
prošnji je med drugim navedel, da njegov sin Jožef
ima posebno nagnjenje do duhovskega stanu („hat sein
Sohn vorzugliche Neigung zum Priesterstande — sein
grosster Wunsch ware, seinem Sohn, vvelcher nur den
Priesterstand sich ervvahlte, und mit sehr gutem Talent
und Fleiss begabt ist, in diesem heiligen Berufe for-
derlich zu sein“).

In oče ni govoril neresnice. Ne samo starši so se
nadejali, da bodem duhovnik, tudi jaz sam sem bil tega
mnenja. Že v ljudski šoli, ko so me vprašali, kaj hočem
postati, sem odgovoril: „Fajmošter“. — „Zakaj?“ — „Ker
bom potem“, odgovoril sem v svoji otročji naivnosti,
„lahko vsak dan pohana piščeta jedel 11 . Bil sem nam¬
reč z očetom parkrat pri župniku Kargu, s katerim sta
si bila nekaj v žlahti in slučajno so nam vselej po¬
stregli z ocvrtimi piščeti. Pa tudi, ko sem bil že v
latinskih šolah, sem bil namenjen vstopiti v seminar,
prišlo pa je 1. 1848., ki je vse prevrglo in predrugačilo.

Duhovski stan je bil pred 1. 1848. najbolj veljavni
stan zraven graščakov. Vsakemu se je torej zdela sreča,
ako se je mogel povzpeti v ta stan. Dandanes seveda,
ko moderni liberalizem prav z divjo strastjo se v ta
stan zaganja in tisti, ki si izvoli ta stan, nima druzega
pričakovati, kakor skrite in javne napade na svojo

21

osebno čast in podkopavanje svoje veljave, da bi se s
tem podkopal in uničil ves verski čut pri ljudstvu in
nastopila doba verskega indiferentizma, mora veliko
poguma imeti in čutiti v sebi odločen poklic, kdor se
hoče posvetiti duhovskemu stanu.

Začetkom julija 1846 je dobil oče odlok od gu¬
bernija v Gradcu z dne 24. junija št. 13.733, da je c. k.
Veličanstvo z najvišjim odlokom z dne 9. junija M. M.
Krelliusovo ustanovno mesto (Stiftungsplatz) v gra¬
škem konviktu blagovolilo podeliti I. W—u. Bila sva
za to mesto le dva kompetenta, a jaz po starosti in
izpričevalu edini sposobni. Oče mi je to naznanil, a
dostavil, da mi prepušča, hočemli iti v Gradec ali ne.
Jaz sem seveda precej bil pripravljen, s tem večjim ve¬
seljem, ker se mi je pravilo, da konviktisti nosijo uni¬
formo z mečem (Degen) na strani. To mi je impo-
niralo.

Počitnice so prav veselo potekle. Učitelj Musi
me je pohvalil in bil ne malo ponosen, da je on vzgojil
učenca, ki je dobil prvi premij in zdaj celo v konvikt
pojde. Župnik Karg se mi je prijazno nasmehnil, ko
sem mu roko poljubil in pokazal svoje izpričevalo.
Pobožal mi je lice in izpregovoril nekaj latinskih besed,
na katere latinski odgovarjati pač ni bilo še v mojih
močeh. Pred odhodom v Gradec sem šel se poslavljat
od njega in v roke mi je potisnil debel tolar.

Začetkom oktobra sva se z očetom neko jutro zgodaj
usedla na voz in drdrala proti Celju. V Celju je oče
pustil voz s konjem v krčmi, dokler se ne bi vrnil iz
Gradca. Tisto leto je namreč že bila odprta železnica
v Gradec in se je že gradila naprej proti Ljubljani.

V Celju smo še obiskali Schellandra in druge
znance in potem hajdi na kolodvor.

22

Bila je to prva moja vožnja po železnici. Takrat
nisem mislil, da se bom pozneje leta in leta vozaril po
tej progi, pa nikdar več tako otročje veselega, brez¬
skrbnega srca. Gledal sem skozi okno vagona, kako
se mimo pomičejo polja, gozdi, vasi in trgi, a ko smo
dospeli do Maribora, začelo se mi je dremati in sem
sladko spal, dokler me ni oče pred Gradcem zbudil.
S kakim začudenjem sem gledal nebroj hiš in nad
njimi obširni grad z velikanskim zidovjem in dvema
stolpoma! Hitela sva z očetom v mesto, da me je
še tisti dan oddal v konvikt in mu ni bilo treba v
Gradcu prenočevati. Bil sem tedaj 121eten dečko v
Gradcu med samimi trdimi Nemci.

V.

V GRADCU.

Konvikt je bil nastanjen v velikanskem stari¬
kavem poslopju, menda kakem bivšem samostanu na¬
sproti stolni cerkvi. Poslopje je bilo štirioglato z ve¬
likim, globokim dvoriščem v sredi. Ob notranji strani
so vodili široki koridori, po katerih smo se o dežev¬
nem vremenu izprehajali. Vseh konviktistov nas je bilo
do 50. Imeli smo skupne spalnice z 12 do 15 poste¬
ljami, dvorane za učenje in skupno obednico.

V oddelku najmlajših, kateremu sem jaz bil pri-
deljen, je bil za prefekta benediktinec Peinlich, pozneje
gimnazijski ravnatelj v Gradcu. Imel je svojo sobo med
našo spalnico in učilnico, na obe strani vrata s ši¬
pami, da je lahko gledal, kaj počenjamo. Bil je in

23

moral je biti strog mož, da je vzdržaval red med to¬
liko vmes prav porednimi fantalini.

Jaz sem se hitro privadil na novo situacijo in
novo tovarišijo. Slovenca ali sploh spodnjega Štajerca
ni bilo nobenega v mojem oddelku; pa tega nisem čutil,
ker sem sam doslej vzgojen bil v nemščini. Slovenski
jezik, ker ga celo leto nisem slišal, sem -celo začel po¬
zabljati, da so se sestre, ko sem prišel domov na po¬
čitnice, smejale moji slovenski govorici. Red v zavodu
ie bil vzoren. Vstajali smo po leti ob 5., po zimi o 1  -*6.
uri, se hitro opravljali in hodili v učilnico, kjer so stale
dolge mize in je imel vsak svoje določeno mesto. Učili
smo se do 7. ure, zajutrkovali mleko s kruhom in se
potem odpravili v šolo. Pohajali smo javne šole, jaz
gimnazijo, ki je bila v štirinadstropni, stolpu podobni
hiši, z enim razredom v vsakem nadstropju, tako da
je učenec s prvim razredom v prvem nadstropju za¬
čenši vsako leto moral višje plezati, dokler ni v 4. letu,
hudujoč se nad neštevilnimi stopnicami, priplezal vsa¬
kokrat brez sape v 4. nadstropje. Za dečke s slabimi
pljuči je bila to prav mučeniška pot.

Obedovali in večerjali smo vsi skupaj v obednici.
Popoldne, ko smo prišli iz šole, smo dobivali malo
južino, potem pa smo šli po oddelkih na izprehod.
Učili smo se razun šolskih predmetov še francoski in
plesati. Tudi telovadili smo, kar sicer še ni bilo na¬
vadno. Imeli smo celo sobo z biljardom, na katerem
so pa le višješolci igrali in mi smo jih gledali. Kaj
pa z uniformo in mečem, katere sem že težko priča¬
koval ? Krojač mi je mero vzel in o božiču, ko smo
vsi skupaj šli v cerkev, sem prvikrat paradiral v uni¬
formi. Obžaloval sem le, da me Šoštanjčani niso vi¬
deli, češ, kako bi pač bili zijali! A žal, uniforme nisem
smel s seboj jemati na počitnice.

24

Prvo leto v Gradcu, tretje mojih gimnazijskih
študij, je hitro poteklo, in ko sem koncem julija 1847
dobil izpričevalo v roke, sem imel v vseh predmetih
„primam eminenter", tudi v grščini, katera se je, kakor
še zdaj, v 3. letu uvrstila med učne predmete.

Počitnice 1. 1847. so bile prav živahne, pravza¬
prav poslednje starega časa, ko se nikdo ni brigal za
politična in narodna vprašanja. V tem malem trgu nas
je bilo kar pet dijakov, jaz in moj brat Mihael, ki je
bil v realki v Celju, graščakov sin Ferdinand Mayr in
Eder, sin ključavničarjev, oba v 3. razredu gimnazije v
Celju in neki Zapušek, ki je bil že dovršil gimnazijo.
Mayr je pozneje vstopil v službo pri graškem magi¬
stratu in postal magistratni svetnik. Eder je študiral
jus in postal okrajni glavar na Koroškem. Ko sem
bil državni poslanec, mi je pisal 1 . 1880., da bi rad
prišel v Celovec kot vladni svetnik in bi bil prišel, da
ne bi poprej bil umrl. Zapušek je šel k financi.

Hodili smo skupaj se kopat, izprehajat po gozdih,
kjer smo s puškami prežali na uboge veverice in šoje,
zvečer pa po trgu gori in doli. Zapušek je imel kitaro,
ta čas priljubljen instrument, in znal na njo brenkati,
da smo ga strme poslušali. V mesečnih nočeh si je
obesil kitaro okoli pleč in brenkajoč in prepevajoč
hodil je po trgu gori in doli, mi drugi študentje pa za
njim. Prepeval je najrajši neko tačas slovečo romanco,
katere začetek seje glasil: „Die Gondel halt am Gitter“,
in končala: „Ein Stelldichein im Mondenschein, So
denkt der Gondolier“. Refrain smo vsi peli za njim.

V teh počitnicah sem tudi jaz, ker sem videl
druge študente kaditi, neki večer si kupil cigaro za
krajcar in ko smo marširali po trgu gori in doli, sem
pridno vlekel dim iz cigare. Naenkrat mi začne nekako
čudno slabo prihajati. Hitro grem domov in se uležem

25

na klop pri peči. Ko me mati vidi vsega bledega v
hudih mukah, se silno prestraši in hiti mi pripravljati
nekak grenek čaj ter me odene, da bi se spotil, češ, da
sem se gotovo prehladil. Ta huda prva izkušnja z ni¬
kotinom pa je imela nasledek, da se mi je zgabilo ka¬
jenje in ga še zdaj ne maram. Sicer tudi moj oče in
stari oče nista bila kadivca. Priznati pa moram, da mi
je že dostikrat prav žal bilo, da se nisem navadil pri¬
šiti, ko sem videl, s kako slastjo kadivci pušijo in si
s tem kratijo čas in odganjajo muhe in skrbi.

Jeseni sem se spet peljal v Gradec in vstopil v
4. razred. Vse je šlo po starem redu. Po ne posebno
hudi zimi je nastopila zgodnja spomlad in ž njo vi¬
harni dnevi revolucije.

VI.

LETO 1848.

Dne 1. marca smo v Gradcu dobili izpričevala
za I. semester 4. razreda lat. šol, nič hudega ne sluteč.
Dne 14. pa so se ljudje zbirali po ulicah, zvečer se je
slišalo vpitje in od daleč neki čudni zvoki, kakor mačje
mijavkanje, pasje lajanje in žvižganje. Delali so nekje
komu mačjo godbo, ki je v tem letu prišla v modo.
Mi v konviktu nismo vedeli, kaj vse to pomeni. Drugi
dan smo slišali od višješolcev, da je na Dunaju revo¬
lucija in da je moral zbežati Metternich, sicer bi ga
bili obesili. Metternich? Kdo je to? Nikdar poprej
nisem slišal o njem. Dalje so pravili, da bo zdaj vla¬
dala „Freiheit“ in da tudi v konviktu nas ne bodo

26

več tako strogo držali. Ta ne bo slaba, smo si mislili,
in pogumnejši so že začeli zahtevati, da bi se smeli
tudi po večerji izprehajati po mestu. To pa jim je bilo
zabranjeno in portirju naročeno, da po 7. uri zvečer ne
sme pustiti nobenega noter ali vun. Trije ali štirje so
se le spustili skozi okno na ulico in se precej pozno
ponoči vrnili. Morali bi biti kaznovani, pa videlo se
je, da ni več prave energije pri vodstvu in da se tudi
tu vse maje. Hodili smo še v šolo, pa se bolj menili
o vsakdanjih izgredih, kakor o šolskih predmetih. Že
koncem maja so bile šole zaključene, dobili smo iz¬
pričevala za 11. semester in odpeljali se vsak na svoj
dom v nadi, da se jeseni spet vidimo v konviktu. A
nismo se več. Konvikt je bil odpravljen in vsakemu
konviktistu nakazana ustanova v denarju po 200 gld.

V Šoštanju so mi pripovedovali, da so tudi tam
imeli svoje nemirne marčne dneve. Ker ni bilo tele¬
grafa, je šele 18. marca Vincenc Vošnjak, pozneje moj
svak in oče dež. poslanca Ivana V., iz Celja, kjer je
bil po opravkih, prinesel vest, kaj se je zgodilo na
Dunaju, da zdaj bo „Freiheit“ in „Gleichheit“ in da
bodo graščine izgubile vse predpravice. Razmere Šo¬
štanjčanov do graščine, dasi ji niso bili podložni, so
bile napete, ker je graščinski oskrbnik, neki Angerer,
zmerom izkušal trgu kratiti njegove pravice. Grajska
gospa je neki enkrat celo rekla, da se bo že doseglo,
da bodo tržanke morale hoditi v grad pode snažit.
To je mati nam silno nevoljna pripovedovala.

Ko je torej V. pripovedoval, da delajo povsod
mačje godbe neljubim osebam, imel je precej okoli
sebe celo kopo k izgredom pripravljenih ljudi. Pa komu
mačjo godbo? — Komu? Angererju! se je enoglasno
sklenilo. Hitro so zašili nekaj zastav, V. pa je dal na¬
rediti velike en meter dolge lesene 'škarje, v dar

27

oskrbniku, da si ž njimi odreže svojo kito. Pozno po
noči so korakali s krikom: „Freiheit, Gleichheit!“ po
trgu do stanovanja oskrbnikovega in mu pod oknom
naredili svečano mačjo godbo, škarje pa so mu po¬
ložili na prag.

Oskrbnik se za to ni dosti zmenil. Hujše je predlo
njemu in graščaku, ko so kmetje se branili delati
tlako in dajati desetino. Ker jih je oskrbnik vendar le
zmerom silil in jim pretil, da pokliče vojake, so se
nekega dne začeli zbirati pri gradu in po vsej sili
hoteli razbiti zaklenjena vrata, da bi v pest dobili
oskrbnika in nemara tudi graščaka. V tem nevarnem
trenotku so se vrata odprla in na pragu je stal mladi,
obče priljubljeni kaplan od sv. Mihaela, ki je tisti dan
bil maševal v grajski kapelici. Kmetje so ostrmeli in
ko jim je kaplan dokazal nepostavnost njihovega po¬
čenjanja, ki bi jih utegnilo spraviti v veliko nesrečo, potrdil
pa, da se tlaka in desetina gotovo odpravita zakonskim
potem, so se kmetje počasi pomirili in odšli.

In ta kaplan je bil — Kocen,  poznejši znani
geograf in profesor. On se je že tačas bavil z geo¬
grafijo in zgodovino, si pripravljal dotične knjige in
zemljevide in proste ure rabi! v učenje. V grad je po¬
gosto zahajal in ker je tam neka čedna guvernanta
vzrejala grajske hčere in so ga ljudje večkrat videli v
njeni družbi, so hitro iztuhtali, da ga v grad vleče le-ta
Evina hči.

Jaz sem bil še premlad, da bi se on z menoj
spuščal v kake pogovore. Odšel je še tisto leto iz Šo¬
štanja in nisem ga več videl. Šoštanjčanom se je čisto
pravično zdelo, da graščaki ne bodo več imeli pravice
do tlake in desetine in šuntali so kmete k uporu, pa
niso mislili, da se utegne ost tudi proti njim obrniti.
Povedal sem že, da je Šoštanj bil „landesfiirstl. Markt“

28

in imel svoj magistrat. K trgu spadajoči teritorij je bil
z mejniki zaznamenovan. Da se meja ohrani v živem
spominu, je bil vsaka tri leta slovesen obhod z godbo
na čelu. Za njo je stopal „Marktrichter“ s sindikom,
svetovalci, odborniki, drugi tržani, ženstvo in otroci.
Ko smo prišli do katerega mejnika, pograbili so možje
nas dečke in vsakega po trikrat prav trdno postavili
na mejnik, da bi si ga dobro zapomnil. Tudi mene so
tako brez usmiljenja pritiskavali na trde kamene, mejo
bi pa jaz danes zastonj iskal. Trg je torej imel vse
tiste pravice, kakor drugi enakega naslova, posebno pa
to, da je smel na sejmih pobirati štantnino od vseh
štantov in od vsake prignane živine.

Kmetje pa so si mislili, ako graščaki ne bodo več
imeli pravice do tlake in desetine, zakaj bi jo imeli tržani
do štantnine. Prišel je dan sv. Ahacija, ko je sejem v
Šoštanju. Kmetje so se dogovorili, da ne plačajo štant¬
nine. Tržani so o, tem slišali in so pri vseh vhodih v
trg preko ceste napeli verige in povsod postavili po
več mož oboroženih s gorjačami, helebardami in celo
s puškami in sabljami. Najhujše so pritiskali kmetje
od sv. Mihaela sem. Voli in krave so stali v nepre¬
gledni vrsti na cesti, kmetje pa so se pričkali s tržani,
ki jim niso hoteli odpreti ceste, dokler ne plačajo štant¬
nine. To je bil šunder in vpitje, mi študentje pa smo
gledali zanimivi prizor in dopadalo bi nam bilo, ko bi
se resno bili spopadli; kadar pa se je bati bilo, da
kmetje zmagajo, letel je eden od nas v trg po pomoč.
In tržani so pustili svoje štante, pograbili, kar so do¬
bili v roke in hiteli pomagat, nam so pa v žepe na¬
tlačili sol in poper, da bi to metali kmetom v oči.
Kmetje so se vendar končno vdali, plačali, veriga je
bila odstranjena in kmetje z živino so hiteli v trg, kjer
se je potem razvila prav živahna kupčija.

29

Ne bom popisaval takega sejma, saj so si povsod
enaki, in malone še zdaj takšni, kakršni so bili pred
50 leti. Le eden razloček sem zapazil, ko sem 1. 1900.
siučajno bil na semanji dan v Šoštanju. Tam kjer je
poprej 10 do 12 usnjarjev imelo svoje štante, sta stala
le dva in še ta dva nista dosti blaga spečala. Zato
pa je bilo vse polno črevljarjev z narejenim blagom
in tudi veliko več kramarjev. Šoštanjčani so tedaj zma¬
gali in še dandanes pobirajo štantnino. Nimajo pa več
Marktrichterja, ampak župana, in ne sindika, ampak
občinskega tajnika. Svoj grb pa še imajo in uro na
rotovžu, lesena roka s sabljo pa, ki je ob sejmih kmetom
pretila, je menda že zdavnaj strohnela.

Šoštanjčani so seveda 1. 1848. tudi imeli svojo
„NationaIgarde“. Bilo jih je kakih 30. Za stotnika so
si izvolili graščaka barona Gadolla v Turnu, lajtenant
pa je bil naš oče, ki si je kupil sabljo, katero še hrani
brat Mihael. Sablja ima vgraviran napis: „Zur Erin-
nerung an den 13., 14. und 15. Marž 1848.“ Ko se je
deputacija na dveh lestvičnih vozovih peljala v Turn,
da naznani baronu njegovo izvolitev, smo se tudi štu¬
dentje spravili na vozove. V Turnu je bilo prav veselo,
vino je teklo in to je bila glavna stvar pri „National-
garde“. Gadolla, droben možiček, se je zahvalil za iz¬
kazano mu čast, pa nisem videl, da bi kedaj bil prišel
v Šoštanj, izvrševat svoje poveljništvo.

Ko smo se domov vračali, so ga nacionalgardisti
že imeli tako pod kapo, da smo med potom enega
izgubili; zdrknil je z voza in v jarku tik ceste ob¬
ležal. Šele v Šoštanju smo zapazili, da ni korporala
Jelenca. Začeli so klicati: Jelenc, Jelenc, kje si?“
A Jelenc jih ni slišal, spal je mirno v jarku, daleč
zunaj trga in domov prikobacal šele proti jutru.

30

Ko so poleti v Celju blagoslovili zastavo tamošnje
„Nationalgarde“, smo se tudi Šoštanjčani udeležili te
impozantne slavnosti. V Celju so plapolale slovenske
zastave, ne da bi kdo ugovarjal.

Po trgatvi, ki je bila že pred sv. Mihaelom, potem
ko je mošt že bil vino, — leta 1848. je rodilo prav
dobro kapljico, — je oče kot lajtenant in zastopnik
stotnika povabil vso „Nationalgarde“ k svojemu vino¬
gradu in tam so izpili cel polovnjak (283 1.) vina. So
pač bili žejni.

Minile so tudi te šumne počitnice. Dolgo nismo
vedeli študentje, kedaj in ali sploh se spet začnejo šole.
Končno se nam je naznanilo, da moramo vstopiti za¬
četkom oktobra. Jaz sem prav obžaloval, da ne bo več
konvikta. Sklenil sem nadaljevati svoje študije v Gradcu.
V mojem razredu ni bilo nobenega Slovenca. Spomi¬
njam se pa, da me je enkrat nagovoril neki višješolec
— imena ne vem več — navdušen Slovenec, ki je menda
pozvedel, da sem Šoštanjčan. Vprašal me je, zakaj ne
nosim slovenskega traka na čepici in ali se še nisem
vpisal v „Slovensko društvo". Tačas nikdo ni branil
nositi narodnih trakov in nikdo se ni brigal, je li kdo
člen kakega društva, čeprav političnega. Slovenske
trakove sem si že mislil našiti na čepico, pa sem prav
sam samcat bil Slovenec v svojem razredu na gimna¬
ziji. Da pa je v Gradcu „Slovensko društvo", mi ni
bilo znano, ker nisem v nobeno krčmo in sploh ne
med ljudi zahajal. Precej sem bil pripravljen in celo
imenitno se mi je zdelo, da bom društvenik. Višješolec
me je s seboj vzel in šla sva v Neugasse, tam pa v
2. ali 3. nadstropje neke hiše, kjer sva vstopila v ne
preveliko sobo. Videl sem več mladih gospodov, ki so
nekako začudeno gledali še ne 15 let starega dečka.
Vprašali so me, kako se pišem, in ko jim zapišem svoje

31

ime, kakor sem bil navajen, poučili so me, da to ni
prava pisava in da bi se moral pisati slovensko tako
in tako. Končno me je neki gospod, menda tajnikov
namestnik Hajšek,  sedaj (1903.) dekan in č. kanonik
v Slovenski Bistrici, vpisal mej društvenike in šel
sem spet svojo pot, premišljujoč zaradi pisave imena,
katero izpremeniti se mi ni zdelo mogoče. Kupil pa
sem si svilnat slovenski trak in ga pritrdil na svojo
čepico ter ga nekaj časa nosil, dokler ni gimnazijski
ravnatelj strogo prepovedal nositi katerokoli politično
znamenje.

In spet se nisem brigal ne za politična ne za
narodna vprašanja. Učil sem se pridno, v prostih urah
pa sem čital razne knjige, ki sem jih mogel v roke
dobiti, najrajši romane. Že v Celju mi je posebna slast
bila čitati enega tistih groznih „Ritter- und Rauber-
romane“, ki so bili jako priljubljeno berilo pri mla¬
dini. Ker Schellander ni dopuščal takega berila in je pri
takem branju zasačenega dečka ostro kaznoval, sem v
prostih urah smuknil pod streho in tam pri strešnem
oknu čepeč ves ginjen in v strahu, kedar sta vitez in
njegova izvoljenka bila v nevarnosti, in spet ves jezen,
kedar je hudi črni vitez izvrševal svoje peklenske na¬
klepe, strastno prelistaval knjigo, ne meneč se za
ves svet. V Gradcu sem na to stran bil popolnoma
prost in sem čital, kar sem hotel.

Tu še naj omenim, da sem mesca novembra
1848. 1. tudi iz štajerske zgodovine napravil izpit in
dobil srebrno medaljo. Ustanovnik te medalje je bil
Wartinger, bibliotekar v joanejski biblioteki, droben, suh
možicelj, ki je rad videl, ako smo ga študentje obiska-
vali in ga za te in one zgodovinske podatke povpra¬
ševali. Tudi jaz sem ga večkrat poiskal v njegovi za-
duhli, temni sobici, kjer je sedel za mizo s knjigami

32

obloženo. Pomagal mi je pri učenju štajerske zgo¬
dovine in bil zelo vesel, da sem dobil medaljo.

Počitnice 1. 1849. so kakor navadno potekle.
Vrnil sem se spet v Gradec in tam dovršil še 6. gimna¬
zijski razred. Izpričevala, ki so poprej bila latinska, so
od 1. 1850. nadalje bila nemška. K prejšnjim predmetom
je v 5. razredu še pristopil nemški jezik. Tudi v 5.
in 6. razredu sem imel v vseh predmetih „vorzuglich“
ali „mit Auszeichnung". In zdaj sem se naveličal Gradca
in sklenil preseliti se na Dunaj, kjer sem se itak hotel
dati vpisati na univerzi.

Oktobra 1850 sem se mimo Gradca vozil na Dunaj
brez vsega spremstva, vajen sem že bil v tujini živeti.
Tam sem se oglasil pri direktorju akademijske gimna¬
zije in sem bil sprejet v 7. razred.

VII.

NA DUNAJU (1850—1858).

Iz gimnazijskih let na Dunaju se ne spominjam
nobenih posebnih dogodkov. V 7. razredu sem bil med
42 učenci 7., v I. semestru 8. razreda pa med 34 na
5. mestu. Med prostimi predmeti sem se učil francoskega
in italijanskega jezika. Zdaj smo že imeli za vsak pred¬
met svojega profesorja, ko je poprej le en profesor
učil vse predmete. Tudi v izpričevalih niso zapisavali
le reda, ampak še zraven kako natančnejšo opazko,
n, pr.: „Religionslehre ausgezeichnet, griindl. Auffas-
sung, ungezwungene Darlegung; griechische Sprache
ausgezeichnet, liest dem Inhalte entsprechend und

33

strebt im Ausdrucke den Eigenschaften und dem Geiste
des Originals nach itd.

Leta 1851. je učna uprava vpeljala maturo in mi,
ki smo tačas bili v 8. letu, smo prvi bili tako ne¬
srečni, da smo se morali podvreči temu pravzaprav
čisto nepotrebnemu izpitu. Kaj naj dokaže matura? Da
je učenec goden za prestop na univerzo? Ali pa ni to
dokazano za vsakega po letnih izpričevalih in sploh
po vsem njegovem učenju in napredku tekom 8 let?
Ako je učenec do 8. leta dobro izhajal, itak ne bo
padel pri maturi in ga le po nepotrebnem mučijo, da
v zadnjem semestru ves v strahu pričakuje strašnih dni.
Pregleduje svoje knjige, da bi popolnil svoje znanje
in končno izprevidi, da je pač tuintam že kaj po¬
zabil, a da bi vse pozabljeno spet stlačil v možgane,
vseh vednosti prenapolnjene, spoznava za nemogoče in
še bolj se ga lotita strah in skrb. Tudi mi vsi smo se
bali mature in jaz sam, dasi sem bil zmerom odličnjak,
sem imel v poslednjem semestru ne male skrbi, kako
da bodem izhajal. Posebno zgodovina mi je delala ve¬
liko preglavico. V izpričevalu za I. semester mi je sicer
profesor zapisal: „ausgezeichnet, Datenkentniss genau,
Chronologie umfassend“, pa to je veljalo le za novi
čas; kaj pa stari in srednji vek? In ponavljal sem
tudi stari in srednji vek, da se mi je včasi kar vrtelo
v glavi od letnih številk in imen vladarjev.

Rusi tudi na to stran hodijo svojo pot. Enketa,
katero sem že omenil, je sklenila, da se odpravi ma¬
tura. To je pametno.

Naposled stvar ni bila tako huda, kakor smo si
domišljali. Maturo so vsi prestali, ki bi tudi sicer bili
dobili ugodno semestralno izpričevalo, padli pa le
tisti, ki so že med letom se borili z dvojkami. Jaz sem
dobil izpričevalo z odliko. Ko sem ga v rokah imel,

3

34

sem čutil tako zadovoljnost, kakor vojskovodja po
dobljeni bitki. Takoj tisti dan sem hitel na železnico
in se odpeljal.

Doma veliko veselje. Oče je ponosno kazal vsem
znancem moje in brata Mihaela izpričevali, kajti on je
tudi tisto leto dovršil v Celju 2. leto na realki. Oče je
tudi za te počitnice v hlev postavil za študente po¬
sebnega konja, s katerim smo se vozili ali tudi na njem
jezdili. Ni bil arabec, temveč prav pohlevna, že bolj
postarna konjska para, za katero se ni bilo bati, da bi
utekla in voz prevrnila. Vendar se mi je s tem klju¬
setom nekaj prigodilo, kar mi je za vselej v srce vpi¬
salo izrek sv. pisma: „Pravični se usmili tudi živali".

Največ smo študentje občevali z rodbinama zdrav¬
nika Srebreta  in trgovca Sam onika.  Obe hiši
sta si stali nasproti na zgornjem koncu trga. V obeh
sta bili deklici, blizu naše starosti, Srebretova Pepica,
sedaj gospa dr. Janka Sernca v Mariboru in Samo-
nikova  Fanika, ki se je pozneje omožila z nekim
stotnikom. Njen brat Janez pa je postal imenitna oseba.
Oče, ki se je iz Šoštanja, pridobivši si dovolj novcev,
preselil v Gradec, dal ga je v vojaške šole. Samonik
je pridno avansiral in dospel do časti F. M. L. L. 1900.
je kot Exc. R. v. Samonigg  šel v zasluženi pokoj.
Bil je poslednji čas nadzornik vojaških učilišč, katere
je hotel reorganizirati, pa se je s svojimi idejami menda
zameril v tistih krogih, ki se v svojem konservatizmu
ustavljajo vsem novotarijam. Tačas je še pohajal ljud¬
sko šolo in se mu ni sanjalo, da bo kedaj tako velik
gospod. Sestra Fanika je bila prav čedna, drobna
brinetka, Pepica nekaj večja blondinka.

Da bi pred njima paradiral, sem, ko sem obe
dekleti videl pri oknih, se usedel na konja, jahal po trgu
in potem po zgornjih ulicah mimo hiš semtertja, pa

35

ne počasi ali v dir, ampak priganjal sem konja, da
je moral galopirati. Deklici sta se mi pa smejali. Konj
se je nekaj časa vdajal in, čeprav nerad, svoje zasta¬
rele noge spuščal v galop. A ko sem ga le zmerom
gnal semtertja po istem potu, se mu je menda to le
preneumno zdelo in ni več hotel ne naprej ne nazaj.
Napenjal sem se, s silo ga lopal po glavi, za uzdo
pa tako trgal na obe strani, da so mu že pene stale
ob gobcu. Deklici sta se mi glasno smejali, kar me je
še bolj razburilo. Naenkrat poneha smeh in obe kažeta
na glavo konja. Jaz pogledam in vidim, da so pene
bile krvave in so krvave kaplje padale konju iz gobca
na tla. Ustrašim se in peljem konja nazaj v hlev.
Tam sem našel, da je bila koža od železne žvale odrgnjena
in je krvavela. Ubogo kljuse se mi je smililo. Prinesel
sem mu ovsa ter ga s tem potolažil. Odslej pa nikoli
z nobeno živaljo nisem kruto ravnal.

Menda ravno v istih počitnicah sem doživel še
drugo nepriliko. Napravili smo izlet na Oljsko goro,
odkoder je lep razgled po Savinjski dolini. Bili smo
vesela družba, mi študentje, deklice in gospe. Kosilo
so nam skuhali na gori. Popoldne smo se vračali. Jaz
sem vodil Faniko, katere kavalir sem bil tisti dan. Pot
je precej strma. Držal sem deklico za roko in začela
sva navzdol leteti, zmerom hitreje, naenkrat tresk, in
ležal sem na zemlji in tudi Fanika se ni mogla držati
ter je padla. Čutil sem silne bolečine v členu desne
noge in nisem mogel takoj vstati. Noga se mi je v členu
bila izvinila. Naposled sem si pomagal in vstal, da se
mi ne bi še bolj posmehovali. Skriva! sem svoje bolečine,
pa le težko prikrevljal domov, kamor je še bilo uro
hoda. Smilil pa se nisem nikomur, tudi Faniki ne in
vsi so se norce delali iz moje nezgode. Le mama,
zlata mamica je imela z menoj srčno usmiljenje. Brž

a*

36

sem moral v posteljo in devala mi je pridno mrzle
obkladke na oteklo, ob sklepu vso sivo nogo. Ležal
sem ves čas, ker tačas še nismo vedeli, da pri takem
izvinjenju najbolj pomaga masaža in da tudi ni po¬
trebno in ni dobro ležati z obvezano nogo.

Od te nezgode pa mi je ostala neka slabost v
členu desne noge in sem si jo pozneje še večkrat iz-
vinil, posebno v oni dobi, ko smo nosili obutje z vi¬
sokimi, navzdol čisto ozkimi, skoro špičastimi petami.
Ce človek ni prav pazil in stopil na kak okrogel ka¬
menček, je že bila peta prevrnjena in noga izvinjena.
Angleži so prvi bili tako modri, da so to neumno
modo odpravili in si dali delati široke nizke pete, ka¬
kršne zdaj nosimo.

VII.

V MEDICINI.

Čas je potekel in odločiti sem se moral, kakšen
stan si naj izberem. Pravzaprav sem že bil določil, da
bom študiral medicino, najbolj zategadelj, ker sem po-
gostoma zahajal v zdravnikovo hišo v Šoštanju in se za¬
nimal za razne operacije, ki sem jih tam videl. Star¬
šem je bilo vse prav in po volji. Pozneje, ko sem že
bil praktičen zdravnik, sem se dostikrat hudoval nad
svojim stanom in sem obžaloval, da nisem postal jurist. In
vsak zdravnik mi bo pritrdil, da je naš stan menda
najtežavnejši in da mora človek imeti trdne živce in
krepko zdravje, da ne omaguje pod težo svojega po¬
klica. Še celo ponoči nima miru in zgodi se, da ga
zbude in tirajo k bolniku, ki ni v nobeni nevarnosti

37

asi je že dalje časa bil bolan in bi lahko počakal do
dneva. In kake srce pretresujoče prizore mora včasi
gledati, ko umirajočemu očetu in reditelju velike dru¬
žine ali materi malih otrok ne ve pomagati in izkuša
vsa mu znana sredstva, da bi otel žrtev smrti, a zaman!
To so bridki trenotki ne glede na to, da se mu njegov
pošteni trud poplača namesto z gotovino neredko z ne¬
hvaležnostjo in zabavljanjem.

Takih misli nisem imel, ko sem se 1. 1852. ok¬
tobra mesca odpeljal na Dunaj, da se vpišem na me¬
dicinsko fakulteto. Sanjal sem le, da bom nekdaj sloveč
zdravnik. Da bi kedaj se s politiko pečal in bi mi
bilo zdravništvo bolj postranska stvar, o tem se mi še
sanjalo ni. Sploh je tačas po burnih dnevih 1848. leta
sledila reakcija. Javno o političnih stvareh govoriti ali
celo kritikovati vladne naredbe ni se nobenemu lju¬
bilo, ker je bilo povsod polno ovaduhov (Spitzel, Na-
derer) in nikdo ni bil varen, da ga policija ne pograbi.

Pa se tudi študentje, zlasti medicinci, ki smo imeli
dovolj opravka z učenjem, prav nič nismo brigali za
politiko in tudi o narodnosti ni bilo govora. Jaz nisem
čital nobenega časnika, ker sem v kavarno zahajal k
večemu ob sobotah po noči, ko se nas je več znancev
shajalo v krčmi in smo se domov grede še v kavarni
oglašali. Le ob času krimske vojske smo se zanimali
za junaške boje pri Sevastopolju. Sicer pa nam je
bilo vse eno, kdo je minister in kakšno je vladanje.

Medicinske študije so bile prav težavne, ker so
se predavanja vršila na raznih, do pol ure oddaljenih
krajih in so se n. pr. poleti v 1. letu pričenjale že ob
6. uri zjutraj na botaničnem vrtu.

Vendar enkrat 1. 1854. smo sprožili nekako poli¬
tično demonstracijo. Naš profesor botanike, slavni Unger
je dobil ukor od učne uprave zaradi nekega govora.

38

Mi smo se zavzeli za
svojega priljubljenega
profesorja in sklenili
mu slovesno izročiti od
vseh podpisano za¬
upnico. Neki komite,
v katerem sem tudi
jaz bil, je koncipiral
adreso. Jaz sem že
dalje časa zahajal v
hišo viteza Karajana,
slovečega germanista
in predsednika aka¬
demije znanosti, ker
sva z njegovim sinom
bila sošolca na uni¬
verzi in dobra prija¬
telja. Zanesem adreso
k staremu gospodu in
ga poprosim, da jo pre¬
čita. To je storil in tekst tuintam popravil. Videl sem, da
mu ugaja naš korak, ker je tudi bil protivnik Bachovega
absolutizma. A v javnosti to pokazati se ni upal. Zato
mi je naročil, da ne smem nikomur povedati, da je on
za adreso vedel in jo v rokah imel. Tudi njegov sin
se je šele podpisal, ko nas je bilo pred njim že več
sto podpisanih. Adreso je potem deputacija nesla k
profesorju Ungerju in mene so izbrali, da sem jo iz¬
ročil. Nasledkov ni bilo nobenih in Unger je še na¬
dalje ostal profesor. Učna uprava se je le bala, od¬
staviti tako slovečega učenjaka. Za mene je imela ta
stvar dober nasledek, ker sem izpit iz botanike pri
I. rigorozu prav lahko naredil in me tudi drugi profe¬
sorji, ki so bili Ungerjevi prijatelji, niso prehudo pritiskali.

Življenje na
Dunaju ni bilo
predrago. Dobila
se je soba za 7 do
10 gld. na mesec,
opoldne pa sem
za kosilo (juho,
meso z dvema
prikuhama in
kruh) plačeval po
6 gld. na mesec.

Glavna reč je pač,
da se dijakvsaj o-
poldne do sitega
naje. Za večerjo,
kakor je pač bilo
finančno stanje,

■ so bile klobasice,
safaladi, — golaž
je že bila ime¬
nitna jed — v sla¬
bih časih pa tudi
le hlebček kruha
(„Schiisterlaibl“)
z vodo.

In družba? V 1. letu nisem imel nobene posebne
družbe. V 2. letu sta pa prišla na Dunaj tudi medicino
študirat brata Ipavca,  Benjamin in Gustav. Hitro smo
se seznanili in si ostali odslej zvesti tovariši do konca
študij in iskreni prijatelji za celo življenje. Ipavca sta
stanovala v Aizerskem predmestju blizu mene pri
tleh. Ker sta oba bila muzikalno izobražena, najela sta
si klavir in ga postavila v svojo sobo. Kedar sem ju
obiskal, in to se je skoro vsak dan proti večeru zgo-

DR. GUSTAV IPAVIC.

40

dilo, usedla sta se h klavirju, če ju že nisem našel
igrajoča, in mi napravila koncert. Igrala sta četvero-
ročno Mozartove in Beethovenove sonate, ki sem jih
tačas prvikrat slišal, pri katerih sem pač slišal le zvoke,
a v srce mi niso segali. Bolj ugajali so mi Lanerjevi
in Straussovi valčki. To so bile vesele ure, ki so le
prehitro potekle.

Okoli nas so se zbirali s časom še 'drugi znanci.
Scholler, sin tačas slovečega primarija v Gradcu, in
Martinc s Koroškega sta vsa leta bila v naši družbi.
Oba sta isto leto z nami rigorozirala in odšla, prvi v
Gradec, drugi v Wolfsberg. Scholler je bil silno ner¬
vozen in trpel na glavobolu, da se mu po par letih ni
več ljubilo živeti in se je končal s ciankalijem. Martinc,
ki smo ga imenovali „Master Vorwarts“, se je v Wolfs-
bergu oženil s hčerjo nekega fužinarja, povečal fužinsko
podjetje, a po polomu 1873. 1. vsled skrčenega kredita
moral vse pod ceno prodati. Vdal se je pijači in kmalu
potem umrl.

Da si je občevalni jezik bil nemški in nisem na
Dunaju z nobenim odločnim Slovencem prišel v dotiko
— z mladim Bleivveisom, ki je študiral tista leta, sem
se seznanil šele pozneje v Ljubljani — smo se z
Ipavcema zmerom čutili Slovence in sta oba večkrat
kako narodno pesem igrala na klavirju.

Ko so bile Šafarikove starožitnosti izšle, sem hodil
v dvorno knjižnico, jih prebirat. Kustos je bil Mi¬
klošič  in tedaj je bilo prvikrat, da sem ga videl, a ni
mi še bilo znano, da je tako velik učenjak. Zahteval
sem najprej Šafarika v nemški prestavi, ker češki ni¬
sem dovolj razumel. Miklošič mi ga da prinesti. Potem
v svoji radovednosti, kakšen je original, prosim za
češkega Šafarika. Miklošič me nevoljno vpraša, zakaj ?
V svoji zadregi odgovarjam, da hočem primerjati nem-

41

ško prestavo z originalom, ali se ujemata. Pogledal
r:- je, majal z glavo, nekaj mrmral, potem je vendar
ukazal slugi, naj mi prinese knjigo. S tem svojim ve¬
denjem se mi je Miklošič tako zameril, da nisem več
zahajal v dvorno knjižnico, ampak v univerzno in
to tem rajši, ker sem osebno znan bil s kustosom
Dimlerjem  in zahajal v njegovo hišo.

D i m 1 e r je imel za drugo ženo hčer šoštanjskega
sodnika Debeljaka  in ko je ta slišal, da pojdem na
Dunaj, mi je naročil naj grem k Dimlerju in izročim
njegove pozdrave. To sem storil in gospa, ki je že
vedela, da pridem, bila je prav vesela in moral sem ji
na široko popisovati, kako je v Šoštanju. Bila je še
mlada, vitka, finega obrazka in svetlih oči. Sama ni
imela otrok, a mož je imel od prve žene tri hčerke,
tačas 10 do 14 let stare. On je bil sicer postaven, a
proti mladi ženi le že postaren mož, učenjak-germa-
nist, zmerom v knjigah tičeč. Gospa ga je pač vzela,
da ne ostane samica, ker je že črez 24 let bila stara
in ni prišel nobeden pravi snubač. Oče jo je poslal
na Dunaj k neki njemu znani rodbini in tam so jo
priporočali Dimlerju.

Živela sta menda v miru in slogi. Stanovanje sta
imela v knjižničnem poslopju na poštnem trgu, nekaj
bolj tesnih sob, zraven pa vrtič, v notranjem dunaj¬
skem mestu redka prikazen. Dimler me je nagovoril,
da sem, ko sem bil v 8. šoli, njegove hčerke po dva¬
krat na teden učil zgodovine. V knjižnici pa mi je
zmerom dajal zvodovinske knjige, da bi s tem v meni
vzbujal nagnjenje za zgodovinske študije, kar se mu
pa ni posrečilo. Prirodopisne in prirodoslovne knjige
so mi bolj ugajale. Inštruktor pa sem bil slab in ne¬
okreten. Kupil sem si neki droben izvleček iz zgodo¬
vine in za vsako uro prečital tiste strani, katere sem

42

imel predavati. Dekletcema se je zevalo pri mojem
pripovedovanju o rimski republiki in cesarstvu in sta¬
rejša bi bila že rajše druge reči slišala, nego o rim¬
skih vojskah in se ji ni smilil ne Cezar, ko so ga
tako grozno umorili, ne svobodnjaka Brutus in Cassius
v bitki pri Filipih. Drugo leto, ko sem stopil v medi¬
cino, nisem več nadaljeval svojih zgodovinskih lekcij.

IX.

NEKAJ O SPIRITIZMU.

Leta 1852. sem prvič slišal o spiritizmu.  Ne¬
kaj let poprej so se v Ameriki pri sestrah Foksovih
oglašali duhovi s trkanjem na zid in na mizo. Ljudje
so izkušali na razne načine v pogovor stopiti s temi
duhovi in končno so določili za vsako črko neko število
udarcev. Tako pogovarjanje z duhovi pa se je vršilo
silno počasi. Potem so majhne mizice s svinčnikom na
eni nogi postavljali na mizo. Udeleženci so se usedli
krog mize’ in se držali za roke. Mizica se je sčasom
začela pregibati in svinčnik je pisal na podloženem
papirju. Največ šuma po svetu je tačas delal Home,
ki je bil izredno močen medium in vpričo Napoleona
in njegovega dvora z najčudnejšimi fizikalnimi in psi¬
hičnimi pojavi vzbujal občno čudenje. Imel je n. pr.
moč, da je svojemu telesu odvzel vso težo in v 2. nad¬
stropju skozi odprto okno plaval po zraku in se skozi
drugo okno vračal v dvorano, O vsem tem so pisali
časniki in povsod so začeli mize premikati (Tisch-
riicken) in s pisanjem ali pa po trkanju stopati v dotiko z
duhovi. Tudi pri Karajanovih, kamor sem zahajal, smo

43

delali take poizkuse, pa brez uspeha, ker menda po
trditvi zvedencev ni bilo dovolj krepkega mediuma
med nami.

Spiritizem, ki je tačas še bil v povojih, se je
pozneje čudovito razširil po svetu. Spiritisti trdijo, da
imajo že nad 60 milijonov privržencev, največ v Ame-
. riki in na Angleškem, potem na Francoskem in Nem¬
škem, nekoliko tudi na Ruskem, kjer je njih glavni repre¬
zentant Aleksander Aksakov.  On je izdal za
spiritizem velepomembno knjigo v ruskem in nemškem
jeziku: „Animismus und Spiritismus“ (52 pol, cena
12 mark), ki je v nemščini že izšla v 3. izdanju. Časnike
imajo spiritisti že skoro v vseh omikanih jezikih, največ
v angleškem in francoskem, pa tudi v italijanskem,
španskem, ogrskem, ruskem jeziku („Rebus“ v Petro¬
gradu) in v najnovejšem času v hrvatskem „Novo
sunce" (izdava dr. Hinkovič). Le na Slovenskem se
nikdo ne briga za velezanimive spiritistične pojave.

Spiritisti uče, da ima človek materielno telo (truplo),
astralno telo, podobno truplu, in dušo. V smrti se loči
astralno telo z dušo od materielnega, ki je minljivo in raz¬
pade v svoje atome, astralno telo z dušo pa naprej
živi, s početka v zemeljski sferi. Ko se očisti peg, ki
so dušo več ali manj očrnili o pozemskem bivati ju
vzdigne se v višje sfere bliže in bliže večnemu Bogu.
Hudiča in večne kazni v peklu ne priznavajo. Zločinci
trpe za hudodelstva na tem svetu storjena silno hudo
na duši tudi mnogo stoletij, dokler se ne obrnejo k
Bogu in ne spoznajo svojih hudih del. Posebno hudo
se godi samomorilcem. Glavni nauk se strinja s krščan¬
skimi načeli o ljubezni do Boga in bližnjega. Bojujejo
se v prvi vrsti proti onim nesrečnim materialistom, ki
menijo, da je s smrtjo vsemu konec. S pojavi duhov
hočejo dokazati, da duša naprej živi in je odgovorna

44

za svoja dejanja na zemlji. S spiritističnimi prikaznimi
so se že imenitni učenjaki bavili in so morali priznati,
da so resnične, a po nam znanih prirodnih zakonih se
ne dado razjasniti. Ker tu ni mesta, da bi obširneje
razpravljal o spiritizmu, navedem nasproti onim, ki ob¬
sojajo vse nenavadne pojave kot nemogoče, že sto in
stokrat ponavljani citat iz Shakespearea, „da je dosti
reči med nebom in zemljo, o katerih se učenjakom še
sanja ne“.

X.

KOLERA (1854—1856).

Leta 1854. je začela kolera razsajati po Evropi.
V Aziji ob Gangesu je njen prvotni dom. Tam vsako
leto več ali manj ljudi napade in usmrti. Po Evropi
se je prvič razširjala v 30. letih, 1. 1854. pa že tretji-
krat. Jaz sem bil v 2. letu medicinec, ko so nam neko
jutro v bolnici pravili, da je po noči več ljudi umrlo
za kolero in da zmerom nove bolnike donašajo. Drugi
dan, ko sem prišel v sekcijsko dvorano, nam je na¬
znanil sluga, da pride na vrsto truplo prvega mrliča
za kolero. Vsi smo z veliko napetostjo pričakovali pro¬
fesorja patologijske anatomije, slavnega Rokitanskega.
Profesor vstopi in takoj za njim prinesejo mrliča. Ko ga
odkrijejo, vidimo pred seboj deviško truplo bujno
razvitega 181etnega dekleta. Lice je bilo bledo z upad¬
limi očmi. Razparali smo truplo in profesor nam je
v vseh organih kazal znamenja bolezni, o vzrokih pa
ni vedel nič gotovega povedati, kajti tačas o vseh teh
bacilih, katere zdaj zasledujejo pri vsaki bolezni, ni

45

bilo ne duha ne sluha. Po tem prvem slučaju smo še
dosti mrličev za kolero secirali, ne da bi se za to po¬
sebno menili.

O počitnicah se je kolera že po južnem Štajerju
razširjala in nekega dne se je pokazala tudi v Šoštanju.
Iz Celja je prišel neki usnjarski pomočnik in se zglasil
pri mojem svaku kot usnjarju. Zvečer mu začne hudo
prihajati in po noči je umrl. „Kolera! Kolera!" je šu¬
melo po trgu in ni preteklo dopoldne, je že 5 ali 6
oseb v raznih hišah ležalo s simptomi kolere. Zdravnik
Nekerman je to precej naznanil okrajnemu zdravniku
v Slovenji Gradec. Drugi dan so se že pripeljali dok¬
torji iz Slov. Gradca in Celja in obhodili smo vse bol¬
nike. Dva sta med tem že bila umrla in sta ležala v
mrtvaščnici.

Naenkrat se mi zazdi, da tudi meni začenja
slabo prihajati. Hitro domov in v posteljo. Mamica
me prestrašena odeva in ogreva ter z vročim čajem
zaliva. Pa ni bilo nič hudega; zvečer sem že bil spet
na nogah. Tu sem se sam na sebi prepričal, kako ne¬
varno je včasi domišljevanje.

Kako hude nasledke pa lahko ima domišljava, to
se je ravno tisto leto pokazalo v Parizu. Kolera je bila
že prestopila francoske meje, pa do Pariza še ni bila
prodrla. O pustu so se po navadi razveseljevali po
plesih in maskeradah. V eni največih dvoran je bila
neki večer maskerada in na stotine našemljenih mask
se je gnelo po vseh prostorih, druga drugi nagajajoča.
Tu stopi v dvorano velika oseba v črni haljini z dolgim
črnim pajčolanom črez glavo. Stopa gori in doli med
množico, ki je čedaljebolj radovedna prihajala ter ho¬
tela po vsej sili zvedeti, kdo je ta maska. Začnejo po¬
stopati za njo in jo preganjati. Črna maska se umakne
v druge sobe; vsi za njo, potem na stopnice v višje

46

nadstropje, a tu so bila zaklenjena vrata, da ni mogla
naprej. Pred in pod njo stoječa množica je kričala:
„Razkrinkaj se! Razkrinkaj se!“ In zdaj maska odgrne
pajčolan in prikaže se mrtvaška glava, iz katere za¬
doni strašen votel glas: „Jaz sem kolera!“

Pri teh besedah množica vsa trepetajoča od straha
sili nazaj in beži v dvorano, maska pa izgine. Ni pre¬
teklo četrt ure in že je mnogim začelo slabo prihajati
in proti jutru je ležala po dvorani cela kopa mrličev,
vsi še v maskeradni obleki. V Parizu pa je takoj tisti
dan umrlo nad 300 oseb za kolero. In vse to je provzročil
strah in trepet pred to boleznijo.

S kolero sem imel še enkrat opraviti 1. 1866., ko
se je prikazala med prisiljenci, ki so delali cesto na Igu.
Tja je bila zatrošena iz Loškega potoka, kamor je
prišla iz Trsta. Zboleli so le prisiljenci, menda kakih
18 , od katerih je polovica umrla. Tačas pa nisem imel
nobenega strahu, dasi sem imel podnevi in ponoči
opraviti z bolniki za kolero.

XI.

Ž1DOVSTVO.

Tisti rod, ki je Kristusa pribil na križ, bil je po¬
tem razpršen po vsem svetu in se je povsod vrival med
druge narode, ki so ga sicer zaničevali, črtili in pre¬
ganjali, izkoriščati in izsesavati pa so se dajali od
njega in se še dajo do današnjega dne. Mi Slovenci
smo še srečni, da se niso tudi v naše kraje v večem
številu vrinili, tem bolj čutijo oderuško silo židovstva
naši bratje Hrvati in še huje Poljaki in pa Rusini. Saj

47

je v Galiciji že skoro vsak peti človek židovske rase in
so že cela mesta požidovljena. Rusija se jih brani, kar
le more, in med Velikorusi ne morejo kaj posebnega
opraviti, a v prejšnjih poljskih pokrajinah jih kar mrgoli
in tam so tako predrzni, da se skoro noben časnik ne
upa proti njim pisati. Temu se ni čuditi, ker je, kakor
povsod drugod, žurnalistika prava židovska domena
in večina žurnalistov židovska. Židi imajo torej dve
glavni sili v svojih rokah, kapital, ki si ga v neizmernih
množinah kopičijo po izsesavanju ljudstva, in časni¬
karstvo, s katerim vplivajo sebi v prid na ljudsko, ne¬
razsodno maso.

Dokler nisem prišel na Dunaj, so mi Židi bili
neznani. Tam pa sem že na gimnaziji imel par židov¬
skih sošolcev, toda nisem ž njimi prišel v nobeno dotiko.
Huje pa je bilo potem v medicini, kjer je že precejšnji
del dijakov bil židovske rase. In tu so mi kmalu za¬
čeli presedati po svojih zoprnih telesnih in duševnih
lastnostih. Tisti židovski obrazi z nizkim čelom, za¬
krivljenim nosom in pohotno napetimi ustnicami, s
krivim hrbtom in, kakor pri mažarskih huzarjih, za¬
krivljenimi nogami s ploščatimi stopali, z nekako po¬
sebno neprijetno vonjavo svojega izhlapevanja so nam
krščanskim dijakom arijskega plemena bili tako zoprni,
da še občevati ž njimi nismo hoteli. In njihova govo¬
rica? — Tista popačena židovska nemščina. In njihov
značaj? — Vsiljivost, vmes celo predrznost, brez vsakega
čuta za čast. Za pravo vednost jim ni bilo mar, me¬
dicina jim je le bila „Qeschaft“, kakor vsako drugo
kupčijsko podjetje.

Pri predavanju so rinili naprej na prva mesta,
na klinikah so obstopali postelje bolnikov, da smo jih
morali s silo nazaj potiskati. Kakšnega barantaškega
duha pa so bili, naj kaže naslednji slučaj.

48

Anatomijski sluga je prepariral kosti raztelešenih
mrličev in jih potem nam dijakom prodaval. Nekoč, ko
sem bil nekaj glavnih kosti jaz kupil, barantal je tudi
židovski dijak s slugo in hotel po vsej sili odbiti par
krajcarjev. Ko sluga ni odjenjal, bleknil je Židov: „Gut
ich zol, aber eine Rippen geben Sie mir drauf“. Sluga
se je z nami vred smejal in židovu dal povrh kos
rebra.

Tačas sem postal antisemit in ostal dosihmal,
prepričan, da so semitje prava pokora za vse narode
in vredni, da bi se vsi poslali nazaj v Palestino. Ko
sem se torej v državnem zboru seznanil z dr. Lueger-
jem, mi je postal najsimpatičnejši med vsemi nemškimi
poslanci.

XII.

V POČITNICAH.

Počitnice, dokler sem študiral medicino, so bile
prijetne. Delali smo izlete, na primer nekega poletja
na sv. Uršo. Šla sva z bratom Mihaelom, tačas že slu¬
šateljem tehnike na Dunaju, peš v Slovenji Gradec
prav prijazno, ne težavno pot mimo Gabrka skozi Ve-
lunjski graben, ob koncu katerega smo plezali, pa ne
visoko, na Meniški vrh ter obiskali razvalino Forhtenek.
Od tod sva šla navzdol do Podgorja v Sl. Gradec,
ker sva razvalino Viderdris, sv. Heleno in sv. Miklavža
že poznala. V Slov. Gradcu sva pri stricu P., tudi
usnjarju, bila dobro sprejeta, posebno od sestričen, ki
sta se veselili, da sva prinesla nekaj izpremembe v
vsakdanje enolično življenje. Dogovorili smo se, da

49

napravimo izlet na sv. Uršo. To se je hitro pozvedelo
po mestecu in pridružilo se nam je več mladih go¬
spodov in gospodičen.

Komaj se je začelo daniti, smo že bili vsi, kakih
8 ali 10 oseb, na nogah. Nosač je bil naložen z me¬
som in kruhom za kosilo — vino je točil mežnar na
gori — in hajd iz mesta vun proti Podgorju in naprej
po Suhem dolu. Razvrstili smo se v pare in med
smehom in šalami korakali po kolovoznem potu, ki se
polagoma vzdiguje proti vznožju sv. Urše. „Lahke noge,
lahko srce!" Ves svet se nam je kazal v solnčnem
svitu in nikdo ni mislil, da je na njem toliko gorja.
Srečna mladost! le da takrat, ko uživa to srečo, se je
ne zaveda. Šele ko pridejo leta, ko so „težke noge" in
„težko srce", človek prav spoznava srečo mladih dni,
rad se jih spominja in ti spomini razvedrujejo od živ¬
ljenja upehanemu starcu samotne ure.

Tačas se dijaki nismo pečali ne s političnimi, ne
z narodnostnimi, še manj pa s socialnimi vprašanji.
Med letom smo se pridno učili, le prav izredno smo
prišli v kako krčmo ali kavarno, v počitnicah pa smo
se veselili življenja. Zato, mladi prijatelj, ki bereš te
vrstice, svetujem ti: Stori enako! Dokler študiraš, pusti
politiko v stran, ne bodi ne liberalec, ne klerikalec, ne
socialist. Med letom imaš dovolj opravka, da boš
dobro podkovan v svojih strokah, v počitnicah pa vesel
in brezskrben uživaj zlate dneve mladosti, saj se ti
nikdar več ne povrnejo in boš le prehitro sunjen v
mračne valove življenja. Edino, s čimer naj se zraven
študij peča seveda tisti, ki ima talent za to, je lepo¬
slovje in, kar se je pričelo v najnovejši dobi, s pouče¬
vanjem prostega naroda.

Po triurni hoji smo prišli do Plešivčnika, do ve¬
likega posestva na vznožju svetourške gore, katere večji

4

50

del pripada k temu posestvu; pa kaj pomaga, ker je
tam le golo kamenje brez gozda. Usedli smo se pri
studencu, da se odpočijemo in okrepčamo. Plešivčni-
kovi so bili jako gostoljubni in tudi takrat so k nam
poslali deklo, da nas vpraša, ali kaj želimo. Ko je
gospa zvedela, da smo iz Slov. Gradca, povabila nas
je v hišo in na kosilo, a mi smo hvaležno odklonili,
ker se nam je mudilo na goro in smo hoteli še tisti
dan spet doma biti. Torej hajdi naprej, vsak s svojo
gospodično pod pazduho, dokler je dopuščala cesta ho¬
diti po dvoje, a kmalu smo prišli na bolj strme steze,
vendar ne take, kakor jih ljubijo sedanji turisti mimo
groznih globokih prepadov, da je treba napeti vrvi.
Takih ni ob južni strani sv. Urše. V dveh urah smo
bili na vrhu (1696 m.).

Šli smo najprej v cerkev sv. Urše, ki stoji preko
štajersko-koroške meje tako, da je veliki oltar na Ko¬
roškem, stolp pa na Štajerskem. Občudovali smo potem
prekrasni razgled, a dekleta se zanj niso dosti zmenila,
hitela so v bolj spodaj stoječo mežnarijo nam pri¬
pravljat kosilo. Mi pa smo stali in občudovali pod
nami ležeči zeleni svet koroški in štajerski. Ne bom
opisaval, kako daleč sega razgled. Pojdi sam, raduj se
nad prelepo slovensko zemljo, ki se razprostira pod tvo¬
jimi nogami, in vzkipelo ti bode srce polno navdušenosti
za milo našo domovino. Klicali so nas h kosilu in
usedli smo se k mizi v veliki sobi mežnarije.

Mislili smo že na odhod, ko pride mežnar v hišo
pravit, da se bliža nevihta in da je že nad Peco.
Hiteli smo na prosto, že smo slišali grmenje in črni
oblaki so se kopičili okoli Pece. Nismo dolgo zunaj
stali, pa je zašumel vihar, objela nas je gosta megla,
padale so debele kaplje in zagrmelo je, da se je vsa
gora tresla. Bežali smo v hišo in zdaj smo imeli pri-

51

iško občudovati grozno veličastnost nevihte na visoki
gori. Bliski so švigali okoli hiše, grom za gromom je
pretresal okna in vrata, celi potoki vode so se ulivali s
strehe. Mi smo bili sicer v varnem zavetju, vendar nismo
bili brez strahu, da ne bi treščilo v hišo. Toda mežnar
nam je zatrjeval, da se to še ni zgodilo, ker stoji hiša
v jami pod najvišjim vrhom.

Upali smo, da se po nevihti zvedri, a to se ni
zgodilo. Po prvi najhujši plohi je mirno naprej deže¬
valo in ker za tako vreme nismo bili turistovsko naprav¬
ljeni, vsi le v lahkih štifletah brez pledov in dežnikov,
kaj smo hoteli? Ostati smo morali na gori in tam
prenočevati, mežnar pa je šel doli do Plešivčnikov, da
nam je prinesel hrane za večerjo. Kratkočasili smo se
pozno v noč z vsakojakimi igrami in šalami. Za pre¬
nočevanje je še dosti dobro preskrbljeno na tej gori.
Postelje so v sobah in pod streho in tudi odej ne
manjka, pa tudi ne bolh. Drugo jutro smo zgodaj bili
na nogah, da smo občudovali solnčni vzhod. Potem
pa navzdol in domov, kamor smo še predpoldnem
dospeli.

Drugokrat smo napravili izlet preko Pohorja in
na najvišjem vrhu, na Veliki kapi (1542 m.) pričakovali
solnčnega vzhoda. V družbi je bil tudi okrajni glavar Glo¬
bočnik iz Slov. Gradca s svojo hčerko. Prenočevali smo
pri poslednjem kmetu pod vrhom, ob dveh zjutraj pa
šli na vrh. Tam smo posedli po skalah, jaz zraven
glavarjeve hčerke, dokler ni solnce izšlo. Premagal me
je vzlic ljubeznivi družici spanec. Zbudi me glasni šum
in ko izpregledam, vidim na nebu ognjen žar, skočim
pokonci in zakričim: „Ogenj! Ogenj!" Glasen smeh!
Zdaj šele spoznam, da je solnce z gorečim plamenom
mi bliščalo v oči. Razgled z Velike Kape je obširen,
pa se ne da primerjati z razgledom s sv. Urše. Pod

4 *

52

nogami se vije Drava v tesni, navadno haresni dolini.
Hares pravijo na Pohorju tisti tenki megli, ki se vije
okoli gor in po dolinah. Navzdol smo šli po severni
strani, ki je skozi bolj strma, ko solnčna južna, in do¬
speli do pohorske Ribnice. Nazaj smo pa prekoračili
Pohorje preko Črnega vrha (1548 m.) do Mislinja in
Š. lija (593 m.).

XIII.

PRI „CIMBRIH IN TEVTONIH".*

Ker sem že pri izletih, naj opišem še enega, ka¬
terega sem v poslednjih svojih počitnicah 1. 1856. na¬
pravil v imenitni glasbeniški družbi bratov Ipavcev
in župnika Ripšla,  znanega vedno veselega pesnika
in obenem kompoziterja svojih pesmi. Bil je tačas
župnik pri sv. Jederti nad Rimskimi toplicami. Zbrali
smo se v Mozirju v pondeljek, peljali se do Luč, ogle¬
dali si Žolčpah in Logarjevo dolino s savinjskim sla¬
pom in se vrnili v Gornji grad. Mimo Nove Štifte smo
hodili navzdol do Kamnika. Odtod smo se vozili do
Tržiča. Bil je namreč v naši družbi kaplan Polc, doma
iz Tržiča, ki je že poprej bil naznanil naš prihod.

Ko pridemo do sv. Ane, so nas res pričakovali
tržiški pevci. Tačas Tržič še ni slovel zavoljo svojih
Cimbrov in Tevtonov, pač pa zavoljo obilne nemškuta-
rije. Mi smo Tržičane pozdravljali s krepkimi živio-
klici, a neki dedec, menda je bil Železingar, ki je blizu
mene stal, je dejal: „Bei uns wird nicht živio gerufen".

*) Tako je dr. Zarnik imenoval Tržičane v svojih poto¬
valnih pismih v „Novicah“.

53

Malo smo se zmenili za njega in naš kvartet je zapel
več slovenskih pesmi, pa se tudi ni branil pristopiti
k tržiškim pevcem, ki so nemški peli. V Tržiču so nas
nastanili v privatnih hišah, mene pri nekih Poljakovih,
imenitnih tovarnarjih platnenega blaga. In spet sem
imel srečo, da je pri hiši bila hčerka Anica, kakih 16
let stara, vesela prihoda samih mladih doktorandov v
dolgočasnem Tržiču. Zvečer slavnosten koncert v neki
gostilni, ves Tržič zbran.

Iz Tržiča smo krenili v Kranj, kjer nam je prav
dopadalo. laz pač nisem mislil, da bom malo let po¬
zneje ravno v tem mestecu izkušal postati sloveč zdrav¬
nik. V petek zvečer smo že bili v Ljubljani pri »Mo¬
karju", sedanjem „Slonu“, ker je Ripšl moral najdalje
do sobote zvečer biti v svoji župniji. Jaz sem se peljal
ž njim do Rimskih toplic, kjer sva izstopila in peš po
prav strmi poti plezala do sv. Jederti.

In koliko sem potrošil za to šestdnevno poto¬
vanje? Oče, ki za kratkočasje ni bil radodaren, mi je
dal 5 gld. in še ob te bi bil skoraj v Mozirju. Ko
sem tam plezal na lestvenice, za nas pripravljene, mi je
listnica padla iz žepa. Že smo sedeli na vozu, ko za¬
pazim svojo izgubo. Iskali smo po tleh in končno sem
bil vendar tako srečen, da sem listnico našel v slami
na vozu. S tem zakladom sem prišel do Ljubljane.
Tam sem pa že bil tako suh, da je Ripšl za mene
plačeval, kakor tudi na železnici drugi dan. V nedeljo
sem ostal pri sv. Jederti, v pondeljek me je potem
Ripšl spremljal do Rimskih toplic, odkoder sem se od¬
peljal v Celje in domov.

54

XIV.

MOJE BERILO.

Poleg svojih strokovnih medicinskih študij, ka¬
terih sem se vselej resno lotil, sem porabil prosti čas,
da si popolnim svojo izobrazbo, s čitanjem leposlovnih
knjig, spočetka najrajši romanov, posebno francoskih,
(Eugene Sue, Dumas itd.) Potem pa sem si kupoval
nemške klasike, ki jih je izdaval Brockhaus v Lipskem
v tedenskih zvezkih. V gimnaziji sem se le malo in
površno seznanil z nemško literaturo. Čital sem Schil¬
lerja najrajši, potem Goetheja, Lessinga, tudi Wielanda,
le Klopstocka nisem mogel prebaviti. Zraven teh sem
se vglabljal v drame Shakespeareove in zahajal v dvorno
gledališče, kadar je bila predstava njegovih dram.

O kakem slovanskem slovstvu tačas za me še ni bilo
ne duha ne sluha. Le Puškinove pesmi so bile v ori¬
ginalu v Lipskem natisnjene in kupil sem jih. Naučil sem
se toliko cirilice, da sem jih mogel čitati, a sem jih
malo razumel. Grške in rimske klasike v nemškem
prevodu sem zmerom rad čital, Horacija pa v origi¬
nalu. Med zgodovinskimi knjigami je silen vtis na mene
napravila Rankejeva zgodovina srbske revolucije. Srbski
junaki so se mi tako omilili, da sem sklenil, ako mi
doma ne pojde po volji, naseliti se kot zdravnik v
Srbiji, na kar sem 1. 1860. resno mislil.

XV.

Z BRATOM MIHAELOM VKUP.

Brat je 1. 1852. dovršil realko v Gradcu. Ker
sem jaz tačas že študiral na Dunaju, smo se doma do-

55

govorili, da pojde tudi brat z menoj na Dunaj in tam
vstopi v tehniko. Začetkom oktobra sva se torej po
počitnicah, ki sva jih veselo preživela, odpeljala v Celje
po stari cesti in potem po železnici na Dunaj. Oče mi
je pri odhodu izročil nekaj gotovine za naju oba in z
lahkim srcem sva se vozila mimo Gradca do Miirz-
uschlaga po železnici, črez Semernik pa, kjer so tačas
šele graditi začeli železnico, z omnibusom.

Na Dunaju sem precej drugi dan spremil brata
v tehniko k ravnatelju, 'ta  je, pregledavši bratova iz¬
pričevala, jih sicer pohvalil, toda rekel, da sprejeti v
dunajsko tehniko ga ne sme, ker je premlad, v Gradcu
pa da ga morajo sprejeti, ker je dovršil tam realko. Kaj se
je hotelo? Naj je nama še tako neprijeten bil ta odlok,
morala sva se ločiti in spremil sem brata na južni ko¬
lodvor, kjer sem mu izročil polovico gotovine, ki sem
jo še imel, in brat se je vrnil v Gradec. Tam je brez
ovir bil sprejet v tehniko in ostal v Gradcu do 1. 1856.
V tej dobi sva le v počitnicah bila skupaj.

Jeseni 1856 pa se je spet z menoj peljal na Dunaj,
da tam dovrši tehniko. Na Dunaju sva prvi mesec
skupaj stanovala. Ker pa je tehnika na Wiedenu, bol-
niščnica pa v Alzerskem predmestju, sva najela si vsak
svojo sobo ali kabinet v dotičnih predmestjih. Videla
sva se le slučajno med tednom, navadno pri bratih
Ipavcih, gotovo pa vsako soboto v našem dijaškem
društvu, o katerem sem že govoril.

Leta 1857. je on končal tehniko, jaz pa medicino
in to so bile poslednje počitnice, ki sva jih skupaj
preživela. Brat je potem vstopil v službo pri državni
železnici, ki se je zidala od Ljubljane v Trst in bil
nameščen na progi pri Postojni. Stanoval je v Rakeku.
Milo se nam je vsem storilo, ko smo se morali ločiti
od njega in vsem, tudi njemu je hudo bilo pri srcu

56

ob ločitvi iz nama
tako milega roj¬
stnega kraja.
Predno sem se
spet odpravil na
Dunaj k rigoro-
zom, peljali smo
se s svakom in
sestro v Rakek,
brata obiskat. In
takrat sem prvi¬
krat videl dvoje
kranjskih zname¬
nitosti, skalnati
most pri sv. Ko¬
cijanu in Cerk¬
niško jezero.

Leta 1861., ko
sem bil sekun-
M1HAEL VOŠNjAK. dari j v  ljubljan¬

ski bolnici, brat
pa uradnik v Na¬
brežini, dobim po leti telegram iz Nabrežine, da je
brat obolel, najbrž za legarjem, ki je tačas tam razsajal.
Odpeljem se takoj in res ga najdem z vsemi simptomi
te bolezni. Ker bi tam bolnik ne imel nobene prave
postrežbe, sklenil sem ga spraviti domov v Šoštanj,
kar je tudi on sam želel. Naročil sem po telegrafu v
Celju kočijo na kolodvor in se ž njim odpeljal z večer¬
nim vlakom. Spremljal ga je tudi njegov železniški sluga,
ki ga je srečno spravil v Šoštanj, ker jaz nisem mogel
tiste dni oditi iz Ljubljane. Črez teden dni pa sem tudi
jaz se peljal v Šoštanj in našel sem brata v prav
kritičnem položaju. Tresla ga je silna mrzlica, nikogar

57

ni spoznal
in vsi smo
se bali, da
bo po njem.

Toda po
mrazu je
nastopila
vročina s
potom, brat
se je začel
spet zave¬
dati in se
čutil sam
boljšega.

Pomirjen
sem se dru-
zega dne
vrnilvLjub-
ljano in res
je brat v ne¬
koliko ted¬
nih se po¬
polnoma spet pozdravil.

Ker že govorim o bratu, naj sežem takoj naprej v
poznejše čase.

Do 1866. 1. sva se le maiokedaj videla. On je
bil nameščen na različnih postajah, jaz pa sem čepel
v S ov. Bistrici. Kakšno veselje za mene, ko mi brat
1. 1866. aprila naznani, da je imenovan za načelnika
pragarske  postaje. Njegov prihod smo slovesno ob¬
hajali v pragarski restavraciji in odslej sva se pač več¬
krat, ali jaz njega ali on mene, obiskala in marsikatero
zlato kapljo pohorsko izpraznila pri mojem vinogradu.
Žal, da je prihodnje leto ga napadla mrzlica, udoma-

DR. JOSIP VOSNJAK.

58

čena na močvirnatih tleh pragarskih in je moral za¬
pustiti ta kraj in potem skoraj leto za letom prev¬
zemati kako drugo postajo, kjer so potrebovali veščega
in energičnega načelnika. Šele 1870. 1. je dobil stalno
mesto pri ravnateljstvu v Gradcu in to je spet bila za
mene velika ugodnost.

Dosihdob sem moral kot deželni poslanec šta¬
jerski stanovati v hotelu, navadno s Hermanom skupaj
pri „Kaiserkrone“ v Barvarskih ulicah. Ko se je pa brat
nastanil v Gradcu, sem bival pri njem na stanovanju in
hrani.

Tudi pozneje, ko sem bil od 1. 1873. nadalje
državni poslanec, sem si vožnje na Dunaj in nazaj tako
urejal, da sem pri njem prenočeval. To je bilo do
1. 1879. V tem času je brat začel bolehati. Zato sva,
oče in jaz, ga nagovarjala, da naj pusti železniško
službo, kar je storil isto leto in se naselil v Celju, Da
sva od te dobe nadalje bila še tesneje združena, o
tem priča najino poznejše skupno delovanje.

In vendar sva bila prav različnega značaja: jaz
nagel, vzkipljiv, vrveč naprej, ne oziraje se na re¬
alne okoliščine, on miren, preudarjajoč, kar se da do¬
seči, določen cilj imajoč pred očmi, potem pa ne-
omahljiv v svojih sklepih; jaz le prepogostoma v zraku,
recimo idealen, on zmerom na trdih tleh, realen. Tudi
v politiki sva bila deloma nasprotnega mnenja: on kon¬
servativen, jaz liberalen, seveda ne tako radikalen, kakor
tisti liberalci, ki napadajo celo vse krščanstvo.

Zarad svojih političnih nazorov se nisva nikoli
sporekla, kakor sploh zaradi nobene reči ne, in vse
svoje dolgo življenje sva preživela v neskaljeni bra¬
tovski ljubezni.

Še v eni lastnosti sva si bila z bratom Mihaelom
različna in to je ona, ki je prav imenitna v vsakdanjem

59

življenju, to je v denarnih zadevah. On je bil varčen
in vedel ceniti vrednost imetka, jaz sicer tudi nisem
bil ravno potraten, ker nikoli nisem imel odveč za
tratenje, pa varčeval nisem; zadovoljen sem bil, da leto
konča brez deficita. Niti dohodkov in stroškov nisem
zapisaval, kar je z narodnogospodarstvenega stališča
gotovo graje vredno, pa ne verjamem, da bi zapisavanje mi
bilo povečalo dohodke ali znižalo izdatke. Tako n. pr.
se ne spominjam, koliko sem na leto dohodkov imel
v Slovenski Bistrici; le toliko vem, da sem, ko sem
jo 1. 1870. zapustil, po blizu 91etnem bivanju, kakih
100 gld. nesel s seboj. V Šmarju pa so bili tako pičli
dohodki, da sem v poldrugem letu iz svojega doložil
500 gld., skupilo za svoj vinski pridelek.

Brat pa je bil v denarnih zadevah natančen in
to natančnost je prenašal na mnogoštevilne denarne
zavode, ki jih je pomagal ustanavljati. Zato pa poslujejo
vse te posojilnice v najlepšem redu in ni še nobena
zašla na krive pota. Če pa je brat bil v tem oziru
sploh natančen, sem jaz, kedar sem prišel v kake za¬
drege, vselej pri njem našel odprto roko, da sem si
mogel urediti svoje financielno stanje. Ker še oba ži¬
viva, bi mu ne bilo ljubo, ko bi jaz o tem podrobneje
govoril. Konstatirati pa moram, da taka dejanska bra¬
tovska ljubezen, kakor njegova do mene, se malokedaj
nahaja. Imel sem res nekaj odkritosrčnih in zanesljivih
prijateljev v življenju, pa vezalo nas je le isto politično
mišljenje in stremljenje, a prava bratovska ljubezen
presega vsako prijateljstvo in blagor mu, kdor jo je
našel.

60

XVI.

KONEC D1JAŠTVA.

Leta 1857. po poslednjih dijaških počitnicah sem
se vrnil na Dunaj, da končam 5. leto medicine in takoj
potem rigoroze. To je bilo najtežavnejše leto vse moje
študijske dobe. Učiti se nisem moral samo predmetov 5. leta,
pohajati po klinikah dopoldne in popoldne, vpisati se
v posebne kurze, ki so jih imeli razni docentje, ampak
tudi vrh tega se pripravljati na 1. rigoroz in ponavljati
vse predmete 1. in 2. leta, botaniko, anatomijo, fiziolo¬
gijo itd. Imeli smo še ta neumni študijski red, ki se
je pozneje prenaredil, da so se vsi rigorozi vršili po
5. letu, v teku vseh petih let pa se nikdo ni brigal, ali
hodimo v kolegije, ali se kaj učimo ali nič. Predpi¬
sani pa so bili štirje rigorozi, dva za medicinski dokto¬
rat, dva za kirurški. Določeno je bilo, da se sme vsak
rigoroz napraviti 3 mesece po prejšnjem. Kdor se je
tedaj prav pognal, mogel je biti v enem letu doktor
medicine in kirurgije.

Učil sem se, kar se je dalo, in precej po kon¬
čanem 5. letu (1857.) sem se oglasil za rigoroze. Prvega
medicinskega sem naredil oktobra, druzega pa novembra
leta 1858. in bil 1. marcija 1858. promoviran za dok¬
torja medicine,  30. julija pa za doktorja ki¬
rurgije.  In konec je bil 161etnemu sedenju po šolskih
klopeh, konec pa tudi mladostnim letom, katerih srečo
sem šele potem prav spoznal, ko so minila.

„Zato mladost, po tvoji temni zarji
Srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!“

61

XVII.

V ŠOŠTANJU (1858—1859).

Z doktorskim diplomom v žepu sem se odpeljal
domov, ne naravnost. V Mtirzzuschlagu sem izstopil in
jo peš mahnil na Mariazell. Tačas turistika še ni tako
slovela, kakor dandanes in nismo iskali nalašč nevarnih
potov, temveč se držali dobro izhojenih stez, ob ka¬
terih je bilo moči v gostilnah se krepčati za nadaljnje
potovanje. Šel sem skozi Neuberg, krenil proti „Todtes
Weib“ in gori in doli po gričih srečno zvečer dospel
v Mariazell. V tamošnji gostilni so mi za večerjo, bil
je petek, prinesli „šmarn“, pa tako plavajoč v maščobi
po zgornještajerski navadi, da bi moral imeti želodec
drvarski, da bi použil to zmes testa in masti.

Drugo jutro sem šel v Gusswerk, da si ogledam
fužine. Že je bilo ob 7. uri zjutraj, ko sem se odpravil na
dolgo pot. Mislil sem se voziti, a ker ni bilo voznika
za več ljudi, da bi prisedel, lastni voz si najeti pa ni
dopuščala moja po dunajski odhodnici že precej medla
mošnjica, sem sklenil peš prehoditi pot do Kapfen-
berga, kakih 50 kilometrov daleč. In prehodil sem jo.
Ob 9. uri zvečer, ko se je stemnilo, sem že bil v Kapfen-
bergu, pošteno truden, da mi še večerja ni dišala. To
je bila moja najdaljša pešhoja, trajajoča 12 [ur.

Drugo jutro sem se peljal do Celja, odtod pa sem
spet peš šel v Šoštanj, a namesto mimo Šent Janža in
Celja po Savinjski dolini in skozi Pevniški Graben,
kar je 2 uri dalje.

Starši so želeli, da naj ostanem pri njih v Šo¬
štanju in naj tam začnem s svojo prakso. Ker jaz tudi
nisem vedel za drugo mesto, sem se vdal, tembolj,
ker sem čutil, da mi bo treba popolniti svoje znanje,

62

tu pa bom imel časa dovolj citati medicinske knjige.
Naročil sem si tedaj, ker ni tam lekarne, vsa mogoča
potrebna in nepotrebna zdravila in prišli so zaboji s
paketi, steklenicami, tinkturami, čaji, mazili in obliži,
da sem dve omari napolnil in bi lahko ž njimi par
tisoč bolnikov zdravil. Bil sem še silno nepraktičen in
mislil, da moram, kakor v javnih lekarnah, imeti vsaj
nekaj vsakega v farmakopeji zapisanega zdravila. In
vendar sem bil učenec slavnega profesorja Škode, iz¬
umitelja avskultacije in perkusije, kateri je glede zdravil
bil pravi nevernik in zapisaval bolnikom le indiferentne
reči, samo njim v tolažbo. Nasprotno nas pa je drugi
klinični profesor, tudi slavni Oppolzer učil dolge re¬
cepte pisati. Sploh sem imel v medicini prav imenitne
profesorje, same velike učenjake, za anatomijo Hyrtia,
za fiziologijo Briickeja, za patologijsko anatomijo Ro-
kitanskega, za kirurgijo Schuha in Dumreicherja, za
kožne bolezni Hebro, največjega dermatologa tiste dobe,
za očesne bolezni Arlta, za ženske Brauna itd. Teore¬
tično sem torej bil dobro podkovan. Ko sem pa sa-
mostalno moral začeti zdraviti, sem dostikrat taval v
temi pri diagnozi in še bolj pri zdravilih.

Ko sem torej urejeno imel svojo lekarno, začel
sem s prakso. In prišli so precej bolniki, res bolniki,
pa kakšni? Kakor k vsakemu novemu zdravniku, pri¬
hajali so vsi oni nesrečni za kroničnimi, neozdravnimi
boleznimi bolujoči ljudje, ki so že iskali pomoči pri vseh
zdravnikih, pri starih babah-vedeževavkah, pri konje¬
dercih, pri zagovornikih bolezni, tudi pri homeopatih.
Nisem jih bil vesel. Mešal sem praške in jih delil na
12 porcij, kuhal sem dekokte, dajal kapljice in ma¬
zila, glavno pa, tolažil sem vsakega, da bo že boljše,
naj le potrpi. Malokateri se je vrnil v drugo in to mi
je bilo všeč. Sčasom so me tudi klicali za akutne

63

bolezni, sploh pa praksa ni bila posebna, ker je zraven
mene v trgu bil dosti priljubljeni kirurg Neckermann.

Imel sem dovolj prostega časa in spoznal sem,
tla mi tu ne bo ostati, tem manj, ker nisem imel no-
■ ne meni ugajajoče družbe in nobenega omikanca, s
katerim bi bil srčneje občeval. Poleti je še šlo, lahko
m se izprehajal po okolici; pa prišla je zima s svo¬
jimi pustimi, dolgimi večeri. Shajali smo se sicer v neki
krčmi, kjer smo imeli v 1. nadstropju sobo za nekak
kazino. Prihajal je ob večerih grof Rothkirch, eden
fužinski uradnik, davkar in sodnik. Tarokirali smo do
devetih, potem pa šli domov spat. Posebno sem po¬
grešal priljubljenih mi Srebretovih in Samonikovih rodbin
s Pepfco in Faniko. Srebre se je bil preselil v Maribor,
Samonik pa v Gradec. Ko bi ne bil imel svoje lekarne,
pobral bi bil šila in kopita in šel drugam, kamorkoli.

V tem času sem se seznanil z dr. Kočevarjem
v Celju. Izmislil sem si namreč, da bi mi spodnješta¬
jerski zdravniki ustanovili zdravniško društvo. Sestavil
sem neka pravila in jih poslal dr. Kočevarju  v
Celje. On se je sicer ujemal z mojo idejo, pa imel
nekatere pomisleke, in ker nisem imel prilike, da bi
osebno ž njim občeval, je vsa stvar zaspala.

Minila je tudi ta zima, gotovo najdolgočasnejša
v mojem življenju. Prišla je spomlad 1859. 1. in zme¬
rom bolj se je razširjala govorica, da pride do vojske
z Napoleonom in Italijo. Napoleon je pri novoletnem
sprejemu prav nemilostno bil obgovoril avstrijskega
poslanika in vse je kazalo, da hoče vojsko z Avstrijo.
Poklicani so bili vojaki k svojim polkom in cela armada
se j e zbirala na lombardo-beneških tleh, na katerih so
že toliko krvi prelili naši slovenski junaki, da bi, kakor
se glasi v narodni pesmi, »gnala mlinske kamne tri“.
Tudi privatni civilni zdravniki smo bili povabljeni ogla-

64

siti se, če smo volje za čas vojske pomagati v voja¬
ških bolnicah. Precej sem se oglasil in začetkom julija
po nesrečni bitki pri Magenti bil sem poklican v Ljub¬
ljano, kjer je že bila vojaška bolnica prenapolnjena z
ranjenimi vojaki.

Zaradi lekarne sem že bil v dogovoru z dr. Gustavom
Ipavcem, ki je bil zdravnik po smrti svojega očeta v
Šent Jurju in potreboval veliko zdravil. Spravil sem
vse v zaboje ter jih njemu poslal. Jaz pa sem 3. julija
z lahkim srcem slovo dal svojemu rojstnemu kraju v
svesti si, da ga bom odslej le še malokedaj videl in
še takrat le za malo časa.

XVIII.

V LJUBLJANI (1859).

Odrinil sem proti Ljubljani. Avstrijska armada
je že bila podlegla v bitkah pri Magenti 4. junija in
Solferini 24. junija. Povsod se je govorilo o izdajstvu
Gyulyajevem in o nezmožnosti avstrijskih vojskovodjev.
Nikdo pa ni žaloval nad porazi naše armade, temveč
je vsak bil zadovoljen s tem, ker je upal, da bo zdaj
konec absolutizmu, ki je od 1. 1849. sem skozi dolgo
dobo 10 let tlačil narode. Ko sem dospel v Ljubljano
in se oglasil pri vojaški oblasti, so me pridelili vojaški
bolnici nasproti „Slonu“. Dne 6. julija sem nastopil
svojo službo pod vodstvom deželnega primarja kirurga
dr. Fuxa.

Tu sem prvič videl grozovitosti vojske. Koliko
mladih krepkih ljudi je tu ležalo, bledih, izmučenih lic,
ki so se le razvedrila, kadar smo prišli zdravniki, jim
prevezavali rane in jih tolažili. Koliko jih je umrlo, ker

65

tačas še niso bile vpeljane antiseptične metode zdrav¬
ljenja. Hodili smo z eno in isto gobo v rokah od
ranjenca do ranjenca, obvezavali smo rane s šarpijo,
katero cefrati je bil šport v vseh ženskih krogih. In tako
srno otrovali marsikatero poprej čisto rano. Vsak dan
smo se zgražali nad nesrečnimi ranjenci, ki so, poprej
telesno zdravi, se začeli tresti od mrzlice in ni jim bilo
več pomoči. Tudi operacije, odrezavanje rok in nog,
so se dostikrat izjalovile. Najbolj smo se bali krvo-
tokov, ki jih nismo mogli ustaviti.

Spominjam se mladega oficirja, ki je bil ra¬
njen pod pazduho. Raztrgana je bila večja krvna žila,
in dasi smo rano skrbno zavezavali in žilo podveza-
vali, začela je vselej spet znova kri curljati izpod za¬
veze. Dr. Fux, kateremu sem asistiral, odstrani zavezo
in išče žilo, da jo više obveže. Jaz sem razširjal rano
in brisal kri z gobo. Ubogi oficir je vse bolečine tiho
in mirno prenašal. Le včasi je nehote z zobmi zaškripal,
kedar je dr. Fux s prsti roval v globočini rane, dokler
ni s pinceto zgrabil žile. To je bilo proti večeru. Rano
smo spet zavezali in upali, da bo zdaj mir. Toda po
noči me zbudi strežnik, da naj brž grem k onemu ofi¬
cirju, češ da kri kar curkoma teče iz rane in da je
oficir že začel omedlevati. Tudi po dr. Fuxa so poslali.
Žalosten je bil pogled na smrtno bledega mladeniča,
ki se je že komaj več zavedal in ležal v luži krvi. Z
dr. Fuxom sva rano tanrponirala, kar se je dalo, in
da bi konec storila tem krvotokom, sva na vratu pre¬
rezala kožo, iskala žilo dovodnico in jo prevezala. Pre¬
pozno! Ranjenec je bil izgubil že toliko krvi, da je tisto
noč izdahnil svojo dušo. Bil je drugi dan pokopan z
vsemi vojaškimi častmi. Odkod je bil, nisem imel časa
ga izpraševati, saj jih je na stotine tu ležalo; brigali
smo se za rane, ne za osebe.

5

66

Srečnejši sem bil z drugim oficirjem, ki pa ni
ležal v bolnici, ampak v privatni hiši pri Mahrovih, ki
so, kakor marsikatera druga rodbina, prevzeli v oskrbo
enega ranjenca. Imel je grozno, ko roka veliko rano
nad desnimi pleči. Karteča mu je odtrgla kos plečeta.
Obvezaval sem ga vsakdan. O bolečinah ni tožil, mučila
ga je skrb, kaj bo ž njim, ko ne bo mogel več služit
za vojaka, ker se desna roka mu najbrž ne bo po¬
pravila, da bi mogel sabljo vihteti. Vsak dan me je
popraševal, ali sme upati, da se mu roka popravi. To¬
lažil sem ga, a on je spoznal iz mojih odgovorov, da
slabo kaže. Rana se mu je zacelila, a ostal je invalid.

To je res bila težavna zdravniška služba. Ni bilo
miru ne podnevi, ne ponoči. Dobivali smo pa po
5 gld. na dan.

Med tem je bil sklenjen mir in ker je bilo zdaj
dovolj vojaških zdravnikov, so nas civilne kar črez noč
odslovili 13. avgusta.

Tako naglega konca svojega vojaškega službo¬
vanja nisem pričakoval in stal sem takorekoč na cesti
ne vedoč kam. Znancev si nisem bil pridobil, ker še
ob večerih nisem imel časa, da bi zahajal v kako družbo.
Le s Karolom Bleivveisom, ki je kot doktorand prišel
poleti v Ljubljano, sva večkrat govorila in on mi je
povedal, da bi v Kranju radi imeli mladega zdravnika,
ker sta tamošnja zdravnika, doktor in kirurg, že oba
priletna in se doktor za privatno prakso ne zanima.
No, Kranj, to je bilo mesto, ki bi mi bilo ugajalo.

Sklenil sem torej naseliti se v Kranju. Odpeljal
sem se v Šoštanj, da naznanim staršem svoje prihodnje
bivališče, potem pa preko Ljubljane v Kranj,  kjer
sem 1. septembra 1859. 1. imel svoj slovesni vhod.

67

XIX.

V KRANJU 1859-1861.

Zares „prijazno mestece je Kranj“, kakor ga Va¬
ljavec hvali v eni svojih pesmi in še zdaj se rad spo¬
minjam na tisto poldrugo leto, ki sem ga tam pre¬
živel, dasi se v materielnem oziru nisem mogel po¬
hvaliti, ker sem komaj toliko zaslužil, da sem se pre¬
živih Pa temu sem sam bil kriv, ker kot učenec Škode
sem zdravila navadno zapisaval le, da sploh kaj za¬
pišem, kake kapljice, in ne, kakor je navada bila, ve¬
like steklenice dekoktov, mazila in obliže.

Stanoval sem v Šifrerjevi hiši nasproti župnijski
cerkvi. Opoldne mi je gospa Šifrerjeva dajala prav tečno
hrano, zvečer pa smo se zbirali na „Stari pošti", kjer
je vsak imel svoj posebni vrček za pivo. Tudi jaz sem
si ga kupil in ga še zdaj hranim. O večerih smo se
večkrat menili o Prešernu, katerega „Poezije“ sem začel
čitati. Pripovedovali so vse one že znane anekdote o
Prešernu, citirali njegove epigrame, posebno onega o
natakarici, ki je šla v Turin. Da bi dekan Dagarin bil
sežgal Prešernove spise, o tem nobeden ni pravil.

Največ o Prešernu mi je pravil trgovec Killer, ki
je ž njim skupaj dostikrat pozno v noč sedeval v krčmi.
Pokazal mi je knjižico, v kateri so bile zapisane razne
pesmi Vodnikove in druge, ter trdil, da mu je Pre¬
šeren dal to knjižico v spomin in da je lastnoročno
od njega spisana. Jaz sem to knjižico obdržal in jo
pozneje podaril ljubljanski licealni knjižnici. L. Pintar
jo opisuje v „Ljublj. Zvonu" 1901 st. 492., a trdi da
pisava ni Prešernova.

Kakor tačas vsako mestece, je tudi Kranj imel
svoj kazino, ki so ga večinoma uradniki obiskovali. Tudi

5 »

KRANJ.

69

jaz sem pristopil in so me kmalu potem celo za pred¬
sednika izvolili. Ko je šlo za naročitev časnikov o
novem letu, sem zahteval, da se tudi „Novice“, katerih
doslej ni bilo v kazinu, naročijo. Okrajni glavar Derbič
je sicer menil, da jih ni treba, ker jih nikdo ne bo
bral, pa jaz sem jih naročil in odslej so tudi „Novice“
ležale na mizi. Pridno sem jih prebiral in moje znanje
slovenščine je dobro napredovalo, dasi je tudi v Kranju
med uradniki in mnogimi meščani bil občevalni jezik
nemški. Toda leta 1860. se je začela zmerom bolj vzbu¬
jati narodna zavest in že smo se začeli o narodnih
vprašanjih pogovarjati in prepirati.

Derbič je bil Kranjec starega kroja, ki o novi
slovenščini nič ni hotel slišati; na moji strani pa je stal
sodnik Moos, ki je tudi rad prebiral „Novice“. Prvi
dopis sem poslal „Novicatn“ 1. 1860. o neki nesreči,
ki se je zgodila pri vojaških vajah, in sicer nemški,
ker še nisem bil toliko vajen, da bi si upal slovensko
pisati.

XX.

NA LOVU.

Sicer pa smo se bolj zanimali za kratkočasje,
za tarok, piket in za lov, kakor za politiko. Tudi jaz
sem moral vstopiti v lovsko družbo. Hodili smo po
kranjski okolici zajcev preganjat in streljat, pa včasi
tudi na srne v Kokro. Trije prigodki pa so mi vzeli
za vselej vse veselje do lova.

Prvič me je skoro obstrelil neki neokreten lovec
v gozdu pod sv. Joštom, kjer sem stal niže pod njim.
Psi priženejo zajca, ki beži med nama dvema, in zgornji

70

lovec ustreli proti meni, da so svinčene kroglice švi¬
gale nad mojo glavo in sem se po nji šlatal, ali me
ni katera zadela.

Drugič smo lovili po Sorškem polju, pozneje tako
imenitnem po Jenkovih pesmih. Jaz sem stal na gozd¬
nem potu, psi so lajali in gonili zajca proti meni. Pri-
skače na pot, prestrašen obstoji, ko me zagleda. Jaz
ustrelim in ga zadenem v hrbet, da se je uboga žival
le še po prednjih nogah izkušala naprej vleči. Psi pri-
hite in planejo na zajca. V smrtnem strahu se je tako
milo zadrl, kakor da bi se jokal, da mi je srce pre¬
treslo. Hitel sem, da ga usmrtim in rešim muk. Odslej
na nobenega zajca nisem več nameril.

Pravi nasprotnik lova pa sem postal, ko smo
nekdaj šli na srne v Kokro. Povabil nas je g. Janko
Urbančič iz Turna. Peljali smo se Derbič, jaz in še
nekaj lovcev iz Kranja. Pod Turnom nas je pričakal
Urbančič in vozili smo se naprej po kokrski soteski
do neke krčme. Tam smo pustili puške pred hišo in
šli v sobo na majhen zajutrek. Meni je Urbančič bil po¬
sodil puško dvocevko in jaz sem šel iz hiše, da jo na¬
bašem. Po pomoti vzamem drugo puško, nataknem
kapice, da poizkusim, ali se da zrak prepihati. Ko
sprožim, — strel iz obeh cevi. Lovci prihite iz hiše, in ko
Derbič vidi, da imam njegovo puško v rokah, se začne
kregati, zakaj sem jo izstrelil. Drugi lovci so se smejali
in končno smo se pomirili ter šli v gozd.

Urbančičev lovec nas je nastavil po mestih in iz¬
pustil pse. Jaz sem stal na neki strmini in tu sem
prvikrat videl živega divjega petelina. Slišal sem močno
šumenje nad seboj in ko pogledam, vidim krasno ptico
frčati vrhu dreves v višino. Psi so že lajali. Z napeto
puško in razburjenimi čutnicami, ker še nikoli nisem
bil na takem lovu, sem kakor pribit stal na svojem

71

mestu. Slišim treskanje v grmovju in kakih trideset ko¬
rakov pred menoj se prikaže srna. Že mislim vzdigniti
puško, pa sem tako zamaknjen bil v lepo, vitko žival
z njenimi velikimi plahimi očmi, da kar nisem mogel
puške sprožiti. Srna skoči preko pota in izgine v go¬
ščavi. Urbančičev lovec, ki je više stal in vse to videl,
se je silno hudoval, zakaj da nisem ustrelil. Zdaj pa
poči več strelov na strani in niže od nas in sliši se
klic, da je srna zadeta. Gremo niže do potoka in tam
vidim v vodi stoječo srno z eno odstreljeno nogo, iz
katere je curljala rdeča kri in rdečila vodo. Zdelo se
mi je, da nas gleda od strahu in bolečin tresoča se
žival z solznimi očmi. Lovec hitro nameri in jo zadene
v glavo, da se mrtva zgrudi v potoku.

Hodil sem še zraven drugih na lov, pa streljal nikoli
več nisem na nobeno žival. In še zvečer, ko nam je na gradu
Urbančičeva mati, interesantna in jako omikana gospa,
postregla z dobro večerjo, se nisem mogel znebiti spo¬
mina na obstreljeno srno, jokajočo se nad človeško
neusmiljenostjo. V tem gradiču je bila rojena Josipina
Turnogradska, prva soproga dr. Tomana.  Tačas je
že bila mrtva. Dr. Toman  je bil odvetnik v Radov¬
ljici, kamor pa nisem zahajal. Videl sem ga šele 1. 1861.
v deželnem zboru v Ljubljani.

XXI.

PRIJETNA PRAKSA.

Kokra mi je pa v drugem oziru ostala v prav
prijetnem sponjinu. Tam so pred vhodom v kokrsko
sotesko tri graščine. Prva tik cerkve je bila last tudi

72

nekega Urbančiča, ki so ga zvali „Herzog von Stermol"
bil je neomahljiv star Kranjec, pozneje nemškutar.
Druga ob stranskem pritoku Kokre je bila last Fuchsove
rodbine, tretja, Turn, Urbančičeva.

K Fuchsovim me je poleti 1860 pripeljal naslednji
slučaj. G. Fuchs, tačas že vdovec, si je po neprevid¬
nosti prestrelil roko. Poslal je po mene. Obvezal sen
mu roko in spoznal, da moram vsaj vsak drugi dar
priti, da obvezo prenovim. In tako sem se kakih šes:
tednov vozil na Kokro in tam prenočeval. To so bii
kaj prijetni dnevi. Bilo je več otrok, med njimi že od-
rastla, 17 let stara Pija, in mlajša petnajstletna Leonija
Bili sta si pravi nasprotji, tako po životu, kakor po
duhu. Prva, rekel bi, je reprezentovala realizem, druga
idealizem. Pija bolj majhne postave, okroglega života,
okroglih rdečih lic, zmerom dobre volje, je že težko
čakala, da bi šla od hiše in postala lastna gospodinja.
Leonija, nekoliko veča, vitka, z bolj podolgastim po
vseh zahtevah lepote risanim obrazom, temnimi, svetlimi
očmi, bila je resna, bolj tiha, kakor sanjava, šalam ne¬
pristopna. Pravili so mi, da je popolnoma podobna
svoji materi, ki je nekaj let poprej bila umrla, neki
malo srečna v zakonu. Umrla je bila vsled morfinizma.

Kadar sem se popoldne pripeljal, so me že vsi
radostno pričakovali. Hitro sem obvezal ranjenca, ki je
ležal v postranski sobi, potem pa šel z dekletoma na
izprehod po krasni okolici. Spremljala nas je guver¬
nanta, že kakih 40 let stara postavna dama, rodom
Štajerka, ki me je, kedar sva slučajno sama bila, infor¬
mirala o hišnih razmerah. Nekega dne se mi je pa prav
zamerila. Videla je, — in česa postarna guvernanta vsega
ne zapazi — da sem imel na prstih črno za nohti. Prijela
me je za roko in izpregovorila tele besede: „Gospod
doktor, v omikanih krogih smo vajeni videti bele, osna-

73

žene nohte". Gotovo sem zardel in mislil sem že kako
odgovoriti, češ, brigaj se ti za svoje učenke, ne za mene;
pa prišla so dekleta in moja jezica se je ohladila.
Moji nohti pa so odslej bili zmerom lepo osnaženi.

Po večerji smo še pozno v noč skupaj ostali,
igrali, tudi plesali. Spal sem v sobi na južni strani
grada, kjer potok mimo teče. Enakomerno žuborjenje
■ rez kamenje šumeče vode me je zazibalo v sladko
spanje brez sanj. Vsaj v jutro, ko so me vprašali, kaj
se mi je sanjalo, moral sem odgovoriti: „Nič“. Prav
žal mi je bilo, da so z ozdravenjem ranjenca nehale
priljubljene mi vožnje.

XXII.

IZLETI.

Po leti 1860  smo delali izlete, pa ne peš in kot
turisti opravljeni, kakor je zdaj v modi, ampak na vozeh.
Vozili smo se skozi Kokro na Jezersko in občudovali
Grintavec, ne da bi nam prišlo na misel, po njem ple¬
zati. Najvišji vrh, na katerega sem prišel iz Kranja, je
bil sv. Jošt.

Nekdaj smo se peljali v Komendo pri Kamniku,
obiskat dr. Kovača,  ki je bil zdravnik v tamošnji
hiralnici. On nas je bil vesel, a spoznal sem, da smo
ga spravili v zadrego, ker je med nami izletniki tudi
bilo par gospodičen, njegova žena pa je imela znano
žensko slabost, ljubosumnost v preobilni meri, dasi
Kovač niti po svoji vnanjosti, niti po svojem vedenju
ni bil kak don Juan. Pravil mi je, da pojde v Srbijo,
kjer so iskali zdravnike ter jim ponujali dobro plačo

74

1200 gld. na leto. Nagovarjal je tudi mene, da se mu
pridružim.

L. 1861., ko sem bil spet v Ljubljani sekundarij
v bolnici, vložil sem res prošnjo na srbsko vlado za
razpisano zdravniško službo v mestu Karanovcu. Bil
sem imenovan z dekretom z dne 17. okt. 1861, ki sem
ga prejel 11. nov., a sem rezigniral na službo, ker se
mi ni ljubilo zapustiti domovine. Dr. Kovač pa se je
preselil v Srbijo in tam dolgo let prakticiral, dokler
ni umrl. Ves čas je pridno dopisoval v „Novice“.

Na povratku od Komende je v gozdu, skozi ka¬
terega smo se peljali, začelo kamenje na nas leteti.
Skočili smo z vozov in pretili, da ustrelimo, dasi no¬
benega orožja nismo imeli s seboj, in prestrašili smo
poredneže, da so zbežali.

Med kranjskimi meščani sem največ občeval z
g. Florianom,  originalnim možem, ki je vedno vedel
kaj zanimivega zanimivo pripovedovati. Bil je živa kro¬
nika kranjskega mesta. Dostikrat sva se skupaj izpre-
hajala po cesti mimo pokopališča in pravil mi je mar¬
sikaj o preteklosti in sedanjosti Kranja in njegovega
meščanstva.

XXIII.

RAZNI BOLNIKI.

V Kranju sem prvič opraviti imel z neko som-
nambulsko žensko. Stanovala je v 2. nadstropju nad
menoj in že več let ležala v postelji. Stregla ji je neka
ženska. Obe sta bili prav pobožni ter ju je katehet
Globočnik pogosto obiskaval. Ko sem vstopil v prvo

75

sobo njenega stanovanja, sem videl tam cel altarček.
V drugi sobi je ležala bolnica, bleda, posušenega ži¬
vota, ne pa da bi bila tuberkulozna, ampak, kakor sem
spoznal, vsled razburjenih čutnic brez apetita. Imel sem
jo za navadno histerično žensko in ko mi je strežnica
pravila, da se večkrat zamakne, sem se kot učenec
materialistične šole posmehoval takim kvantam. Par-
krat pa, ko sem prišel jo obiskat, mi je natanko po¬
vedala, kod sem hodil in kje sem bil, predno sem k
njej prišel. Ko bi tačas bil v roke dobil Justina Ker-
nerja knjigo: „Die Seherin von Prevorst“, bi ta res
zanimivi slučaj bil natančneje opazoval.

Med bolniki, ki sem jih zdravil, se mi je najbolj
omilila Holcerjeva, če se ne motim, Franica, 171etno
dekle iz prav premožne rodbine. Prvo zimo je še ho¬
dila h kazinskim veselicam, drugo jesen pa je začela
hirati. Poklicali so me. Poprej ko roža cvetoča de¬
klica je sedela v naslonjaču, bleda in shujšana. Pre¬
iskal sem jo in žal, našel sem, da se je je lotila ona
grozna bolezen, katera posebno v večih mestih brez šte¬
vila mladih ljudi polaga v rani grob. Pozvedel sem,
da je tudi njena mati umrla za tuberkulozo. Na čednem
bledem licu so se že prikazovale one strašne rdeče
pege od notranje vročine. In tu naj bi bil pomagal s
svojimi zdravili, ko še zdaj vzlic Kochovemu tuberku-
linu niso iznašli gotovega sredstva! Deklica iz početka
ni poznala nevarnosti svoje bolezni. Jemala je vselej
z novim upom zdravila, ki sem jih zapisoval, ki so pa,
kakor morfium ali kinin, le začasno ji lajšala trpljenje.
Čimdalje huje je hirala in končno mi je ljubo bilo, da
je šla k svoji žlahti v Ljubljano, kjer je spomladi izdih¬
nila svojo deviško dušo.

Tuberkuloznih je še nekaj bilo v Kranju, epidemije
pa tam nisem nobene doživel. Čutil pa sem čimdalje-

76

bolj, da za samostalnega zdravnika na deželi, kjer mora
biti v vseh strokah podkovan, medicinec, kirurg, zobo¬
zdravnik, porodničar, oftalmolog itd., je silno treba, da
popolni svoje znanje po praksi v kaki bolnici. Sklenil
sem torej Kranj zapustiti in prevzeti službo sekun-
darija na kirurškem oddelku v ljubljanski bolnici pri
dr. Fuxu, ki me je od časa skupnega delovanja v vojaški
bolnici 1. 1859. poznal in meje  že tačas nagovarjal, naj
vstopim na njegovem oddelku.

XXIV.

LOČITEV OD KRANJA.

Medtem pa so se v Avstriji vršile imenitne
politične izpremembe. Nesrečni izid vojske leta 1859. je
odkril vso gnilobo absolutiškega vladanja in na nje¬
govo mesto je stopil konstitucionalizem, s početka še
prav omejen po oktobrskem diplomu Goluhovskega,
na katerega mesto pa je kmalu stopil Schmerling s fe¬
bruarsko ustavo 1. 1861. Narodi so začeli se gibati in
zavedati in tudi po slovenskih pokrajinah je potegnil
sveži veter narodnega prebujenja.

„Novice“ so nasvetovale adreso na Schmerlinga, v
kateri bi se navedle vse točke narodnega programa,
pred vsem ravnopravnost našega jezika v uradih in
šolah. Dr. Janez Bleiweis je razpošiljal na vse strani
adreso s polami za podpise in tudi jaz sem jih dobil
cel kup. Lotil sem se nemudoma dela, vozil se po vsem
okraju, oglašal se pri župnikih, ki so bili vsi priprav¬
ljeni nabirati podpise, in v 14 dneh sem imel nabranih
1200 podpisov, katere sem poslal v Ljubljano. To je

77

bila moja prva politiška agitacija, ki ni dopadala Der-
hiču in stari kranjski gardi. Malo sem se zmenil za
to, kajti že sem začetkom 1. 1861. imel v rokah dekret
c. k. namestništva v Trstu z dne 4./3. 1861, da sem
imenovan za sekundarija ljubljanske bolnice.

Od Kranja sem se ločil s prav lahkim srcem.
Nisem imel svoje lekarne, niti svoje hišne oprave. Svojo
prtljago sem oddal „potu“, da jo spravi v Ljubljano.
Zvečer pred odhodom pa se nas je zbralo precejšnje
število prijateljev in znancev v gostilni gospe Šifrerjeve.
Mnoge napitnice in posebno močno vino me je tako
premagalo, da sem prvikrat v življenju prav s težavo
našel svoje stanovanje in takoj na zofi zaspal, ne da
bi se slekel. Drugo jutro, 14. marca, sem pa zdrav
in čil se odpeljal proti beli Ljubljani.

DRUGI DEL

AGITATOR.

1861 DO 1867.

UVOD.

Doba šestdesetih let od 1861. do 1870. 1. bo
zmerom ostala imenitna v pohlevni zgodovini našega
pohlevnega naroda. In če smem primerjati majhno z
velikim, lahko rečem, da je ta doba za Slovence bila
tako odločilna, kakor ista doba šestdesetih let za Ruse.
Kajti ruski mužik je 1. 1862. z manifestom carja Alek¬
sandra osvoboditelja z dne 19. februarja bil osvobojen
in s tem se je začela nova doba za ruski narod, o
kateri še zdaj ruski pisatelji govore z navdušenjem.
Za Slovence pa je ta čas bil pravi preporod, vzbujenje
iz mnogostoletnega dremanja in vstop v vrsto drugih
že bolj zavednih narodov.

Leto 1848. je v narodnem oziru bilo brez vsega
vpliva na maso naroda, namreč na kmetsko ljudstvo.
Se celo ta iskra narodne zavednosti, ki je tačas tlela
v prsih še prav maloštevilnih rodoljubov, je ugasnila
pod mrzlo sapo Bachovega absolutizma. Spet so dolgih
deset let zadostovale „Novice“ za vse težnje, gospo¬
darske, politične in narodne, vsega slovenskega naroda.

Prav redki so bili prepričani rodoljubi. Na Šta¬
jerskem sijih lahko naštel na prstih ene roke: Dr. Ko¬
čevar, Trstenjak, Vodušek, — Raič je bil še mlad,
Slomšek še na Koroškem.

Potem ni čuda, da 1. 1861., ko so po Šmerlingovi
ustavi volitve bile kar črez noč razpisane, ljudstvo ni

6

82

imelo nobenega pravega navodila in je izvolilo tiste
može, ki so se mu vedeli s kakimi obljubami prikupiti.

Šele odslej se je narodna inteligencija, ki se je
dosihmal najbolj pečala z jezikoslovjem in kaj, ma¬
lega z beletristiko, začela brigati za politična in na¬
rodna vprašanja. In zdaj je šlo narodno delo rapidno
naprej. Čudovito naglo se je množilo število iskrenih
rodoljubov. Že leta 1861. spomladi sta se ustanovili
čitalnici v Mariboru in Trstu,  šele jeseni tudi
v Ljubljani,  potem v Celju, Ptuju  in v mnogih
drugih mestih in trgih.

Težavno je bilo s časnikarstvom, ker je avtoriteta
Bleivveisovih „Novic“ bila tako velika in vsestranska,
da si dolgo ni upal nikdo ustanoviti novega časnika. In
prvi poizkus z „Naprej“-em v Ljubljani 1. 1863. se je
res izjalovil. Seveda Levstik pač ni bil časnikar in je po¬
zneje 1. 1868. tudi „Slov. Narod“ s svojimi preostrimi
in neprevidnimi članki zakopal v hude tiskovne pravde.

Šele Andrej Einspieler  v Celovcu je bil tako
pogumen, da je začel izdavati 1. 1865. „Slovenca“ po
dvakrat na teden in 1. 1867. celo po trikrat, in on bi bil
nadaljeval srečno pričeto delo, da ni koncem aprila
Kleinmayerjeva tiskarna mu odpovedala nadaljnji tisk.

In zdaj smo se štajerski rodoljubi poprijeli dela
in 1. 1867. ustanovili „Slov. Gospodarja" za kmetsko ljud¬
stvo, 1868. 1. pa „Slovenski Narod".

Že precej poprej, 1. 1863., smo v Mariboru sesta¬
vili pravila za „Slovensko Matico". Podpisalo se nas
je 40 rodoljubov kot ustanovnikov s 50 gld., poslali
smo pravila in 2000 gld. ustanovnine v Ljubljano
dr. Bleivveisu in s tem je bila ustanovljena Slo¬
venska  Matica".

Pa tudi na prosto ljudstvo smo vplivali, na Šta¬
jerskem posebno s prirejanjem Slomšekovih  slav-

83

n os ti in veselic poraznih čitalnicah in z razširjanjem
brošur, na primer moje knjižice: „Slovenci, kaj čemo?“,
ravno pred novimi volitvami, ki so se vršile začetkom
1867. leta. In dosegli smo res pri teh volitvah uspehe,
kakršnih se sami nismo nadejali. Ne le na Kranjskem,
kjer so razun veleposestnikov sami narodni možje bili
izvoljeni, tudi na Štajerskem smo pridobili vseh osem
sedežev slovenskih kmetskih občin, istotako v Gorici
in Trstu.

Ko je bila razglašena postava o društvih in shodih,
smo takoj na Štajerskem začeli sklicevati 1868. in
1869. leta tabore,  na katere je prihajalo na tisoče ljud¬
stva. In napravljali so se potem tabori tudi po drugih
slovenskih pokrajinah, po Koroškem, Kranjskem in Pri¬
morskem, dokler ni vlada, kateri ni bilo, kakor dozdaj
še nobeni avstrijski vladi, po volji razvijanje slovenske
narodnosti, začela delati zapreke in končno ustavila
vse take shode. Pa seme je bilo položeno v maso
ljudstva in, četudi počasi, začelo rasti in se razvijati.

K temu so posebno pomagale debate v deželnih
zborih,  zlasti v kranjskem in štajerskem,  ker
teh govorov niso smeli državni pravdniki konfiscirati,
kar so pač često z veliko slastjo storili s časniškimi članki.
Naj torej zdaj pripovedujem, kaj sem doživel v tej dobi.

V LJUBLJANI 1861. L.

1. MOJ PRIHOD.

Sumni dnevi so bili, ko sem 15. marca 1861. na¬
stopil v Ljubljani svojo pohlevno službico kot sekun-
darij na kirurškem oddelku dr. Fuxa z letno retnune-

6 *

84

racijo 315 gld. in 105 gld. stanarine, ker sem si moral
najeti privatno stanovanje zarad pomanjkanja prostora
v deželni bolnici. Našel sem prav prijetno sobo pri
gospe Grumnikovi v Frančiškanskih ulicah nasproti
„Slonu“ (pozneje hiša dr. Mošeta).

Šumni dnevi, sem rekel, kajti malo poprej, dne
26. februarja je bila razglašena tako zvana februarska
ustava in obenem so bile razpisane volitve v deželne
zbore, ki so se vršile tekom mesca marca. Takrat se
je vse radovalo, da je sploh dana bila ustava in v tej
navdušenosti nikdo ni opazil, kakšna krivica se je sto¬
rila z volilnim redom kmetskim občinam in še posebej
slovanskemu prebivavstvu Avstrije. Schmerling in nje¬
govi nemški sodelavci so pri sestavi te ustave in vo¬
lilnih redov imeli le en cilj pred očmi, Nemcem za¬
gotoviti večino v vseh deželnih zborih. Izmislili so si
za to tri skupine, kmetsko, mestno in veleposestno, in
število mandatov na te skupine razdelili ne glede na
število volilcev, ne na znesek od njih plačevanih dav¬
kov. In da bi se ta skrajno krivični volilni red nikoli
ne mogel izpremeniti v kvar Nemcem, za to je skrbela
določba, da se sme volilni red le izpremeniti, ako so
navzočne tri četrti  vseh poslancev in dve tretjini
navzočnih za izpremembo glasujeta. Ker pa ima v
vseh zborih tako zvano veleposestvo več ko četrtino
poslanskih sedežev, lahko zabranjuje vsako izpremembo
volilnega reda. In tako se je zgodilo, da se v dolgi
dobi 40 let volilni red nikjer ni izdatno izpremenil.

Vzemimo Kranjsko. Leta 1883. so si Slovenci
pridobili vse sedeže na kmetih in v mestih; bilo jih je
26 in s škofovim vred 27. Veleposestvo pa, ki vendar
na Kranjskem nima nobenega gospodarskega pomena,
imelo je 10 poslancev in ker je treba za prenaredbo
volilnega reda k sklepčnosti treh četrti vseh, torej 28 po-

85

slar.cev, so lahko s svojo nenavzočnostjo preprečili
vsak sklep.

O volitvah se je sicer, ko so začetkom marca
1. 1861. bile razpisane, razgovarjalo, a ker je Šmerlingova
vlada navlašč tako hitela ž njimi, da bi zabranila vsako
živahno agitacijo, ni bilo niti volilnih odborov posa¬
meznih strank, niti kakih oklicev ali plakatov. Edini
naš politični organ „Novice“ so teden pred volitvijo
v nekih dopisih in novicah nasvetovali može, kateri
naj bi se izvolili, za Štajersko n. pr. učitelja Musija za
šoštanjski okraj.

Že 20. marca so volile kmetske skupine na Šta¬
jerskem, seveda nobenega zavednega Slovenca, pač pa
v Ptuju adjunkta Mihaela Hermana,  ki je pozneje
bil najodločnejši naš zastopnik v deželnem in državnem
zboru. Tačas pa je v „Novicah“ neki dopisnik iz ptuj¬
skega okraja grajal slovenske volilce, da so si izvolili
nemškega uradnika.

Pri volitvah na Kranjskem 21. marca je bil dr. Jan.
Bleivveis na treh krajih izvoljen, zraven njega na Go¬
renjskem dr. Lovro Toman  in v Idriji Dragotin Dež¬
man,  oba zraven Bleiweisa najbolj čislana narodnjaka.
Toman je bil odvetnik v Radovljici in znan kot pesnik
in blesteč govornik, Dežman pa po svojih pesmih
„Slava Slavjanom!“ in „Proklete grablje" obče čislan
med nami Slovenci. Na oba smo se trdno zanašali in
se veselili, da sta oba bila od dež. zbora, ki se je sešel
6. aprila, izvoljena v državni zbor. Toman  je res zvest
ostal svojemu narodu, Dežman  pa je še tisto leto se
prelevil iz narodnjaka v nemškutarja in postal za vse
čase prototip grdega renegata.

Ko se je otvoril deželni zbor v dvorani deželne
hiše, kjer je pozneje bila deželna vlada nastanjena,

8 G

sem tudi jaz hitel v zbornico, da v obraz vidim To¬
mana, Dežmana, Miroslava Vilharja in druge več ali
manj znane može poslance.

2. DR. TOMAN IN DEŽMAN.

Dr. Toman  je bil jako simpatična oseba bolj
majhne postave. Gosta, dolga, skoro do pol prsi se¬
gajoča črna brada je obkroževala zdravi, rdeči obraz s
svetlimi očmi. Njegov glas je bil sonoren in govoril je
z nekakim patosom, prepričevalno in navduševalno.
Take lepe dolge brade, kakršna je krasila Tomana,
sem le še videl pri treh znancih, pri dr. Josipu Po¬
klukarju,  naposled deželnem glavarju kranjskem,
pri Janku Pirnatu,  rudarskem uradniku in sousta-
novniku čitalnice v Celju in pri A. Tomšiču,  ured¬
niku „Slov. Naroda". Lepo brado kostanjeve barve je
nosil tudi Janko Kersnik.

Dežman  je bil srednje postave z obritim, bolj
bledim obrazom in redkimi ščetinastimi brki pod nosom.
Zaradi kratkovidnosti je nosil naočnike. Govoril je mirno,
brez vsacega patosa, hladnokrvno, da pač nikogar ni
mogel navduševati.

Z dr. Tomanom sem se osebno seznanil, ko je
imel v deželnem zboru svoj imenitni govor za ravno-
pravnost slovenskega jezika in poudarjal, da se mo¬
rajo zapisniki dež. zbora tudi slovensko pisati. Tačas
je na Dunaju izhajal Slovanom prijazni dnevnik „Ost
und West“, ki ga je dr. Tkal  a c izdaval in urejeval.
V ta list sem jaz začel iz Ljubljane pošiljati dopise.
Dr. Toman, ki je o tem pozvedel, prišel je neko jutro
v kavarno „pri Mokarju", pozneje „pri Slonu" imeno¬
vano, kjer sem jaz zajutrkoval, ter se je usedel k moji
mizici. Vprašal me je, ali res jaz dopisujem v „Ost

87

und West“, ter
mi potem iz¬
ročil rokopis
svojega go¬
vora, ki ga je
bi! nemško go¬
voril, da ga ob¬
javim v čas¬
niku, kar sem
rad storil. Ker
pa v celem
govoru ni bilo
nobenih med¬
klicev zazna-
menovanih,
sem že imel
toliko žurna-
listične izvež-
banosti, da
sem vpisal
bravo- in
dobro-klice,
kjer se mi je
zdeloumestno,
če jih v resnici v zbornici med govorom tudi ni bilo
slišati.

Z Dežmanom se tačas nisem osebno seznanil,
ampak šele pozneje, ko sem se preselil v Ljubljano
in bil izvoljen v državni zbor, v katerem je tudi on
sedel od 1873. do 1879. 1.

Ko so se kranjski državni poslanci 1. 1861. peljali
na Dunaj, so jih v Gradcu in na Dunaju navdušeno
pozdravljali slovenski dijaki in posebno dr. Tomanu
delali velike ovacije, za Dežmana pa so se manj

88

zmenili. To se je Dežmanu pod nos pokadilo, in ker
je bil zelo častilakomen, pa proti Bleiweisu in Tomanu
ni mogel prevzeti prvega mesta, se je začel nagibati
na drugo stran, kjer so ga seveda bili silno veseli ter
mu izročili vodstvo. Dne 27. junija je v državnem
zboru govoril svoj zloglasni govor proti dr. Tomanu in
slovenskim zahtevam, kar je v Ljubljani vzbudilo silno
ogorčenje proti njemu. Odslej je bil zaklet sovražnik
vseh še tako skromnih slovenskih terjatev in o vsaki
priliki dokazal, da je poturica hujši od Turka, o čemer
bo še prilika govoriti.

3. KOČEVAR, PLEŠKO.

Svoj prihod v Ljubljano sem naznanil v „Oglas-
niku“ Novic dne 3. aprila s tem pristavkom, da vsak
dan ordiniram od 2. do 3. ure popoldne: Ker se pa
pri mladem sekundariju nobeden bolnik ni oglasil —
saj je bilo takrat v Ljubljani dovolj starejših, v praksi
dobro izvežbanih zdravnikov — sem imel dovolj pro¬
stega časa in vsak dan po kosilu zahajal v kavarno
„Gnezda“, pozneje „Merkur“ imenovano, na glavnem
trgu. Tam sem piket igral z dvema znancema, ki sta
potem srečno avansirala na uradniški lestvici; to sta
bila Kočevar,  tačas uradnik pri državnem pravd-
ništvu, in adjunkt Pleš  ko. Poslednji je bil odločno
naroden, Kočevar pa ni odobraval Bleiweisove pisave
v „Novicah“, ter sva se zaradi tega večkrat pričkala.
Pleško je postal svetnik dež. sodišča in kot tak šel v
pokoj ter do smrti bil značajen narodnjak.

Kočevar pa je prišel kot svetnik k nadsodišču v
Gradec, kjer se je vedel Waserju tako prikupiti, da
ga je nasvetoval za predsednika dež. sodišča v Ljub-

89

ljani, ko je to mesto po odhodu Gerčarjevem bilo iz¬
praznjeno. To je bilo ob času, ko je Pražak bil voditelj
justičnega ministrstva. Pražak se je informiral pri
nekterih slovenskih poslancih, kdo bi se naj imenoval.
Govoril je tudi z menoj ter rekel, da se čudi dr. Po¬
klukarju, ki je nasvetoval Kočevarja, kajti iz zapisnikov
graškega nadsodišča vidi. da je Kočevar zmerom na¬
sprotoval slovenskim zahtevam.

„KoIikor jaz poznam Kočevarja", sem odgovoril,
..ni on naš nasprotnik iz prepričanja, ampak kot uradnik
se ravna po vladni sistemi, bode torej, dokler sedanji
sistem ostane na krmilu, tudi deloval v njegovem smislu.
Sicer pa ni izbere med svetniki nadsodišča."

,.To je res", pritrdil je Pražak in predložil Koče¬
varja cesarju za imenovanje.

Kot predsednik ljubljanskega dež. sodišča se je
Kočevar potem res vedel po duhu tačasne vlade. Pre¬
skrbel je za sodišča slovenske tiskovine, katere je sam
prestavljal ali vsaj revidiral. Ostal sem ves čas ž njim
v prijateljskih odnošajih, a uradno sem samo enkrat ž
njim imel opraviti v zadevi adjunkta Brumna  iz Slo¬
venske Bistrice, ki je pozneje vsled šikan svojih pred¬
stojnikov se odpovedal službi, napravil doktorat in po¬
stal odvetnik v Ptuju. Preden se je odpovedal, so ga dali
v disciplinarno preiskavo, ker so ga sumničili, da po¬
šilja v „Slov. Narod" dopise proti postopanju celjskega
okrožnega sodišča, kateremu je bil predsednik Hein-
riclier, in proti Waserju. Ker sem jaz za nekaj mescev
bil prevzel odgovorno uredništvo lista, me je povabil
Kočevar k sebi ter me vsled ukaza graškega nadsodišča
vprašal, ali je Brumen dopisnik „Narodov“. Umeje
se, da na tako vprašanje nisem odgovoril, ker je to
uredniška tajnost. Kočevar je sicer dejal, da me bo

90

nadsodišče kot pričo poklicalo in prisililo odgovoriti,
kar pa se vendar ni zgodilo.

Ko sem 1. 1890. tudi Kočevarju poslal v spomin
en iztis svojega romana „Pobratimi“, se mi je v po¬
sebnem pismu zahvalil za to „velezanimivo leposlovno
delo“. Poleti je večkrat bival v Oplotnici pri Konjicah,
torej blizu mojega posestva, ker je bil sorodnik Mul-
lejevinr, ki so tam imeli posestvo. Njegova soproga
je bila rojena Konda, odtod njegov priimek Konden-
heim, ko je dobil plemstvo.

4. JURI FLEIŠMAN IN PRVI SLOVENSKI
PEVSKI ZBOR.

Tudi s Fleišmanom sem se seznanil v kavarni
„Zvezda“, kamor so sploh zahajali tačas še redki ljub¬
ljanski narodnjaki. Živo se še spominjam, ko sem ga
prvič videl, vstopivšega s cilindrom na glavi. Krepke
srednje postave, s širokimi, močnimi prsi, lica okroglega,
obritega — imel je samo brke — z dobrovoljnim, ve¬
selim izrazom, s črnimi, tu in tam že osivelimi, nad
čelom bolj redkimi lasmi, z živahnimi očmi, se mi je
koj prikupil. Obgovoril me je videč, da čitam „Novice“.
Bil je privaten učitelj za glasovir in petje in prav pri¬
ljubljen. Tudi kot skladatelj je že slovel.

Ko sva se bila že bolj seznanila, pravil mi je
zaupno, da izkuša skupaj spraviti slovenski pevski zbor.
Povabil me je, da naj pristopim ali vsaj prihajam k
pevskim vajam, ki se bodo v kratkem pričele.

„Tu je naš prvi tenor", rekel je nekega dne, po-
kazavši na mladega gospodiča, ki je bil ravnokar vstopil
v kavarno. „Gospod J e n 11!“ poklical ga je Fleišman,
in ko se je približal, predstavil je druzega druzemu.

91

„ Doktor je
naš“, zatrjeval
jejentlu, „fant
iz fare , kaj
ne ?“ in veselo
se je smejal.

„Bo tudi pri¬
hajal k vajam",
jentl je bil
nenavadno
majhne po¬
stave, menda
še 150 cm ni
bil visok. Tem
bolj sem se
pozneje začu¬
dil, kako iz
tako drobnih
prsi more do¬
neti tako kre¬
pek, lepogla-
sen tenor. Imel JURI FLEIŠMAN.

je pohlevno
prodajalnico z

manufakturnim blagom v Špitalskih ulicah in se pošteno
preživil, dokler ga ni vedno naraščajoča konkurenca
spravila končno tako daleč, da je moral prodajalnico
zapreti. On sam pa je na stare dni v mestni ubožnici
ljubljanski našel pribežališče, kjer je tudi umrl. Tačas
pa in še mnogo let pozneje je slovel v Ljubljani kot
najboljši tenorist, dokler ni Meden  nastopil.

Ko mi je Fleišman naznanil, da so se vaje pri¬
čele, sem tudi jaz navadno k njim zahajal. Pevci, bilo
jih je kakih 15 do 20, so se po dvakrat na teden ob

92

večerih zbirali v pritlični sobi Mahrove hiše na glavnem
trgu in se vadili pod vodstvom Fleišmanovim. Tu sem
prvič slišal njegove skladbe, med temi še zdaj pri¬
ljubljeni „Triglav“ in „Pod oknom". Tudi Maškove
in Vilharjeve skladbe so se pele; toda v javnost je
zbor stopil šele, ko se je ustanovila čitalnica.

Pozneje Fleišmana nisem več videl, dokler se
nisem 1. 1871. preselil v Ljubljano. Do te dobe se je
že zelo bil postaral, ni več hodil tako elegantno oblečen,
kakor 1. 1861., in poznalo se mu je, da se s težavo
bori za vsakdanji kruh. Umrl je 1. 1874, ko sem jaz
bil na Dunaju v državnem zboru, v nepovoljnih gmotnih
razmerah. L. 1861. pa je bil živahen in vesel, da smo
vsi radostno pozdravljali njegovo družbo. Njegov „Tri-
glav“, ki smo ga tačas ob vsaki priliki prepevali, pa
bode donel iz krepkih slovenskih grl, dokler „blišče
se Triglava vrhovi".

5. DR. JANEZ BLEIWEIS.

Pravi slovenski prerok! Njegove zasluge za pro-
bujo narodne zavesti med Slovenci se ne morejo ni¬
koli dovolj visoko ceniti. Naj se pomisli, v kateri dobi
je začel izdavati „Novice“. Sam se je moral šele va¬
diti v slovenščini, ustvarjati tako rekoč jezik za poli¬
tične in literarne zahteve. In ko je 1. 1860. nastopila
ustavna doba, da je smel pisati svobodneje, s kako
eneržijo je branil narodne pravice ter neustrašeno mahal
po nasprotnikih z ostrino svojega peresa!

Vsaka sreda je bila imeniten dan, ker smo komaj
pričakali, da smo v roke dobili „Novice“. Segli smo
najprej po dnevnih novostih v „Novičarju“. Tam je v
vsakem listu bila ostra polemika proti lažnjivim dopi-

93

somv„Presse“
in „Triester
Zeitung". Do¬
pisnik je bil,
kakor se je
vobče vedelo,
urednik urad¬
ne „Laib.Ztg.“,
neki dr. Isleib.

Njega se je
lotil oče Blei-
vveis v vsakem
listu in ga ne¬
usmiljeno raz-
česal, da ni
dobre dlakena
njem ostalo.

Potem je bil
na vrsti neki
trgovec Hei-
mann, ki je v
mestnem za-
stopu najhuje
rogovilil proti
Slovencem. Heimann je nekaj let pozneje moral napo¬
vedati konkurs in izginil je iz Ljubljane. In ko je po¬
leti Dežman se razkrinkal, letele so na njega take strele
„Novičarja“, da bi se Dežman, ako bi imel še količkaj
čuta za čast, moral skrivati pred vsemi poštenimi
ljudmi.

Ko bi B)eiweis druzega ne bil spisal, kakor vse
te mnogoštevilne polemike, ki so res v srce zadevale
nasprotnika, bi se mu moralo odkazati prvo mesto med
probuditelji naroda.

94

Levstik se je sicer enkrat, ko smo skupaj sedeli
v Permetovi gostilni v Špitalskih ulicah, izrazil: „Očka?“
(tako smo med seboj zvali Bleivveisa). „On je imel
lahko delo. Drugi so mu postavili voz pred hišo, drugi
napregli konje, drugi posadili ga na voz in mu bič
dali v roke. Njemu druzega ni bilo treba, ko reči:
Hi hi! pa še tega dostikrat ni rekel".

Levstikova razsodba je bila popolnoma krivična
in izvirala največ iz osebnega nasprotstva, o čemer
bom še pozneje govoril.

Tačas 1. 1861. pa je dr. Bleiweis užival splošno
neomejeno zaupanje in ni imel niti enega nasprotnika
med Slovenci. Vsi smo ga gledali z največjim spošto¬
vanjem in vsak se je čutil srečnega in počaščenega,
ako je mogel ž njim govoriti.

Jaz sem sicer iz Kranja bil poslal „Novicam“ par
dopisov in končno tudi tiste dopise za prošnjo do
Šmerlinga, pa osebno mu nisem bil predstavljen, do¬
kler se ni njegov sin, dr. Karol vrnil z Dunaja. Zahajal
je tudi v kavarno „Gnezda“, kjer sva se seznanila. On
me je nekega dne predstavil svojemu očetu.

Stanoval je v lastni, še sedaj Bleiweisovi hiši
„pred škofijo" v II. nadstropju. Ko sva šla po stop¬
nicah, sem v pričakovanju velikega momenta, ko bom
stal pred našim prerokom, premišljeval, kako bi se
obnašal dovolj dostojno. Nekako plaho sem vstopil v
njegovo pisarniško in uredniško sobo v zadnjem delu
hiše z oknom na strehe sosednjih poslopij. Dr. Bleiweis
je sedel pri pisalni mizi, obloženi s knjigami in roko¬
pisi. Vzdigne se in pred menoj stoji mož srednje ve¬
likosti, raven kot vojak z malo nazaj pripognjeno glavo,
kakor jo nosijo ljudje, ki so si v svesti svoje veljave.
Nad srednje visokim čelom kratko ostriženi rjavi lasje,
oči sive, mirno v obiskovavca se upirajoče, nos tanek,

95

podolgast; obrito lice rumenkastordeče, ovalno, se je zelo
zoževalo proti podbradku, ustnice so bile stisnjene, —
takšen je stal prerok pred menoj. Obgovoril me je pri¬
jazno, zakaj da sem zapustil Kranj, kako dolgo da
mislim ostati v Ljubljani in kje se potem naseliti.

„Le vrnite se na Štajersko", dejal mi je, „tam je
treba še ledino orati" itd.

Zasukal se je govor na Prešernov grob v Kranju
in na Prešerna samega.

„Ali ste že videli njegov rokopis?" me vpraša.

Povem, da mi je trgovec Kilar v Kranju dal neko
knjižico, v kateri so bile zapisane različne pesmi, Vod¬
nikove in druge. To knjigo pa je njemu bil izročil v
spomin sam Prešeren.

„Pokažite mi jo o priliki". To sem storil in Blei-
weis je menil, da je pisava res Prešernova. Izročil sem
pozneje to knjižico licealni knjižnici, kjer se še zdaj
hrani.

„ Glejte, to je Prešernov rokopis!" in Bleiweis je
iz enega predalov vzel list, original Prešernove Zdra¬
vice". Videlo se je na tem listu, kako je pesnik po¬
pravljal tekst. Nekatera vrsta je po dvakrat bila pre¬
črtana in nad vrsto drug tekst spisan in tako je bilo v
vsaki kitici. Iz tega se vidi, da je Prešeren prav pedantsko
in vestno pilil svoje proizvode, preden jih je izročil
javnosti. List se morda še nahaja v Bleivveisovi za¬
puščini in bi bil vreden, da se litografsko natisne. Pri
krasni ilustrovani izdaji Prešernovih poezij iz 1. 1900. sem
zelo pogrešal, da ni pridejan nobeden njegov avtograf,
tako da Prešernovi častivci še ne poznajo njegovega
rokopisa.

Odslej sem starega gospoda večkrat videl, ker
smo v poletnem času Karol, jaz in advokatski konci-
pient dr. Žerjav, lastnik hiše pri šempeterskem mostu, z

96

njegovim vozom se vozili do Save kopat se. Ob eni
teh prilik svaril nas je stari gospod, da se naj varu¬
jemo pri kopanju v Savi, da se nam ne zgodi, kakor
Čopu. S Karolom sem tudi zahajal v hišo Jožefa Blei-
weisa, brata Janezovega, v kateri je zdaj Souvanova
trgovina. Tu smo se nekdaj dogovorili mladi ljudje, da
čemo predstavljati kako slovensko igrico. Zdaj sem bil
spet v svojem elementu in pridno pomagal pri aran-
žiranju predstave. Ne spominjam se, kakšno igro smo
izbrali, pa mislim, da eno od Bleiweisa preloženih.
Sicer pa je izbera bila takrat prav lahka, ker je dra¬
matična literatura še bila v najnežnejših povojih. Pred¬
stava se je vršila v dvorani stanovanja Jožefa Blei-
weisa pred izbranim povabljenim občinstvom v splošno
zadovoljnost.

Medtem je politično in narodno gibanje od dne do
dne bolj naraščalo in „Novice“ so že komaj prostora
imele za množeče se dopise iz vseh krajev Slovenije,
tačas in še danes samo idealne.

V Ljubljani smo se posebno zanimali za volitev
novega župana, ker so se nedavno bile izvršile nove
volitve za mestni zastop, pri katerih je vendar toliko
zavednih Slovencev prišlo v zastop, da je bilo upati
na slovenskega župana. In res je pri volitvi dne 27. apr.
bil izvoljen kandidat dr. Bleiweisa.

6. ŽUPAN AMBROŽ.

Ambrož je bil v državni službi, vladni komisar
na Notranjskem, kjer je bil prav priljubljen, kar se je
pokazalo pri volitvah v deželni zbor. Izbran je bil za
poslanca v deželni zbor, od deželnega zbora pa v
državni zbor. Oklenil se je Bleiweisa in tudi v mestni

97

zastop ljubljanski bil izvoljen, dne 27. aprila pa z ve¬
čino glasov za župana. Zavladalo je v narodnih kro¬
gih veliko veselje, ki je bilo tem bolj opravičeno, ker
je Ambrož v državnem zboru se držal Tomana in
zavrnil v enem svojih govorov Dežmana. Zato smo
nestrpno čakali, da pride cesarjevo potrjenje, a morali
smo skoro dva mesca čakati. Menda so nasprotniki
izkušali potrditev zabraniti; a dasi bi Schmerling jim
gotovo rad bil ugodil, ko bi bil za to mogel najti kako
postavno oviro, moral je vendar, ker pač pri vsem
iskanju se nič ni našlo nepostavnega, predložiti cesarju
izvolitev Ambroža v potrjenje, ki se je mesca maja
izvršilo.

Ko je ta vesela vest došla v Ljubljano, smo precej
sklenili, da novemu županu v čast priredimo baklado.
Dne 1. junija se je pomikala dolga vrsta baklonoscev
iz meščanskih krogov z godbo na čelu iz Zvezde in po
Dunajski cesti do Medijatove hiše, v kateri je Ambrož
stanoval. Prikazal se je pri oknu in se zahvaljeval.
Izrekel je s početka par nemških fraz, pa kriki: »Slo¬
vensko! Slovensko!" so ga poučili, da so njegovi ča-
stivci po ogromni večini narodnjaki. Govoril je nadalje
slovensko in pritrjevali so mu neprenehani živioklici.

Celo to demonstracijo sem obširno popisal v
„Ost und West“-u, da dokažem svetu slovenski značaj
Ljubljane.

Ambrož je županoval do 1. 1864,. v katerem letu
ga je, žal, zadela kap in umrl je na veliko žalost Slo¬
vencev, ki so v njem izgubili zanesljivega narodnjaka
in dobrega administratorja mestne občine. Na mrtvaški
oder je bil položen na rotovžu in veličasten pogreb je
pokazal, kako priljubljen je bil v vseh krogih. Njegova
edina hčerka Emilija se je omožila z nekim koroškim
grofom Eggerjem ter po njegovi smrti dolgo let živela

7

98

v Gorici v lastni vili „Palazzino Giuditta", dokler ni
prodala te vile leta 1899. mojemu bratu in zapustila
Gorico.

Ko se tako spominjam različnih ljudi, s katerim:
sem se srečaval v svoji mladosti, čutim pač resnico
izreka: „Naj nikdo ne hvali dneva pred večerom". Videl
sem jih mlade može, čile, podvzetne, goječe najlepše
nade, pa ene je pobrala neizprosna smrt sredi dela,
drugi so prerili do starejših dni, a usoda jim ni bila
mila in smrt jim je bila zaželjena rešiteljica iz vseh teh
zemeljskih nadlog.

7. LUKA SVETEC.

L. 1861. se je razglasila ustava tudi za Ogrsko
in Hrvatsko in ker so Ogri in Hrvati zahtevali, da se
odstranijo importirani avstrijski uradniki in nastavijo
domači, vračalo se je več naših, ki so tam imeli službe.
Poleti so prišli v Ljubljano Luka Svet ec, Vojska
in Keržič,  s katerimi sem se kmalu seznanil.

Posebno s Svetcem  sva se večkrat izprehajala
pod Tivolijem in nazvati ga smem svojega Mentorja,
zlasti kar se tiče slovenščine, v kateri je on bil gra¬
matično izučen, jaz pa preprost samouk. Moral sem si
kupiti Kopitarjevo slovnico in po izprehodih me je
Svetec opozarjal na pogreške v moji slovenski go¬
vorici.

Vzlic svoji jezikovni pomanjkljivosti sem imel vi¬
sokoletečo idejo, spisati izvirno slovensko dramo. Načrt
sem že v Kranju nosil v glavi, v Ljubljani sem pa
začel pisati in sicer kar v jambih. Prolog in nekaj
prizorov prvega dejanja sem že imel spisanih. Da po-
zvem Svetčevo mnenje, napeljem govor na dramatiko

99

in kako bi bilo
treba izvirnih
dram , da bi
se potem lah¬
ko pričele slo¬
venske pred¬
stav- v gleda¬
lišču.

„.Drama“?—
odgovoril je
Svetec, začu-
divšs se mojim
besedam —

»Drama? Veš
kaj, drama je
poslednja, naj¬
višja stopnja
vsake litera¬
ture in mi Slo¬
venci, ki smo
še na prvi naj-
nežnejši stop¬
nji, ki imamo
pravzaprav le

enega pesnika, ki se sme pesnikom prištevati, namreč
Prešerna, mi naj bi mislili na dramo? To bi se reklo
hišo začeti pri strehi zidati. Na tisoče je drugih potreb,
literarnih in gmotnih, preden moremo misliti na dramo."

Po tej njegovi razsodbi sem še tisti večer, ko
sem se vrnil v svoje stanovanje, sežgal rokopis, pa .s
tem nobene škode nisem storil slovenskemu slovstvu.

S Svetcem  pa sva si postala prava pobratima
za celo življenje in pozneje sva marsikatero leto složno
skupaj delovala v kranjskem deželnem zboru in v od-

LUKA SVETEC.

7 *

100

boru Ciril-Metodove družbe. Svoje zvesto prijateljstvo
mi je o vsaki priliki pokazal, posebno še 1. 1877., ko
je šlo za volitev deželnega odbora in se je odločno
za mene potegoval proti Klunu ter si s tem nakopal
za vselej jezo njegovo. V Litiji sem ga večkrat obiskal
in v družbi njegovi in njegove soproge, vrlo rodoljubne
gospe, preživel kratke ure oddiha.

O skupnem delovanju s Svetcem  poročam v
dotičnih oddelkih.

8. DR. JERNEJ ZUPANC.

Na nekem izprehodu pod Tivolijem sva s Svetcem
srečala mladega moža. S Svetcem sta se prijateljsko
pozdravila. Bil je dr. J. Zupanc, pozneje mnogo let notar
v Ljubljani, eden tistih Slovencev stare korenine, ki je
ljubil svoj narod ne samo v besedah, ampak tudi v de¬
janjih, podpirajoč vsako narodno podjetje, ne meneč se za
kake strankarske namene. V politične boje se ni vtikal
in se nikamor ni dal voliti, dasi so mu večkrat ponu¬
jali razne kandidature. Bil je jako omikan in v mla¬
dosti je prehodil dosti sveta, celo v Ameriki je bil.

Ko smo se takrat srečali v gozdu, držal je v roki
knjigo, v kateri je nam nasproti stopajoč čital.

„Kaj pa bereš ?“ vpraša ga Svetec.

„Kaj? Našega Prešerna. Ta zlata knjiga me je
spremljala in me še spremlja na vseh mojih potih“. In
nadaljeval je z največjo navdušenostjo:

„Poznam nemško, francosko in angleško litera¬
turo, pa nad Prešerna ga ni pesnika. Kaj pa vi ?“ — obrnil
se je do mene — „Bili ste v Kranju. Ali ste večkrat ob¬
iskali Prešernov grob in katera njegovih pesmi vam
najbolj ugaja?"

101

Priznati mo¬

ram, da me je
mal' > sram
bilo. ko sem
vidci tako is¬
kreč-. navdu¬
šenost, jaz pa
sen dotlej več
slišal o Pre¬
šernu, ko sam
ga čital. Imel
sem sicer že
prvo, tačas
edino, od Pre¬
šerna samega
urejeno izdajo
njegovih po¬
ezij, pa šele
odslej sem jih
pridno čital in
začel sem ce¬
niti njihovo
nedosežno po¬
etično vred¬
nost. Z Zupancem sva zmerom ostala v prijateljskih
odnošajih, tudi v dobi, ko smo v „SI. Narodu" hodili
po drugih potih, kakor „Novice“, in pogosto polemizi¬
rali z očetom Bleiweisom, kateremu je bil dr. Zupanc
najzvestejši privrženec. Umrl je v visoki starosti v
Ljubljani 1. 1899.

Redkeje sem bil skupaj z Vojsko,  ki je sčasoma
postal svetnik okrožnega sodišča v Rudolfovem, in s
K e rži če m, ki je bil pozneje sodnik v Senožečah.
Le to lahko potrdim, da sta oba zvesta ostala svojemu

DR. JERNEJ ZUPANC.

102

narodu tudi ob času, ko je pod pritiskom nasprotn :i
vlad od Šmerlinga do Auersperg-Lasserja padal list
za listom iz vrst slovenskih uradnikov, prestopivših za¬
radi kariere v nasprotni tabor. Danes še član ali celo
predsednik „Slovenije“ na Dunaju, jutri avskultant aii
adjunkt in že hiti volit z nasprotniki!

Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trd .
da je taka iz kruhoborstva izvirajoča brezznačajnos
neka posebnost Slovencev. Nikakor ne. Splošna
vsem narodom, najsi bode germanski, slovanski ali
romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih zna¬
čajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki
jo Nietsche imenuje „Herdentier“. Končno pa ravno tl
četudi maloštevilni značajni borivci za narodne ideale
navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo
za seboj k zmagovitemu boju. Nietsche s svojim
„sverh-če!ovekom“ — tako prestavljajo Rusi „Uber-
mensch“ — seveda predaleč sega, ker mu dovoljuje
vsako nasilje, celo zločinstvo nad „Herdentierom“, pa
jedro njegove misli je resnično, da se masa mora po¬
koriti in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem
z duhom in značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže
vsa Človeška zgodovina. Duh naroda se tako rekoč
koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi,
včasi pa tudi v pogubo.

Tolstoj izkuša v svojem imenitnem romanu „Vojna
in nrir“ dokazati, da je le prosta narodova masa
Rusijo rešila in premagala dotlej nezmaganega trinoga
Napoleona ter smeši glavnega komandanta Kutuzova;
pa ko bi ta spretni in vzlic svoji starosti energični vojsko¬
vodja ne bil stal na čelu ruske vojske, bi bil Napoleon
brez posebnih ovir in brez grozno krvave bitke pri
Borodinu se polastil Moskve. Slab vojskovodja pro¬
pade z najboljšo vojsko; spominjajmo se Gyulaya pri

103

Magenti, Benedeka pri Kraljevem Gradcu itd. Človeštvo
je rodilo že mnogo takih „sverh-čelovekov“, ki so vpli¬
val na zgodovino njegovo. V novejši dobi sta bila naj-
imcnitejša Napoleon in Bismark. Tudi Rusija ima za¬
hvaliti svojo sedanjo mogočnost dvema takima „sverh-
čeiovekoma". To sta bila carja Ivan Grozni in Peter
Veliki.  Oba sta bila v dosegi svojih smotrov tako
brezobzirna, da sta žrtvovala svoja sinova, ker sta se
bala, da bi kot naslednika na prestolu ne delala po
njunih načelih in s tem oškodovala Rusijo.

9. ŠE NEKAJ DOGODKOV.

Najimenitnejši dogodek za štajerske Slovence je bila
v tej dobi ustanovitev mariborske čitalnice,  ki se
je 14. julija otvorila. Mi mlajši v Ljubljani smo hudo
kritikovali naše starejše gospode, da v Ljubljani, kjer je
toliko narodnih moči, še ni bilo čitalnice, maloštevilni
mariborski narodnjaki pa so jo ustanovili. To je res
zbudilo Ljubljančane, da so se lotili dela, sestavili pra¬
vila in v septembru začeli podpise za pristop nabirati.
Dotične vabilne pole, katerih eno sem tudi jaz prejel
in jo še hranim, so imele slovenski in nemški (!) tekst.
Tako malo so se še zanašali na narodno zavest. Ljub¬
ljanska čitalnica pa se je šele 24. novembra slovesno
otvorila, ko mene ni bilo več tam.

Dr. Tomanu  smo poslali na Dunaj zaupnico,
Dežmanu nezaupnico. Nožar Hofmann pa je v oknu
imel sabljo z napisom: „Udri ga, nemškutarja!"

Ko se je dr. Toman  po sklenjenem državnem
zboru vrnil z Dunaja, smo ga v Ljubljani navdušeno
sprejeli in povabil nas je na 15. avgust na Bled, kjer
se bode aranžirala velika narodna slavnost.

104

Ker še ni¬
sem bil videi
divnega Ble¬
da, dasi sem
celo leto bil v
Kranju, sem
tudi jaz bil
med ljubljan¬
skimi udelež-
niki, ki smo se
bili odpeljali
na vozovih,
ker takrat še
ni bilo gorenj¬
ske železnice.
Privrelo je od
vseh strani
mnogo ljud¬
stva. Pri skup¬
nem obedu je
dr. Toman v

IVAN ŽELEZNIKAR. fulminantnem

govoru kazal
na sorodstvo

Slovencev in Hrvatov, katerim je bil ravno tačas škof
Strossmayer ustanovil jugoslovansko akademijo, in nas
pozval, da tudi mi Slovenci donesemo svoj čeprav
skromni prispevek. Sam je položil, zdi se mi, petdesetak
na krožnik, jurist Železnikar  pa je s polo, na ka¬
tero smo se podpisovali, in s krožnikom hodil od mize
do mize.

Ivana Železnikarja  sem bil že poprej večkrat
videl v kavarni „Gnezda“. Bil je lep fant s črnimi
lasmi in črnimi, blestečimi očmi. Vprašal sem po njem


105

Jentla, ki je ž njim občeval, in pravil mi je, da je Ž.
jurist na Dunaju in da ga on in nekateri drugi podpi¬
rajo, ker od svojih, ki so revni kmetje na Gorenjskem,
nima nobene podpore. Toda Jentl mi je že takrat dejal,
da se boji, da Železnikar ne bo dovršil svojih študij,
ker rajši pohaja in se razveseljuje, kakor da bi se učil.
In jentlovo domnevanje se je uresničilo. Železnikar je
opustil nadaljnje študije, tudi menda zaradi tega, ker
so ga ljubljanski prijatelji prepičlo podpirali, in postal
s početka agent za „Slavijo“, potem je bil malo časa
pod Tomšičem sodelavec pri „S1. Narodu" v Mariboru.
A ker ga po Tomšičevi smrti nismo postavili za ured¬
nika, pristopil je k banki „Sloveniji“ in po njenem padcu
vstopil v notarsko pisarno F. Rateja v Slov. Bistrici.
Odtod sem ga jaz, že oženjenega z neko Bistričanko,
po Jurčičevi smrti spravil v Ljubljano k „S1. Narodu",
katerega urednik je bil do smrti svoje.

Pa tačas v Bledu je še bil nadepoln jurist in pri
nabiranju vede! vsacemu prigovarjati, da je kolikor
mogoče žrtvoval. Tudi jaz kot reven sekundarij sem
položil svoj obolus na krožnik in ne bi zdaj več vedel,
koliko, ko ne bi v „Novicah“ od 1. 1861., ki so na¬
tisnile vse darovatelje, našel svojega imena in zraven
— 10 gld. To je gotovo bilo celo premoženje, s ka¬
terim sem pri svoji mesečni remuneraciji 35 gld. še
razpolagal sredi meseca. Pa kdo se je zmenil za take
denarne malenkosti, ko smo v svoji neizmerni navdu¬
šenosti takoj bili pripravljeni hiteti celo v krvavi boj
za svoj narod!

Nabrala se je lepa svota tisoč gld., ki so se po¬
slali v Zagreb. Škof Strossmayer pa je pozneje daroval
500 gld. za ljubljansko čitalnico.

Še drugo misel je sprožil dr. Toman  tisti dan,
naj bi se namreč vsako leto vršil tak shod in na njem se

106

ovenčal z lovorom pesnik, ki je v preteklem letu zložil
najlepšo pesem. Tudi temu smo pritrdili in dr. Toman
nam je takoj predstavil pesnika za to leto. Ta poeta
laureatus je bil filozof Ivan Zupan, brat velezaslužnega
Tome, pozneje profesor na Hrvatskem. Zložil je bil
nekaj liričnih pesmi, toda upi, ki smo jih nanj stavili,
se niso uresničili.

To je bila poslednja slavnost, katere sem se 1. 1861.
na Kranjskem udeležil. V Ljubljani ostati mi ni kazalo,
tudi nisem nikoli na to mislil. Svoje medicinske in
kirurške vednosti sem zadosti popolnil v bolnici, tako
je vsaj bilo moje mnenje, in čas je bil, da si poiščem
samostojno zdravniško mesto. In takih je bilo več.
Odločil sem se končno za Slovensko Bistrico,
kjer ravno tačas ni bilo zdravnika. Tamošnji lekarnar
se je obrnil v Ljubljano do znancev, ali ni tam kak
mlad doktor, in risal dohodke v najbolj rožnatem svitu.
Pozvedel sem o tem povpraševanju in ker mi je
Slovenska Bistrica že bila znana, ker mi je kraj na južni
strani Pohorja jako dopadal in sem v mestecu celo
imel nekaj sorodnikov, sem brez nadaljnjega premišlje¬
vanja si izbral to mesto za svoje prihodnje bivališče.

Dne 31. oktobra sem izstopil iz ljubljanske bol¬
nice in drugi dan se odpeljal v Šoštanj, da se tam
oddahnem v ljubem očetovem domu. Kmalu pa sem spet
moral iti na delo in 1. decembra 1861. 1. zvečer sem
se pripeljal v Slovensko Bistrico. Da bom tam ostal
celih osem let, mi še na misel ni prišlo in vendar je
bilo tako. Usoda!

107

II.

NA ŠTAJERSKEM. LETO 1862.

1. POHORJE S SLOVENSKO BISTRICO.

,,Granitno mizo“ imenuje prof. Cilenšek* Pohorje,
na katerega južnem vznožju stoji mestece Slovenska
Bistrica ob bistriškem potoku. Pohorje je edina gra¬
nitna pragora v južnih Apneniških Alpah in ima vse
črednosti takih pragor. Voda je ne izpira, kakor apnene
Dolomite, ampak le počasi preperevajo zgornje plasti
m se izpreminjajo v debelo plast prav rodovitne zemlje.
Pohorje je torej od vznožja do vrha zeleno in obraš-
čeno in se na njem ne vidijo skoraj nobene prazne
skalnate stene, le na zelo strmi severni strani stopa tu-
intam granitna podloga na dan.

Vzdiguje se le do 1542 m. (Velika Kapa); vsi
drugi vrhovi so nižji in je sploh površje valovito z
zarezami, ki so si jih izdolbli potoki in potočiči, ka¬
terih je, kakor sploh studencev z najčistejšo studenč¬
nico, vse polno po Pohorju.

V višinah 250 do 450 m. so proti jugu in vzhodu
zasajeni vinogradi, kateri rode vino s posebno finim
buketom, prav enaka renskim, ki tudi rastejo na gra¬
nitnih tleh. Vmes so travniki, njive in gozdi, ki so po
nekaterih krajih še pravi pragozdi.

Za moderne turiste, ki hočejo plaziti le po ne¬
varnih potih, čim strmejših, tem bolj slavljenih, Pohorje
ne bo slovelo. Kdor pa ljubi milo naravo, kdor se
hoče šetati po zelenem mahovju, mehkem ko preproga,
pod vrhovi starodavnih smrek in borov, temu bo Po¬
horje priljubljena gora. Užival bo tudi tuintam na višjih

*

Ljublj. Zvon" 1. 1893.

SLOVENSKA BISTRICA, GLAVNI TRG.

109

krajih krasne razglede, najlepše z Velike Kape, od ka¬
tere se vidi celo Gradec, kakor tudi od sv. Arha. V
novejšem času je podravska planinska podružnica že
zaznamenjala razna pota preko Pohorja in tudi pla¬
ninske koče se bodo postavile.

Prebivavstvo Pohorja je čisto slovensko in menda
prvotno. Tu so večjidel še stare, nerazkosane kme¬
tije, pravi kmetski domovi s priimki, ki spominjajo še
aa prav stare, predkrščanske čase, n. pr. Ajdi, Šatori,
vlomi, Kurenti, Ramoti, Zlodeji, Peruši itd. Pa tudi tu
ve ime sedanjega lastnika skoraj pri nobeni hiši ne
ujema s priimkom, kar kaže, da so posestva prehajala
•d rodbin prvih lastnikov v druge roke. Na kmetih tako
prehajanje na nove lastnike vendar ni tako pogostno in
navadno, kakor v mestih in trgih, in se nahajajo še
kmetije, katere so po več sto let ostale v eni in isti
rodbini.

Kdor pa po naših mestih in trgih povprašuje po
starih rodbinah, se bo čudil naglim izpremembam pri
hišnih posestnikih. Na drugi rod že malo hiš prehaja.
Take hiše pa, ki so še v 3. ali 4. rodu last ene in iste
rodbine, so bele vrane. Prvotne mestne in trške rod¬
bine ali izumrjejo ali gmotno tako oslabe, da morajo
pustiti svoje domovje. Na njihovo mesto stopijo na¬
vadno rodbine s kmetov in to bi za nas Slovence bilo
dobro, ko bi ti novi naseljenci ohranili svojo prvotno
narodnost. Toda večina se pogubi in postane indife¬
rentna ali celo protivna v narodnem oziru.

Ta proces sem povsod zapazil, kjer sem bival,
posebno pa v Slovenski Bistrici, kjer so v poslednjih
tridesetih letih od 1870 do 1900 razun 5 ali 6 hiš vse
druge menjale svoje lastnike.

Ob južnovzhodnem vznožju Pohorja stoji to me¬
stece skoraj uro hoda od železniške postaje istega

110

imena. In ta oddaljenost je bila usodna za mesto, ker
je bilo izključeno iz železniškega prometa in se nit:
industrija, niti trgovina v njem ni mogla razvijati. Pra¬
vijo, da so se tačas, ko so inženirji merili progo iz
Gradca do Celja, bistriški magnati, trgovci s poštarjem,
na vse kriplje branili železnice in inženirji so potem
res namesto da bi šli črez Slovensko Bistrico in Ko¬
njice, progo potegnili po nezdravem močvirnatem svetu
preko Pragarskega. Verjetneje pa je, da progo črez
Pragarsko in Poličane niso zakrivili Bistričani, ampak
da je nadvojvoda Ivan jo želel z ozirom na Slatino,
da bi to zdravišče bilo bliže železnice.

Slovenska Bistrica torej v zadnjih desetletjih ni
samo nič napredovala, ampak celo skrčilo se je število
prebivavcev, ki je 1. 1890. znašalo 1306 duš, a 1. 1900.
le 1114. Število hiš pa se je v tej dobi od 140 na
143 zvišalo. Od teh prebivavcev se je vpisalo 600 s
slovenskim, ostali z nemškim občevalnim jezikom. V
to malo mestece me je zanesla usoda, ali pravzaprav
lastna volja, v kolikor sme človek govoriti o lastni
volji. Iz živahnega gibanja v središču Slovenije, kjer
sem vsak dan občeval z enako mislečimi prijatelji in
znanci, v samoten kraj, kjer nisem našel izprva ne ene
žive duše, ki bi z menoj simpatizirala!

Ne bom tu opisaval tačasnega malomestnega živ¬
ljenja, saj si je povsod bilo enako. Obrtniki in trgovci
so radi veliko zasluževali, ne da bi se preveč napenjali
pri delu. Za javne zadeve, najsi bo v političnem ali
narodnem oziru, se velika večina (pravi „Herdentier“)
ni brigala. V krčme dopoldne na „Gabelfruhstuck“,
zvečer na večerjo, po kosilu v kavarne na črno kavo
in karte so vsi radi hodili. Časnike prebirati ni jim
bilo mar. Največja zabava je bila, ako se je prigodil

111

kak -kandalček, o katerem se je potem govoričilo, do¬
kler ga ni kak novi škandalček izpodrinil.

Uradnikov še ni bilo toliko, ko dandanes, zraven
teh se en odvetnik in en notar. Za zdravje sva skrbela
jaz in en kirurg, lahkoživec, s katerim sem ves čas
dobro izhajal, ker niti on, niti jaz se nisva pulila za
bolnike. Krčem je bilo dosti, kavarna samo ena.

Na čelu politične in justične uprave, ki je tačas
še bila zedinjena, je stal okrajni predstojnik (Bezirks-
vorsteher) Kokoschinegg, rodom iz Vitanja, ki je znal
dobro slovenski, a terjatev, da bi se tudi slovensko
uradovalo, se mu je zdela preneumna.

Mestni župan je bil mali trgovec Kowatschitsch,
ki so si ga menda zato izbrali, ker je imel dovolj časa
za postranski posel županstva. Njegova rodbina je že
tudi izumrla in hiša je v drugih rokah.

Stanovanje sem imel že najeto v županovi hiši,
odkoder sem se nekaj let pozneje preselil k lekarnarju.

2. MOJ PRVI NASTOP.

Moja prva pot je bila k okrajnemu predstojniku,
da se mu predstavim in se dogovorim ž njim zavoljo
službe okrajnega zdravnika, ki je po odhodu mojega
prednika bila izpraznjena.

Po prvem pozdravu, ker je menda že iz Ljubljane
bil pozvedel, da sem tam občeval le v narodnih krogih,
izusti:

„Sie kommen aus Tomanien. Hier in Steiermark
will das Volk nichts wissen von solchen Uberspannt-
heitenb

Te besede me niso osupnile, a spuščati se takoj
zdaj že v kontroverzo, nisem še imel dovolj poguma,

112

tem manj, ker mi res prav nič ni znano bilo ljudsko
mnenje. Mojo prošnjo, na kateri sem svoje ime slo¬
venski podpisal, dasi je na priloženih diplomih bilo
pisano s sch in gg, je sprejel in menda mesec pozneje
sem bil imenovan za začasnega okrajnega zdravnika z
letno remuneracijo 300 gld.

Tudi župan me je opozarjal, da vlada tu zdaj
mir, katerega naj ne izkušam motiti s kako narodno
agitacijo. Predstavljal sem se potem še v imenitnejših
rodbinah in bil povsod dobro sprejet.

Edini, s katerim sem se mogel o narodnih stvareh
pogovarjati, bil je notar Franc Ratej.  On je ob ve¬
čerih zahajal v isto krčmo, kakor jaz, in sva se že takoj
prve dni seznanila. Bil je v srcu naroden, dasi ni
mogel tako očitno in odločno postopati, kakor jaz, ker so
ga ovirale zamotane družbinske razmere. Postala sva
sčasoma ne samo dobra znanca, ampak dobra prijatelja
in preživel sem marsikatero prijetno uro v družbi nje¬
govi in jako omikane in ljubeznive grofice Th., ki je
ž njim živela.

Ratej  je bil poprej notar v Radovljici, torej znan
z dr. Tomanom, ki je tačas bil tam odvetnik. A za
Tomana ni maral, ker je menda le-ta bil vplival, da je
on moral zapustiti Radovljico. Toman pa je to storil
naprošen od Th-ove žlahte, ki je hotela s tem raztrgati raz¬
mere, ki so se razvile med Ratejem in grofico Otilijo.
R. je bil oženjen, a ločen od svoje žene, kateri je
moral pošiljati mesečne podpore. V drugič se oženiti
mu je torej bilo nemogoče, dokler je živela prva žena.
Zato je pač čudno bilo, da se je na njega navezala
mlada grofica; pa ljubezen je slepa in gluha za de¬
janske razmere. Prihaja pač sčasoma kes, toda pre¬
pozno.

113

Ratej je torej bil prestavljen iz Radovljice v Slo¬
vensko Bistrico, a kar pač nikdo ni pričakoval, grofica
Otilija je neko noč pobegnila iz grada v Radovljici in
se odpeljala v Ljubljano, kjer jo je že pričakoval Ratej.
Odvedel jo je v Maribor, njena žlahta pa ni mogla ni¬
česar storiti, ker je Otilija bila že polnoletna. Par let
je živela v Mariboru, potem se preselila v Zgornjo
Polskavo in končno v Slovensko Bistrico; v tem času
pa je porodila več otrok. Govorila je dobro in rada
slovensko z gorenjskim akcentom in narodno čutila.

Po Rateju in grofici Th. sem se 1. 1862. seznanil
z dr. Ferdinandom Dominkušem  in njegovo gospo,
ki sta imela vinograd v Zgornji Polskavi, malo uro
hoda od Slovenske Bistrice.

Moja praksa se je, kakor pri vseh na novo na¬
seljenih zdravnikih, s tem pričela, da so prihajali vsi
kronični bolniki, ki so že zaman obhodili bili vse bližnje
in tudi daljne zdravnike ter so zdaj od mene pričako¬
vali, da jih rešim navadno že mnogoletnih nadlog,
bolniki z neozdravnimi srčnimi napakami, s kroničnimi
katari pljuč ali želodca in z vsakojakimi drugimi bo¬
leznimi.

Tudi v mestu sem postal hišni zdravnik skoro v
vseh boljših hišah in zdravil z večjo ali manjšo srečo,
pogosto ne z zdravili, temveč po sugestiji, da sem znal
bolniku vdehniti trdno vero v silo zapisanih zdravil,
ki so pa bila pogosto prav nedolžna.

Toda zdravništvo ni zavzemalo prvega mesta v
mojem duhu, še manj da bi me vsega na se vleklo in
odvračalo od drugega stremljenja. Moja glava je še bila
polna narodnih idej, katere sem vsrkal bil v Ljubljani,
in ko sem se le malo bil seznanil z Ratejem, vprašal
sem ga, kako je z narodnostjo v tem kraju.

8

114


3. SLABE NADE.

,,Ce mislite", mi je odgovoril Ratej, „tu agitirati
za slovenstvo, potem takoj rajši šila in kopita poberite,
kajti v celem okraju ne najdete ne enega narodno
mislečega človeka."

„Kaj pa duhovniki ?“

„Župniki so vsi iz stare šole brez vsake narodne
zavesti. Mestni župnik in dekan Druschkovvitsch (tako
se je podpisoval) se le briga za svoje vinograde in za
prodajo „Brandtnerja“ v buteljah. Ravno tako vsi drugi
opravljajo svoje cerkvene dolžnosti, sicer pa se ne me¬
nijo za drugo, kakor za svoja gospodarstva."

„Kaj pa moj stric v Šmartnem ?“ — Bil je tačas
bratranec mojega očeta, Jaka Vošnjak, župnik v Šmart¬
nem na Pohorju.

„Nič ni boljši od drugih."

„In kmetsko ljudstvo?"

„Nevedno in nezavedno. Časnikov slovenskih ni¬
majo, da bi jih čitali in menda še sami ne vedo, ka¬
tere narodnosti da so. Mislijo, da le tisti človek kaj
velja, ki nemško zna, ker slišijo vso gospodo le nemško
govoriti, ker se v šolah le nemščina uči, v kancelijah
le nemško piše. Tudi v moji ni še bilo stranke, ki bi
zahtevala slovenski spis." —

Tako mi je Ratej slikal razmere in hudo mi je
bilo pri srcu. Kaj naj počnem? Ali naj pustim vse v
miru in se pečam le z zdravništvom, pri čemer bi dobro
izhajal in živel mirno filistrsko življenje, kakor toliko
drugih? Ali se naj lotim narodnega dela in kako?

Premišljeval nisem dolgo. Narodna navdušenost'
katere sem se bil v Ljubljani nasrkal, je še živo plam¬
tela v meni. Pridružila se je tej neka častilakomnost,


115

pokazati Ljubljančanom, da se tudi na Štajerskem da
kaj opraviti.

„Torej začnimo!" si mislim. Pa kje? Da se med
mestnim prebivavstvom ne bo dalo kmalu kaj storiti,
sem precej izprevidel. Spoznal sem pa tudi, da ne
mestno, ampak kmetsko prebivavstvo reprezentuje maso
naroda in da iz kmetskega stanu se regenerira prebi¬
vavstvo v mestih in trgih. Temelj in opora vsa¬
kega naroda je kmetsko ljudstvo.  Tu je treba
pričeti, njemu vdehniti narodno zavest in narodni ponos.
Treba je hoditi med prosti narod, podučevati ga, zbujati
iz stoletnega spanja, dokazovati mu, da ima tudi on
pravice v javnem življenju itd. itd.

A tu se mi je godilo, kakor onim ruskim navdu¬
šenim mladeničem, ki so v šestdesetih letih zahajati
začeli med mužike, da bi jih navduševali za ideale, za
katere so oni goreli. To ljudstvo jih ni razumelo, ker
oznanjevavci novih idej niso poznali kmetske duše in
kmetskega mišljenja.

Tudi jaz ga nisem poznal. Vso svojo mladost
sem preživel v trgih in mestih in se nisem niti naj-
manje brigal za kmetsko ljudstvo. Vzgojen sem bil
pravzaprav v tem zmislu, da je kmetsko ljudstvo le za
to na svetu, da preživi vse druge stanove. Otresti sem
se torej moral svojih predsodkov in šele samemu sebi
priznati, da so kmetje ravnopravni in ne kak nižji sloj
človeške družbe.

Pa to še ni bilo dovolj. Nastalo je drugo, ne
manj imenitno vprašanje, kako si pridobiti zaupanje
prostega naroda, kateri je bil in je nekako še zdaj ne-
zaupen proti gospodi in vrhutega težko pristopen novim
idejam.

Da se bolj informiram in si pridobim večji po¬
gum, sem se še tekom decembra odpeljal v Maribor.

8 *

116

In tu sem našel v čitalnici četudi še maloštevilno, pa
energično krdelce navdušenih mladih rodoljubov, ki so
me radostno sprejeli.

4. MARIBORSKA ČITALNICA IN MARIBORSKI

RODOLJUBI.

Mariborska slovenska čitalnica se je tisto leto
(1861) spomladi bila ustanovila po prizadevanju in ;
pomočjo vrlih čeških rodoljubov Chocholovška
in Jedličke,  ki sta bila oba inženirja pri južni že¬
leznici. Pristopila je duhovna in posvetna inteligencija
ter so bili v odboru dr. Prelog, dr. Janko  Sernec,
profesor Šuman, dr. Pavlič  in če se ne motim,
dr. Dominkuš in Kosar.

Najenergičnejši med vsemi se mi je zdel dr. Janko
Sernec. On in dr. Pavlič  sta bila koncipienta v
dr. Dominkuševi pisarni. Dr. Sernec ni samo kot izvrsten
jurist slovel, ampak tudi kot globok mislitelj, ki je vsako
stvar dobro premišljeval in prerešetaval na vse strani,
preden je prišel do sklepa. Potem pa je tudi zvrševal,
kar je bil spoznal za dobro, brez obzira, ali se s tem
komu'prikupi ali ne.

Sernci so doma iz Slovenske Bistrice, kjer je
oče imel mlin in posestvo. Oče Sernec je bil meščan
stare korenine, marljiv v svojem obrtu, trezen in obče
spoštovan. V krčme in kavarno ni zahajal, in si je po
varčnosti toliko opomogel, da je dva sina, Janka in
Josipa, dal študirat, hčer pa vzgojit za učiteljico. Kadar
sem očeta Sernca srečal, sem se rad ž njim pogo¬
varjal, seveda nemško. Edini njegov luksus je bila
pipa tobaka. Sinova sta, kakor jaz, bila nemško vzgo¬
jena in šele v višjih šolah se navzela narodnega duha.

117

Tudi hči je bila
narodna in
nam leta 1868.
pomagala pri
diletantskih
predstavah v
čitalnici. Po
Sernčevi smrti
so dediči pro¬
dali mlin, ker
se nobeden
sinov ni pečal
z mlinarskim
obrtom,in zdaj
je v tej hiši
mala tovarha
za izdelovanje
vate.

Eneržija, ali
celo brezob¬
zirna eneržija
je, in to mo¬
ram žal pri¬
znati, le redka

prikazen pri Slovencih. Vsi smo bolj mehkega značaja
in se le prelahko dajemo odvračati od svojih še take
dobro utemeljenih sklepov. Zato so
imponirali ljudje z odločno voljo in
prvo mesto postaviti Andreja Einspielerja,
terim sem se pa šele 1865. leta osebno seznanil. Na
bodo zraven Einspielerja in Sernca še omenjen
dr. Bleiweis, Jurčič, Rapoc, dr. Zarnik, Bo¬
židar Raič,  kot prototipa mehkih značajev pa
dr. D o m i n k u š in dr. Razlag.

DR. JANKO SERNEC.

meni zmerom
tu moram na
s ka-

118

Čitalnica je
imela svoje
skromne pro¬
store, sobo s
predsobo nad
Šramelovo
krčmo zadi za
mestno hišo.
Tam so se
vsak večer zbi¬
rali zvesti či-
talničarji in se
posvetovali,
kako delovati
v prid naroda.
Sklenilo se je
prirejati večje
veselice ter k
njim vabiti
kmete iz oko-

JOSIP ŠUMAN. lice - Prva ve ~

lika beseda se
je določila na

mesec avgust 1862. leta kot obletnica čitalnice.

Med posvetnimi profesorji mariborske gimnazije
sta bila edina Šuman in Majcihger  Slovenca, oba
goreča za svoj narod, oba bolj mirnega, resnega zna¬
čaja. Šuman je sodeloval tudi pri čitalniških diletantskih
igrah. Rad se spominjam nekega tacega večera, ko sta
Šuman in njegova sedanja soproga predstavljala znano
igrico: „Domači prepir«. Potem smo še dolgo v noč
skupaj ostali, si tožili svoje težave pri narodnem delu
in med seboj se bodrili; kajti poguma nismo izgubili
nikoli.

119

Ze poprvem
obisku sem se
iz Maribora
vračal okrep¬
čan na duhu
in snoval na¬
črte za na¬
daljnje posto¬
panje.

Začetkom
januarja 1862.
leta sem dobil
pismo od
Davorina
T rstenj aka,
tačas župnika
v Šent Jurju,
meni osebno
še neznanega,
ki pa je že ve¬
del, da sem
narodnega mi¬
šljenja.

MAJC^GER.

„Visokočislani rodoljub!" — tako je pisal in
lahko se misli, kako ponosen sem bil na ta naslov. —
„V nedeljo 12. prosenca bodemo dr. Bleiweisu poklo¬
nili srebrno majoliko. Veselilo bi me zelo, da bi Vi,
dragi prijatelj, tudi šli v Ljubljano". Nadalje mi na¬
znanja uro odhoda in da bode dr. Ipavic tudi šel ter
končuje: ..Pozdravljam Vas bratinski in ostajam Vaš
srčni prijatelj Terstenjak".

To je bilo prvo njegovo pismo do mene. Potem
sva si skozi dolgo dobo tridesetih let včasi redko, včasi
bolj pogosto dopisovala in bil mi je ves čas do svoje

120

smrti zvest, odkrit, iskren prijatelj, o čemer bodem še
imel večkrat priliko govoriti.

V Ljubljano se nisem tačas peljal, ker sem bil
tako šele pred kratkim jo zapustil in tudi zaradi stroškov
ne, ker sem imel prav pičle dohodke.

Kmalu potem sem se prvikrat vtikal v volitveno
agitacijo. Neki posestnik Wolf pri sv. Petru v Savinjski
dolini, ki so ga kmetje 1. 1861. izvolili v deželni zbor
štajerski, se je mesca marca 1862 odpovedal poslan¬
stvu, in treba je bilo misliti na narodnega kandidata,
s katerim bi se dalo zmagati.

Odpeljal sem se tedaj v Celje, kjer so tudi že
bili ustanovili čitalnico, da se seznanim s tamošnjimi
rodoljubi, v prvi vrsti z dr. Štefanom Kočevarjem
starosto štajerskih Slovencev.

5. dr. Štefan kočevar.

Ne morem ga dostojneje in resničneje popisati,
kakor sem to storil v „Ljublj. Zvonu“ 1. 1884. po nje¬
govi smrti. Imenoval sem ga „neskaljeni biser vzvi¬
šenega rodoljubja, ki nikoli ni obupal o svojem na¬
rodu, ki nas je v hudih časih tolažil z boljšo prihod¬
nostjo ter nas bodril k novemu delu. — Bil je vedno
vedrega duha. Neka tiha zadovoljnost se mu je svetila
na blagem obrazu. Bil je pravi slovenski dobrodušni
optimist, eden tistih skromnih, tihih, čistih značajev,
kateri so v živ vzgled svojim rojakom ter jih vabijo in
vzbujajo na narodno delo“.

V Celju, ko se pripeljem, bila je prva pot k njemu.
Stanoval je v lastni hiši na voglu ulic, ki drže h
grofiji. Našel sem ga doma v ordinacijski pritlični sobi.
Ko sem se mu predstavil, bil je vidno razveseljen. Bil

121

PIRNAT, ŽUŽA, DR. KOČEVAR, KAPUS.

USTANOVNIKI CELJSKE ČITALNICE.

je bolj majhne, a krepke, čokaste postave z jasnim
licem in tako jasnimi, modrimi očmi, kakršnih še nisem
videl. Iz teh oči je govorila sama odkritosrčnost in
dobrodušnost.

122

Usedla sva se in začel mi je pripovedovati o onih
časih pred 1. 1848., ko je moral po cel dan hoditi, da
je prišel spet h kakemu narodno zavednemu Slovencu.
Pravil mi je o Stanku Vrazu, s katerim sta bila in¬
timna prijatelja. Pripovedoval je tudi z lahkim smeh¬
ljajem na licu o onem kmetskem shodu v Poljčanah
1. 1848., na katerem je izkušal navduševati narod za
zvezo s Hrvati, pa je slabo opravil. Prosto hrvatsko
ljudstvo ni bilo na dobrem glasu pri štajerskih Slo¬
vencih in Kočevar in njegovi privrženci so morali od¬
riniti.

„No zdaj, ko imamo ustavo, se bo tudi pri nas
na bolje obrnilo. Morda 11 , dostavil je, „že kaj dosežemo
pri prihodnji volitvi. 11

„Ravno zaradi tega sem se pripeljal, ker bi rad
pozvedel, koga namerjavate kandidirati in kako za
njega agitirati.“

„Mi mislimo na dr. Razlaga. On je znan narod¬
njak in ga lahko z najboljšo vestjo priporočamo. 11

„Ali je znan med ljudstvom? 11

„Rojen je v Radoslavcih pri Ljutomeru, domačin
in čeprav zdaj še v Gradcu živi, utegne kmalu postati
odvetnik in sicer v Brežicah. Dobro bi bilo sestaviti
kak oklic. Morda bi ga Vi, ki ste se v Ljublani vadili
v takih rečeh, koncipirali. 11

Meni je silno laskala ta ponudba in obljubil
sem, da spišem oklic in mu ga pošljem.

Potem me je dr. Kočevar spremljal k trgovcu Fr.
Kapusu,  ki je bil navdušen rodoljub in najmarlji¬
vejši sodelavec pri čitalnici. Podala sva si roki in od¬
slej bila zvezana kot zvesta prijatelja za vse življenje.
Na njega sem se vselej smel zanašati in on je tudi
v oni dobi, ko sem 1. 1873. pri volitvi v državni zbor
imel hudo nasprotstvo, neomahljivo stal na moji strani.

123

V prodajalnici pri Kapusu sta slučajno bila Ivan
Žuža in Pirnat,  prvi lastnik premogokopov blizu Žalca,
drugi rudarski uradnik. Žuža  je bil pozneje 1. 1870.
izvoljen v deželni zbor. Bil je prav podjeten in teore¬
tično dobro izurjen v svoji stroki. Pa sreča mu ni bila
mila; kjer je slutil in iskal premog, ga ni bilo, a prav
blizu so ga drugi našli v izobilju. Končno je tudi njegov
premogovnik prešel v druge roke. Tačas je še bil poln
nad v najboljšo bodočnost in ker smo bili s Kapusom
blizu enake starosti, to je mladosti, smo si slikali na¬
rodno bodočnost v najsvetlejših barvah. Sklenjeno je
bilo kandidirati dr. Razlaga in volilni oklic razposlati
po vseh občinah.

Volitev je bila še le 8. maja. Že prejšnji dan
sem se odpeljal v Celje. Volitev se nam je zdela silno
imenitna, kajti prvokrat smo stopili pred ljudstvo s
kandidatom na čisto narodni podlagi. V jutro smo pri¬
čakovali volivce pred grofijo, kjer je bila dvorana za
volitev. Pogovarjali smo se z volivci, pa mnogim je
ime Razlag bilo popolnem novo in neznano. Nasprot¬
niki so agitirali za graščaka Resingena, ki je tam nekje
v Savinjski dolini imel svojo graščino. Pa bi še bilo
šlo, ko bi se dr. Razlag bil pripeljal iz Gradca, da bi
ga možje videli in spoznali. Pa tudi vzlic vabilu Koče¬
varjevemu Razlag ni prišel in pri volitvi ostal je v
manjšini, izvoljen je bil Resingen.

To ni bil vesel dan za nas, pa Kočevar nas je
tolažil, da bo prihodnjič že boljše in da se je led že
začel tajati. Doživel je pozneje res še same sijajne
zmage narodnih kandidatov in radoval se je, da je tudi
on pripomagal k vzbujenju narodne zavesti.

In tu naj navedem ginljive njegove besede, ki jih
je govoril dne 30. novembra 1878, ko smo na Ponikvi
slavili šestdesetletnico Trstenjakovo  in obenem

124

sedemdesetletnico dr. Kočevarja, v zahvalo za napitnico
njemu na čast govorjeno:

„Po svojih močeh nisem mogel mnogo za narod
storiti, a zagotavljam vam, posebno vam mlajšim,
da to, kar sem storil v svojem življenju za,
narod, mi je največja tolažba v starosti.
Verjemite mi, da se človeku  na  starost zdi,
da vse drugo je malo ali nič. Leto, karje
storil človek za narod in občni blagor, to
ostane in ima svojo vrednost."

In tem besedam moram tudi jaz iz vse duše pri¬
trditi zdaj na svoje stare dni.

Rad se spominjam tiste lepe dobe šestdesetih let,
ko nas je iz začetka sicer bilo še maloštevilno krdelce
narodnih bojevnikov, a vsi smo bili složni in tesno
združeni, delujoči brez ozira na lastno korist, vsi drug
druzega podpirajoči, vsak pripravljen svoje mesto od¬
stopiti drugemu bolj sposobnemu. Tu ni bilo nobene
zavisti, nobenega skritega rovanja, vezala nas je vse
iskrena medsebojna ljubezen. In srčno je bil pozdrav¬
ljen, kdor je na novo stopil v naš krog. Nikdo se ni
pulil za kako prvenstvo, vsak se je smatral za prostega
vojaka v narodni borbi.

Zato se mi tudi v posebno milem svitu kažejo
vsi oni rodoljubi, s katerimi sem tačas sodeloval. Naj
se mi ne očita, da pretiravam, da niso bili tako idealni,
kakor jih slikam; pa kdor je doživel tiste dni in bere
te spomine, mi bo pritrdil da so res bili vsi sami čisti
značaji, nesebični in požrtvovalni z vsemi svojimi du¬
ševnimi in gmotnimi močmi. In tudi uspehi, katere
smo v kratki dobi šestih let do 1. 1867. dosegli, so
dokaz, da je le največji napor in neomejena požrtvoval¬
nost mogla zbuditi narod v tako kratkem času. Tu
sem po pravici „laudator temporis acti“, to tem bolj,

JVC

125

ker sem tačas si pridobil prijatelje, ki so mi za vselej
ostali zvesti. Pozneje sem imel pač mnogo znancev,
pravih prijateljev pa nisem več našel. Toda temu se
ni čuditi. Prijateljstva se sklepajo le v mladosti in so
trajna le vsled skupnih mladostnih spominov. Kjer ni
teh, tam manjka glavne vezi. Zato Boga ne morem
dovolj zahvaliti, da me je ravno v tej mladostni dobi,
ko je srce odprto vsem novim vtisom, pridružil toliko
navdušenim sobojevnikom za teptani naš narod.

Med temi prijatelji je bil tudi

6. DR. FERDINAND DOMINKUŠ.

Spomladi 1862. L, ko so se pričela vinogradna
dela, naznanil mi je Ratej nekega dne, da nas dr. Do-
minkuš vabi k svojemu vinogradu v Zgornji Polskavi.

Popoldne sva šla in Ratej mi je medpotoma pravil,
da je oče Dominkušev, Andrej, bil škofov oskrbnik v
Sekavi, in že 1. 1848. tako priljubljen v svojem rojstnem
kraju blizu Ormoža, da so ga kmetje izvolili za držav¬
nega poslanca. Ferdinand, njegov edini sin, bil je rojen
v Kalsdorfu in potem seveda čisto nemško odgojen,
vendar je njegov oče vzbudil v sinu slovenski narodni
čut in ga dal slovensko učiti. „No, naroden je res dr. Do-
minkuš“, dostavil je Ratej, „pa slovenščino še tudi
zdaj le za silo lomi“.

Dr. Dominkuš je že bil nekaj let odvetnik v Ma¬
riboru, kjer je njegova pisarna najbolj slovela in je toliko
imela opravka, da je imel po dva, včasi celo tri
koncipiente in po tri pisarje. Njemu samemu v tisti
dobi ni bilo treba koncipirati, ampak le pregledavati
spise in jih podpisavati. Dohodke je torej imel lepe
od pisarne in vrhutega od svojega in svoje žene pre-

126

moženja. Pa
mu jih je bilo
tudi treba, ker
varčnosti nista
poznala neon,
ne njegova
gospa. Stano¬
vanje je imel
prostorno v
II. nadstropju
neke hiše v
Tegetthofovih
ulicah, kjer je
pri tleh tudi
imel pisarno
in hleve za
svoje konje.

Gospa Ma¬
tilda je bila ro¬
jena Martin¬
čičeva iz znane
DR. FERDINAND DOMINKUŠ. ljubljanske

obitelji. Ko
sem jo prvič

videl, je že bila mati več otrok, pa še zmerom lepa,
interesantna gospa. Govorila je nemško, francosko in
ljubljansko slovenščino. Njen portret, kot neveste, ki
je visel v Dominkuševi pisalni sobi, je kazal nekako
etersko lepoto s finim, tankim licem in nedolžno v
svet gledajočimi, rjavimi očmi.

V zakonu sta živela, kakor pač več ali manj vsi
zakonski, v vnanjosti, kakor se spodobi omikancem,
ljubeznivo drug proti drugemu, za kulisami pa nobeden
zakon ni brez praske.

127

Ko sva došla z Ratejem, pričakovala sta nas že
dr. Dominkuš in gospa. Pri prvem pogledu sta mi bila
oba simpatična in tudi jaz sem jima ugajal, kakor mi
je Ratej pravil.

So ljudje, kateri nam, ko jih prvokrat srečamo,
vzbujajo, prijetni čut, da imamo opraviti z odkritosrčnim,
poštenim človekom, ki so nam torej takoj simpatični.
In spet so drugi, ki so nam po svojem vedenju, po¬
sebno po izrazu obličja in pogleda antipatični. To so
nekaki instinktni čuti, ki se le malokdaj motijo. Tudi
pri teh predčutkih morajo elektromagnetični toki pri
delu biti.

Iz prvega znanstva se je razvijalo trajno prija¬
teljstvo, posebno tesno v onih desetih letih, ko sem
bival na Štajerskem in sva bila skupaj v graškem de¬
želnem zboru. Leta 1862. pač nama ni prišlo na misel,
da bodeva kedaj zasedla poslanska sedeža.

Razen vinograda v Zgornji Polskavi je Dominkuš
še imel vinograd v slavnih jeruzalemskih goricah pri
Ormožu. Vino iz tistih goric je vozil v Zgornjo Pol¬
skavo in ga imel v kleti razne najboljše letnike. Na
precej velikem sodu v ozadju kleti je bil vrezan napis:

Blagoslovi z vinom, gospod,

Leto za letom ta sod!

Najboljšo kapljico smo pokušali iz tega soda in
veseli smo bili, ne sluteči, kakšne sitnobe bomo še
skupaj morali prenašati.

V tisti dobi si je dr. Dominkuš pridobil nepre¬
cenljive zasluge za narodno stvar na ŠtajersKem. Pod¬
piral je slovenske dijake in mlade juriste sprejemal v
svojo pisarno. Podpiral je tudi vsako narodno podjetje
in ko bi njega ne bilo, bi še ne bili tako kmalu na
noge spravili večji politični časnik „Slov. Narod“. On

128

ni samo podaril 1000 gld. a fond perdu, temveč tudi
vložil kavcijo za list in po njega posredovanju je Tomšič
prevzel uredništvo. Končno se je dal voliti v deželni
zbor, dasi je vedel, da mu bode to v veliko gmotno
škodo. Imel je namreč kot povsod priljubljen odvetnik
tudi med Nemci lepo klientelo, ki mu je potem začela
odpadati. Sploh je nastala vedno večja konkurenca,
ker so se novi odvetniki, slovenski in nemški, naseli!
v Mariboru.

In prišla so leta, ko se mu ni več izplačalo na¬
jemati koncipientov in je sam moral se dela poprijeti.
K temu še žalost, da je edini, jako nadarjeni a nekako
preveč lahkoživi njegov sin Andrej, na katerega je stavil
vse svoje upe, začel bolehati in po večletnem hiranju
umrl. To ga je močno potrlo in končno je tudi on sam
1. 1901. zatisnil trudne oči k večnemu počitku.

In slovenski časniki, ko so naznanjali njegovo
smrt, so ga odpravili s par vrsticami, ne da bi se tru¬
dili se natančneje informirati in potem dostojno oceniti
zasluge tega res vzornega rodoljuba.

Zato sem smatral za svojo dolžnost, nepozabnemu
svojemu prijatelju in požrtvovalnemu rodoljubu s temi
vrsticami ohraniti spomin v srcih hvaležnih Slovencev.

7. NA KMETIH.

Narodno maso, kmetsko ljudstvo vzbujati, da bi
se zavedelo svoje narodnosti, to je bil cilj, katerega
smo si postavili. A kako ga doseči, ko je bila večina
„negramotnih“ in mnogi še slovenski čitati niso znali!
Vendar tisti, ki so imeli molitvenike, in med temi je
bilo največ žensk, bi lahko bili čitali tudi druge slo¬
venske knjige in časnike, ko bi jih bili v roke dobili. „No-

129

vice' v tej okolici niso imele nobenega naročnika. Spo¬
znali smo silno potrebo kakega lokalnega lističa, pa
preteklo je še precej let, preden smo ustanovili „Slov.
Gospodarja" v Mariboru, šele 1867. 1. Knjig je pač
bilo .e nekaj, posebno Slomšekovih spisov; Drobtinice
so se tuintam nahajale. Mohorjeva družba je pa še malo
bila razširjena.

Po svojih zdravniških poslih sem prihajal večkrat
v kmetske hiše in si sčasoma pridobil zaupanje 1 j u d -
s tv pa za moje opomnje o narodnih vprašanjih se niso
dosti menili.

Nekega dne pa, ko sem imel opraviti blizu Zgornje
Ložnice, vasi župnije sv. Venceslja, šel sem mimo tako-
zvanega zidarskega mlina, ki stoji ob ložniškem potoku
na vznožju južnega Pohorja. Pred mlinom je stal mlad
mlinar in obgovoril sem ga, ker sem se sploh rad
spuščal v pogovore s kmeti, da bi se informiral o njih
mišljenju.

Vprašal sem, ali je on lastnik mlina, in ko je pri¬
trdil, sva se nadalje menila. Videl sem, da se čudi
moji čisti slovenski govorici, in ko to omeni, ga vprašam,
ali kaj čita.

„Seveda, seveda", je odgovoril in si mencal roke.
Prosil me je, naj vstopim v hišo, kar sem rad storil.
Prinesel je iz omare nekaj zvezkov „Drobtinic“ in drugih
knjig. Jaz pa sem se močno razveselil, da sem vendar
enkrat našel vsaj enega zavednega Slovenca na kmetih.

Bil je Lovro Stepišnik,  tačas tam mlinar.
Čez nekaj let je prodal mlin in se preselil v Slovensko
Bistrico. Še poprej pa je spisal knjižico: „Šege in na¬
vade pri ženitovanjih", ki je doživela celo drugo izdajo
in jo še zdaj rabijo godci na kmetih.

Odslej sem večkrat k njemu zahajal ter mu pri¬
našal knjige in časnike. Spisal sem mu tudi pravila za

9

130

„Bralno društvo pod Pohorjem 8 * * 11 , ki se pa nikoli ni prav
konstituiralo. Lovro je pač bil vse v eni osebi, pred¬
sednik, tajnik in denarničar. Izposojeval je knjige in
vestno zapisoval, komu jih je izročil.

Naj tu še nekaj omenim, kar se tiče moje osebe.
Že prvikrat, ko sem bil v mlinu in pozneje večkrat
sem tu nahajal mlado kmetsko deklico, ki je pridno
hodila po knjige, da jih je doma čitala. Bila je kak :i
16 let stara, a za svoja leta razkošno razvita in čedna
s svojimi gostimi kostanjevimi lasmi, zdravim rdečim
licem in jasnimi modrimi očmi. Rad sem se ž njo po¬
šalil, ker je vedela z dobrim humorjem odgovarjati, ni
se pa mi še sanjalo ne, da bo kedaj usoda jo prikle¬
nila k meni.

Ideal, ki sem si g’a ustvarjal o ženski, bil je ves
drugačen in res sem ga srečal par let pozneje v živ¬
ljenju; vsaj meni se je zdel ideal, toda ostal je nedo¬
sežen, kakor vsak ideal.

8. VESELI IN ŽALOSTNI DOGODKI L. 1862.

Veselo vest sem čital meseca junija v časnikih,

da šo bili imenovani odvetniki dr. Razlag  za Brežice,
dr. Ploj  za Ljutomer in dr. Križan  za Ptuj. S tem
smo dobili na eden mah tri narodne odvetnike na
Štajerskem. Posebno imenovanja dr. Razlaga smo se
razveselili, ker smo se zanašali, da bo marljivo delal
na narodnem polju in da ga pri prvi priliki lahko vo¬
limo za poslanca.

Drugi prav veseli dogodek je bila sijajna ob¬
letnica mariborske čitalnice  dne 3. avgusta.
Tudi iz Slov. Bistrice smo se peljali v dveh kočijah, z
narodnimi zastavami okrašenih. Ko smo se ob petih

131

popoldne bližali Mariboru, so nas pozdravljali iz to¬
pičev in dopisnik, ki je opisal to slavnost v „Novicah“,
je vestno zabeležil tudi ta fakt. Vračali smo se pozno
ponoči vsi navdušeni in šel sem z novim pogumom

na delo.

A po teh veselih dnevih je nastopil črn dan za
Slovence. Dne 24. septembra izdihnil je škof Slomšek
svojo blago dušo, do zadnjega dihljaja plamtečo za
ljubljeni narod slovenski.

Ko sem šel ta usodni dan ob 11. uri dopoldne
po trgu domov, slišal sem zvoniti z vsemi zvonovi
župnijske cerkve. Srečal meje Limovšek,  gostilničar
in cerkveni ključar in narodnjak. Vprašal sem ga, zakaj
da zvone.

„Ali nisi slišal? Škof Slomšek so umrli."

Ne morem popisati, kako me je pretresla ta v
resnici za Slovence grozovita vest. Slomšek umrl, on,
na katerega smo stavili vse svoje upe, ki nam je bil
svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala pot, po ka¬
teri naj hodimo, da rešimo narod iz tujih spon in mu
pripravimo srečnejšo bodočnost. Še nedavno sem bil
slišal, da je prišel v mariborsko čitalnico in imel krasen
ogovor zbranim čitalničarjem. Nisem slutil, da se bo
to zgodilo, sicer bi se gotovo bil takrat peljal v Maribor.
Tako pa, žal, nisem imel te sreče, ga osebno po¬
znati; še videl ga nisem nikoli. Pa vsi, ki so kedaj ž
njim občevali, so z največjim navdušenjem govorili o
njegovi ljubeznivosti in gorečnosti za Boga in narod.

Njegova tako nenadna izguba — bi! je le par
dni bolan — nas je silno potrla, tem huje, ker smo ve¬
deli, da nam vlada na noben način ne bo dala na¬
slednika, ki bi v njegovem duhu nadaljeval od njega
tako uspešno pričeto delo za probujo in prosveto naroda.

9 *

132

In tako smo končali 1862 leto z najžalostnejšim
spominom in podrtimi upi na skorašnje boljše čase.

III.

LETO 1863.

1. „SLOV. MATICA".

To leto je bilo prav imenitno ne ie za Slovence,
ampak tudi za vse Slovane, ker so v tem letu slovesno
obhajali v vseh slovanskih pokrajinah tisočletnico
sv. Cirila in Metoda  in se je prvikrat govorilo o
slovanski vzajemnosti in o panslavizmu.

Slovencem pa je to leto rodilo „S1 o vensko
Matico"  in po mnogih slavnostih v čast  Cirila
in Metoda  vzbujalo povsod narodno zavest.

Novo leto nam je sicer prineslo neprijetno vest ;
na katero pa smo že bili pripravljeni. Za škofa na
mesto našega ljubljenca Slomšeka je bil imenovan
Maks Stepišnik.  Nemci so tega bili silno veseli,
ker je Stepišnik bil, kakor so se sami izražali, njih
„Schosskind“. Šli so zaradi njegovega imenovanja nad
Schmerlinga, ki je rad ustregel njihovi želji, solnograški
nadškof pa se tudi ni protivil. Torej odslej nismo imeli
samo posvetnih oblasti proti sebi, tudi najvišja duhovna
v škofiji nam je bila nasprotna. To se je kmalu po¬
kazalo, ko se je moralo slovensko predavanje v se¬
menišču pri nekaterih predmetih opustiti. Stepišnik je
sicer rad poudarjal, da ni ne nemški, ne slovenski,
temveč katoliški škof, pa kot rojenemu Celjanu mu je
bila nemščina na prvem mestu. Proti koncu življenja
je tudi on izprevidel, da je bil na krivem potu, ker so


133

se nemški liberalci pri svojem boju proti cerkvi malo
menili za njegovo narodno mišljenje. In storil je hvale¬
vredno delo, da je svoje premoženje volil za dijaško
semenišče v Mariboru, kjer se zdaj izključno slovenski
mladeniči izrejajo.

O ustanovitvi „S1 o venske Matice"  smo se
pogovarjali, kadar sem v Maribor prihajal. Pričakovali
si g da bodo Ljubljančani od besed — dr. T o m a n
je v nekem članku v „Nov.“ nasvetoval ustanoviti „Slov.
M,; :ico“ — prešli do dejanja, pa smo zastonj čakali.
Zdaj, ko smo dobili nam nasprotnega škofa, se je brez
odlašanja konstituiral odbor, v katerem so bili prof.
Šuman in Majcinger, dr. Sernec  in inženir
Chochol  ovšek. Ta odbor je sestavil načrt pravil in
ga z vabilom k pristopu na sv. Matije dan 1. 1863. raz¬
poslal rodoljubom. Pristopilo nas je 40 ustanovnikov z
vplačilom po 50 gld., med temi v celem slovenjebistri¬
škem okraju le notar Ratej in jaz, duhovnik pa nobeden.
Še le, ko je „Matica“ že bila ustanovljena in sem jaz
prevzel poverjeništvo za ta okraj, sem pridobil od vseh
župnikov samo enega, Novaka v Spodnji Polskavi,
pač pa tri kaplane: Potočnika in Slomšeka v Slov.
Bistrici in Volavšeka v Makolah.

Lovro Potočnik  je bil tu tačas in potem še
več let za farnega kaplana, ter sva si ves čas ostala
dobra prijatelja. Nesimpatičen pa mi je bil Šuc,  rimski
doktor, jako domišljav mož, ki se je vedel, kakor da bi s
samim papežem bil v korespondenci. Od škofa Ste¬
pišnika pa mi je res kazal enkrat pismo, v laškem je¬
ziku pisano. Izkušal je tukaj čisto verska društva brez
ozira na narodnost ustanavljati, pa ni šlo. Jaz sem ga
spremljal k enemu takih shodov v Šentovec. Prišlo
je dosti ljudi, pa so njega in mene motili pri govorih,
da sva morala oditi, ne da bi kaj opravila. Potočnik

134

pa je bil iskren narodnjak, ki je videl le v zvezi na¬
rodnega in verskega prepričanja pravi temelj narodnega
napredka. Oba sem slikal v romanu „Pobratimi“.

»Slov. Matica" pa še dolgo potem ni stopila v
življenje. Pravila so v Ljubljani šele pol leta pozneje
dovršili in jih predložili vladi, ki jih je 4. februarja 1864
potrdila.

Le v s ti k me je pozneje nekdaj vprašal, kdo je prav¬
zaprav ustanovil „Matico“, ali res dr. Toman, ali štajerski
rodoljubi? Razjasnil sem mu to stvar, a pozneje sem
pregledal „Novice“ tistega leta in tam našel od dr. To¬
mana priobčeno poročilo, v katerem on natanko opi¬
suje zgodovino „Matice“. In čudil sem se, da je Lev¬
stik, ki je sam bil iz početka njen tajnik, to prezrl.

Meseca marca so po vseh slovenskih deželah
praznovali Ciril-Metodovo tisočletnico, v naši škofiji pa
so še le 5. julija po vseh cerkvah zvonili na čast bla¬
govestnikoma slovenskima. Tudi čitalnice, katerih je že
več bilo, so odložile slavnosti na poletni čas. Za Ma¬
ribor smo sklenili, veliko slavnost prirediti 8. avgusta.

2. GOVOR M. HERMANA.

Medtem so mesca marca zborovali deželni zbori,
izmed katerih sta nas najbolj zanimala kranjski in seveda
štajerski. V kranjskem sta se čedalje bolj ločili stranki,
vendar so še tudi narodni slovenski poslanci dostikrat
govorili nemški in so „Novice“ vselej posebej nazna¬
nile, kedaj je govor bil slovenski.

Veliko senzacijo pa je vzbudil ne samo pri nas
Slovencih, ampak tudi pri Nemcih Miha Herman  s
svojim govorom v seji dne 16. marca, ko je utemeljeval
svoj predlog, da se naj vpelje slovenski jezik v šole in

135

uradaije. Predlog je seveda bil odklonjen, pa Herman
je bil odslej najpopularnejši poslanec.

Ker je ta govor tako rekoč položil temelj našemu
narodnemu delovanju in ker drastično opisuje vse
kr; ice, ki so se tačas godile in se še dandanes gode
Si . ncem, naj tu slede glavni oddelki (v Levstikovem
prevodu);

„Ako so uže po nemških deželah ljudske učilnice
še na tako nizkej stopinji, da se je sramovati, potem
si iehko mislimo, kakošne morajo biti med Slovenci,
kterim se zapira  celo ta mala stvarca uka, kolikor
se jim ga ponuja. Po tacem izpačenem uku gre slo¬
venski mladenič na nemške više učilnice v domačo in
druge dežele, ker nima svojih viših učilnic.

Vedno se mora bojevati s pomanjkljivim naukom
prvih let, in da si je priden, pa da si ima dobro glavo,
vendar le srednje dovršuje učilnice, in slabo mu je
živeti, ker si ne more sam nič prislužiti po strani. Ker
je svoj materni jezik popolnoma zanemaril, skoraj po¬
zabil, mora zdaj v poznih letih učiti se ga, ko ga po¬
stavijo za duhovna ali uradnika, in tako boriti se ž
njim, kakor se je poprej z nemščino. Ker se pa to
marsikomu zdi neprijetno, zato začne sovražiti svoj
narod, čegar jezika, slovstva in zgodovine se na vsem
dolgem poti svojega izobraževanja nikoli ni učil.

Tako se jemlje in se je Slovencu jemala narod¬
nost. Narod mora sam plačevati stroške svojega tuj-
čevanja, in gledati, kako vračuje s topoglavostjo in
samopridnostjo njegov trud Slovenec, kteremu ni mar
za osodo in trpenje svojega rodu.

Ker se je nemščini dajala taka prednost, zato so
se duri in vrata odpirala Nemcem, ako so iskali službe.
Od nekdaj so bili po deželi trdi Nemci za uradnike,
ki so pomagali kaziti jezik, kteri se jim ni zdel učenja

136

vreden; trdi Nemci so bili za sodnike trdim Slovencem,
in še zdaj so nekteri uradovi, ki imajo več ali menj
tacih nemških uradnikov, da se s tolmačem pogovarjajo
s slovenskimi kmeti. Nemški zdravniki, kterim gosposka
daje službo ali podporo, rogovilijo s Slovenci, kakor
gluhonemi (mutasti) ljudje; nemški učitelji podučujejo
slovenske otroke; nemški žandarji hodijo po deželi,
koder jih nihče ne umeje, pa tudi oni nikogar. Gosposka
razpošilja svoja oznanila, po kterih se narod mor''
obračati, samo v nemškem jezici, in ako je gledališče
ljudstvu učilnica, mora Slovenec tudi tega uka po¬
grešati.

Nemški trgovci in obrtniki, ker so jim okolnost!
ugodne, jemljo najboljše prostore v deželi; v narodnih
zadevah pa vleko z narodnimi nasprotniki, ker vsi ti
tujci menijo, da so izobraževalci, da so gospodje; ni¬
majo pravega srca do naroda, čegar jezik zaničujejo,
ker ga ne znajo, in tudi menijo, da ni učenja vreden.

Slovenci so potrpežljivi, in trpe vse, in pravi se
jim za to vrli Slovenci, katere le včasi vročeglavci za-
peljavajo. Slovenci torej mislijo sami za-se, da so le
za nizkost porojeni. Vidimo, da so pri Slovencih na¬
rodni jezik izpodili iz učilnice, pisalnice in izobražene
družbe, in zavrnili ga pod slamnato streho siromaškega
kmeta, ponižali ga, da je hlapčevski in dekelski jezik;
naredili so, da je Slovenec pod svojo domačo streho
tujec; proti naravi so mu zatrli, skalili in izbrisali nje¬
govo narodnost, ktere več ne more povrniti nobena
stvar; vidimo, da se narod zdaj več ne čuti, več sam
sebe ne spoštuje, sam sebi več ne upa, — da [torej
več nima dušne veljave; vidimo, da narod zapuščajo
in taje njegovi najboljši sinovi; da je oubožal Slo¬
venec, kterega le prirojena razumnost varuje, da še
niže ne pade: odkrito je torej, da Slovenec malo in

137

dosti nima Nemcem vedeti hvale za nem-

č e n j e.

To je tista srečna blagost; to je narodni mir,
Ic rega Slovencem vsak dan priporočajo ljudje, ki imajo
ni' in spravo v ustih, trdobo in nemilost pa v srcu;
(glasovi: to je prehudo!) ljudje, ki so vse potegnili k
sem, in ki nete, da bi jih kaj motilo zdaj, ko uživajo.

Ali tudi je očitno, da ta narod še živi; da je nem-
čt: je še le nekoliko krajev zmoglo; da je tedaj v ma¬
ternem jezici neka moč, ki se zastonj zatira — boljše
bi bilo, naj bi se ta moč v nemar ne puščala —;
očitno je dalje, da je treba hitre pomoči, ker narod
mora napredovati samo s svojim in po svojem jeziku;
tuj govor mu ga nikdar ne nadomesti.

Viša izobraženost samo nekterih ljudi narodu nič
ne koristi, ali pa le malo. V sam narod moramo vreči
potrebno omiko. Ljudska učilnica vzidava prvi kamen
poznejšej človekovej rabnosti. Izreja brani uboštvu pod
streho.

Naj bi se mladina v ljudskih učilnicah ne učila
samo za silo brati, pisati inšteviliti; razlagati bi se jej
moralo: kaj je čaka nasvetu; kako se obdeluje zemlja;
kako se redi živina; kako se umno gospodari; kaj je
država; kake pravice ima narod in človek; naj bi se
napajalo srce z bogabojnostjo, nravnostjo (sittlichkeit),
prirodnostjo, varčnostjo, snažnostjo in ljubeznijo do
bližnjega.

Narod, ki je v mladosti bil tako učen, potem
lehko sam napreduje, ne zaostaja za iznajdbami umet¬
nosti in znanja; pri tacem narodu se razcvitajo blagost
in bogastvo, duševne in tudi nravne kreposti; budi se
med ljudmi svobodoljubje, značajnost in plemenit ponos.

V ljudskih učilnicah se torej narodova samostoj¬
nost in svoboda uže v korenu zamori. Ljudstvu gre-

138

niti materni jezik, to je najhuje barbarstvo; to se pravi
po grdem aristokratskem načelu omiko in blagost ie
malemu številu v samotržje prodajati, narod pa obsojati,
da mora večno biti na duši in telesu pokoren. S kratka,
veljati mora to-le pravilo: materni jezik je poglavitna
reč, vse drugo je stransko, in kdor v živenji potrebu:
tujega jezika, naj se ga nauči ob svojih stroških;
učilnici nima tuj jezik nič opraviti. Ali pravijo, da narod
sam hrepeni po tujem jeziku v učilnicah, in da slo¬
venščine se mladina uže sama uči doma. Res, moj.
gospoda! ker narod vidi, da povsod le tujščina gospo¬
duje; da njegov jezik nič in nikjer ne velja; ker nikdar
ni zvedel, kako lep je domač jezik; če se pomisli, da
ljudstvo samo za svoje koristi ne ve: potem se lehko
ugane, od kod so te pogubonosne želje. To je storilo
nemčenje; ljudstvu so zdravo pamet zmetli; to zmoto
pa jemljo potem, da iz nje delajo novo zmoto, in ta¬
kisto se ta reč vedno v obrten suče. Zato je čisto ne¬
logično in malo pošteno, na take želje opirati se, ali
celo buditi jih, zato, da bi se laže nemčilo. Povedite
narodu najprvo, kaj mu je pravzaprav na korist; vrnite
mu vzlasti jezik v javno živenje; opominjajte ga pred¬
nosti njegovega jezika, velikosti njegovega zaroda in
velikosti slovanskih del: potem še le ga vprašajte, kaj
hoče! Nam pa je naložena dolžnost, da premislimo do
dobrega, kaj potrebuje narod, in da mu pravico damo.
Ako tega ne moremo ali nečemo storiti; ako nimamo
potrebne srčnosti: potem nismo vredni, da tukaj sedimo.

Če se uže doma sama uči slovenska mladina
maternega jezika, in če je v učilnici treba priganjati jo,
da se nemščine poprime: zakaj pa nemški ljudje v
učilnice pošiljajo svoje otroke, ki tudi uže sami od doma
znajo materni jezik? Nemci tako delajo zato, da se
njihovi otroci še le v učilnici nauče materne besede,

139

in toliko se je imajo učiti, da nemški jezik ni samo
po kmečkih šolah poglavitna reč, ampak tudi po srednjih
in viših učilnicah. Kako se more tedaj rfeči, da se ni
siovenskej mladini v učilnicah treba domačega jezika

učiti ?

Ako so narodu tuji jeziki zares tako zelo djanski
potrebni, potem se po pravici vpraša: zakaj se tudi po
nemških učilnicah ne podučuje slovenščina, in zakaj bi
le Slovan moral biti mnogojezičnik? Tudi se po pra¬
viri vpraša: zakaj so tukaj v stolnem mestu v srednjih
in višjih učilnicah pač drugi jeziki vsem učencem uka¬
zani, da se jih morajo učiti, zakaj pa ne slovenščina? Ali
ni slovenščina deželen jezik? Ali to mesto ni tudi Slo¬
vencem stolica? Kaj za te učilnice ne plačuje tudi
Slovenec? Nemec s svojim maternim jezikom lehko
hodi po vseh slovanskih deželah, povsod lahko ura¬
duje, vse gosposke ga umejo; Slovan pa s svojim je¬
zikom še v svojej domačiji ne more uradovati, ampak
to se mu dela z okolišem nemškega jezika. Na tujem,
v nemških deželah si ne more čisto nič pomagati. Ta
nedostatek vsake vzajemnosti res ni za drugo, nego za
to, da se devajo v sužnost drugi narodje; da se na¬
pravlja samotržje vseh uradov, vse blagosti in omike
Nemcem na korist. Če pravijo, da se z nemškim je¬
zikom lehko pride, kamor hoče, to zopet vzlasti le
Nemce zadeva, ker njim so potje povsod poravnani;
Slovan si pa le težko, le po veiicih ovinkih pomaga.
Vaja v nemškem jezici je torej vzlasti samo Nemcem
koristna, Slovanom pa ne, kajti posebno južni Slovan
malo hodi po svetu, ker se najbolj peča s poljščino in
živino; z Nemcem ima le redko opraviti, in sicer samo
na ogerskej, štajerskej, koroškej meji — mnogo več
posla pa ima z madjarskim, turškim, grškim in laškim
narodom; in ako bi se mu uže hotel kak jezik posiliti,

140

moralo bi se najprvo presoditi, ali bi nemščina tukaj
prišla na vrsto ali ne? Da pa sicer narod s tujim je¬
zikom dalje fte pride; da nemčenje naroda ne povzdi¬
guje; priča to, ker je narod zaostal, kakor bi poleg
svoje bistre glave nikdar ne bil zaostal.

Te okolnosti so naredile, pa ne svojstvo nem¬
škega naroda in tudi nemška pridnost ne, da Slovanom
ostajajo povsod le nižja opravila in tudi manjša imet-
nost, njim, ki ne da bi djal, da so menj bistre glave,
menj pridni in skočni od Nemcev, temuč še le bistrejši,
pridnejši in skočnejši so.

Slovansko besedo nam priporoča krepkost in bla-
goglasje, in zelo velikej izobraženosti je pripravna. Tudi
jej ne manjka velicih spominov svojega živenja. Moja
gospoda! saj veste, da so tukaj pred nekoliko dnevi
obhajali veliko slovesnost velicih slovanskih aposteljnov
Cirila in Metoda. Uže tačas je bil južnoslovanski jezik
tako čudovito izobražen, tako dovršenih oblik, da je
uže tedaj stal na enakej stopinji z latinskim in grškim
jezikom: drugi evropski jeziki so pa še le začenjali
jeziki bivati. To narečje se je opiralo na govor tistih
Slovanov, ki so bili ob mejah bizanškega cesarstva:
ti so namreč Bolgari, Srbje, Bošnjaki. Stara slovanščina
je do tega dneva zarad svoje izobraženosti in čistote
najpopolnejša med vsemi slovanskimi narečji, ker se je
olikala nad izbornim vzgledom grškega jezika; ker ima
nenavadno obilico besednih oblik in korenik; ker je
čisto izvorna (originalna) in po narodnem svojstvu raz¬
vita. Gotovo prednost ima slovanščina zato, ker sklanja
brez člena, spreza brez osebnega zaimka; ker ima pa-
deže s čistimi samoglasniki; ker lehko stavi svoje be¬
sede, kakor hoče; ker je bogata z besedami, in ker je
sposobna izobraženosti.

141

Če narod zakonov, ukazov in odpisov želi v tujem
jezici, te želje sploh niso naravne, ampak nezdrave, obu-
: ne. Če narodu vedno in vedno pripovedujete, da ni
za nič njegov jezik; če ste celo toliko opravili, da se
zarod sramuje sam sebe in svojega jezika; če se po¬
misli, da je kmet le človek djanskega uma, ki hoče
samo to, česar potrebuje, in da se je na drugej strani
tudi skrbelo, da mora povsod le tujščino rabiti: potem
.. lehko razumeti, od kod so te želje. Zopet je torej
tudi te želje naredilo samo nemčenje. Ko bi ljudstva
.'.mirom ne mečili od vseh plati; ko bi mu ne zapirali
znanja samega sebe: potem bi tudi ne oznanjalo tacih
želj. Sicer pa, če res nekteri tega žele, to ni druzega,
nego krivo početje tacih samopridnežev; koliko je pa
tacih, ki žele vse kaj druzega? Tu vas opominjam
zahtevanja vseh slovanskih časnikov; opominjam vas
vprašanja v državnem zboru in prošnje, ktera se mu
je podala s podpisi 20.000 Slovencev. Moja gospoda!
posebno odpadnici so, ki v tem oziru delajo velike
zmešnjave; ki sodijo o tacih rečeh, za ktere ne vedo
in tudi vedeti nete; ki vse na en kup mečejo, kar je
resničnega in kar je ležnjivega, kar je vzrok in kar je
učinek (Wirkung); ki strastno po koncu planejo, kadar
koli se dotakne kdo vprašanja o narodnostih, kar dru¬
zega ne priča, nego da vedo sami za svojo nepošte¬
nost; odpadnici, ki zmirom na pomoč kličejo nemško
izobraženost, ki v njenem imenu zatirajo narod, ter s
tem jemljo vero, in pripravljajo sovraštvo nemškej iz¬
obraženosti, pravičnosti in korenitosti.

Ker tedaj slavne zbornice ne morem podučiti,
kakor bi želel, hitim h koncu, in izrekam nasvet, ki je
tak-le:

Slavna zbornica naj izvoli skleniti:

142

Potrebe in blagost štajerske dežele zahtevajo, da
bi se djanski v živenje spravilo najviše načelo, ki se
tiče ravnopravnosti vseh narodov, torej tudi štajerskih.
Slovencev, in da bi se po okolnostih v pisalnice in
učilnice vnesel slovenski jezik.

Štajerski deželni zbor tedaj po §. 19. za črko b)
deželnega reda svetuje:

Slavna državna vlada naj državnemu zboru na
ustaven presod poda načrtan zakon, po kterem bi se
slovenski jezik štajerskim Slovencem v učilnice in pi¬
salnice vpeljal tako, da:

1. ljudske učilnice dobe čisto narodno podlago;
da se više in srednje učilnice do dobrega popravijo,
tako da bode slovenski jezik imel to, kar nemški;

2. da slovenski jezik povzdignejo za uraden jezik,
samo nemščina ostane diplomatičen jezik;

3. da se pripozna, da bodo slovenske besede v
zakonih (postavah) popolnoma vero imele. 11

Tako je govor prestavil Levstik, ki se je pritožil,
da se Hermanova nemščina silno težko da preložiti na
slovensko. Prestavi se pozna kako se je Levstik ž njo
mučil in končno je bila takšna, da je za prosto ljud¬
stvo na mnogih mestih bila nerazumljiva.

Poslancu Hermanu smo pošiljali zaupnice. Govor
smo pa dali tiskati v več tisoč iztisih in ga razdelili
med ljudstvo.

In zdaj smo se s tem večjo vnemo pripravljali
na mariborsko slavnost. V Slov. Bistrici smo med tem
že na noge spravili pevski zbor, četudi maloštevilen,
8—10 pevcev, pa bil je dobro izurjen. Vodja je bil
nadučitelj Kovač,  poštena duša; sicer ni bil radikalno
naroden, pa ljubil je slovensko petje. Tudi nekaj učiteljic
in kmetskih fantov iz okolice je pomagalo. Glavna
opora pa nam je bil Ratej,  ki je pel krepkoglasen

143

t. nor in bil v petju dobro izvežban. Za slavnost smo
se učili pesmi, ki so bile namenjene za skupni veliki
s bor. Nabirali smo tudi doneske in če se ne motim,
sem jaz poslal slavnostnemu odboru v Mariboru v Slov.
Bistrici nabranih 60 gld.

. CIRIL-METODOVE SLAVNOSTI.

Tako velikih narodnih slavnosti, kakor so bile od
1862. do 1867. leta, pozneje ni več bilo v Mariboru.
Tamošnji rodoljubi so bili res v vzgled vsem drugim,
kajti v čisto ponemčenem mestu se niso ustrašili dela,
ki ga je moral vsak prevzeti, niti posmehovanja in
groženj od strani nasprotnikov. Največja slavnost pa je
gotovo bila 6. avgusta sv. Cirilu in Metodu na čast.

Ker nobeden mestnih krčmarjev ni hotel ali se
ni upal prepustiti svojih prostorov za slavnost, poiskal
se je prostor zunaj mesta in našel se prav primeren
in velik v „Brandhofu“ na desnem bregu Drave. Pro¬
stor je bil okrašen z zastavami, na zahodni strani pa
je bila postavljena kapelica na 8 stebrih, s podobo
sv. blagovestnikov mojstrsko od umetnika izdelano v
srednjem oknu, ki jo je dal kanonik Glaser za to slav¬
nost v Gradcu naslikati. Ljudstva je popoldne toliko
privrelo od vseh strani, da je ves prostor bil prena¬
polnjen; gotovo ga je bilo 5 do 6 tisoč, ko se je ob
4. uri začela beseda. Pri tej priliki sem prvikrat stopil na
oder kot govornik. Po besedi je namreč dr. Pavlič
napil zdravico cesarju. Za njo, tako je bilo urejeno,
je sledila napitnica vsem Slovanom  in ta je bila
meni naročena. Ko sem stopil na oder, se mi je godilo,
kakor gledališčnemu igravcu, ki prvikrat nastopi. K sreči
sem imel švoj govorček spisan pri sebi, torej se nisem

144

bal, da bi obtičal. Pod menoj na tisoče ljudstva, vsi name
gledajoči, vsi pazeči na vsako besedo, to res ni bila šala.
Svoj govor sem srečno končal in med »gromovitimi
živio klici stopil z odra, vesel, da sem rešil svojo nalogo

Na tej besedi sem se osebno seznanil s Her ¬
manom  in Bož. Raičem,  ki sta se pripeljala .
Ptuja. Pobratil s Hermanom in Raičem sem se šele
prihodnje leto, ko se je ptujska čitalnica odprla z ve¬
liko slavnostjo.

Tačas smo se bratili vsi, ki smo bili pošteneg
narodnega mišljenja. Tudi smo vsi bili še mladi in de¬
lovali v bratovski ljubezni, torej pravi pobratimi. Na
Kranjskem sem imel pobratime še iz 1. 1861. (Svetec,
Vojska, Zabukovec, Kočevar, Pleško.) Šele kot državni
poslanec sem se pobratil z dr. Poklukarjem, Pfeiferjem
Obrezo, Schneidom, tudi s Kljunom, Nabergojem, dr. Ton¬
klijem, z Andrejem Einspielerjem pa že 1. 1864, z Le-
vičnikom, ko je bil adjunkt v Slov. Bistrici, z Davo¬
rinom Trstenjakom, ko je bil župnik na Ponikvi, jaz
pa v Šmarju.

Trstenjaka  sem tudi to leto (1863) prvikrat
videl. Bilo je to pri Ciril-Metodovi slavnosti v Celju,
ki se je. obhajala 5. julija in pri kateri, to se ve, tudi
mene ni smelo manjkati. Trstenjak je imel slavnostni
govor, ki mi je silno imponiral. Po besedi me je dr. Ko¬
čevar njemu predstavil in odslej sem imel v njem naj¬
boljšega in najbolj odkritosrčnega prijatelja, dokler naju
ni ločila njegova smrt 1890. 1.

4. DAVORIN TRSTENJAK.

Nad mojo pisalno mizo visi podoba Davorina in
njegove rjave oči gledajo resno, skoro osorno pred se. V

145

življenju je na¬
vadno rahel
smehljaj mu
Krožil okoli
ustnic. Visoko
čelo sicer
okrogle glave
je zaznameno-
alo globo-
k gamislitelja,
krepki nos in
krogli krepki
podbradek od¬
ločen značaj.

Davorin je bil
visoke rasti,
močnega te¬
lesa in v sta¬
rejših letih
dobro rejen.

Bil je prototip

panonskega DAVORIN TRSTENJAK.

Slovenca, ki
so večinoma

visoke rasti in imajo bolj razvite podočne kosti, v
tem ko smo mi korotanski Slovenci bolj čokaste po¬
stave. Tudi Raič in Razlag sta bila Panonca.

Davorin je bil izredno nadarjen in ko bi se bil
posvetil vednostim, bi zavzemal v zgodovinski
stroki nedvomno tako odlično mesto kakor Miklošič v
jezikoslovni.  Večkrat se mi je pritožil, da ni z Mi¬
klošičem vred šel na Dunaj. Tako so ga pa stanovske
dolžnosti, ki jih je vestno izpolnjeval, gospodarske skrbi
za izročena mu velika posestva in pomanjkanje knjig

10

146

zadržavale, da ni mogel s takim uspehom delati na
slovstvenem polju, kakor bi lahko po svojih duševnih
zmožnostih.

Bil je vsestransko izobražen in poznal leposlovi >
literaturo svetovnih narodov, da je bilo prijetno in
poučno se ž njim o tem meniti. Ko sem tudi jaz,
pustivši odurno politiko na strani, se bolj baviti začni
z beletristiko, sem mu pošiljal svoja dela in veseli >
me je, ako je bil zadovoljen in me pohvalil. Njegova
kritična razsodba je bila vselej pravična in za men „•
merodajna.

V politiki pa je imel bister pogled in vselej sod .
s hladnim razumom, nas' mlajše bodreč k poštenemu
delovanju in svareč, ako smo v političnih borbah izgu¬
bili mirno kri in preostro začeli postopati.

Shranjenih imam kakih 40 njegovih pisem od
1. 1862. do 1889. in kadar jih zdaj vzamem v roke, se
čudim na novo njegovi bistroumnosti v vseh literarnih
in političnih vprašanjih in se hvaležno spominjam uprav
očetovske njegove skrbi, s katero me je spremljal na
vseh potih mojega življenja.

Največ pisem je iz 1. 1872., ko smo „Narod“ pre¬
selili v Ljubljano in ustanovili „Narodno Tiskarno* 1 , on
pa je uredoval „Zoro“, za katero je moral, kakor se
je mnogokrat pritožil, največ sam pisati. Potem je več
pisem iz 1. 1878., 1879., 1882, 1883, itd. do 1889. Vsa so
obširna, obsegajoča 2 do 4 strani tesne pisave in dotikajo
se vseh mogočih stvari. Ne bom jih tu objavljal, četudi
so za zgodovino tiste dobe preimenitna. Naj se to po¬
zneje zgodi, ko bo že mah porastel črez vse one do¬
godke. Zato jih, kakor mnoga druga pisma politično
in literarno delujočih rojakov, izročim kranjskemu
deželnemu muzeju.

147

Navesti hočem tu le nekatere za njegovo indivi-
ualnost značilne odstavke.

Ponikva, 10. I. 1872. „Dragi moj! Jaz pa v Ko-
-■trivnico ?“ (Povabil sem ga bil iz Šmarja, kjer sem tačas
uval, naj me spremlja v Kostrivnico h godovanju žup-
iika Ferenčaka, in mu pri tem naznanil, da se mislim
preseliti v Ljubljano.) „Ha, ha, ha! Zakaj neki? Čuj, že
eden dni ne morem iz hiše, Scirocco mi je tak protin
bedro desne noge nagnal, da nikamor ne morem.
Ce imaš kakšno mažo, mi jo pošlji. — Tako res greš
ned — Kranjce! Kesal se bodeš. Tako naglo bi se
az ne preselil. Prvaka B. in C. že žago pilita, s katero
te bosta požagala, kakor plašljivega Razlaga. Če imaš
korajžo in moč kranjske filistre potolči, pojdi, pa jaz
mislim, da ti in Razlag črez leto dni prideta nazaj na
Štajersko. Si bral v „Novicah“, da izraz „štajersko“ =
nepošteno, perfidno? — Kako boš iz prvega v Ljubljani
živel? Od same prakse? Brate, če hočeš dosti pa¬
cientov dobiti, moraš več charlatan biti. Pa ti si pre¬
pošten. V Boga zaupaj, bode že šlo.  Pa ne za¬
ženi se preveč pri kidanju Avgijevega hleva 11 . — Po¬
tem toži, da za „Zoro“ ne dobiva pripravnega gradiva
in nadaljuje: „Zopet sem ob eno skušnjo bogateji.

Narod je ukaželjen, a literati so lenuhi, aristokrati,
drugi se pa boje ljubljanskih „Geistermorder“. Ker ne
grem več durch Dick und Diinn z dr. BI., ki po piščalki
vetrnjaka Costata pleše, še ni mojega lista oznanil. To
imam hvalo, da sem 20 let brezplačno Novice podpiral.
On je prva leta vsikdar v oznanilu naročnikom priob¬
čeval, da zopet „slavni naš D. T.“ bode sodelavec.
Več let sem moral kolednice pisati. Tako se povračuje.
Hvala Bogu da ne živim ob milosti BI. in o svoji pa¬
pirnati Zori. Delal bodem nesebično za svoj
narod do smrti in ne iskal na svetu zato

10 *

148

slave, ni dobička. Če se ne vidiva več, na] te
spremi vsemogočni Oče nebeški in te varuje pred zo
mogočnih ljubljanskih očetov. Ako ti drugi nihče ne
zahvali, kar si storil za svoj rod na Štajerskem, primi
hvalo od mene. Človeka tolaži, če le eno zve to
dušo najde na svetu.  Z Bogom! Ves Tvoj Davor n.
V veliki mačkini žalosti 10. prosinca 1872 večer 1>
7. uri med velikim stokanjem pisano."

Oh, da res! Tolažilo me je v oni za me tro.o
težavni dobi vedeti, da sem našel v življenju tako zv o
dušo, na katero sem se smel zanašati vsak čas.

Isto leto je Trstenjak ustanavljal »Pisatelj >
društvo" in se zelo brigal za Prešernovo slavnost, o-
čemer bo še govor.

Toda ni bil zmerom tako ljubezniv z menoj.,
Včasi, ko se mu je zdelo, da ne hodim po pravem
potu, je hudo zagrmel in mi bral take levite, da mi je
kar šumelo po ušesih, na primer:

„V Ponikvi na Tomaževo 1872. Dragi prijatelji
Denes ne dobiš nič veselega iz mojega peresa. Dobil
sem obilo dopisov od raznih delničarjev". (Tačas je že
bilo ustanovljeno delniško društvo „Narodna Tiskarna"
in jaz že v Ljubljani.) „Vsi mi pišejo, da niso zado¬
voljni z Vašim suhoparnim programom, ki se pred¬
stavlja kot oznanilo za dnevnik. Nekteri naravnost re¬
čejo, da nočejo, da bi urednik Jurčič  sam repre-
zentiral politiko „Narodovcev“. Drugi mi pišejo: „V
taboru BI. C. grdi — egoizem,  v taboru »Narodov-
cev" grdi — cinizem.  Eden tebe imenuje turbu¬
lentno glavo"  — in  to  si,  to jaz pristavim; drugi
piše: „Za dr. V—ove in Jurčičeve odurnosti  ne žrt¬
vujem nič". Iz vseh dopisov vidim, da se išče glava-
Tebe  ne spoznajo za sposobnega  — ne zameri
mi, vsaj sem gotovo edini tvoj odkritosrčen

149

prijatelj, in bom še ostal, če se ravno ločiva  na
počičnem  razpotju,  — Jurčiča materialni svet
noče za vodjo, ker ne reprezentuje človeka v javnem
st. i; 1  vsaj poznaš filisterstvo, ki vpraša: Kaj pa je?
— Tebe pa za božjo voljo prosim, premagaj se in ne
hi i po kakem vodstvu.  Ti si za to ravno tako
sp oben, ko jaz. Na eni strani trmoglav in nagel, na
drugi zopet mehek;  če ravno imaš načelo politično,
k?, ti zelo zamerijo: „V politiki ni treba pošte-
n sti  in  vesti 11 , 2  si še vendar poštenejši, nego kar-
di a 1 Richelieu. Zakaj hudo gledaš Razlaga? 11  (Razlag
je bil glasoval v dež. zboru kranjskem proti adresi
narodne večine.) „Sporazumite sei — Hvalite Razlaga,
da je bil zoper adreso, ker drugač bi je strahopezdljivci
gotovo ne bili sprožili. Ne sodi prenaglo. Midva z
Razlagom sva narodno stvar že pred 10 leti, ko še ti
nisi bil rodoljub, vso na tanko pretresavala, kolikor sva
zastopila takrat. Brez slabosti nisem jaz, ni ti, ali ver-
jami, on je imel praktično osnovo  podreti ko¬
rupcijo,  kojo je Costa prinesel v našo narodno stvar.
Žalibog! niso ga Kranjci,  na katere se je zanesel,
popolnoma zastopili, ali korajže imeli ga podpirati. —
R. ima prav, da neče biti načelnikom društva, ki list
izdaja, kateri reakcijo podpira.  Pravima, kranjska
adresa je izraz najgrje reakcije in verjemi mi, da so
jo v cesarskem kabinetu  ne nepovoljno sprejeli.
Prijatelj! Tvoja politika je preplitva in politika „com-
munis 11 . Ti zmerom gledaš na efemerne efekte, ne pa

1  Sic! „Statje“ je Trstenjaku menda „Stellung.“

2  Ne vem, kako je prišel Trstenjak do take trditve, ker
jaz tega nikoli nisem izrekel in sem zmerom bil in sem še tudi
zdaj mnenja, da tudi v politiki je treba poštenosti in vesti.
Najbrž so mi „Novice“ kaj takega očitale, prav tako po krivem,
kakor izrek: „Bobnati je treba!“

1-50

na premise in na konsekvence. Bog daj ti mirnega
duha, ne bodi hudri budri! Če mi za „Narod“ kot
dnevnik dobiš te naročnike, ki jih sedaj ima, bom op^ -
klical vse svoje graje, in verjel, da tem nazorom pri¬
trjuje znatna stranka. Če jih pa ne bo čez 400, ted
skličite koj občni zbor.-Lepo te pozdravim; pri¬

vošči si sladko potico za božične praznike, pojdi lep;
troštarja sv. Duha na pomoč klicat! — Dragi prijatelj
z narodom  se ne igrajmo, posebno ne s tako ubogim,
malim, kakor je slovenski.

Zdravo Jože! Dein grimmiger Freund Davorin.'

Odgovoril sem mu, da ne hrepenim po nobenem
vodstvu, da pa sem uverjen, da bo „Narod“ kot dnevnik
dobil gotovo več naročnikov, kakor jih je imel doslej.

Tacega hudega pisma nisem nikoli več dobil od
Davorina, pač pa večkrat pohvalno.

Da bi mu izkazal svoje zvesto prijateljstvo in
hvaležnost, sem aranžiral dve slavnosti, 1879. 1. na
Ponikvi štiridesetletnico njegovega pisateljevanja, pri
kateri smo mu izročili zlato tobakero — Davorin je
namreč nosljal tobak — in 7. sept. 1887 njegovo se¬
demdesetletnico v Slov. Gradcu.

Naj še dodam poslednje njegovo pismo, ki mi
ga je poslal 25. nov. 1889, nekaj mescev pred svojo
smrtjo in ki kaže, da se je do poslednjega časa za¬
nimal za mojo usodo.

L. 1889. sem bil pri volitvah za deželni zbor spet
izvoljen na Notranjskem. Bil sem skozi 12 let deželni
odbornik in z mirno vestjo lahko rečem, da to mesto
nisem smatral za kako sinekuro, ampak ves svoj čas
posvetil opravilom dež. odbornika. Vzlic temu so moji
nasprotniki sklenili, da me ne izvolijo več za odbornika,
ampak le za namestnika, Kljuna pa za odbornika. In
prišel je k meni Šuklje,  in me nagovarjal, naj se

151

zadovoljim z namestništvom. Bil sem do dna svoje
c iše užaljen in tem bolj ogorčen, da je ravno Šuklje
P ‘vzel to misijo. Zakaj da me je ravno to Šukljevo
postopanje tako silno osupnilo in ob enem užalostilo
1 ;  bo on vedel, ko se bo spominjal volitve za dež. zbor
83. 1. in kar smo zanjo žrtvovali Schneid, Murnik,
irnik, jaz in drugi.

Ker sem se jaz odločno uprl in ker je Povše bil
f * ko pošten, da ni hotel proti meni nastopati, je tudi
1 'jun odjenjal in sem jaz bil spet izvoljen za odbornika.

Čestital mi je Davorin, ko sem bil za poslanca
izvoljen in spet — poslednjič — mi pisal 25. nov. 1889:

„Dragi prijatelj! Zahvalim ti za čestitko, ki si
jo mi poslal po telegrafu k mojemu godu. Čestitam
Tebi, da si prišel spet v deželni odbor. V „Domoljubu“
in „Slovencu“ so se ti hudo grozili, da boš izpahnjen.
Meni se ne godi dobro. Peronospora mi je letos bratvo
pokvarila. Grd je konec XIX. stoletja — posebno v
Sloveniji — ni nikjer značajev — sami „Streberi“. Bog
te varuj nepoštenih potov — ostani nesebičen,
značajen in dosleden.  Moje zdravje ni najugod-
niše. Zdravstvuj! Ves Tvoj Davorin."

Dva mesca pozneje, dne 2. februarja 1890 izdihnil
je svojo blago dušo in spet sem moral govoriti ob
odprtem grobu najpoštenejšega rodoljuba, kar jih je
rodila slovenska zemlja, in enega najzvestejših prija¬
teljev, po čigar smrti sem ostal prav sam, hrepeneč po
miru in po zopetni združitvi z ljubljenimi prijatelji.

Naj še omenim nekatere podrobnosti iz njegovega
privatnega življenja. V jedi in pijači je Trstenjak bil
zmeren in živel uprav preprosto. Poštene vinske kaplje,
da bi jo človek rad srkal, je malokedaj imel v svoji kleti.
Pri Ponikvi pač ne raste takšno vino, da bi slovelo po
svoji sladkosti. — Dr. Zarnik, ki ga je 1. 1868. šel iz

152

Maribora obiskat, mi je večkrat pravil, da je na mizo
prišel tak kislec, da ni vedel, je li to kis ali vino. Od
te dobe sem se, kedar sem Davorina obiskal, pošali
»Pa ne vinum Zarnikense P

Tudi pri jedi ni bil izbirčen. Ko sem se enkr
na potu iz Celevca v Ljubljano pri njem zglasil
Starem trgu pri Slov. Gradcu, so prišli zvečer na miz;
kisani blekci in dejal je,, da je ta večerja že pripravljen;,
bila za njega in kaplana, naj se tudi jaz ž njo zado¬
voljim. Toda kedo je v njegovi družbi se menil za jec
in pijačo? Vse omizje je bilo kmalu v živem razgo¬
voru, v katerega je vpletal Davorin svoje opazke, polne
zdravega humorja in spet resne in izpodbudne. Kdo;
je kedaj bil v njegovi družbi, se je moral klanjati sili
njegove individualnosti, ga spoštovati in ljubiti.

Njegova gostoljubnost je bila uprav slovanska.
Najbolj ga je veselilo, kadar so ga obiskali mlajši pi¬
satelji, katere je izpodbujal k spisovanju. Ni ga bilo v
tisti dobi pisatelja, posebno iz Štajerskega, ki se ne bi
bil oglasil pri Davorinu in se po več dni, tudi po cele
tedne mudil pod njegovo streho. Ko je Jože Ogrinec
bolehal, povabil ga je Trstenjak, in ostal je menda
dva mesca na Ponikvi, dokler se ni popolnoma ozdravil.

Še dva predmeta sta se ponavljala skoro v vsakem
pismu: tožbe o slabem zdravju in o slabem gospodar¬
stvu. Ni se mu videlo, da bi bil slabega zdravja, pač
pa se ga je lotila dostikrat, kar je sam priznaval, neka
melanholija, izvirajoča iz spoznanja, da ne more v
vednostih tega dosegati, kar bi lahko, ko bi živel v drugih
okoliščinah. Moja diagnoza je zmerom bila, da ima
sicer zdrav organizem, le nervozen da je in madronast,
hipohondrski.

Z gospodarstvom ni imel sreče, ker je na to stran
bil nepraktičen in ga tudi ni veselilo, intenzivno se

153

i čati s kmetskim gospodarstvom. Vendar si je, kakor
! je večkrat pravil, prihranil kakih 3000 gld. za stare
dni, ki jih je pa pred smrtjo razdelil menda med žlahto,
5  ko da je njegova zapuščina bila prav skromna. Ta-
:  ikero in bokal, ki smo ga mu podarili ob pedesetletnici,
da v posesti njegovega sorodnika, župnika Trstenjaka,
mi je obečal, da ju bo podaril deželnemu muzeju
anjskemu. — —■

In zdaj se ločim od tebe, Davorine, — srečala
pa se bodeva še večkrat v svojih spominih — in na¬
daljujem, kar smo še doživeli 1863. 1., ki se je, kakor
e je neugodno za nas Slovence pričelo, tudi neugodno
ončalo.

5. VOLITEV V CELJU 14. DECEMBRA L. 1863.

Celjski advokat dr. Mortl, ki je bil 1. 1861. iz¬
voljen od kmetskih občin celjskega okraja, se je odpo¬
vedal poslanstvu in nova volitev je bila razpisana na
dan 14. decembra. Ker je dr. Razlag  že bil v Bre¬
žicah, smo seveda precej na njega mislili in on je pre¬
vzel kandidaturo. S pismom z dne 16. nov. me je po¬
vabil, naj se udeležim zaupnega shoda pri Zidanem
mostu prihodnjo nedeljo.

„Čeravno je nedvojbeno“, tako nadaljuje v pismu,
>,da bode zastonj naš napor, hočemo vendar z očitnim
načrtom stopiti na beli dan. Jaz sicer tega nisem na-
kanil, ker je sedaj še tako iskreno delovanje v dež.
zboru brez uspeha za našo narodno reč, ali ker me je
več rodoljubov opomnilo dolžnosti, za ktero se imamo
boriti do hladne gomile, ne smem tudi jaz zaostati, ako-
ravno se še preslabega čutim za tako breme, s kterim
ne iščem ne slave, ni dobička, ker mi sovest prvo na-
domestuje, drugo pa imam pri svojih navadnih obilnih

154

opravkih. — Če Vam je mogoče, pridite v nedeljo ;
če ne bo druzega uspeha, bomo vsaj v iskreni družbi
veselili se nekoliko ur. Tudi bi Vas rad osebno poznal,
ker sem že veliko slišal o Vašem iskrenem rodoljublju
Bodite zdravi! Vaš iskreni prijatelj 'dr. Razlag.

V Brežicah dne 16. listopada 1863.“

Peljal sem se na Zidani most, ker sem sam želel
osebno spoznati moža, ki je že od 1. 1848. slovel ko
rodoljub in pisatelj. Tam sva se prvikrat videla, si v
roke segla in postala prava prijatelja, čeprav včas^
nisva bila istih nazorov.

Predno pa popišem vtisk, ki mi ga je naredil
dr. Razlag, naj nadaljujem, kako se nam je godilo pri
tej volitvi. Pri shodu, h kateremu so prišli nekateri ro¬
doljubi iz Celja in Savinjske doline, smo sklenili, da
izdamo oklic, katerega spisati se je meni naložilo.
V oklicu sem poudarjal vse lastnosti, ki jih mora
imeti dober poslanec, da mora biti neodvisen, dobro
poučen o kmetskih zadevah, zgovoren, naroden itd.
Vse te lastnosti da ima v obilni meri naš kandidat
dr. Razlag.  Oklic se je natisnil v „Novicah“ in v
posebnih iztisih razpošiljal volivcem. Na to se je
sam dr. Razlag  oglasil in razvijal svoj program, ki
je tudi bil priobčen v „Novicah“ in razposlan volivcem.

Po teh pripravah sem bil popolnoma uverjen, da
tačas zmagamo. Kateri volivec pa bi mogel prezreti
tako navdušen oklic? Zvečer pred volitvijo sem tudi
jaz bil v Celju, kjer smo se zbrali v čitalnici. Prišlo je
nekaj oddaljenih volilcev iz zgornje Savinjske doline,
ki je že bila močno probujena. Tu sem pozvedel, da
imamo nevarnega protikandidata Lichteneggerja, okraj¬
nega predstojnika. On je bil poprej v Zagrebu vladni
komisar in ko so avstrijske uradnike odpravljali iz
Hrvatskega, so njega poslali v Celje. V Zagrebu se je

155

h navzel nekoliko narodnega duha in se vedel pri-
k iti županom celjskega okraja.

Drugo jutro smo pričakali volivce, ki so iz vseh
k ajev dohajali, in agitirali za Razlaga. Pridobili smo
; precej, a pri volitvi je dobil Lichtenegger 115, Razlag
!  99 glasov. Torej smo ž njim vdrugič propadli. Prav
1  avrni smo bili, ko smo se opoldne usedli h kosilu,
katero nas je bil povabil dr. Kočevar. Tarnali smo>
i je ljudstvo tako brez narodne zavesti in se da od
akega uradnika voditi. Kočevar je mirno poslušal.
Potem je dejal: „Kaj vi! Vi ste še mladi in doživeli
>ste še boljše čase. A jaz sem star in menda ne
bodem doživel kake narodne zmage“. Končno smo se
umirili, in nas je najbolj ohrabril Razlag  sam, ki je bil
niren in celo ponosen, da je vzlic vladnemu pritisku dobil
oliko glasov. Ločili smo se z najboljšimi upi za pri¬
hodnost, v roke si segajoč, da bo vsak v svojem okraju
delal s podvojeno silo.

In tudi Kočevar je še doživel celo vrsto narodnih

zmag.

6. DR. RADOSLAV RAZLAG.

Tudi on je bil panonski Slovenec, visoke rasti,
pa suhega telesa in ne tako močan, kakor Davorin in
Božidar Raič. Bil je simpatična oseba, toda ona iskrena
ljubezen, ki sem jo čutil do Davorina, ni se v meni do
Razlaga razvila. In to je naravno, ker se človek nikoli
ni mogel na njega zanašati, da ostane dosleden pri
sklepih, bodi si svojih ali strankinih.

Čelo je imel bolj nizko in imel bolj omejen sve-
tozor. Mehkega značaja je bil, da, prav mehkega. Če
je zadel ob večji upor, pa je vrgel puško za plot in s

156

tem spravil
večkrat svoje
privržence v
velike zadrege.

Nikdar nismo
vedeli zagoto¬
vo, ali bo vztra¬
jal pri nalogi,
ki jo je prevzel.

Tudi v de¬
lavnosti se pač
ni dal primer¬
jati z Davori¬
nom in dosti¬
krat sem sli¬
šal iz njegovih
ust: „ Fantje,

le delajte!",
on pa je roke
križem držal.

Pošten pa
je bil vseskozi
in dasi je po
svoji preselitvi

v Ljubljano precej spoznal, da bi tam mogel iz¬
hajati le, ako se brezpogojno vda Bleivveis-Costovemu
vplivu, tega vendar ni storil, ker je uvidel, kake slabe
nasledke je zakrivila Costova politika za Slovence.
L. 1877. je zapustil spet Ljubljano in se vrnil med
svoje štajerske rojake.

Umrl je v Brežicah 1. 1880. K pogrebu sva se iz
Ljubljane peljala samo jaz in poslanec Navratil.  Po
končanih cerkvenih obredih sem ob odprtem grobu go¬
voril slovo in Razlaga proslavljal, kakor je res zaslužil

DR. RADOSLAV RAZLAG.

157

kot iskren in pošten rodoljub, ki je delal za Slovenstvo
njega združenje z bratskimi jugoslovanskimi narodi
času, ko je še med Slovenci povsod spala narodna
a ve st.

Davorin Trstenjak se mi je v posebnem pismu
ahvalil, da sem tako lepo častil Razlagov spomin. Pri
m je omenil, da je precej po Razlagovi smrti pisal
njegovi vdovi, da bi mu naj izročila pisma, ki jih je R.
dobival posebno v prejšnji dobi od mnogih rodoljubov,
pa vdova je odgovorila, da je vsa pisma, kar jih je
našla, sežgala.

Res škoda, da le malokdo hrani zasebna pisma,
ki so vendar najboljše zrcalo časa, v katerem so se
pisala in bi izvrstno služila zgodovinarjem za karakte¬
ristiko oseb in vsega literarnega in političnega de¬
lovanja.

Jaz sam na to stran nisem brez vse krivde. Vendar
sem nekaj imenitnejših ohranil, posebno od Davorina
Trstenjaka. Veliko jih je od Sch ne id a, manj od drugih
političnih sodelavcev. Med temi so: Tomšič, Jurčič, —
nekaj njegovih sem že objavil v „Ljublj. Zvonu" —
Andrej Einspieler, Cigale, Cimperman, Raič, Rapoc,
Svetec, dr. Turner, dr. Benj. Ipavic, Bož. Raič, Jos. Šuman,
Erjavec, Macun i. dr.

Vsa ta pisma sem deloma že izročil, ostala pa
še bom oddal dež. muzeju kranjskemu, da jih o svojem
času lahko porabi kak zgodovinar, ki bo opisaval dobo
od 1861. do 1885. leta.

S propadom v Celju je bilo neveselo končano
1863. leto.

158

IV.

LETO 1864.

1. SLAVNOSTI V MARIBORU IN PTUJU L. 1864.

Mariborska čitalnica, ki je bila tista leta izreci. >
delavna, je tudi to leto napravila veliko slavnost
sicer v mestu samem, v Kartinovi dvorani, pred kate' ;
je bil velik vrt za goste.

Pri tej slavnosti smo prvokrat slišali prekrasn
„Kdo je mar?“, ki ga je dr. B e n j. I p a v i c sam diri¬
giral. Zraven te veličastne pesmi sta se peli še d v
njegovi skladbi, katerih besedilo je bilo od mene, dvo¬
spev „Prisega“ in četverospev „Ljubici pod oknom'
Celo slavnost sem obširno popisal v „Novicah“, po¬
sebno muzikalni del, in med drugim pravil: „Kako bi
vam popisal neizrekljive občutke v naših prsih, vso
svojo radost in navdušenost, ko smo poslušali to pesem
(„Kdo je mar“?)l Ali kaj pravim, to ni pesem, to je
veličastna kantata, doneč slavospev, svoji mili domo¬
vini v čast spevan od nje zvestega sina“. Potem po¬
pisujem. („Nov.“ 1. 1864. na str. 281) posamezne odstavke
in dostavljam: „Po končani pesmi so zagrmeli slava-
klici slavnemu rojaku, da se je dvorana tresla. S to
skladbo je dr. Benj. Ipavic stopil na prvo mesto med
našimi skladatelji. On ni samo skozinskoz izurjen
umetnik in neizmerno bogat v izvirnih napevih, temuč
Lidi vedno naroden. In kakor je slavni Rihar temelj
položil naši cerkveni glasbi, tako se z dr. B. Ipavcem
začenja nova doba umetne naše svetne glasbe".

Dvospev „Prisega“ sta izborno pela gospa dr. Do-
minkuševa in notar Ratej, četverospev „Ljubici pod
oknom" pa je pel kvartet, ki ga je Ipavic s seboj pri-

159

_ljal iz Gradca. „Tako mila in v srce segajoča" — poročal
. m v „Nov.“ — „je ta pesmica, da v tihi noči peta
atovo mora omehčati srce, ako bi tudi kameneno bilo."
- Pa tista, kateri sem spesnil to pesmico, ni je slišala
nikdar. Morda, ko bi jo bila slišala, bi se tudi njej bilo
»mehčalo srce. Pa je ni slišala in je ni. —

In zdaj so mene in bistriške pevce vabili v Ptuj,
i a j pridemo k slovesni otvoritvi tamošnje čitalnice dne
5. septembra. Temu vabilu sem se tem rajši odzval,
■cer sem želel se bliže seznaniti s Hermanom in
Raičem  in ker je predsednik čitalniški bil Čuček,
lotarski koncipient, ki je imel vinograd blizu Slovenske
Bistrice in ki je, kadar se je pripeljal iz Ptuja, glas dal
v Slov. Bistrico, da smo ga obiskali. In vselej smo šli
brez zamude in marsikatero veselo uro preživeli v nje¬
govi družbi. Imenitno pa je bilo vino, ki ga je imel v
kleti, kapljica ljutomerska iz samih cibeb šipona (Mosler)
naprešana, sladka, skoraj gosta, najfinejšega okusa, še
iz imenitnega 1834. leta. Pikolit, ki sem ga v Gočah
pri Vipavi pokusil, je bil podoben tej kapljici, katere
je Čuček tri polovnjake (850 litrov) imel v kleti. Po
njegovi prerani smrti — umrl je leta 1866. za osep-
nicami — bilo je to vino, ki ga je bilo še tri polov¬
njake, prodano liter po 1 gld.; — pač prenizka cena!

Čuček  je bil pošten narodnjak, delujoč brez
vsega hrupa, in pri nas vseh prilubljen. On je pozdravil
nas goste, ki smo prihiteli od vseh strani (iz Celja
dr. Sernec  in mnogo drugih). Pri besedi sem imel
govor o pomenu in namenu čitalnic.

Kaka navdušenost nas je navdajala pri teh na¬
rodnih slavnostih naj izpriča začetek dopisa, ki sem ga
poslal „Novicam“ (1864. str. 303): „Radujte se slovenski
bratje! Veseli se, Slovenija! Zopet se ti je rodilo
krepko in zdravo dete, ki bode rastlo in se razcvetalo

160

tebi na čast. Zopet se ti je postavil veličasten dom, v
katerem se bode pela in povzdigovala tvoja slava! Se
mi srce veselja poskakuje, še mi spomin srečnih ur,
ki smo jih uživali 5. septembra v starodavnem Ptuju,
v prsih obuja nepopisne občutke radosti in mi * 'ti
pero, da si skoro ne upam dostojno popisati imeniuie,
ne le za ptujsko mesto in okolico, temveč za vse
štirske Slovence velevažne slavnosti." In v takih :
tirambih nadaljujem. Zares lepi in spomina vredni č: !

Ta dan sem se dosti pogovarjal s Hermanom
in Rajčem  in ž njima sklenil trajno prijateljstvo.

2. MIHAEL HERMAN.

Dva Slovencem v resnici pravična Nemca se n
poznal v svojem življenju; prvi je bil Herman,  drugi
Schneid.  In ta dva moža, ki sta se čutila Nemca in
ki nikoli nista mislila kratiti Nemcem najmanjše pra¬
vice, so njihovi nemški rojaki s pravo besnostjo na¬
padali kot renegata in izdajavca svojega naroda. Kaj
naj potem mi porečemo, in kako naj dovolj črno
stigmatizujemo tiste, žal, mnogobrojne sinove našega
naroda, ki ne samo da se hočejo preleviti v Nemce,
ampak tudi svoj lastni rod z divjim sovraštvom pre¬
ganjajo. Pečat judeštva jim ostane pritisnjen na čelo.

Herman  je bil za pol glave višji od mene. Lice
njegovo je bilo podolgasto, zmerom obrito, čeljusti
malo naprej moleči, zobje dolgi, tako da so zgornje
ustnice jih pokrivale le, če je usta stisnil. Večkrat mi
je pravil, da mu je ta nedostatek prav neprijeten, kajti
stisnjene ustnice kažejo na odločen značaj. Zato se je
privadil usta stiskavati in se je le pri smehu pokazavalo,
da zobje naprej štrle. Života je bil suhega. Da si ohrani

161

zdravje in si
mišice okrep¬
ča, imel je v
svoji sobi v
Gradcu telo¬
vadne pripra¬
ve; tudi konja
za jahanje si
je najel.

V jedi in pi¬
jači je bil zme¬
ren in sčasoma
celo postal
vegetaria-
n e c,  kar mu
pa je prav
slabo ugajalo
in bilo gotovo
krivo njegove
rane smrti. On
je sicer, hvaleč
vegetariani-
zem, trdil, da
si bo s tem

življenje podaljšal do sto let, in nam drugim, ki smo
uživali, kar je edino pravo za človeka, mešano hrano,
prerokoval rano smrt. Pa se je temeljito zmotil. Vege-
tarianska hrana mu je želodec tako pokvarila in osla¬
bila, da nobene jedi ni več mogel prebaviti, in umrl
je pred časom, ko bi po svojem sicer zdravem telesu
še lahko bil dočakal višje starosti.

In takih slučajev, da vegetarianska hrana nikakor
ni koristna, vsaj nam Evropejcem ne, sem več doživel.
Omenim naj le Radivoja Poznika,  ki je leta 1879.

M. HERMAN.

162

izdal „Slavjanski almanah“. Bil je krepek fant. Ko je
dovršil tehniške študije, stopil je v državno službo ter bil
prideljen dež. stavbinskemu uradu na Dunaju. Postal
je vegetarianec in mlad umrl.

Herman  je ostal samec, ker se za ženske sploh
nič ni menil. V družbi je rad bil vesel in nam ni za¬
meril, ako smo se šalili o njegovem vegetarianstvu.

Na govore v deželnem in državnem zboru se je
vestno pripravljal. On ni nikoli govoril ex abrupto.
Vsak govor si je napisal, ga pilil in pilil in spet pre¬
pisal, preden ga je sprožil. Žal, da je imel le rahel gias,
in še ta se mu je ustavil, če je dalje časa govoril. Zato
je vsak njegov govor ena logična celota brez vseh nepo¬
trebnih fraz. Njegova nemščina je bila precizna, vsak
stavek izvirajoč iz poprejšnjega. Iz vsake besede se je
poznalo, da govori iz globokega prepričanja in da mu
je resnica in pravica nad vse.

Slovenščine se je dobro naučil, dasi javnih slo¬
venskih govorov ni rad govoril. Imam v rokah njegovo
pismo iz 1. 1864, tri strani obsegajoče, ki je čisto pra¬
vilno slovensko pisano.

Ker sva skupaj delovala v štaj. deželnem zboru
od 1. 1867. do 1875. in v državnem zboru od 1. 1873. do
njegove smrti, bom še večkrat imel priliko o njem
govoriti.

V oporoki je Herman imenoval svojega prijatelja
profesorja Žitka v Ptuju za glavnega dediča. Toda
pokazalo se je, da je Herman bil nekemu konserva¬
tivnemu aristokratu v Gradcu podpisal kot porok me¬
nico za več tisoč goldinarjev, kateri znesek se je moral
plačati iz zapuščine, in tako za glavnega dediča ni nič
ostalo.

163

3. BOŽIDAR RAIČ.

Krepka, visoka postava, široke prsi in široka
pleča, glava okrogla, lice okroglasto, čelo visoko,
na temenu redki lasje, nos debelkast, na sivih očeh
naočniki, ustnice bolj debele, podbradek okrogel — takšen
je al Božidar pred menoj. Še tisti večer v ptujski
čitalnici sva se pobratila. Vabil me je v svoje Haloze,
pa jaz nikdar nisem imel prilike ali časa, obiskati ga
na njegovem gostoljubnem domu.

Bil je pravi govornik za ljudstvo. Njegov krepki
glas je prodiral na vse strani, da so pri taborih, ko je
zbrano bilo včasi do 10 tisoč poslušavcev, ga slišali tudi
najbolj oddaljeni. In govoriti je znal in s svojo ognjeno
besedo segati vsem v srca, ker so vsi čutili, da, kar
govori, prihaja mu iz srca, ki je poznalo edino ljubezen,
svoj slovenski narod. Slišal sem ga na taborih v Lju¬
tomeru in Ormožu in nisem se čudil ljudski navduše¬
nosti, ki je vzplamtela pri njegovih besedah. Ko je
vzdignil roko kakor k prisegi in z gromovitim glasom
pozval narod: „Prisegajte, da zmerom zvesti ostanete
svojemu slovenskemu narodu in slovenski domovini!
Prisegajte!" vzdignile so se vse roke in odmevali so
tisočeri klici: „Prisegamo!“

Tako je bil zamaknjen v svoj govor, da še telesnih
bolečin ni čutil. Na ormoškem taboru sem med njego¬
vim govorom naenkrat zapazil, da mu kri kaplja od
desne roke. Tesar, ki je zbijal oder, zabil je eden
žrebelj tako nerodno, da je ostri konec molel iz deske.
Ko je Raič v svoji navdušenosti udaril po deski, mu
je žrebelj predrl kožo na roki, a on tega ni čutil. Šalili
smo se potem, da je dejansko pokazal, da je res pri¬
pravljen tudi svojo kri prelivati za svoj narod.

n*

164

„Vsak čas!
je resno od¬
govoril, in Bog
mi daj priliko,
da to doka¬
žem. “

Bog mu je
res dal priliko
to dokazati, če
tudi ne v pra¬
vem , pomenu
besede. Kajti
s tem, da se
je dal voliti v
državni zbor,
si je, kakor
je sam po¬
udarjal, spisal
smrtni list.

„Ali - ali!“
smo dostikrat
BOŽIDAR RAIČ. čuli iz njegovih

ust. „Ali naj

vlada dovoli nam naše pravice, ali —“ in pretil je s
pestjo. Za to smo ga včasi v šali imenovali: „Ali“.

Ko je po Hermanovi smrti 1. 1884. bil izvoljen v
državni zbor in prišel na Dunaj, sem se silno veselil
njegovega prihoda, ker sem v njem dobil odličnega
sobojevnika proti prijenljivosti in omahljivosti marsi¬
katerih naših poslancev. Prišel je z dobrimi upi, da
bo kaj opravil, toda kmalu je uvidel, da vladajoči fak¬
torji poslance le mamijo z besedami in obljubami, de¬
janj pa nikjer nič ni. In postal je potrt in bi bil najrajši
nazaj zbežal v svoje ljubljene Haloze.

165

Leta 1886. sem tudi njemu moral govoriti nagrobni
govor in spet sem imel enega iskrenega prijatelja manj
na svetu.

Leta 1864. pa je bil v najbolji moški dobi, neu¬
strašen, energičen, delaven in vsakega bodreč k delu
za stiskani narod.

Pri neki priliki smo se tudi pogovarjali, kako po¬
treben bi nam bil list za prosto ljudstvo na Štajerskem
in večji politiški časnik. Kajti to je vsak priznal, da
tedenske „Novice“ nikakor več ne zadostujejo za vse
Slovence. To smo pa tudi vedeli, da dr. Bleivveis
svojih „Novic“ ne bo povečal ali pa celo v dnevnik
izpremenil.

In glej, ko smo mi se le posvetovali, ne da bi prišli
h kakemu sklepu, presenetil nas je Andrej Einspie¬
ler  z naznanilom, da začne ob novem letu 1865 izda-
vati politiški list „Slovenec“ po dvakrat na teden. Ta
vest nas je na Štajerskem silno razveselila in obetali
smo Andreju, da mu bomo pridno dopisovali, kar se je
tudi zgodilo.

In tako se nam je povoljno končalo 1864. leto.

4. SENTIMENTALEN ROMAN

BREZ ROMANTIČNIH DOGODKOV.

Leta 1864. razen čitalniških slavnosti ni bilo no¬
benih za štajerske Slovence važnih dogodkov, pač pa je
to leto mi ostalo za vselej v spominu, ker sem se prvič
in poslednjič v svojem življenju prav pošteno zaljubil.

Minulo je od te dobe štirideset let, pa še so mi
tisti dnevi, o katerih Schiller poje:

„0 dass sie ewig griinen bliebe,

Die schone Zeit der jungen Liebe!“

166

v živem spo¬
minu. Ker so
že vse osebe,
s katerimi sem
takrat prihajal
v dotiko, zdav¬
naj v večnosti,
ne zakrivim
nobene indis-
kretnosti, ako
pripovedujem
svoj srčni ro¬
man, v katerem
pa končno ni
bilo nobenih
romantičnih
dogodeb.

V pustnem
času je bila
imenitna sva-
tovščina v Stu¬
denicah pod
Poličanami v

bogati Vreclovi hiši. Sin se je oženil z neko deklico iz
daljše moje žlahte, hči pa se je isti dan omožila z nekim
bistriškim meščanom. Tudi jaz sem bil povabljen, pa
sem se odpeljal šele na kosilo, ker nisem mogel poprej
oditi. Ko sem prišel, so svatje, katerih je bilo nebroj,
že začeli posedati okoli mize. Ogledam se in zagledam
svojo bratranko — prav za prav sta njeni in moj oče
bila bratranca — Luizo iz Laškega trga. Prerijem se
skozi množico do nje. Veselo me pozdravi:

„Bala sem se že, da ne prideš. To bi bilo dolgo¬
časno, ker skoraj nikogar tu ne poznam. Zdaj pa se

PAVLINA SCH.

167

skupaj usediva k mizi, ti v sredi, jaz na eni strani in
ra drugi —obrne  se k deklici, ki je stala zraven nje,
.Pavlina! ali se še ne poznata? Pavlina Sch. je iz
ežjega grada. Bila je v institutu in se zdaj izučena
vseh vednostih vrnila domov. Ta mladi gospod pa
doktor iz Slovenske Bistrice. No kako se ti kaj godi?
Ali si še prost?" Tako je Luiza žlabudrala. Pavlina
me je obrnjena k meni radovedno pogledala s svojimi
čudovito bleščečimi črnimi očmi. In zgodilo se mi je,
kakor Prešeren poje:

..Pogleda njen’ga vžival sem sladkosti,

Dokler da je srce dobilo rano.“

Pa je zares bila lepota, kakršne nisem videl ne
prej ne poznej. Srednje visoko, gladko čelo so ob¬
robljali gosti, črni lasje, zvezani v debelo kito. Črne
obrvi in goste trepalnice so obkrožavale njene čarobno-
črne oči, katerih svit me je omamil. Nos je bil raven, ne
pretanek, usta majhna z rožnatimi ustnicami, za kate¬
rimi so se, kadar se je nasmehnila, zabliščali ko ala-
baster beli zobje. Bila je lepe rasti in ker se tačas
še niso z modrci pasale do osje tenkosti, ni ob pasu
bila pretenka. Le obleka mi ni ugajala. Tačas so bile
že krinoline v modi. Njen glas je bil mil, mehak, ne¬
kako otožen. Zgovorna ni bila in ni bilo lahko iz nje
izvabiti besede.

Usedli smo se k mizi, jaz med Luizo, ki je zme¬
rom vedela kaj šaljivega praviti, in Pavlino, ki se je
le malo mešala v pogovor.

„Kaj pa ti?“ vprašam Luizo, „še ni nobeden
potrkal ?“

„0, ne skrbi za mene, ga že imam in on mene.
Po veliki noči te povabim na svatbo. Le pridi in pre¬
skrbim ti družico, da je boš vesel.“

168

Pri tem je šaljivo pogledala na Pavlino, ki je
zlahka zardela.

Le prehitro mi je potekel čas, ker sem se moral
še pred nočjo vrniti v Slov. Bistrico. Bila je za drugo
jutro napovedana sodnijska komisija na Šmartnem, kjer
je bil pri tepežu neki človek smrtno ranjen.

Pri odhodu sem obljubil, da se prihodnji dan prod
večeru vrnem.

Na Šmartnem sem župniku Vošnjaku, ki je bil
brat Pavlinine matere, pravil, da sem se srečal z nje¬
govo nečakinjo in naročil mi je, da jo pozdravim in
povabim na obisk.

Hitel sem doli od Šmartna in se spet peljal v
Studenice, pred očmi imajoč vedno tisti čarobni obraz.
A ko sem prišel v Studenice, so mi pravili, da sta se
obe gospodični že odpeljali.

Gospod Sch., katerega edini otrok je bila Pavlina,
je bil pred kakimi 20 leti prišel iz Bavarskega, da na
Spodnjem Štajerju kjerkoli začne pivo variti. Prinesel
je s seboj lep denar, slišal sem, od 60 do 70 tisoč
gold. V Laškem trgu se mu je zdel ugoden kraj za
pivovarno. Nakupil si je potrebno zemljišče, postavil
potrebna poslopja in začel variti pivo. V trgu je videl
lepo deklico, Reziko Vošnjakovo, hčer bratranca mojega
očeta. Zaljubil se je vanjo in jo poročil. A bil je slab
gospodar in lahkomiseln veseljak. Za pivovarno se ni
dosti brigal, vozil se v Celje in drugam in postal strasten
igravec na karte. Žena ni imela dovolj eneržije, da bi
ga brzdala in zapravljal je pri igranju na tisočake.
Prodal je pivovarno v Laškem trgu in si kupil graš-
činico Bežji grad, da je prišel bliže Celja, in je tu uredil
pivovarno, pa tudi s slabim uspehom, ker se sam ni
brigal za delo in je vse prepuščal delavcem, ki so več¬
krat pivo tako izkvarili, da so ga kar izliti morali.

169

Sch. pa je skoro vsak dan sedel v Celju v ka¬
varni in igravci so se kar trgali, da so smeli ž njim
vrati, ker jim je bil dobiček gotov. Žena in hči sta
e dostikrat za njim peljali v mesto, da bi ga spravili
od kart in domov, pa sta morali včasi po cele ure
čakati, preden je nehal igrati, navadno zaigravši vse,
var je s seboj imel v žepu.

Pavlina je bila edina hči, in kot edinega otroka
sta jo oče in mati prav obožavala in jej izpolnjevala
vsako željo. Bila je pa tudi ona vdana svojemu očetu
in ga tako ljubila, da si še misliti ni mogla, da bi se
kedaj od njega ločila. Vsaka očetova beseda ji je bila
sveta, njegova volja tudi njena volja, tako da ni imela
ni pičice samosvoje volje. Prodreti v tako srce, to sem
kmalu videl, ne bo šlo lahko, tem manj, ker je vse gle¬
dala le tako rekoč z očetovimi očmi. Oče pa je bil
trd Nemec, se sicer ni brigal ne za politična, ne za
narodna vprašanja, pa vse slovensko narodno gibanje
se mu je zdelo nezmiselno in celo smešno.

Po Veliki noči torej dobim vabilo od Luize na
njeno svatbo in se odpeljem na določeni dan v Laški
trg. Pavlina je res bila moja družica. V beli obleki z
rdečkastimi rožami v črnih laseh se mi je zdela nad¬
zemeljsko bitje. Po poti sem premišljeval, kako jo hočem
obgovoriti, kako jo zabavati. A ko sem zdaj stal pred
njo, mi je zastajala beseda in stisnil sem ji le mehko,
nežno ročico. Pristopila je njena mati, katere še nisem
poznal, bolj mala, čedna, dobro rejena brinetka, o ka¬
teri bi vsak sodil, da je starejša sestra, a ne mati Pavli-
nina. Ona me je predstavila svojemu možu, ki je stal
med drugimi svati. Močan mož, velik, širokopleč, s
krepkimi, bolj trdimi črtami v obrazu in rjavimi lasmi,
stisnil mi je s svojo veliko roko tako krepko mojo, da
me je zabolelo.

170

Po poroki je bil, kakor navadno, zelo dolgotrajen
obed, da smo mladi ljudje že težko pričakovali konca
in zatem plesa. Jaz sem se v mladih letih rad zasukal
v plesu, posebno, če sem mlado, simpatično deklico držal
okolo pasa. Največkrat sem prosil Pavlino za kako
turo, pa ona ni bila posebna prijateljica plesa. Tudi
je večkrat izginila iz sobe, v kateri smo plesali, in za¬
pazil sem, da hodi z materjo v postransko sobico, od ¬
koder se je slišal hrup igravcev na karte. Tam je Sch.
sedel za mizo in, kakor običajno, izgubljal. Zato bi ga
mati in Pavlina radi bili spravili od igre v obedno sobo,
kjer so se vrstile napitnice in se je prepevalo, pa ni
se hotel vzdigniti.

Mi mladi smo pa med plesom aranžirali razne
igre, med temi tudi tako zvani, pri družinskih veselicah
jako priljubljeni „Polstertanz“. Gospodje in gospo¬
dične stopijo v krog, za roke se držeč, v sredi kroga
pa stoji gospod, oziroma gospodična z blazinico v
roki. Ves krog se suče okoli njega in končno vrže
gospod blazinico pred tisto gospico, katero je izvolil.
Oba poklekneta in se morata poljubiti. Prvi sem jaz
stal v krogu in položil blazinico med splošnim ploskom
k nogam Pavlininim. Pokleknil sem, a ona se je branila,
dokler je ni nevesta prisilila, da je morala poklekniti. Vsa
zardela je to storila in meni v oči so gledale nekako
plaho njene črne, blesteče oči. Potegnem jo k sebi in
poljubim jo prav pošteno na njene mehke rdeče ustnice.
Vrelo je v meni in najrajši bi jo bil v objetju obdržal
za vse žive dni. Pa ona je naglo vstala in stopila na
svoje mesto v krog.

Pozneje sem še večkrat pri družbinskih veselicah
poljuboval dekleta, pa le mehanično, ker je to zahtevala
navada. Onega, dejal bi električnega toka, ki je od
Pavlininih sladkih ustnic se razlil po vsem mojem ži-

171

votu, nisem nikdar več čutil. Zdi se mi pač verjetno,
da življenje in vsi pojavi njegovi so le električni toki.

Hitro je minula noč, v jutro pa sem se že moral
odpeljati. Pri slovesu je Pavlinina mati me povabila,
da naj jih kmalu obiščem na Bežjem gradu.

To sem seveda rad storil. Že prihodnjo nedeljo
sem se odpeljal v Celje, odkoder vodi kratka pešpot
med travniki in njivami h gradiču, stoječemu ob robu
teharskega griča, ki se tu končuje. Za enonadstropnim
gradičem so po eni strani gospodarska poslopja, po
drugi precejšnji vrt s senčnico v sredi. Razgled iz oken
na zahodno stran kaže v daljavi Žolčpaške pianine in
Savinjsko dolino s celjskim mestom, na severni strani
se vidi Pohorje s predgorami, Vojnik in vse te vasi, ki
se tod širijo. Za vso to razgledno lepoto nisem maral,
videl sem le najkrasnejšo lepoto, Pavlino, pred sabo.

Prišel sem dopoldne, ostal pri obedu in ker nisem
doma imel posebno nevarnih bolnikov, sem se šele
drugo jutro odpeljal. Šetali smo se po vrtu, pa spet
se vrnili v majhni salon, kjer je stal glasovir, in govorili,
sam ne vem, o čem. Pavlina se je usedla h glasoviru
in jaz sem moral popevati kak solo, spremljan od nje,
za kar sem pa bil premalo izurjen, da se je včasi srčno
smejala pri mojih napakah.

In odslej sem skoraj vsako nedeljo zahajal na
Bežji grad. Navadno sem tam našel celjskega odvetnika
dr. Sajovica starejšega, ki je bil precej bolj prileten od
mene. S početka sem ga sumil, da pohaja za Pavlino,
a kmalu sem se uveril, da se za Pavlino ne briga in je
le oboževavec njene matere, pa nikakor ne v slabem
zmislu. Ostala sva ves čas v prijaznih odnošajih in
večkrat skupaj šla v mesto, kadar sem se vračal na ko¬
lodvor. Ker je tudi Pavlinin oče bil prav vljuden proti
meni, sem gojil najlepše nade in kadar sem spet bil

172

na potu, sem vselej trdno sklenil, da danes se mo;-:
odločiti, in po glavi so mi hodile besede, katere naj Spre¬
govorim. Pa ko sem stal pred Pavlino, zastajala mi jc
govorica in teh besedic, ki so vendar tako kratke in se
tako lahko dado izgovoriti, besedic: „Jaz te ljubim P
nisem mogel spraviti iz ust.

Že se je bližal avgust in zdelo se mi je, da nisem
dalje ž njo, kakor takrat, ko sva se prvokrat srečala.
Zdelo se mi je, da še nisem našel, in bal sem se, da
nikoli ne najdem pota v njeno srce.

Bil je konec avgusta krasen, gorek poletni dan
in jaz spet v Bežjem gradu. Gospoda ni bilo doma,
gospa se je mudila v kuhinji in šetala sva se s Pavlino
po vrtu. Prideva k senčnici, v kateri je stala mizica
in klopi. Na mizi je ležal neki ilustrovan nemški list.
Vstopim in tudi ona vstopi v hladno senco, ki jo je
delala gosto zaraščena divja trta. Oba se usedeva, jaz
zraven Pavline in začnem gledati slike v knjigi. „Zdaj
govori, zdaj!“ šumelo mi je po glavi.

Drugod sem v družbi deklet in gospe bil zgovo¬
ren in šaljiv in nobena me ni spravila v zadrego. In
tu pred sedemnajstletnim dekletom pa takšna plahota!

Pri gledanju v knjigo sta se najini lici tako zbli¬
žali, da sta se skoraj dotikali. In položil sem svojo levo
roko lahko okoli njenega pasa, z desno pa sem prijel
njeno mehko belo desnico in jo stisnil in ona je ni
odtegnila. In zdelo se mi je, da je zadrhtela pri mojem
stisku. Obrnil sem se naglo do nje in 'poljubil njeno
ko žamet gladko ličece. „Pavlina!“ sem vzdihnil. —
Pa v tem za me tako blaženem in odločilnem trenotku
so se približali koraki. Pavlina se je odmeknila in
slišal sem gospen glas: „Idita, juha je že na mizi!“

O ti nesrečna proza! Najpoetičnejši trenotek živ¬
ljenja in — juha. Da bi bila le deset minut pozneje ta juha

173

prišla na mizo, izgovoril bi bil tudi še tiste tri besede:
»Jaz te ljubim!" in vprašal bi bil: „Ali me tudi ti,
Pavlina, ljubiš tako neizmerno, kakor jaz tebe?“ Pa
tako je v življenju, prav kakor ga slika v svojih dramah
najženialniši pesnik vseh časov in narodov, Shakespeare,
zraven najsilnejše tragike najsmešnejša komika. Smeh
in žalost pa, oba izvabita solze iz oči.

Pavlina se ni upala meni več gledati v oči in ko
sem se zvečer poslovil, podala mi je sicer roko, a ko
sem ji jo hotel poljubiti, jo je hitro odtegnila.

Oj kako vesel sem bil, ko sem se vračal domov.
Če tudi nisem izrekel tistih treh usodnih besed, pa sem
čutil, da sem prodrl v njeno nežno srce.

Težko sem čakal na Malo Gospojnico, ker sem
obljubil, da takrat spet pridem. In prišel sem, a našel
sem vse izpremenjeno. Gospa me je sicer pozdravila,
pa ne tako prijazno ko prejšnje krate. Ko vprašam po
Pavlini, mi reče, da jo glava boli, kakor večkrat, in da
je v svoji sobi. Ponujal sem svojo zdravniško pomoč,
pa odvrnila je, češ, da v takih slučajih ji le pomaga,
ako ostane prav sama v zatemneli sobi. Nisem vedel,
ali bi takoj odšel ali ostal, ko pride dr. Sajovic in me
nagovori, da naj ostanem, popoldne da me spremi v
mesto. Izprehajala sva se po vrtu in tudi usedla v
senčnico. Oh, kakšen razloček takrat in zadnjič!

Opoldne se je iz Celja pripeljal Sch. s predsed¬
nikom okrožnega sodišča, ki je slišal na ime Rak. Bil
je pust birokrat z gladkim licem in po svojem mišljenju
hud naš nasprotnik, sicer pa reakcionarec prav iz Ba-
hove dobe. Slišal sem že bil o njem.

Sch. ni bil prijetno iznenaden, ko me je zagledal.
Predstavil me je Raku. „Hm! Iz Slovenske Bistrice?
mrmral je Rak, „sem že slišal." In ne da bi mi roko
podal, je nadaljeval pogovor s Sch. To je bil pust obed

174

in komaj sem pričakal, da smo vstali, ter se takoj poten;
poslovil. Niti gospod Sch. niti gospa mi nista rekla, dr
naj spet pridem. Hitel sem doli po stezi, ki je vodila
z brega v ravnino. Še enkrat sem se obrnil nazaj it;
videl, da so žaluzije na oknih Pavlinine sobe zaprte,
Ali je takrat stala pri oknu in gledala za menoj, nisem
mogel razločiti.

Vedel sem, da je zdaj vsega konec in hitel sem
obupno proti mestu. Ker pa je bilo še dosti časa do
vlaka, šel sem k svoji teti, gospej Kamererjevi, ki je
imela v Celju pekarijo, njen mož pa je bil mesar, eden
prvih v tem obrtu. Ni imel kake višje omike, pa zdrav
razum, delavnost, podvzetnost in varčnost. In tako si
je pridobil precejšnje imetje. Tam sem bil vselej prijazno
sprejet in tudi zdaj je stric takoj šel po vina — imel je
v svojih kleteh mnogo sodov prav dobre kapljice —
teta pa je skrbela za prigrizek. Menili smo se o tem
in onem. Jaz sem bil kratkobeseden in nič tako živahen
in vesel, kakor druge krate. Stric Kamerer je to opazil
in ker je vedel, da hodim na Bežji grad, je tudi lahko
uganil, zakaj. Sklepal je torej iz mojega vedenja, da
sem zadel ob ovire. Ko sem odšel, potrkal mi je na
ramo in dejal dobrosrčno;

„Kdo bi se kapriciral na enega dekleta? Saj ima
druga mati še tudi kako lepo hčer.“

To je res, sem si mislil, a kaj pomaga, če mi ne
gane srca.

Ves potrt sem prišel zvečer domov in dolgo hodil
po svoji sobi, premišljujoč, kako se je vse to godilo.
In čim dalje sem premišljeval, tem bolj je moj razum
moral pritrditi staršem, da niso hoteli prikleniti hčer na
človeka, ki jim ni mogel dati nobenega poroštva, da
ji bo priskrbel vse te ugodnosti, na katere je bila
doma vajena. K temu se je še družilo narodno nasprotstvo,

175

k’ bi bilo utegnilo mir kaliti v zakonu. Vse to sem
priznaval, pa peklo me je le, da so me tako dolgo, rekel
bi, za nos vodili. Pa menda so šele potem, ko so
morda od Pavline pozvedeli, kaj se je zgodilo v senčnici,
se natančneje informirali. A pri kom ? In tu mi je pred
oči stopil tisti bledi, hudobnozagriznjeni obraz pred¬
sednika Raka in vsa moja jeza je vzkipela proti njemu.

Ulegel sem se končno in — to je prednost mla¬
dosti, — spal sem trdo spanje, dokler me ni vzbudil
žarek jutranjega solnca. In življenje šlo je spet svojim
potom naprej in čas je zacelil tudi to rano.

Tri leta pozneje sem dobil vabilo na njeno svatbo,
ki se je imela vršiti v teharski cerkvi s celjskim trgov¬
cem P. Ta P. je prišel iz Ljubljane v Celje, razpolagal
z nekolikim premoženjem, ki se je, kakor navadno, pre¬
cenjevalo in začel je tu trgovino. Sch. mu je dal hčerko
v zakon, največ zaradi tega, da bi jo imel v bližini.
Pa ni dobro zadela. P.-ova trgovina je zmerom bolj
pešala in se končno zaprla. Starši so pa prodati morali
Bežji grad in si kupili hišo v Štorah, v kateri so živeli
do smrti menda s podporami, ki jih je večkrat pošiljala
Sch.-ova žlahta iz Bavarske.

Pavlino sem pozneje samo enkrat še videl.

L. 1871. sem sklical volilni shod v Šent Jurij pri
južni železnici. Ko se peljem po bregu gori v trg, pre¬
mišljujoč svoj govor, šli sta navzdol dve gospe. Ko
bliže pridem, sem ju spoznal, bila je Luiza in zraven
nje Pavlina. Luiza pomigne kočijažu, da ustavi voz.
Pozdravimo se in meni je čudno postalo pri srcu, ko
sem spet gledal ta mili obraz, ki pa je bil bledejši ko
nekdaj. Lahka rumenica jej je šinila po licih, ko sem
jej stisnil roko in dejal: „Upam, Pavlina, da se Vam
nisem se upal jo tikati — dobro godi. Kaj pa Vaši
starši?"

176

Namesto Pavline, ki je povesila oči, odgovorna
je Luiza:

„Oh, starši žive zdaj pri Štorah in jaz, ti menda
še tega ne veš, sem zdaj tam poštarica. Pavlina je prišla
obiskat starše in me sem spremila. In ti? Ali si še
nisi izbral nobene ?“

„Nisem. Nimam časa za to.“

Pri teh besedah se je Pavlina spet proti meni ob -
nila in me pogledala s svojimi čarobnimi očmi in za¬
zdelo se mi je, da so se porosile. Pa to je morda le bil
refleks solnčnih žarkov, ki so ravnokar bili prodrl
oblake.

Še enkrat: „Z Bogom! Z Bogom!" in voz se je
pomikal gori po bregu, gospe sta pa hiteli navzdol.
Nisem se mogel vzdržati, da ne bi vstal v vozu in gleda!
za odhajajočima. In tudi Pavlina se je ozrla nazaj.
Vzbudili so se mi spet vsi oni spomini, ki so že bili
obledeli, z novo silo, pa nisem imel časa, se v nje
vtapljati, že so me pozdravljali živioklici zbranih vo¬
livcev in moral sem na oder in govoriti, in govoriti —
Pozneje je nisem več videl. Slišal sem le, da je
po smrti očetovi tudi ona kmalu umrla.

In zdaj ko pišem te vrstice, štirideset let po
onih za mene tako veselih in žalostnih dogodkih, ogle¬
dujem si spet njeno sliko, katero sem takrat skrivoma
odnesel iz njenega albuma, in pri tem ogledovanju se me
polaščuje vsa ona sladka sentimentalnost, katera mi je
takrat napajala vso dušo. Gledam in gledam ta mili
obrazek z onimi čarobnimi, na mene obrnjenimi očmi,
z okroglimi ličeci, s kipečimi ustnicami, katerih sem
se le enkrat dotaknil, in vse osebe in vsi dogodki tistega
časa stoje pred menoj tako živo, kakor bi se vse to
včeraj bilo dogodilo. Oko se mi začne rositi in moj

177

duh hrepeni po svidenju z vsemi, ki sem jih ljubil v
življenju in ki so pred menoj šli v večnost.

In tedaj, ko me bo Bog poklical iz te solzne do¬
line, bom tudi tebe zagledal, po kateri sem tako strastno
hrepenel v svoji mladosti in vsi skupaj bomo plavali
v neskončnih sferah, kjer ni človeških solz in pozemelj-
skega trpljenja, obdani od svita vesoljne ljubezni, dalje
in dalje!

In tačas nam bode jasno, čemu je ustvarjen ves
ta svet, čemu neznatna ta zemlja z vsem, kar na njej
grede in leze? Čemu revni ta človek s svojim nena¬
sitnim hrepenenjem po sreči, na tej zemlji nedosegljivi,
s svojimi nebrzdanimi strastmi, s stremljenjem do višjega
in spet pogrezovanjem v luže brezobzirnega izkoriščanja
svojega bližnjega, s čudovito požrtvovalnostjo in spet
najkrutejšo krvoločnostjo? Čemu vse to, čemu? —
Tačas nam bode jasna uganka življenja, jasno vse,
vse . . . In naši duhovi bodo, oh, tako mirno in veselo
plavali po neskončnem prostoru, gledali čudeže stvar¬
jenja na neštevilnih zvezdah, plavali dalje in dalje proti
središču in izvoru vesoljnosti, večnemu Bogu, dokler nas
on, morda šele po milijonih let, ne spozna vrednih, zreti

v njegovo sveto obličje.-

Toda proč zdaj z vso to mehkužno, nemoško senti¬
mentalnostjo. Medigra je končana, zastor je padel in
ko se spet vzdigne, nadaljuje se glavno dejanje, na¬
rodno delo.

5. MOJI LEPOSLOVNI SPISI.

Zdaj sem bil spet prost. Nobene skrbi nisem imel
za svojo lastno prihodnost, kajti samemu za sebe mi
pač ni bilo treba misliti, kako se preživiti. Vse drugače,

12

178

ko bi si bil hotel postaviti lastno ognjišče. Za tako bi
moji skromni dohodki iz zdravniške prakse pač bili
prepičli. Moral bi bil torej popolnoma se posvetiti svo¬
jemu stanu in vse drugo delovanje pustiti na strani.
Prišel bi bil sam s seboj v hud dilema. Zato je dobro
bilo, da se je tako zgodilo.

Valovi razburjenosti so se sčasoma polegli in
končno sem sam sebi moral priznati, da je ločitev le
sreča bila za Pavlino in za mene. Zakon — in za njim
vse neizogibno razočarovanje! Ona bi bila, ko bi po prvem
nasičenju strasti se bila pričela doba navadnega filistrskega
življenja, na meni, jaz pa na njej začel opazovati take
strani značaja, katere bi nama ne ugajale. Pavlina bi morda
bila dobra mati, morda tudi dobra gospodinja, kar pa je
malo verjetno, ker je bila doma preveč razvajena in se ji
ni bilo treba brigati za nobeno delo, še za svojo obleko
ne. Spominjam se, da sem videl nekega dne, ko je
vzdignila roko na predal po neko knjigo, jopico pod
pazduho razparano. V slovečem romanu Freitagovem
„Soll und Haben" sem čital pozneje enak slučaj, ki
snubaču ni dopadal.

Gotovo pa je imela Pavlina zraven dobrih tudi
navadne slabe lastnosti svojega spola, katere bi bil
sčasoma opazoval in iz ideala, ki sem ga videl v njej,
bi bila postala navadna ženska.

Tako pa mi je ostala tisti neskaljeni ideal ženske
duševne in telesne popolnosti, kakršnega si je ustvarjala
moja fantazija in videla v njej utelešenega. In kadar
sem se nje spominjal, vzdihnil sem: „Oh, kako srečen
bi jaz bil s teboj!"

Pa tudi na moje poznejše literarno delovanje je
močno vplival spomin na njo. Edino svojo lirično
pesem: „Ljubici pod oknom", sem spisal njej na čast.
Kako je potem prišla v Razlagovo pesmarico, mi ni

179

znano. Romana „Pobratimi“ bi jaz ne bil spisal, ko ne
bi bil hotel njej postaviti skromen spomenik in si tako
tur olajšati srce, obteženo od teh spominov. Ta roman
ser. spisavati že začel v sedemdesetih letih, ga pozneje
v drugem delu močno izpremenil, vendar ga s tem le
po varil in ne izboljšal. Izdal sem ga šele 1890. leta.

Tudi v mojih dveh dramah: „Lepa Vida“ in
»Doktor Dragan" sta Vida in Mira le odtisk spominov
na Pavlino, zato obe, kakor je ona bila, brez lastne
odločne volje, mehkega značaja in igravkam, ki ljubijo
močne efekte, ne priljubljeni.

Ne čudi se, bravec, da sem to epizodo svojega
življenja obširneje popisal, nego je morda bila vredna.
Pa bila je odločilna za vse moje prihodnje delovanje
in če sem kaj in kar sem koristnega storil za narod,
ima svoj izvor le v tem, da sem si takrat ohranil svojo
prostost — —

Torej spet na delo, na narodno delo, saj ga je
bilo obilo, še preobilo za majhno krdelo narodnih de¬
lavcev.

V.

LETO 1865.

1. „SLOV. MATICA" IN LEVSTIK.

Leto 1865. se je za štajerske Slovence srečno pri¬
čelo. Deželni poslanec Lichtenegger, ki je bil 1864. leta
izvoljen, je umrl in volitev je bila razpisana na 16. dan
januarja 1865. 1. Priporočali smo spet dr. Razlaga
in v kratki dobi enega leta se je položaj tako izpre-
menil in se je narodna zavest že tako močno vzbudila,
da je dr. Razlag bil od vseh 223 volivcev enoglasno

12 *

180

izvoljen. Takrat še treba ni bilo nobene posebne agi¬
tacije. Razposlal se je volilni oklic in nobeden nasprotni
kandidat se ni upal na dan.

Spet smo po volitvi bili pri dr. Kočevarju  na
kosilu in trčili na častno pridobljeno zmago. Naj bo ' se
je veselil naš blagi starosta dr. Kočevar, da je doživel
ta dan, ki mu je bil v zadoščenje in uveril ga, da se
ni zastonj trudil za narod.

Iznenaden dogodek za tem je bila prva glavna
skupščina »Slovenske Matice".  Ker smo štajerski
Slovenci položili temeljni kamen temu zavodu, smo se
zelo brigali za nadaljnji razvoj in paznim očesom sprem¬
ljali delovanje osnovalnega odbora, ki je naposled vendar
se zedinil o društvenih pravilih, jih razglasil in sklical
glavno skupščino v Ljubljano na dan 11. maja.

Že poprej pa je dr. Janko Sernec  v »Slovencu"
obširno razpravljal o teh pravilih in izrekel razne želje,
kako se naj izpremene in popolnijo.

H glavni skupščini smo se pripeljali iz Štajerskega
Trstenjak, dr. Sernec, dr. Prelog, Žužain  jaz.
Na predvečer smo bili v čitalnici in se pogovarjali o
pravilih. Končno je obveljalo Trstenjakovo mnenje, da
se ne lotimo takoj zdaj že prenaredbe pravil, temveč to
prepustimo poznejšemu času.

Še druga stvar je razburjala duhove; to je bilo
imenovanje plačanega tajnika. Osnovalni odbor je namreč
izročil tajništvo Levstiku  proti skromni nagradi me¬
sečnih trideset gold. Dr. Sernec je že v »Slovencu" se
izrekel proti plačanemu tajništvu, češ, da je vendar v
Ljubljani dosti rodoljubov, ki bi ta posel brezplačno
opravljali. Društvo da naj kolikor mogoče varčno po¬
stopa, da si nabere kmalu sredstev za svoje prave
namene.

181

Levstika sem takrat prvikrat videl. Sedel je pri
gl. , ni skupščini zraven osnovalnega odbora. Slišal sem
p:, bil že več o njem in čital v „Novicah“ njegove te¬
rn ijite jezikovne razprave. Da se mu gmotno ne godi
ugodno, nisem vedel in menda tudi ne moji štajerski
to ariši. Sicer bi ne bili tako odločno se izrekli proti
p anemu tajniku, kakor se je to, žal, zgodilo, nota
b< '.e v zadovoljnost kranjske gospode, ki se je na ta
n, n Levstika iznebila, ne da bi se bilo moglo njej
ot ati, da je tega zaslužnega literata spravila ob kruh.

Levstik  je o tem, ko je že bil v Ljubljani na¬
meščen v licealni knjižnici, z menoj govoril in dejal:
»Vam Štajercem nisem zameril, da ste bili proti mojemu
tajništvu. Vi ste se pač usedli mojim ljubljanskim pro-
tivnikom."

Glavna skupščina se je mirno vršila. Nas Šta¬
jerce so smatrali za nekako opozicijo in poročevavec v
„Slovencu“ je že govoril o „mladih“  ■— to smo bili
mi Štajerci — in o „starih“.

Vrelo je pa tačas že v Ljubljani in je že bilo sli¬
šati hude kritike o ljubljanskih „prvakih“, da so pre¬
malo delavni in premalo energični. Svoje zaupanje smo
vsi stavili na dr. Tomana,  ki se je že mesca febru¬
arja bil preselil iz Radovljice v Ljubljano. Njega smo
tudi izvolili za predsednika, v odbor pa 40 mož iz raznih
slovenskih pokrajin. Tudi jaz sem bil v odboru in ostal
v njem do 1. 1872., ko smo „mladi“ s svojimi kandi¬
dati podlegli proti „starim“. Potem nisem več milosti
našel pri vladajoči stranki, pa se tudi nisem potegoval,
da bi spet prišel v odbor.

Zvečer po skupščini je bila beseda v čitalnici in
pri tej je jako lepo govoril Trstenjak  ter končal z
besedami: „Vse za vero, omiko in domovino".
Živioklicev in ploskanja ni bilo ne konca ne kraja, mi

182

Štajerci pa smo bili ponosni, da je bil med nami tak
odličen mož.

Geslo, ki ga je tačas izrekel Davorin, sem 1. 1872,,
ko sem spisal v „S1. Nar.“ slavnostni članek o Pre¬
šernovi slavnosti, izpremenil v besede: „Vse za na¬
rod, omiko in svobodo".

Sicer so pa vsa ta gesla same fraze, tudi geslo
„Vse za vero, dom, cesarja" je plagiat pruskega: „Fur
Gott, Konig und Vaterland", in vsi ti programi — so¬
deloval sem pri mnogih tekom let — so porojeni in
spisani le za trenotek, bolj ali manj doneče fraze, ki
ostanejo na papirju, ne da bi stopile v življenje. In
kako smo se včasi mučili pri sestavi programov, kako
pretehtavali vsako besedo, da bi ne povedala ne preveč
in ne premalo! In ko je bil tiskan program, smo se
nanj sklicavali, a zgodovina hodi svojim potom in usoda
narodov ni zavisna od še tako lepih programov, ampak
od njih lastne moči in še od mnogih drugih faktorjev,
spet odvisnih od višjih sil. Vsak narod izvrši svojo
nalogo, kakšno, to šele vemo, ko je stopil s pozo-
rišča in izginil v morju večnosti. Da slovanski narod
še ni izvršil svojega teka in svoje naloge, o tem celo
njegovi nasprotniki ne dvomijo. In ta naloga? Člove¬
koljubje, trdi Stritar  in to idejo nahajamo pri najime¬
nitnejših ruskih pisateljih, v prvi vrsti jo propagira
L. Tolstoj. Ta naloga se ujema z mehko slovansko
naravo, ki nam je sicer zakrivila mnogo bede in su¬
ženjstva, a nas vendar ohranila tako mnogoštevilne, da
se nam ni bati za bodočnost. Le truditi se nam je
treba, ne pa rok križem držati v fatalističnem pesi¬
mizmu.

Tega nismo storili ne v šestdesetih letih in ne
pozneje in nismo izgubili poguma, če nam je tudi

183

tuintam izpodletelo. Napredek se vrši počasi, a vendar
se vrši in se bode vršil.

Levstik seje  kmalu potem odpovedal tajništvu.
Govorilo se je, da prevzame uredništvo uradne „Laib.
Zeitung", katera bi bila morala po padcu Schmerlinga in
nastopu grofa Belcredija pisana biti v drugem tonu,
kakor pod Schmerlingom; pa to se ni uresničilo. Podal
se je na Dunaj, kjer je Stritar mu bil pravi prijatelj in
podpornik.

Se z drugo imenitno osebo sem se seznanil pri
tej skupščini. Bil je to

2. DR. ETBIN HENRIK COSTA,

tačas župan ljubljanski, ki nas je pozdravil od strani
mesta. Bil je šibek človek z neprijetnim, hreščečim gla¬
som; slovenski govoriti je že znal. Potem ga več let
nisem videl, ker nisem prišel v Ljubljano. Sešla sva se
pa 1. 1871. v Pragi, kamor je on prišel k shodu slo¬
vanskih poslancev kot zastopnik kranjskih, jaz pa kot
zastopnik štajerskih slovenskih poslancev. Osebna pri¬
jatelja nisva nikdar bila, ker je on meni bil antipatičen,
jaz pa najbrž njemu. Mož njegove sestre, jako omikane
in prijazne dame, bil je Šolmajer, če se ne motim,
gozdarski uradnik in odbornik kranjske Kmetijske družbe.
Za to družbo je hodil vsako leto bike kupovat na razne
kraje, posebno na Koroško in Tirolsko. „Nov.“ so vselej
ta potovanja vestno naznanjala, kar je Levstik bičal s
svojim sarkazmom. Nedavno sem čital med naznanili
knjig, da sta brata Šolmajer, gotovo njegova sina,
c. kr. gozdna nadzornika izdala zelo pohvaljeno knjigo
o ravnanju z gozdi. Po smrti Costovi, ki je bil samec,
prevzela je sestra njegovo zapuščino in med to se je
našel dnevnik, ker je Costa imel navado, vsak večer

184

_zabeležiti

• dnevne do¬
godke. Na¬
meravala je iz¬
dati ta dnev¬
nik, a prese¬
lila se je z
možem na
Sedmograško
in opustila to
misel.

Kdor dela
v javnosti, bi
si res moral
kratko zapi¬
sovati dogod¬
ke, zlasti, če
se je kaj ime-
nitnejšegazgo-
dilo, s katerimi
veljavnimi
osebami je
občeval itd.

Jaz, žal, tega

nisem storil in to mi zelo obtežuje spisovanje spo¬
minov; marsikatera zanimiva epizoda mi je iz spo¬
mina izginila.

Ko smo se iz Ljubljane nazaj vozili na Štajersko j
mi je dr. Sernec  pravil, da hoče mariborska čitalnica
tudi to leto aranžirati veliko narodno slavnost in sicer
v čast Antonu Martinu Slomšeku,  ter pričakuje, da
pridemo spet pomagat pevci iz Slov. Bistrice, kar sem
seveda rad obljubil. Slavnost se je vršila šele septembra.

DR. ETB1N HENRIK COSTA.

185

3 BELCREDI.

Medtem pa je koncem junija moral Šmerling, ta
zb duh za avstrijske Slovane, slovo dati ministrskemu
sedežu in na njegovo mesto je bil imenovan grof Bel-
credi,  cesarski namestnik na Češkem. Šmerling je
bil ves iznenaden, ko je dobil pozno zvečer dekret iz
dvorne pisarne, da je odstavljen. Nikakor si ni mislil,
■'ia je že konec njegove slave in moči. Kajti, kakor
mi je Schneid  pravil, Šmerling je še tisti popoldan
od cesarja bil povabljen, da je ž njim biljard igral, ne da
bi cesar kazal proti njemu kake nemilosti.

Po odstopu Šmerlingovem smo tudi mi Slovenci
pričakovali, da se bo za nas na bolje obrnilo. Pa tekli
so dnevi in šlo je vse naprej, kakor da bi ne bilo no¬
bene izpremembe v vladnem sistemu. Že so se prika¬
zovali prvi znaki bodočega dualizma, ki je izročil Slovane
na Ogrskem Madžarom, Čehe in Južne Slovane pa Nem¬
cem. Belcredi je gotovo imel dobro voljo, pa proti naj¬
višjim krogom, ki so težili na Nemško, in proti biro¬
kraciji ni ničesar mogel opraviti.

Koncem julija je sicer izdal okrožnico na vse
urade, ki se je prav lepo glasila. Ukazal je med drugim:

„Za tiste dežele, po katerih živi več narodov, moram
najsrčneje priporočati, naj se z vsako narodnostjo
ravna enako pravično in enako nepristransko.
Urad in vsak posamezni uradnik mora z ljudstvom v
njegovem jeziku obravnavati; da je kdo za tako ura¬
dovanje zmožen, bode težko in odločno tehtalo, kadar
pojde za presojo, za kaj ali kako je ta ali oni uradnik
sposoben."

Prav lepe besede, pa birokracija se prav nič ni
menila za nje in ravno uradniki so v vseh deželnih

186

zborih, ki so bili novembra sklicani, da presodijo novo
ustavo, se pridružili opoziciji proti vladi.

In Belcredi sam je na najimenitejša mesta postavil
svoje najhujše nasprotnike, ali ni imel dovolj vpliva, njih
imenovanje preprečiti. Šmerling je postal predsednik
najvišjega sodišča in kot tak še več desetletij silen vpliv
imel na pravosodje. Še Pražak, kot justični minister,
se je moral vedno ž njim boriti.

Na Štajersko je prišel za namestnika bivši pob-
cijski minister Mecsery, ki je ravno tako malo znal
slovenski, ko njegov prednik grof Strassoldo. In celo
Kranjsko je dobilo v osebi nemškega birokrata Bacha
slovenščine neveščega deželnega predsednika.

Pričakovali smo, da bodo Šmerlingovi deželni
zbori razpuščeni, pa tudi to se ni zgodilo, kar je gotovo
bila velika napaka in ohrabrilo Šmerlingovo nemško-
valno stranko, da se je s tem večjim pogumom ustav¬
ljala novi vladni sistemi.

Cesar je z manifestom z dne 20. septembra ustavil
februarski patent in obljubil, da bode deželnim zborom
predložil v presojo in potrjenje, kar bo sklenil ogrski
državni zbor, torej je bila „odprta pot“ — za dualizem.

Mi smo se ogrevali za diplom z dne 20. oktobra 1860,
ker bi se po njem lahko razvila federalistična ustava,
vendar smo imeli močne pomisleke proti preveliki avto¬
nomiji deželnih zborov, ker so v vseh razen na Kranj¬
skem vladali Nemci, oziroma Italijani. Iskali smo pote,
po katerih bi bilo mogoče združiti vse Slovence v eno
skupino, pa tu smo zadeli ob nepremagljive ovire.

4. SLOMŠEKOVA SLAVNOST.

Velika Sl omšekova slavnost  dne 24. sep¬
tembra v Mariboru je dala priliko, da smo se tudi o

187

političnem položaju menili in posvetovali. K slavnosti
-:so prišli samo skoro vsi delavnejši štajerski voditelji,
odpeljali so se tudi iz Ljubljane dr. Bleiweis, dr. To-
oan, dr. Costa,  S ve  te  c in drugi, iz Celovca pa
Andrej Einspieler.

Slavnost se je vršila z največjo navdušenostjo na
dsoče zbranega občinstva. Po besedi je na oder stopil
'r. Razlag,  opisal dosedanji žalostni položaj Slovencev
m z ozirom na ravno razglašeni septembrski manifest,
ki je tudi nam obetal boljše čase, klical: „Slava cesarju
in slava Belcrediju!“

Vsi smo navdušeno pritrjevali, a ko so ponehali
živio- in slavaklici, je stopil na oder dr. Janko Sernec
in  izrekel svoje pomisleke, da bi že takoj zdaj izrekli
zaupanje Belcrediju, ko zanje pravzaprav še ni no¬
benega povoda. „Počakajmo“, dejal je,„da ne bomo slišali
samo besed, ampak da bomo videli tudi dejanja. 1 ' To je
marsikoga osupnilo, a na tihem smo mu morali pri¬
trjevati. Končno se tudi dr. Sernec ni ustavljal odpo-
šiljatvi telegrama grofu Belcrediju.

Drugi dan smo se zbrali na posvetovanje in sko¬
vali smo prvi vseslovenski program.  Bilo nas
je zbranih lepo število, iz Kranjskega gori imenovani
poslanci, iz Koroškega Einspieler, iz Maribora Dominkuš,
Radej, Prelog, Sernec, Pavlič, Geršak, ki je bil to leto
vstopil v Dominkuševo pisarno, nadalje Herman, Razlag,
Trstenjak, oba Ipavca, Kapus, Žuža, Lipold, profesor
Franci iz Varaždina, Muršec iz Gradca, Ratej, jaz in še
več druzih.

Predsedoval je dr. Bleiweis,  poročal pa je
Svetec  o programu, ki ga je že s seboj prinesel na-
črtanega. Prvo vprašanje je bilo, kako doseči zedi¬
njenje vseh Slovencev.  Ali se naj oživotvori
staro ilirsko kraljevstvo,  v katerem pa bi ne

188

bilo štajerskih Slovencev? Einspieler je za to zago¬
varjal notranje-avstrijsko deželno skupino.
V program se je končno oboje sprejelo in govorilo
Iliriji in o notranje-avstrijskih deželah. Potem so sc
določile naše zahteve glede uprave, zastopa, vlade in
ravnopravnosti.

Opoldne smo se razšli zadovoljni, da smo dovršil:
pošteno delo, pa menda nikdo ni bil tako naiven, da
bi bil upal, da bo res kruha iz te moke. Čutili smo,
da še dolgo ne bo konec narodne borbe in da smo
navezani le na svoje lastne moči brez vsakih prijateljev,
razen oddaljenih Čehov, ki so pa dovolj dela imeli
s tem, da so sebe branili proti nemškemu, od birokra¬
cije podpiranemu navalu.

Z Einspielerjem  sva se tu prvikrat videla.
Povabil sem ga, naj nas spremi v Slovensko Bistrico
in ker je imel počitnice, se je res popoldne z nami
odpeljal do Pragarskega, odkoder smo peš korakali v
mesto.

5. ANDREJ EINSPIELER IN MOJI SPISI ZA DRUŽBO
SV. MOHORJA.

Nisem ga poznal med Slovenci moža tako ener¬
gičnega, s tako železno voljo in tako neumorno delav¬
nostjo, kakršen je bil Andrej Einspieler.  Srednje
rasti, suhega telesa, pa krepkih mišic, kar je vsak čutil,
kateremu je stisnil roko, imel je podolgasto lice z vi¬
sokim čelom in precejšnjo plešo na glavi. Karakterističen
na njem je bil orlov nos in njegove orlove oči, zraven
stisnjene ustnice, sami znaki energičnosti. Gibčen v
kretanju, zgovoren, v družbi vesel, zmerom upajoč v
boljšo prihodnost, ni se dal upogniti nobeni sili in kar

189

je enkrat spo¬
znal za pravo
in dobro, pri
tem je ostal,
naj je bilo to
drugim všeč
ali ne.

Dopisovala
sva si že, od¬
kar je začel
izdavati „Slo¬
venca", za ka¬
terega sem mu
pridno pošiljal
dopise iz Šta¬
jerskega. Tudi
zaradi posve¬
tovanja v Ma¬
riboru sem mu
bil pisal in ga
vprašal za nje¬
govo mnenje.

Nasvetoval je

v pismu z dne 20. avgusta 1865, da naj se le po¬
sebej povabijo ljubljanski prvaki k besedi, „zraven naj
se jim pa tudi naznani, da se snide več rodoljubov,
naj se pogovorijo, kako čemo vsi složno in vzajemno
naprej delovati itd." Jaz sem Mariborčanom naznanil
Einspielerjeve misli in ravnali so se po njih.

V Slovenski Bistrici smo zvečer se zbrali v krčmi,
ki je zdaj lastnina Posojilnice. Bilo nas je omizje kakih
osem oseb in spominjali smo se raznih epizod pri be¬
sedi in pri posvetovanju. Pri tem je Ratej omenil, da
sem tudi jaz imel pripravljen govor za slavnost.

ANDREJ EINSPIELER.

190

„Vun ž njim! Vun ž njim! kričal je Andrej. Le
kar vstani, da slišimo!"

Imel sem res spisan govor v žepu in ker so vsi
silili, sem vstal in ga sprožil. Rokopis, ki sem ga imel
pri sebi, sem izročil Rateju, da mi suflira, ko bi obtičal.
Andrej je vmes „dobro!" in „živio!“ klical. Ko sem
končal, je kar Rateju iz rok iztrgal rokopis in ga vtaknil
v žep.

„Saj ga vendar ne boš natisnil?" sem začuden
vprašal, „saj ni bil govorjen pri slavnosti."

„Kaj pa da! Natisnemo ga od besede do besede."

„Pod kakim naslovom?"

„To je moja skrb. Vsaj mi ne bo treba se mu¬
čiti s kakim uvodnim člankom."

Govor je res bil natisnjen v „Slovencu“ 14. okto¬
bra z opazko pod črto: „Govor nekega štajerskega
Slovenca o Slomšekovi besedi."

Pozno v noč smo skupaj ostali ter si kratili čas
s petjem in pogovori. Drugi dan se je Andrej vrnil v
Celovec in ločila sva se kot prava prijatelja, kar sva
tudi ostala, in potem sva si večkrat dopisovala. Za oni
govor, ki sem ga imel leta 1882. o koroških narodnih
razmerah 'in ki je silno razkačil koroške Nemce in
nemčurje, mi je bil on preskrbel vse potrebne podatke.

Izdavanje „Slovenca“, ki je dobro izhajal, moral
je ustaviti koncem aprila 1867. leta, ker ga tiskar ni
hotel več tiskati, po Nemcih ustrahovan. Ko bi „Slo-
venec" ne bil ponehal, ne bi bili mi ustanovili „Slov.
Naroda", temveč se še naprej držali „Slovenca“ in ga
povečali.

Kako žilav in delaven za narodno stvar je bil
Andrej, pokazal je 1. 1882., ko je v starosti 71 let še
ustanovil za Korošce preimenitni „Mir“.

191

Za „družbo sv. Mohorja 11  je on spisal in podpisa!
prvo vabilo k pristopu in bil do svoje smrti 1888. leta
v vodstvu. On je iskal in izpodbujal pisatelje in tudi
mene je on pripravil, da sem začel spisavati za družbo.
Prvi moj spis „Umno kletarstvo 11  je družba izdala I. 1873.
Potem sem se lotil tudi povesti. To pa se je tako do-
, >dilo. L. 1884. je družba natisnila nekatere povesti, ki
so po mojem in tudi drugih mnenju bile spisane v
takem slogu, da niso bile pripravno berilo za prosto
ljudstvo. To sem pisal Andreju, a on mi brž odgovori:
»Pa ti kaj boljšega spiši! 11

To me je izpodbodlo; spisal sem in družbi poslal
povest! „Troje angelsko češčenje 11 , ki je bila natisnjena
1886. leta. Spisal sem potem še skoro vsako leto za
družbo kako povest ali dramatičen prizor in sicer po¬
vesti: „Dva soseda 11  1888. — „Obsojen“ 1889. — „Ti
očeta do praga, sin tebe čez prag 11  1890. — »Blagor
usmiljenim" 1892,— »Blagor žalostnim 11  1893.— »Bla¬
gor mirnim" 1901. Mislil sem za vseh osem blagorov
spisati povesti, pa nisem našel prave snovi za ostale.
Natisnjeni so bili tudi trije prizori iz kmetskega življenja:
»Svoji k svojim", »Oreh 11  in »Ne udajmo se“. Ker že
govorim o teh povestih, moram priznati, da mi ni bilo
lahko spisavati prizore iz kmetskega življenja, katerega
v svoji mladosti prav nič nisem poznal. Torej sem se
moral držati le sploh človeških čutov in zato povestim
tuintam manjka onega kolorita, ki jim ga morejo dati
le na kmetih rojeni in tam vzrasli pisatelji, kakor n. pr.
Jurčič. Snovi pa so vzete vse iz življenja in glavni
dogodki so se tako prigodili, kakor sem jih popisal.

Naj tu še omenim, da sem se o priliki, ko sem
1. 1888. spisaval povest »Obsojen 11 , bliže seznani!
z našim najženialnejšim, prezgodaj umrlim slikarjem
Jurijem Šubicem.  Bil je tačas v Ljubljani in slikal

192

v cerkvi sv. Jakoba na obloku štiri al fresco-slike. Zlezel
sem večkrat na nalašč za to postavljeni visoki oder, da si
ogledam njegovo delo. Vprašal sem ga, ali ne bi hotel
za mojo povest risati nekaj slik. Bil je precej pripravljen
in jaz sem to naznanil Mohorjevi družbi, ki je to po¬
nudbo radostno sprejela. Donašal sem mu rokopis,
kolikor sem ga že imel spisanega. Ko ga je prečital,
mi je pravil, katere situacije se mu zde za slikanje naj-
efektnejše, med temi tudi prizor, ko obsojenec sprejema
sv. obhajilo. Ker povest še ni bila končana, me je
vprašal, ali bo obsojenec umrl ali se ozdravil.

„Cemu hočete to vedeti?“

„Čemu? Da vem naslikati njegovo obličje. Ako
bo umrl, bo se to že na licih poznalo, katerim dam
izraz umirajočega. Če se pa ozdravi, bo obraz ves
drugačen.“

Za slike sem ga moral zmerom priganjati in ga
večkrat poiskal v jutro v njegovem stanovanju pri „Ma-
liču“. Bil je pač lahkomiseln, lahkoživen umetnik, ka¬
teri ni trpel kaj okroglega v žepu. V veseli družbi
je, kadar so dopuščale finance, tudi šampanjec tekel v
gostilni pri Auerju. Tri slike je vendar po vednem
mojem pritiskanju izdelal v Ljubljani, dve mi pa je
poslal iz Pariza, kamor se je vrnil tisto zimo, in me
prosil, da naj posredujem pri družbi zarad honorara,
če bi ga mogel kmalu prejeti. Družba je seveda precej
ugodila njegovi želji.

Slike so bile mojstrsko izdelane, veliko večje,
kakor so v „Koledarju“ in družba jih menda še hrani.
Morda bi jih izročila kranjskemu deželnemu muzeju,
ko bi se za to naprosila.

Zaradi slike „Sv. obhajilo 11  smo ga dražili, da
menda še ni bil pri obhajanju bolnika, ker je narisal

193

mežnarja le na eni nogi klečečega, pa moral bi klečati
na obeh.

Ravnatelj Šubic, ki je v biografiji Jurija Šubica
navedel vsa njegova slikarska dela, teh pet slik ni
omenil, ker mu menda niso bile znane. —

In zdaj se vrnem k Andreju. L. 1881. sem se pe¬
dal v Celovec, da se poučim o koroških razmerah in
Einspieler mi je dal vse potrebne podatke. Sestavil
sem interpelacijo, ki je veliko šuma naredila po Ko¬
roškem. Toda o tem pozneje.

Takrat sva bila skupaj v njegovi lastni hiši, v ka-
teri je imel v I. nadstropju prijetno, svetlo stanovanje.
Bil je silno vesel mojega prihoda, jaz pa sem se mu
čudil, da ga leta prav nič niso postarala. Le lasje na
temenu so bili bolj redki. Sicer pa je bil tako živahen
in gibčen, kakor kak mladenič. Delal je ravno priprave
za izdavanje novega lista „Mira“, ki je začetkom 1882.
leta začel izhajati. Dne 2. febr. mi je z veseljem naznanil,
da se je 1. štev. „Mira“ tiskala v 2000 iztisih, katerih
ni ne enega več, 2. štev. v 1600 iztisih in da vsak dan
dohajajo novi naročniki.

Toda vrnem se zdaj nazaj v leto 1865.

5. DEŽELNI ZBORI.

Novembra (11.) so bili sklicani deželni zbori, da
se izrečejo o septembrskem manifestu. Stara Šmer-
lingova liberalna, nemškovalno-centralistična stranka, ki
si je pridevala ime „ustavoverna“ (verfahrungstreu), je v
vseh zborih, kjer je imela večino, se izrekla za febru¬
arsko ustavo in proti nameravani novi vladni sistemi,
v prvi vrsti štajerski deželni zbor, kjer je ponemčeni
Blagotinšek-Kaiserfeld utemeljeval dotično adreso na ce¬
sarja. Odgovarjala sta mu Razlag in Herman, ki sta se

13

194

izrekla za federalistično osnovo Avstrije in proti dualizmu.
Z ustavoverci jo je potegnil tudi državni pravdnik W a-
ser,  poslanec ptujskega mesta. Belcredi je vendar ime'
toliko poguma, da je Waserja suspendiral od službe in
ga pridelil kot svetovavca višjemu deželnemu sodišč e
Silen hrup med ustavoverci! Ta edini energični če.
Belcredijev je vsaj malo preplašil uradnike, kar se .
pokazalo v kranjskem  dež. zboru. Tam je bil dr. B1 ei-
weis  nasvetoval zaupnico grofu Belcrediju, toda njego
predlog je bil odklonjen s 17 proti 11 glasom. Med
onimi 17 je bilo vseh šest uradnikov poslancev. Tod
vsi ti so, ko je pozneje šlo za adreso grofa Auersperga,
obrnili plašč in proti njej glasovali, tako da ni bila
sprejeta.

Proti onim na slovenskem Štajerju izvoljenim po¬
slancem, ki so glasovali z ustavoverci, smo skovali ne¬
zaupnice in povsod nabirali podpise med ljudstvom.
Za slov.-bistriški okraj sem jaz to delo prevzel, ter najel
par agitatorjev, ki so ob nedeljah po krčmah znane
kmete, posebno župane morali pridobivati za podpis.
Ko jih je že precej bilo podpisalo, smo poslali ne¬
zaupnico dež. zboru.

Nato so tudi nasprotniki izkušali podpise dobi¬
vati za zaupnico. Neki pohajač je hodil po krčmah in
nadlegoval kmete, da naj podpišejo. Zaveden kmet je
prišel to meni povedat in vprašat, kako se naj iznebijo
tega sitneža. Rečem mu: „Če vam ne da miru, vze¬
mite polo in jo raztrgajte!“

To se je res v Limavšekovi krčmi zgodilo, raztr¬
gana pola pa je bila poslana v deželni zbor, kjer jo
je kazal poslanec, ki mu je bila namenjena, kot dokaz
posirovelosti slovenskega ljudstva.

S tem činom smo končali 1865. leto.

195

VI.

LETO 1866.

1. D RED VOJSKO. MINISTRSTVO BELCREDIJEVO.

Nerad jemljem v roke pero in nerad se vglab-
ljam v spomine tega nesrečnega leta. Ne zaradi ne¬
srečne avstro-pruske vojske. Zmaga pruska je enkrat
za vselej konec storila stremljenju po prvenstvu v Nem¬
čiji in pričakovali smo, da bo Avstrija vendar spozna¬
vala svoj pravi poklic, biti pravična vsem svojim na¬
rt dom, tudi slovanskim po številu najmočnejšim. Pa
varali smo se. Cesarski manifest z dne 20. septembra 1865,
ki smo ga pozdravljali z najlepšo nado za prihodnost,
se je končal z besedami: „Odprta je pot“. Res odprta
je bila pot, a zasedli so jo Madžari in Nemci, Slovani
pa so se potisnili v trnje in nikjer niso našli in še zdaj
ne nahajajo zavetja, da bi se mogli mirno razvijati na
narodnem, kulturnem in gospodarskem polju. Toda kaj
pomaga tarnati, trudimo se in delajmo in uverjen sem
v globini svoje duše, da pride slovanski dan, če ga
tudi jaz ne doživim.

Začetkom leta sicer nič hudega ni kazalo. Da;i
za dnevom smo pričakovali kakšnega odločnega ko¬
raka grofa Belcredija, na katerega smo še vedno za¬
upno gledali, pa vse je šlo naprej po starem izvože¬
nem birokratskem tiru.

Dva dogodka začetkom leta sta nam bila po godu.
Pri nameščanju novih odvetnikov so bili mesca janu¬
arja imenovani dr. Janko S e rn e c za Kozje, dr. Pavlič
za Velikovec in dr. Josip Tonkli  za Kanal na Go¬
riškem. Dne 1. februarja je bila v mariborski čitalnici
lepa beseda v slovo Serncu in Pavliču, h kateri sva s::
tudi peljala jaz in notar Ratej. Obžalovali smo vsi,

13 »

196

da izgubimo iz Maribora taka dva delavna rodoljuba,
pa se spet radovali, da postaneta samostalna in prideta
v kraje, kjer je treba narodnega dela, posebno na Ko¬
roškem, kamor je prišel dr. Pavlič.

Dr. Pavlič  je bil jako ljubezniv in simpatičen
mož, in se je kmalu udomačil v Velikovcu, kjer si je
kupil hišo in je imel dobre dohodke. Trudil se je za na¬
rodno stvar in bi sčasoma bil dosegel lepe uspehe, da
ni v najkrepkejši moški dobi že 1. 1876. po kratki bo¬
lezni umrl. Proti njegovemu imenovanju so se nape¬
njali koroški Nemci, pa niso nič opravili. Njegovo hišo
je po smrti kupil prošt Serajnik in ko je družba sv. Ci¬
rila in Metoda sklenila v Velikovcu ustanoviti slovensko
šolo, sem se 1. 1892. peljal jo ogledava! Da se dogo¬
vorim zaradi cene, moral sem v Tinje h g. proštu, pa
se nisva mogla pogoditi, ker je držal hišo previsoko
v ceni.

Ko že govorim o tem starosti koroških Slovencev,
naj povem o svojem prvem in poslednjem sestanku
ž njim. Vstopivši na dvorišče proštije, videl sem na
klopi ob vratih sedečega sivolasega gospoda bosono¬
gega. Razveselil se je, ko sem se mu predstavil, in
takoj mi je začel praviti, da se ravna po Kneippovih
naukih' in da se le temu zahvaljuje za svoje zdravje
vzlic visoki starosti. Bil je že v osemdesetih, pa krepko
stopal, krepko govoril in dober tek imel. V njegovi
spalnici je stala z vodo napolnjena banja in pravil mi
je, da vsako noč o polnočnem času se gre kopat v
banjo, potem pa dobro zaspi. Pri obedu smo pili vino
iz znanih štajerskih goric pri Prihovi, kjer je njegov
nečak za nadučitelja. Moral sem v Tinjah prenočiti;
drugi dan me je pa njegov kaplan, ki mu je tudi bil
sorodnik, spremljal do bližnje železniške postaje ob
Dravi.

197

S slovenskimi odvetniki v Velikovcu pa nimamo
sreče. Za dr. Pavličem se je tam naselil dr. Mesner.
Tudi ž njim sem se takrat seznanil, ko sem se mudil
v Velikovcu. Bil je poštena, pa bolj pohlevna duša. V
narodnostni boj se ni vtikal, pa se zanimal za vsa na¬
rodna podjetja. Imel je Nemko za ženo in to ga je
zadržavalo, da ni postopal aktivno. Pa ne samo to.
Bil je tudi rahlega zdravja in takrat, ko sva skupaj
s dela na vrtu neke tamošnje krčme, sem uvidel, da
se ga je lotila jetika, za katero je par let pozneje
umrl.

Drugi za nas štajerske Slovence ugodni dogodek
začetkom 1. 1866. je bil ukaz deželne vlade na vse c. kr.
okrajne urade Spodnjega Štajerja z dne 20. februarija,
ki se je glasil (po besedilu objavljenem od mene v
„Slovencu“ št. 20. 1. 1866.):

„Št. 303. Ker je znano načelo,  po katerem se
vlada ravna, da se vsi narodi enako branijo
in ohranijo  in po kterem se je c. kr. pravdno mi¬
nistrstvo ravnalo v svojem ukazu od 15. marca 1862.
št. 1865, ki je pri sodnijskih oddelkih okrajnih uradov
slovenskemu jeziku njegovo pravico dalo, moram c. k.
okrajnemu uradu v spomin klicati načelo,  da naj se
tam, kjer to zahtevajo jezične razmere ali
pa žele stranke,  pri političnih oddelkih c. kr. urad¬
nikov zapisniki in razprave  pišejo v sloven¬
skem  jeziku in da se tudi uradniški odpravki (Aus-
fertigungen) narejajo v tem jeziku. Bar. Mecsery.“

To je bil prvi čin Belcredijeve vlade nam Slo¬
vencem v korist, pa tudi zadnji.

Ker ta ukaz nikoli ni bil preklican, je še tudi
zdaj veljaven in se štajerski Slovenci lahko nanj skli¬
cujejo. Da so se takrat birokrati malo menili za ta
ukaz in da jih zaradi tega višje oblasti niso hudo gle-

198

dale, to je tista žalostna pesem, ki se tudi še dandanes
poje. Nasprotno, še v nemilost je padel, kdor je res
tako vesten in pogumen bil, da je izvrševal ta ukaz.

Februarja in marca so zborovali deželni zbori m
se je veliko govorilo o februarski ustavi in septembr¬
skem manifestu. V štajerskem sta edina Herman n
Razlag  zagovarjala federalistično stališče, sicer sta pa
Kaiserfeld in Rechbauer ustanovila neko avtonomi¬
stično stranko, ki je bila za večje pravice deželnih
zborov.

Koncem marca se je začelo govoriti o preteči
vojski s Prusijo. Nam pač ni bilo razumljivo, zakaj
da bi se Avstrija poprijela s Prusijo. Vladni in ofici-
ozni časniki so pa poudarjali, da gre za veljavo Avstrije
v nemški zvezi, za njeno čast in mogočnost. Sploh so
časniki, posebno slovanski svarili in svarili, ne se spuš¬
čati v tako strašen boj. Kajti znano je bilo, da se je
Prusija vsa ta leta oboroževala, da ima vsled občne
vojaške dolžnosti številnejšo armado z boljšim orožjem,
kakor mi. Vse svarjenje ni nič pomagalo, tem manj,
ker je Bismarck naši diplomaciji take limanice nastavil,
da jim ni druzega preostalo, kakor odločiti se za vojsko,
kar pa se je zgodilo šele sredi junija.

2. SHOD V MARIBORU.

Začetkom leta se še nikomur sanjalo ni, da bomo
tekom leta zapleteni v tako strašno vojsko.

Začeli smo torej se pripravljati za volitve v de¬
želne zbore, katerim je potekla doba koncem tega leta.
Dogovorili smo se v Mariboru, da se naj skliče shod
zaupnih mož iz vsega slov. Štajerja in določili smo, da
bodi shod na Jožefovo, jaz pa sem razpošiljal vabila.

Shod se je vršil ob mnogobrojni udeležbi, posebno iz
Savinjske doline, Hermana pa ni bilo.

Herman  mi je 11. marca odgovoril, da ne more
priti, ker se, razen v deželni zbor, nikamor ne sme ga¬
niti. Izkušnje v Gradcu so ga pa potrdile v njegovem
prepričanju, da za Spodnji Štajerje rešitev le
v ločitvi od Gradca.  Obširno popisuje strankarsko
ravnanje nemške večine in nasvetuje, da se naj očitno
izrečemo za terjatev,

a)  da Spodnji Štajer dobi vsaj posebni deželni
odbor, kakor Trident na Tirolskem,

b)  da se Spodnji Štajer podredi namestništvu v
Ljubljani ali vsaj dobi poseben oddelek štajerskega
namestništva.

c)  da se pri graškem nadsodišču napravi slo¬
venski senat.

Pri tem shodu smo postavili osrednji volilni odbor
za Spodnji Štajer, ki bi imel 24 udov in razpadal v
6 odsekov, za vsak volilni okraj eden. Ti odseki se naj
pomnože s 15 do 20 možmi. Posvetovali smo se že tudi
o kandidatih. Za mariborski okraj, ki je bil najnevar¬
nejši in katerega dobiti smo imeli le malo upanja, na¬
govarjali so vsi Dominkuša  in mene, da naj pre¬
vzameva kandidaturi. Oba sva se branila, posebno
Dominkuš, ki je poudarjal, da še slovenski dobro go¬
voriti ne zna in bi ne mogel stopiti pred volilce. Tudi
pisarna mu ne dopušča, da bi jo zapustil za časa zbo¬
rovanja. Mene je sicer obradostilo vseobčno zaupanje,
a za zdravnika, ki nima namestnika, je še teže, za¬
pustiti svoje mesto. A tako dolgo so vsi silili v mene,
da sem se vdal. Sklep zaradi druge kandidature smo
odložili na poznejši čas. Meni so pa na tihem naložili,
da naj pridobim Dominkuša.

200

Nadalje smo sklenili, da izdamo knjižico, v ka¬
teri bi razvili svoj program in poročali o delovanju
Hermana in Razlaga v dež. zboru. Meni se je naložil
da spišem knjižico.

Potem smo sklenili, napraviti monster-pet
cijo naravnost do cesarja  in v njej povedati vse
naše težnje ter prositi odpomoči.

Končno smo si vsi navzočni dali besedo, da t:
naši sklepi ostanejo tajni  ter se o njih ne sme po¬
ročati v nobenem časniku.

Pa kaj se zgodi? V Einspielerjevem „Slovencu“
z dne 19. maja je bilo v dopisu iz Spodnjega Štajerja
vse razglašeno. Ker se je od več strani meni očitalo
da sem jaz to storil, sem pisal Einspielerju prav osorno
in zahteval, da v prihodnjem listu naznani, da dotičnega
dopisa ni prejel od mene.

Na to mi je odgovoril 24. maja v daljšem pismu,
ki ga tu objavljam, ker jasno osvetljuje tisto dobo:

„Slavni rodoljub! Preljubi moj prijatelj! Molčal
si že skoraj 3 mesce, da od tebe, ki si poprej tako
marljivo dopisoval, nisem dobil črtice. Obmolknil je
tudi D. Trstenjak, B. Raič itd. in „Slovenec“ je sa-
motež delal. Kaj bi bil jaz reva začel, ako bi bil jel „Slo-
venca“ trikrat  na teden izdajati, ko imam že zdaj ž
njim posla, da je predosti. — Molčal si in hvala Bogu,
danes prinese pošta spet nekaj od tebe in še celo z
rokopisom, — pa moje veselje splava po vodi in se
izpremeni v veliko žalost, ko prebravši tvoje vrstice
spoznam, da si razžaljen in mi nalagaš nalogo, katera
„Slovencu“ ne bode na čast in srečo. Vendar bi bil
že včeraj rad storil tvojo voljo in že danes, (25. maja)
bi stale tvoje besede v „S!ovencu“, pa ni mi bilo več
mogoče. Od 5—6. ure zvečer je „Slovenec“ že tiskan vsak
vtorek in petek; tako je bilo tudi 24. maja. Potrpi vsaj

201

do prihodnje srede, pa tega mi ne bodeš jemal za zlo,
da nekatere prav bodeče in za mene sramotilne besede
izostanejo. Vem, da ti ni za to, mene žaliti in osra¬
motiti, temveč edino le za to, da svet zve, da ti tega
nisi poslal na beli dan. Res ne vem, kako je mogoče,
da je ta novica, kakor čutim iz tvojega dopisa, vas
Štajerce tako hudo razdražila. Očitno povem, da sem
mislil premišljeno, politično in pošteno
ravnati.

Stari pregovor pravi: „Kuj  železo, dokler je vroče"!
in zdaj je tisti čas, ko je vlada v sili in zadregi in
voljna dajati s polnimi rokami, kajti potrebuje nas,
V ta namen sem tudi napisal: „Dajte in se vam bo
dalo". Tudi dogodbe učijo, da je res taka. Ali nisi bral,
kaj je Belcredi v Ljubljano pisal zastran šolske urav¬
nave? Ali nisi bral, kaj je cesar odgovoril zastran vo¬
lilnega reda na Češkem? Ali nisi bral, kaj je cesar
dovolil zastran Rudolfove železnice našemu deželnemu
odboru? Zatorej ropotajo tudi vsi narodi. Kako pišejo
poljski časniki, naj se jim dovoli dvorni kancelar itd.!
Kako navijajo češki in moravski časniki nemško vpra¬
šanje, kako navijajo „Slovenec", „Novice“, »Danica"
naše zadeve! Glejte, to me je dognalo, da sem spustil
to novico na beli dan ravno ob pravem času. Vem,
da se niste zbrali in pogovarjali in sklepali, da se vse
dene pod klop, temveč, da se kaj doseže in zato je
zdaj  čas. Da nisem bil volje, koga kompromitirati,
denuncirati, oškodovati, priča mi to, da imam to reč
že skoraj shranjeno 3 mesce med rokopisi, pa sem
molčal, kot miš, da je prišel čas, ki se mi dozdeva
najpripravniši. Nekaj ste pa grešili tudi sami Štajerci,
ker niste dali slišati vsaj meni  trohice ne, bal sem
se, da vsa ta preimenitna reč ne zaspi in da se ne
zamudi najboljša priložnost. Kdaj jo pa mislite vladi

202

predložiti? Po vojski? Ako zmagamo, bode pela sprt
nemška palica, da bode joj. Le berite uradne časnike
zakaj da se Avstrija vojskuje. Ako pa izgubimo, ne
bode vojske skoraj konec in Bog večni ve, kaj in kako.

Dregniti sem tudi vas hotel, da se spravite tudi
vi na noge in spustite svojo prošnjo. Dalje sem
tudi Korošce hotel zdramiti in jim reči: Glejte, kako
delajo bratje na Štajerskem, delajmo tudi mi tako!
V smislu so to novico sprejeli tudi vsi nam prijazn
časniki in tudi rodoljubi naši na Koroškem — boš že
bral v „Slovencu“ — Nemcev pa in nasprotnih čas
nikov nam se ni niti bati niti se jim prilizovati. Pod¬
pirali nas nikoli ne bodo! —

Zatorej odpusti mi ti in vsi drugi rodoljubi, da
sem storil tako — v najboljšem namenu, in prosim, da
malo časa potrpite. Saj je tudi dr. Sernec vse imel proti
sebi, zdaj pa vendar vsi pravimo, da njegova ni bila
bosa. Mirno pričakujem dobe, ko bode še marsikdo
rekel: Andrej je vendar le prav imel.

Sicer pa povem, da je urednik prava sirota. Škof
Vidmar preti, da bode Božiču* ustavil penzijo, škof naš
preti meni, da me bode dejal ob službo in vse; drugi
pa očitajo, da je „Slovenec“ ultramontanski!!! Vlada
mi odbija mojo prošnjo za rehabilitacijo, ker sem star
šuntar in puntar, odbija nam prošnjo za tiskarnico, ker
jaz za njo stojim, — drugi pa spet očitajo, da smo
reakcionarji, farji itd. Povem ti, prijatelj, to je huda in
grenka, in ako ne bi imel domoljubja na cente, bi že
davno bil vse na kljuko obesil; kajti zraven vseh teh
sitnosti še — izguba na denarju."

Dotična izjava je bila v prihodnjem „Slovencu“.
Odslej so priprave za vojsko in vojska sama vso po-

* Božič, duhoven v pokoju, je pomagal pri „Slovencu“ in
bil podpisan kot odgovorni urednik.

203

zornost nase obračale ter me odtegnile od publicistič¬
nega sodelovanja.

3. VESELICA V RUŠAH. HLEB IN GRIZOLT.

Daši je bila vojska pred durmi, je vendar mari¬
borska čitalnica napravila narodno veselico v Rušah,
h kateri me je povabil Šuman  s pismom 22./V. 1866:

„Dragi dohtare! V nedeljo 27. t. m. bode naša či¬
talnica napravila izhod v Ruše. Mi smo si v svesti, da
se ti tudi udeležiš tega izhoda, posebno ker so Ruše
tudi mestice za Te in Tvoje delovanje. Imaš tukaj Gri-
zolta, ki je na čelu nekemu čitalničnemu društvu, ki
je v Rušah in šteje 12 članov. Tukaj imaš priložnost,
da se s tem možem osebno seznaniš. — Potem bode
mala besedica pri Glazerju. — Da bi nam bilo samo
za zabavo, bi tudi letos lahko šli v Frauheim, kjer bi
se nam gotovo najbolje godilo, ali mi gremo dalje, da
naj slovenski svet spozna, da dramimo, in ta namen
moraš podpirati. 15. julija pojdemo potem v Jarenino.
Septembra, ko so dijaki še prosti in ljudski učitelji že
prosti, pa bomo mariborska in ptujska čitalnica napra¬
vili veliko besedo pri sv. Lenartu. Kadar pa naši vojaki
zmagajo, bode nam še morda priložnost za večo be¬
sedo v Mariboru; dokler so pa stvari tako dvomljive,
ni nič storiti."

Peljal sem se v Ruše in prav dobro smo se imeli
v starodavnih Rušah in na pohorskem Smolniku. Tukaj
sem se seznanil z Grizoltom in Hlebom; oba sta bila
velika posestnika in poštena narodnjaka, ki sta pri vseh
viharnih volitvah v Mariboru trdno ko pohorska gra¬
nitna skala stala na naši strani. Žal, da oba nista do¬
čakala višje starosti.

204

O Hlebovi smrti sem slišal 1885. L, ko sem na¬
pravil izlet preko Pohorja skozi Smolnik, Činžat in
Marijo v Puščavi v Sv. Lorene. Odtod smo šli drugo
jutro spet nazaj na Pohorje in sicer naravnost do vrha,
na Pesek in Brd. Tu vodi navzgor strma cesta, na
kateri je pred nami se pomikal prazen voz, ki sta ga
vlekla konja. Spustim se v pogovor s hlapcem in on
mi pravi, da je služil pri Hlebu. Vprašam ga, ali Hleb
še živi. Odgovori, da je že davno mrtev in pristavi:

„To je bilo čudno.“

„Kaj je bilo čudno?"

In hlapec pripoveduje: »Tisti dan sva nosila deske
v Ruše. Tam jih zloživa in Hleb naroči bokal vina in
reče: „Le pij, saj danes ti ga zadnjikrat plačam." Jaz
sem ga začudeno gledal. Odpeljala sva se domov. Tam
sem konje postavil v hlev in potem me Hleb pokliče
v klet in mi ponuja vina: „Le pij, danes ti ga dam
piti zadnjikrat." Še bolj sem se začudil, ker si nisem
mogel misliti, zakaj tako govori. Vrnem se v hlev, pa
ni poteklo četrt ure, ko slišim silno kričanje v hiši.
Letim gledat in vidim v hiši ležečega gospodarja mrtvega,
gospodinjo- pa ihtečo zraven njega klečečo. Pozneje so
mi pravili, da je Hleb, ko je stopil v hišo, se potožil,
da mu slabo prihaja, zgrudil se na tla in izdihnil."

„Ali je bil bolan?"

„Ne da bi se kedaj bil pritožil. Zdravniki so po¬
tem pravili, da je pri srcu imel neko bolezen."

O takih slučajih predslutnje smrti sem večkrat
slišal, in kdor se zanima za take mistične pojave člo¬
veške duše, najde mnogo navedenih v dotični literaturi.

Tačas sta v Rušah in Smolniku Grizolt in Hleb
bila v najkrepkejši moški dobi in nas pozdravljala v
navdušenih napitnicah.

205

4. AVSTRO-PRUSKA VOJSKA.

V tem času so se že neštevilne trume vojakov
pomikale proti severu in jugu in prošlo je vse upanje,
da se prepir s Prusijo poravna mirnim potom. Bismarck
je, kakor pred nemško-francosko vojsko, tako zvijačno
zapletel stvari, da je Avstrija morala, ako ni htela sra¬
motno odjenjati, se spustiti v krvavi boj. Ker pa je
denarno stanje bilo silno slabo, je tinančni minister
denar jemal od nacionalne banke. Sicer se je pa raz¬
širila govorica, da bo cesarska rodbina iz svojega pre¬
moženja podarila 200 milijonov gold. za vojaške stroške.
To je seveda bila prazna govorica, ki so jo pa celo
časniki, na pr. „Slovenec“, prinašali.

Sredi junija je bil na vogalih nabit cesarski ma¬
nifest, naznanjajoč, da se je vojska Prusiji napovedala.
Ljudje so ga brali, pa niso mogli razumeti, zakaj se spu¬
ščamo v boj zaradi Šlezviga in ohranjenja nemške
zveze.

Zmage nad Italijani smo se veselili. Da smo pod¬
legli pri Kraljevem gradcu, nas ni žalostilo. S tem je
vsaj za vselej Avstrija bila izključena iz nesrečne nemške
zveze.

5. PRIPRAVE ZA DEŽELNOZBORSKE VOLITVE.

Zdaj so spet na prvo mesto stopile zamotane
notranje razmere. Madžari so čedalje bolj se naprej po¬
rivali in Deak jim je stopil na čelo. Belcredi je izkušal
ohraniti celoto države, pa njegov vpliv je ginil in moral
je gledati, kako se čedalje bolj razvija Avstriji pogubni
dualizem.

Jaz sem začel spisavati knjižico, kakor mi je
bilo naročeno, in nisem imel časa dopisovati „Slo-

206

vencu". A tu se je oglasil Andrej s pismom od 21. av¬
gusta:

»Preljubi moj prijatelj! Mislil bi lahko, da sem
te s tem razžalil in od »Slovenca" odpodil, ker sem
vaš celjski shod svetu naznanil. Pa temu vendar ni
taka. Že od prvih dni meseca marca nisem več prejel
od tebe nobenega dopisa, sestavek o vašem zboru
pa je stal v „Slov.“ menda meseca maja. In tudi potem
si še poslal sestavek o veselici v Rušah. Odkod torej
to, da tako prav po mišje molčiš — ti in stari štajerski
rodoljubi — mi je čisto nezapopadljivo; neki dopis mi
je celo došel in naznanjal, da ste vi Štajerci zaprisegli
»Slovenca" umoriti.*) Pa tega nisem nikoli verjel in
le žalostno premišljeval, kaj početi? Sklenil sem to le:
Cisto sam sem »Slovenca" na noge spravil, sam ga
hočem tudi na nogah držati, dokler le en krajcar v
žepu cinglja. Dobra in čista volja Slovencem — bratom
svojim — pomagati, mi ne bode pošla nikoli; ali mi
pa ne poteče duševna in finančna moč, to je prav v
božjih rokah in v rokah — slovenskih rodoljubov. Pa
nosim v srcu svojem trdno zaupanje, da me ne zapusti
niti Bog niti rodoljubi.

Bog sam je z nami; vse je šlo narobe in drugači,
kakor so zakleti nasprotniki naši mislili in želeli: Avstrija
je prosta nemških in italijanskih spon in mora postati
po sili prava Avstrija, pravična tudi nam Slovanom.
Za to Avstrijo sem trdno stal in pa še bom delal, za¬
torej sem pustil »Draupost", ki trobi v nemški rog,
akoravno imam škodo, da jo bom čutil vse svoje
žive dni.

Tudi rodoljubi naši me ne bodo zapustili, saj se
oglašajo naročniki tako, da hodi »Slovenca" že 650

*) Kdo je Andreju to raco natvezel, mi ni znano.

207

Vtisov po svetu. Pa začel bi rad „Slovenca“ v večej
in lepšej obliki po trikrat  na teden na svetlo dajati.
°a ne že koj pri priči, temuč proti koncu tekočega
leta. Dozdeva se mi, da nastopi zdaj imenitna in od¬
ločilna doba, treba bode torej napenjati vse žile in
delati na vso sapo. Pa kako in po katerem kopitu?
Ali se bomo držali starega programa ali bomo kaj
premenili? Rad bi delal v duhu vseh rodoljubov, za¬
torej potrebujem pomoči od vseh strani. Neizrečeno
mi boš torej ustregel, ako mi naznaniš, kako je s tvojo
knjigo, v kateri boš program naš in delovanje naših
poslancev razlagal prostemu ljudstvu. Kar je tiskanega,
pošlji mi — lepo prosim — brez odloga; kajti od
vseh strani me naganjajo, naj pišem kaj o naši po¬
litiki. Za gotovo vem, da so nas na Dunaju zbrani
Slovani pozabili in prepustili Nemcem. Zatorej se pi¬
sari o nemški skupini, k kateri bi spadali tudi mi.
Poljaci, Čehi, Hrvatje so skrbeli za se, nas pa pustili
na cedilu. Trda pojde za notranje-avstrijansko skupino,
ter trša, ko se bodo deželni zbori še prašali in o tem
sklepali. Vi in mi smo gotovo izgubljeni, Nemci bodo
vlekli k Nemcem. Kaj storiti v tej sili in potrebi? Ta
nevarnost je za nas tem večja, ker so med nami za
narodne skupine marsikateri rodoljubi. Treba bi bilo,
da se enkrat skorej snidemo in složimo, kaj početi.
Napravi kak shod in povabi znane rodoljube iz vseh
dežel. Kar so delali drugi Slovani na Dunaju, kaj bi
tega ne smeli storiti, postavim v Celju, Mariboru, ali
v Ljubljani ali kje drugod?

Časi so grozno imenitni — so odločilni, zatorej
— ljubi moj! — proč vse, kar je nekaj mesecev
motilo vzajemno in prijateljsko delovanje: Složno,
složno!

208

Razveseli me skorej in piši mi, da bom vedel
„Slovencu“ zastran novih zadev in okolščin uvodne
članke pisati.

Srčno te pozdravljam in v duhu lepo poljubim 1
Ves tvoj stari prijatelj

And. Einspieler.

V Celovcu, 21. Vili. 1866.

Srčen pozdrav tudi g. Rateju!! Živili vsi Bistričani!"

Izgovarjal sem se, da imam opraviti s svojo knji¬
žico in obljubil spet dopisovati, kar sem tudi storil.

In zdaj smo spet začeli sestavljati programe in o
njih pisati. Einspieler je pričel začetkom septembra
»Slovenca" s člankom: „Naš program po vojski“ in
dohajali so od raznih rodoljubov dopisi o programu.
Oglasil sem se tudi jaz in zahteval zedinjeno Slo¬
venijo.  Ker se je tačas tu in tam govorilo, da misli
vlada Kranjsko, Goriško, Trst in Istro zložiti v eno de¬
želo z enim deželnim zborom, naj bi tej skupini še tudi
priložila slovenski Štajer in slovensko Koroško. Nemška
skupina pa naj bi obsegala vse nemške dežele in nemški
del Štajerskega in Koroškega. —

Zedinjena Slovenija! to je tisti ideal, po katerem
smo stremili takrat in stremimo še tudi danes, saj človek
mora imeti kak ideal, če tudi ve, da ga ne doseže.

6. KNJIŽICA »SLOVENCI, KAJ ČEMO?“

Koncem septembra sem bil izgotovil rokopis
knjižice, kateri sem dal naslov: »Slovenci, kaj čemo?“
Poslal sem rokopis v Ljubljano Luki Svetcu,  da ga
pregleda in potem da v tisk. Odgovoril mi je s pismom
30. septembra:

209

>.Dragi prijatelj! Tvojo brošurico sem dobil danes.
Pred ko mogoče se usedem ter jo pregledam. Zdaj naj
ti pa povem to, da smo se predvčeranjim spet nekateri
sešli pri g. Šventnerju, ter smo sklenili, da bomo po¬
sebno gledali „Slovenca“, naš edini politični list, ko¬
likor koli mogoče razširiti. Postavili smo tukaj ljudi,
ki bodo po Ljubljani naročnike nabirali, ob enem se
pa obrnemo tudi do znanih rodoljubov na deželi, da
bodo to isto delali po deželi. Jaz mislim tudi dopi-
sovalni (Correspodenz-) klub organizirati tako, da se
več nas obveže, redovito in po dogovoru dopisovati
vsem časnikom, ki nas zastopajo. Ali ne bi vi enako
ravnali na Štajerskem? Jaz pišem tudi g. dr. Tonkliju,
da bi nas tudi na Goriškem posnemali. Zakaj preživo
sem se prepričal o našem shodu, kako zelo nam še
pomanjkuje pravega političnega izobraženja. Po mojej
misli je bila prav nejasnost političnih nazorov kriva,
da se nismo mogli dorazumeti; mnogo je pa tudi kriva
plašljivost nekaterih naših gospodov, ki se preveč boje
kazenskih §§. Moje misli so jim bile preradikalne.
Laže je res in varneje, svoje misli lepo v srci skrivati,
in k večemu o priliki jih razodeti na skrivnem kakemu
dobremu prijatelju, nego očitno stopiti ž njimi pred
svet; ali prašam, doklej pridemo s tako politiko? Od
koga se bo učilo naše ljudstvo srčnosti in politične
delavnosti, če so vodje strahljivci? Zdaj pa še nekaj
Tebi. V današnjem „Slovencu“ berem dva sestavka o
našem političnem programu. Eden je od Savine — ne¬
mara od Tebe; drugi od Bož. Raiča. Oba se vjemata
čisto z mojimi mislimi.

Ti si mi v svojem zadnjem listu pisal: Mi Šta¬
jerci smo zdaj vsi le za narodno skupino in zoper vsako
drugo napravo posebno tudi zoper Ilirijo. Tudi to se
vjema popolnoma z menoj. Prašam tedaj, zakaj me Ti

14

210

in Raič nista podpirala, kakor Terstenjak in Herman'.
Prašam zakaj? Te vsaj niso naši tukajšnji politikari
preobrnili? Saj menda si videl, da niso bili nič pri¬
pravljeni, in pobijali so moj program, ne ker so ka
boljšega vedeli, ampak nekaj iz boječnosti in nejasnosti,
in nekaj kakor zato, ker ni od njih bil. Vsekakor ti
prosim, razodeni mi odkritosrčno in obširno, zakaj sta
se vidva z Raičem tako vedla, potem kaj zdaj misliš
in kaj Štajerci sploh reko. Za trdno pričakujem kmalu
odgovora. Jaz bom svoje misli zdaj po „Novicah“ raz¬
glasil; v prvih že pride prvi članek; to seveda bolj
lojalno, da se kdo ne prestraši.

Srčno te pozdravlja

Tvoj Svetec.“

Svetec  mi je rokopis vrnil s pismom 24. X. in
ker so v tem pismu plastično slikane tačasne razmere
v ljubljanskih prvaških krogih, ga tu objavljam do-
slovno:

„Dragi prijatelj! Tvojo brošurico, ki si jo poslal,
sem prebral, in jo pošiljam spet nazaj. Ne zameri, da
sem tako počasen. Mnogi nenadjani opravki so me
silili, da sem moral odkladati. Tvoje delce bode Slo¬
vencem gotovo prav po godi, ne morebiti, kakor si
mislil, toliko prostemu ljudstvu, ker je vendar za kmeta
nekaj previsoko, ampak sploh vsakemu, ki se hoče ob
kratkem podučiti o naših politiških razmerah. Zatorej
le srčno naprej! V jezikoslovnem oziru bi sicer še
marsikaj bilo popraviti treba; zatorej mora brošurica
pred natisom še vsekakor kakemu slovničarju v pest
priti; morebiti bi se tudi ta ali ona partija še kaj do¬
polniti ali prikrajšati dala; pa to bi se šele na svršetku
dela določiti dalo. Pa če izide tudi, kakršna je zdaj
— to se ve, da brez slovniških pogreškov — bode bro-

211

Carica imela svojo vrednost in gotovo mnogo pripo¬
mogla razgnati politiško temo, ki še dobro na debelo
leži po slovenski zemlji. Ako boš še kacega pregle¬
dovalca potreboval, posebno po dovršenem delu in če
ne najdeš boljega, sem ti jaz zopet na ponudbo in
upam, da te drugokrat srečneje poslužim.

Kar mi pišeš o Vašem shodu v Celju 18. nov.,
az bom pri volji udeležiti se, kakor lani; samo bi moral
jaz na tanko vedeti, da pridete skupaj. Lani je bil tudi
shod napovedan, pa je potlej sam Herman  prišel.
Tudi moram vedeti, katero uro in kje?  Pač prav bi
bilo, da bi spet kaj skupnega dogovorili. Torej na tanko
mi odpiši, jaz pridem. Da v „Novicah“ nič več od
mojega programa ne stoji, to so Ti posebne okoljščine.
Naši ljubljanski prvaki so narodnemu pravu in zlasti
južnoslovenski skupini še zmeraj nasprotniki, posebno
dr. Costa; pa tudi dr. Toman. Dr. Bleiweis je bolj boječ
ko nasproten. Te okoljščine so storile, da se mi je
Bleivveis pri mojem tretjem sestavku, ki je hotel raz¬
kladati, po kteri poti bi se dal doseči na narodni pod¬
lagi osnovani program, na enkrat uprl, ter ga ni hotel
več sprejeti v „Novice“. Costa ga je bil pa še bolj
zbegal s tem, da mu je ne vem koliko hudodelstev in
pregreškov v sestavku našel. Enih 14 dni sem se po¬
gajal z Bleiweisom; predelal sem mu bil celo še enkrat
ves sestavek, in popravil vse, kar se mu je le količkaj
spotikljivo videlo, in nazadnje ga še ni hotel sprejeti.
Tako sem bil prisiljen svoj spis poslati „Slovencu“ ki
ga, kakor mi g. Einspieler ravno danes piše, prinese
nekako danes teden, ker ima dva druga sestavka v
istem smislu pripravljena, ki prideta pred, in potlej moj,
kakor sklep. Težave, ki se narodnemu programu na
pot stavijo, so, kakor vidiš, velikanske. Ne samo cen¬
tralistični, dualistični in avtonomistični organi, temveč

14 *

212

tudi tisti, ki bi ga imeli najbolj podpirati, njemu na¬
sproti delajo. Vzrokov tega krivih je več in to: po¬
vršnost, ker si mnogi domišljujejo, da politična vednost
sama ob sebi pride, brez učenja, branja in premišlje¬
vanja, pa zato mislijo, da če ve človek par fraz,
da je to že dovolj; drugo je neka čudna občutljivost
nekaterih naših ljudi, ki so vsemu nasprotni, kar i
najpred iz njihove glave prišlo; in zadnjič manjka nam
še jako politične zrelosti. Ideja združenja vseh južno-
slovenskih plemen v eno celoto je velika, ter potrebuje
velicega sklepa, velike odvažnosti, živega delovanja, ;
naše misli, po dozdanjih nemilih okoljščinah tako zre¬
jene, so majhne in plašljive, tako, da nas je one ideje
strah,  čeravno ne moremo tajiti, da je popolnoma
naravna, in južnim Slovenom, ako hočejo živeti, a ne
samo životariti, neogibno potrebna. Odtod prihajajo vsi
tisti izgovori: „To je idealno, nepraktično, za to še ni
čas, mi smo vsi te misli, da, da, to je naš zadnji cilj
in konec, ali zdaj še ne“ itd. Ali meni se ravno taki
ljudje zdijo pravi idealisti in nepraktični ljudje, ki me¬
nijo, da se bo stvar tolike pomembe in važnosti
sama ob sebi naredila, v tem ko bodo oni križem roke
držali in spali. Ko bi bil Cavour ali Bismarck — si
licet magna componere parvis, — pred nekoliko leti
svoj sklep razodel, stavim, da bi bila večina Nemcev
in Italijanov zakričala: To je nemogoče, to je ideal!
— Srčnost, previdnost, delavnost vse premaga. Vidiš,
kako prijazen odziv nahajajo naše narodne ideje po
celem jugu — v Zagrebu, Belgradu, Zadru. Med Čehi
je samo „Politika“ od konca nekaj nasprotovala; ali
kar sem ji jaz pojasnil naše okoljščine (glej list 11. oktobra
t. 1 . iz Ljubljane), je tiho. Ta ideja je zdrava in naravna,
zato le srčno naprej! Zdaj, ko je prosta pot, ali pa
nikoli!

213

Ti praviš, da bi bilo dobro še enkrat dobičke
združenja na tanko razložiti. To se zgodi. Glavno je
pa to: v sedanjih okoljščinah nas imajo Nemci in Ita¬
lijani v svoji oblasti, ker imajo v deželnih zborih ve¬
čino, ter ne potrebujejo nič ko nemškutarskega ministra,
pa bi storili z nami, kar bi hoteli. Mi raztrgani, raz¬
drobljeni, nesložni, kakor smo, ne bi se mogli nič
braniti.

Potem, kar se tiče narodnega razvitka, mi ostanemo
derači, dokler bomo v sedanjih okoljščinah, zato ker
nimamo niti od države niti od dežele podpore pričakovati;
a to kar sami po dobrovoljnih žrtvah storimo, je vedno
le beračija.

Zadnje, kar se pa očitno ne sme povedati, ko bi
se velikonemške misli kedaj uresničile, in bi se Bismarcku
posrečilo zjediniti vse Nemce, mi pridemo naravnost pod
Frankfurt, ako se prej od Nemcev ne razločimo, kakor
so prišli zdaj benečanski Slovenci pod Italijo. Zakaj v
takem primerljaju bi nas le narodnost mogla oteti nem¬
škega potopa; naša jasna, določna, z južnimi Sloveni
v zvezi stoječa narodnost bi dobila zagovornike med
Francozi in Rusi, in Nemci sami bi morali spoštovati
določno narodnost po svojem narodnem načelu. Ako
pa vse ostane, ko je, in posebno naša narodnost na
pol mrtva, naše zemljišče na kosce med druge razde¬
ljeno — prašatn, kdo se bo za nas poganjal? Zgodo¬
vina pojde brez nas na dnevni red!

To so moje misli. Ali že sem preveč raztegnil
svoje čečkanje, zato naj bo za danes sklep.

Bodi srčno pozdravljen!

Tvoj zvesti

26. X. 1866.

S v e t e c.


214

Iz tega zanimivega in jako poučnega pisma se
vidi, kake jasne nazore je imel Svetec o slovenski in
splošni politiki. Dr. J. Bleiweis torej ni pretiral, ko se
je o priliki izrazil, da je „Svetec kristalizovana
slovenska parnet“.

Rokopis sem kmalu na to dovršil in ga poslal
Svetcu,  ki ga je v jezikoslovnem oziru popravil in
izročil v tisk. Dal sem natiskati 1000 izvodov, ki >
se razposlali mesca januarja 1867. 1. našim zaupnim
možem, da so jih brezplačno delili po deželi.

Shod smo sklicali na 10. dan novembra v Celje
in tu smo končno določili vse kandidature.

7. DR. PRELOG IN „SLOV. GOSPODAR".

Pri shodu v Celju smo se tudi pogovarjali o
ustanovitvi popularnega tednika za prosto ljudstvo na
Štajerskem, ker so tu „Novice“ premalo bile razširjene.
Dr. Prelog  je bil pripravljen tak list uredovati, na¬
tančneje o tem sklepati se je prepustilo mariborskim
rodoljubom.

K posvetovanju v Mariboru, h kateremu so me
poklicali, nisem utegnil priti. Torej mi je dr. Prelog
25./XII. pisal, kaj so sklenili zaradi lista, in da bo iz
početka le 2 krat na mesec izhajal. Nagovarjal me je,
naj spišem program,  da ga dajo natisniti in ga raz¬
pošljejo. „Če bi mogoče bilo, da dobimo 200 do 300
bralcev, bomo mogli izhajati, če ne, bo zaspal. — Če ti
je mogoče, dojdi sem; to bi skoraj najbolje bilo. Mene
so 23. t. m. žalibog za čitalničnega predsednika izvolili"
— pred njim je bil Šuman predsednik — „branil sem
se, kar je največ bilo mogoče, vse vendar nič ni po¬
magalo; ne vem kako bo šlo — imam preveč drugih

215

poslov! Kar
bo mogoče,
bom gotovo
storil, če mi
Bog da zdrav¬
je. Na novega
leta dan bomo
gotovo v Ptuju
igrali „Črnega
Petra“ — to
burkico je dr.

Prelog bil pre¬
stavil in uredil
za gledališče
— „16. janu¬
arja pa v Ma¬
riboru pri ve¬
liki besedi na
častSlomšeku.

Z Bogom
ostani, blago¬
slavlja te s
svojo kapu¬
cinsko brado tvoj brat

25. XII. 1866. dr. Prelog."

Njegovi želji, da spišem program in vabilo na
naročbo, sem ugodil in mu vse še pred koncem leta
poslal.

Dr. Prelog je bil eden tistih skromnih, a zanesljivih
rodoljubov, ki se nikjer niso naprej rinili, a vestno
opravljali vsako jim naloženo narodno delo. Bil je
praktičen zdravnik v Mariboru z ne preobilo prakso.
Toliko je vendar prislužil, da se je pošteno preživih
Leta 1863. je na svoj račun dal napraviti porcelanske

DR. M. PRELOG.

216

majolike z napisom: „Mar i bor. 1863.“ Naročil jih je
bil 200 in jih večinoma prodal po 2 gld. Ko sem ga
1. 1866. obiskal v njegovem stanovanju, jih je le še
kakih 10 imel.

Leta 1864. je izdal knjigo „Makrobiotika“, ki se
je srečno vsa razprodala. Pri volitvah za deželni zbor
1. 1867. smo tudi njega kandidirali v Ljutomeru, kjer je
bil enoglasno izvoljen. Sam humoristične narave je
tudi v igrah prevzemal humoristične uloge in vzbujal
veselje in smeh v občinstvu. „Slov. Gospodarja" je leta
1871. prodal katol. tiskovnemu društvu v Mariboru baje
za 1000 gld., ker je list tačas že bil aktiven.

Umrl je 1. 1872. v Mariboru. —

8. BEUST, MINISTER VNANJIH DEL.

V notranji politiki se je obzorje čedalje bolj tem¬
nilo za avstrijske Slovane. Že oktobra se je začel
imenovati Beust,  bivši saksonski minister, hud na¬
sprotnik Bismarckov, pa po svojih zmožnostih nevreden,
da bi črevlje razvezal temu najsilnejšemu nemškemu
državniku. Saksonski kralj, intimni prijatelj našega ce¬
sarja, ga je priporočal in Beust si je res znal pridobiti
tako zaupanje v najvišjih krogih, da je na občno za¬
čudenje bil koncem oktobra imenovan za ministra
vnanjih del. Neki nemški list je pisal po tem imeno¬
vanju: „Ce bo Beust ravno tako delal v Avstriji, kakor
je na Saksonskem, sme ga Prusija že naprej vesela biti."

Beust pa se ni omejil na vnanje stvari, posegal
je v notranjo politiko Avstrije in ta človek, ki so mu
avstrijske razmere doslej bile popolnoma neznane, je
s svojo nesrečno roko cesarstvo razdrapal v dve polo¬
vici: ustanovil je pogubni dualizem.  Preko glave

217

Belcredija je obravnaval z Madžari, vozaril se v Pesto,
kjer so precej spoznali njegovo plitvost in ničemurnost,
ga častili in slavili, dokler ga niso ujeli v svoje mreže.
Koncem novembra se je že vedelo, da dobe Madžari
svoje ministrstvo in koncem leta je bil dualizem gotov,
Slovani pa izročeni na milost in nemilost Madžarom
na Ogrskem, Nemcem pa tostran Litave.

Na tem deželni zbori, ki so zborovali mesca de¬
cembra, niso mogli ničesar tzpremeniti. Bilo je v vseh
veliko govorov centralističnih, dualističnih in federali¬
stičnih, pa mlatili so vsi prazno slamo. Odločilno be¬
sedo je imel ogrski zbor in ta je dosegel vse, kar je želel.

9. STRITAR IN JURČIČ.

Na literarn  e m polju se je prikazala v tem letu
nova svetla zvezda, ki nam sveti še zdaj — Josip
Stritar.  Mesca marca je bilo v časnikih vabilo na
naročbo za »Klasje iz domačih logov", ki ga namera¬
vata izdajati Jurčič in Stritar. Jurčič  je bil že
znan pisatelj po svojih povestih v »Cvetju" Janežičevem
in v knjigah Mohorjeve družbe. »Deseti brat" je ravno
tačas izhajal v »Cvetju". Manj znan je bil Stritar,
ki je šele dve leti pozneje izdal »Mladiko" in 1869. 1.
svoje pesmi. V »Klasju" da bodeta začela s Prešernom.
Tu sem se spomnil tiste knjižice, ki sem jo dobil v
Kranju od trgovca Kilarja in sem jo že omenil. Pisal sem
torej Stritarju in mu poslal knjižico v pregled.

Odgovoril mi je s pismom 13. IV. 1866., ki ga tu
celega objavim, ker veje iz njega ves duh Stritarjev.
Osebno sem ga videl in se ž njim seznanil šele pri
Prešernovi slavnosti 1872. 1.

Pisal mi pa je:

218

»Blagorodni
gospod!

Narprej Vas
moram prositi
odpuščanja,
da Vam tako
dolgo nisem
odgovoril.
Ravno danes
sem poslal
zadnji del svo¬
jega rokopisa
o Preširnu v
natis.

Kako me
je razveselilo
Vaše ljubez-
njivo pismo, in
kar ste mi po¬
slali ž njim,
Vam ne mo¬
rem dopove¬
dati; prvič, ker
vidim, da tudi

Vi čestite in ljubite našega Preširna tako, kakor je
vreden; saj morda veste kako malo ga, žalibog, do
zdaj še naši ljudje čislajo in poznajo; akoravno je
on morebiti edina naša last, s ktero se smemo po
pravici ponašati. Drugič pa me je veselilo tudi to, da
ste popolnoma umeli pomen in namen našega novega
početja. Malo časa je še preteklo, kar je bi! razglašen
naš program, malo priložnosti sem imel poslušati, kaj
ljudje mislijo in govore o njem; vendar pa mi je mar¬
sikaj že prišlo na uho, kar mi kaže, da naši rojaki

PROF. JOS. STRITAR.

219

niso te reči
umeli in spre¬
jeli tako, kakor
sva izdatelja
želela, in da
tudi ne bo
našla podpore,
kakoršne je,
po mojem
srčnem pre¬
pričanji, vred¬
na. Da se tu
ne govori o
materijalnem
dobičku, mi
boste pač ver¬
jeli.

Dragi go¬
spod! Iz Va¬
šega pisma že
sem posnel,
da tudi Vi
sprevidite, če¬
sa nam je po¬
treba — žalibog
znalo. —

Po dozdajni poti se ne bo nikamor prišlo, vsaj
tje ne, kamor želi v resnici omikan,  domoroden
in pošten človek. Kaj nas v našem napredovanji nar-
bolj ovira, ste v svojem pismu dovolj jasno in očito
povedali. To pa ni sama ovira; druga je še, ki more¬
biti ni menj nevarna. Berite naše časnike! Kaj se v
njih hvali? Vse vprek! Zrno in pleve, klasje in slama!
Posebno pa je vse izvrstno, kar se piše in govori pod

JOSIP JURČIČ.

da se to še tako sploh ni spo-

220

mogočno egido naših prvakov.  Velik, slaven do¬
morodec in pisavec je, kdor je v njihovo bratovšino
zapisan. Zunaj te bratovšine, te cerkve in občine svet¬
nikov ni izveličanja. —

To trnjevo ograjo predreti, po novi boljši poti na¬
ravnost se bližati svojemu namenu — izobraževati narod
po tirjatvah zdajnega časa, po načelu prave omike, prave
liberalnosti — brez vsih stranskih, samopridnih name¬
nov, pokazati narodu, kaj je dozdaj storil na literarnem
polju, dokazati mu, kaj je dobro, kaj slabo, in zakaj
— to je v kratkem namen našega novega početja.

Želeti bi bilo, da bi se posebno mladost, in sploh
vsi, kterim je v resnici mar omika našega ubozega, za¬
tiranega naroda, posebno pa priprostega ljudstva, zbrali
in združili krog tega bandera — majhna pa navdušena
truma!

Seveda se vpraša, ali sva ravno midva moža,
vredna, da se hodi za nama. Midva sva gotovo zadnja,
ki bi kaj tacega trdila. To pa vendar smeva reči, da
volja najna je dobra, čista, nesamopridna — in magnis
voluisse sat est!

Pa saj to se tu ne vpraša — zdaj je priložnost,
če je ta zamujena, bog ve kdaj se zopet prikaže druga!

Znano Vam je, gospod, da veliko reči se pri nas
dozdaj še tiskati ni moglo, ni smelo — spomnite se samo
Levstikove „affaire“ 1 — posebno pa, kar je bilo pošte¬
nega, pametnega, zdravega. Zdaj je dana priložnost, da
se tiska vse, kar ima kaj prave literarne veljave, naj bo
ortodoks — pravoslavno ali pa ne.

Toda, predolgo Vas morebiti že mudim — človek
rad govori, čegar mu je polno srce, zlasti pa s takim,
ki ga ume! —

Poslano knjigo sem prejel — kakor dragoceno
svetinjo — akoravno imam malo časa, prebral sem jo

221

že dvakrat, dasiravno so mi pesmi večidel že znane. —
Roka se mi je tresla, ko sem knjigo prvič prebirati jel,
zdaj pa zdaj sem mislil bom ktero njegovo  zagledal
— žalibog! pustiti moramo pač sladko upanje, da bi
še kaj našli Preširnovega. Jaz vsaj sem prepričan,
kakor poznam tiste ljudi,  da Preširnova zapuščina
je zgorela na oltarji fanatizma — strašna misel, — misel,
ki človeka — pa nikar se ne jezimo, bodimo hvaležni
in veseli, da imamo vsaj to, položimo roko na srce
in spoznajmo, da še tega nismo vredni.

„Prišel je med svoje, pa ga niso spoznali!" —
Prosim Vas, dragi gospod, če Vam ni posebna sila,
dovolite mi, da obdržim še nekoliko časa Vašo knjigo;
koristna mi bo v izdaji Vodnikovi in tudi narodnih pesem.

Žal mi je, da mi je prepozno prišla, da bi jo bil
mogel porabiti v Preširnovem spisu.

Zdaj pa še srčno hvalo Vam, gosp. doktor, za
Vašo prijaznost — Vam in Vašim prijateljem, ki se tako
prijazno spominjajo našega početja. Da bi ga podpirali
po svoji moči, tega Vas pač ne bom še prosil, saj mi
je tega porok Vaše pismo in Vaše ime.

Z bogom torej, Mn bog živi Vas in vse poštene
može, kterim je v resnici  mar blagor slovenskega
naroda!

Vaš hvaležni

Stritar."

Na Dunaju 11./IV. 1866.

„KIasje“, žal, nam je prineslo le Prešerna, potem
pa je založnik, knjigar Wagner na kant prišel in kar
je še bilo neprodanih knjig in nevezanih pol, prevzel
je knjigovez Ničman, ki je leta in leta prodajal to Pre¬
šernovo izdajo, da se je vse čudilo, odkod toliko iztisov.
Trdilo se je, da je Ničman dal pri Blazniku tiskati pole,
katerih je manjkalo in tako sčasom celega Prešerna.

222

10. ZASEBNI DOGODKI.

Naj še omenim iz tega leta, da sem v „Slovencu“
opisal v nekem podlistku mesca oktobra Slovensko Bi¬
strico in tam pravim: „Naš dekan Dr. in oba kaplana
niso naročeni na noben slovenski list in niso ne udje
„Matice“ in tudi ne družbeniki Mohorjeve družbe. Po¬
svetnih udov pa ima Matica v našem mestu 14, med
temi je 6 meščanov, 3 uradniki, 2 učitelja, en notar in
en doktor zdravilstva. „Slovenec“ prihaja v naše mesto
v 5, „Novice“ v 4 iztisih, „Glasnik“ ima 4, „Klasje“
pa 7 naročnikov." — In dandanes 1. 1904 —?

Kot vesten kronist naj še tudi zabeležim neko za
mojo osebo znamenito stvar. Decembra je bilo na pro¬
stovoljni dražbi prodano vinogradno posestvo v Visolah,
kjer zdaj na svoje stare dni bivam. Moj oče se je pri¬
peljal iz Šoštanja in kupil za mene to posestvo, ker
si jaz s svojo prakso pač nisem mogel kaj prihraniti,
tem manj, ker sem se vozaril po agitacijskih potih, kadar
so le dopuščale moje finance.

To posestvo je nekdaj pripadalo minoritom, ki so
imeli v Slov. Bistrici svoj samostan zraven mestne cerkve.
Oni so menda dali sezidati klet, nad katero je videti še v
rdečih črkah letnica 1725. V vinogradu so zasadili same
žlahtne trte, ki še zdaj rode »pohorsko zlato kapljo",
ker jih še ni ugonobila požrešna trtna uš. In kadar jih
bo, rodile bodo ameriške trte, ki jih že zasajamo.

VII.

LETO 1867.

1. DEŽELNOZBORSKE VOLITVE.

Prav imenitno leto za Slovence! V tem letu so
prvikrat kot političen faktor stopili v javnost. Pri de-

223

želnozborskih volitvah so v vseh slovenskih pokrajinah
zmagali slovenski kandidatje na silno začudenje starih
naših narodnih nasprotnikov Nemcev in Lahov. Posebno
sijajne so bile zmage na Kranjskem in Štajerskem, pa
tudi na Goriškem in v tržaški okolici so bili izvoljeni
Slovenci.

Prvi smo v boj šli štajerski Slovenci. Volitve so
bile nepričakovano naglo razpisane, v kmetskih občinah
že na dan 21. januarja. Torej smo se morali požuriti z
agitacijo. Moja brošura se je šele začela tiskati v Ljub¬
ljani v Egerjevi tiskarni. Ker je obsegala 5 tiskovnih
pol, morali so tam noč in dan delati, da so jo do
10. januarja dokončali in začeli razpošiljati.

9. januarja smo imeli shod v Mariboru, da redi-
giramo oklic do volivcev. Kandidate smo že poprej bili
določili. Le dr. Dominkuš se je zmerom branil in le
po dolgem prigovarjanju se vdal. A pri njegovi mehki
naravi se je bilo bati vsak čas, da se spet odpove.
Dogovorila sva se, da se snideva pri njegovem vino¬
gradu v Zgornji Polskavi zaradi oklica in programa za
mariborski okraj.

Pripeljal se je res par dni pozneje in tuhtala sva,
kaj hočeva povedati in obetati volivcem. Najbolj koč¬
ljivo vprašanje je že takrat bilo šolsko in tu smo mo¬
rali z ozirom na še malo razvito narodno zavednost
izreči, da ne mislimo nemščine popolnem izbacniti
iz ljudske šole, vendar da se more le v materinskem
jeziku uspešno poučevati. Oklic je bil slovenski in
nemški, kakor tudi plakati, kar se je vse v Gradcu na¬
tiskalo, da nam je prišlo še o pravem času v roke.

Za druge okraje se nismo bali, za mariborski pa
smo imeli prav malo upanja, ker so tudi Nemci in
nemčurji začeli hudo agitirati za svoja kandidata, ma¬
riborskega župana Tapeinerja in graščaka Feyrerja na

224

Hausambacherju. V slov.-bistriškem okraju je za mene
po volitvi volilnih mož še precej dobro kazalo, manj
za Dominkuša, ker so ljudje imeli predsodke proti
advokatom. Tudi proti Hermanu se je strastno agitiralo.

Štiri dni pred volitvijo je mariborska čitalnica na¬
pravila večjo narodno slavnost v Kartinovi dvorani, ki
je bila prav dobro obiskana. Tu smo semenih tudi za
mesta, ali naj bi postavili kandidate. Za Celje je okrožne
sodnije svetnik Pesarič  že bil prevzel kandidaturo. Za
Ptuj smo nagovarjali profesorja Šumana.  Branil se
je, končno mi je dejal: „Če boš ti izvoljen v maribor¬
skem okraju, potem prevzamem kandidaturo za Ptuj".
Iz Šent Lenarta so poročali, da dobro stoji, za mariborsko
okolico pa je bilo slabo.

2. DOMINIK ČOLNIK.

V šentlenartskem okraju je tačas bil najvplivnejši
in najagilnejši mož veleposestnik Dominik Čolnik
pri sv. Benediktu, kateremu naj posvetim tukaj nekoliko
vrstic, kajti njemu smo se imeli najbolj zahvaliti, da se
je narodna ideja v Slovenskih goricah tako ukrepila.
Podedoval je po svojem očetu veliko posestvo, se tudi
bogato oženil; to ga pa je zapeljalo, da si je sezidal
poslopje graščini podobno in se bolj vedel kakor kak
gospod, nego kakor kmetski posestnik. Peljal se je
dostikrat v Maribor in tako je pošel denar in končno
so se mu nakupičili dolgovi, da se mu je na starejša
leta prodalo posestvo. On pa se je moral preživih kot
živinski zdravnik, v kolikor se je v tej stroki bil izučil
v mladosti v ljubljanski podkovski šoli, kamor ga je
oče bil poslal.

225

Pri mariborskih veselicah sem ga vselej videl in
vabil me je, naj ga pridem obiskat na njegovem domu,
kar pa zaradi oddaljenosti nisem nikoli utegnil. Slišal
sem pa, da je bil črezmerno gostoljuben in da je v po¬
čitnicah vse polno dijakov imel v hiši, tudi drugih ob-
iskovavcev mnogo, kar kaže spominska knjiga,  v
katero so se vsi zapisavali. Hrani se v župnišču pri
sv. Benediktu.

Čolnik je bil mož krepke postave, inteligenten, in
se je zlasti zanimal za vinogradništvo in sadjarstvo.
Priganjal nas je, da naj vendar ustanovimo popularen
list za kmetsko ljudstvo, in ko je 1. 1867. začel izhajati
„Slov. Gospodar 3 * * * * * * * 11 , mu je bil priden sodelavec. Nosil
je surko in tudi jaz sem si jo 1. 1867. naročil, kakor
sploh mnogi mlajši narodnjaki.

L. 1893. je umrl. Padel je, ko je ponoči prišel
domov, skozi slučajno odprta kletna vrata in se smrtno
poškodoval.

Leta 1867. pa je bil na vrhuncu svoje slave in
mogočnosti. Pri veselici dne 16. januarja nam je že po¬
vedal, da se smemo zanašati na Slovenske gorice in
to se je tudi obistinilo.

3. VOLITEV V MARIBORU.

Z Dominkušem  sem pa imel še velike sitnobe.

Dva dni pred volitvijo mi pošlje pismo iz Maribora,

da on kandidature nikakor ne prevzame. Kaj zdaj po¬

četi? Programi in oklici so bili že razposlani, vsaka

izpretnemba nemogoča. Torej se na to odpoved nisem

oziral in dal povsod nabiti plakate. Upal sem, da ga

že spet pregovorim, ker se on trdni na njega vplivajoči
tuji volji ni mogel ustavljati. To svojo slabost je sam

15

226

priznal. Ko sem nekdaj omenil, da po Schoppenhauerju
imajo otroci voljo od očeta, inteligenco pa od matere,
vzdihnil je: „Potem moji 'otroci ne bodo imeli volje"

Naš oklic do volivcev, v katerem smo priporočali
kandidate za kmetske občine na Spodnjem Štajerju, je
bil šele 19. januarja, torej dva dni pred volitvijo, raz¬
glašen v „Slovencu“, v „Slov. Gospodarju" pa v nje¬
govi prvi številki 16. januarja. Naj se tu ohranijo imena
tistih zaupnih mož, ki so podpisali ta oklic. Bili so:
„Dr. St. Kočevar in Fr. Kapus v Celju, Ivan Žuža v
Grižah, Fr. Grobelnik v Žalcu, Fr. Šentak na Vranskem,
dr. Fr. Bratkovič, J. Horjak v Laškem trgu, Mat. Goričar
v Mozirju, dr. G. Ipavec v Šentjurju, prof. J. Šuman,
Bož. Raič, Fr. Divjak v Framu, D. Grizolt v Smolniku,
Fr. Ratej, P. Limav.šek v Slov. Bistrici, dr. J. Muršec v
Gradcu, S. Knez, notar v Šent Lenartu, D. Čolnik v
Drvanji, dr. A. Klemenčič ,v Ljutomeru, J. Razlag v Ra¬
doslavah, dr. A. Magdič v Ormožu, F. Jančar v Negovi,
J. Schonwetter, notar v Ptuju, dr. J. Vošnjak, prošt v
Ptuju, J. Žurman pri sv. Trojici, dr. J. Sernec v Kozjem,
A. Pirnat v Golčah, Fr. Vošnjak v Šoštanju, dr. J. Men¬
cinger v Brežicah, J. Šetinc v Bukšeku, J. Vivod v Šent
Vidu“. .

Pomenljivo je in značilno za duhovniške razmere
v Mariboru pod Stepišnikom, da oklica nobeden mnogih
mariborskih duhovnih gospodov ni hotel podpisati, tudi
nobeden iz celega mariborskega volilnega okraja. Pač
pa so oklic podpisali starosta graških Slovencev Muršec,
ptujski prošt Vošnjak, dekan Klemenčič v Ljutomeru in
Bož. Raič.

Na večer pred volitvijo smo sklenili napraviti ve¬
selico na čast slovenskim volivcem. Najeli smo Karti-
novo dvorano, v kateri se je drugi dan vršila volitev.
Ker smo se pa bali nevabljenih hujskačev, bil je vstop

227

dovoljen le proti vstopnicam in to smo pametno ukre¬
nili. 20. januarja opoldne pa je začelo snežiti in bril
je mrzel veter, ko smo se odpeljali iz Slovenske Bi¬
strice v Maribor. Z menoj v vozu sta bila Ratej in Že¬
leznikar, ki je prejšnje leto bil vstopil v Ratejevo pi¬
sarno. Na drugih vozovih so se peljali pohorski vo¬
livci. Ko pridemo proti večeru v Maribor, sva šla z Ra¬
tejem k Dominkušu, ki se je vendar dal pregovoriti, da
je šel z nama v Kartinovo dvorano. Tam smo našli
že mnogo volivcev iz Slovenskih goric in bistriškega
okraja. Predsednik čitalnice prof. Šuman  je v krepkem
govoru priporočal kandidata, na kar sem jaz razlagal
naš program in je tudi dr. Dominkuš  nekaj kratkega
govoril. Bilo je že zbranih kakih 70 večinoma zanes¬
ljivih mož, vendar še ne tretjina vseh volivcev.

Prenočevala sva z Ratejem v Dominkuševi pi¬
sarni, kjer je gospa za naju dala pripraviti postelji.
Ker sem bil truden, sem hitro zaspal in se šele proti
jutru zbudil. Ratej se je začudil, da sem mogel tako
mirno spati pred tako imenitnim dnevom.

„Če propadeš —“

„Pa propadem in ostanem, kar sem bil, narodni
agitator".

Tista noč je bila prav mrzla, sneg je na debelo
ležal po ulicah in Lovro Stepišnik, ki je tudi prišel
agitirat in ni vedel po noči, kje dobiti prenočišča, je
skoro zmrznil. K sreči ga je na ulici srečal Železnikar
ter ga spravil s seboj pod streho v Rapočevi gostilni

V jutro se je z vlakom pripeljalo iz Gradca še
nekaj dijakov, ki so s seboj prinesli program, ki je bil
šele prejšnji dan dotiskan. Hiteli smo na volišče. Pri¬
hajalo je zmerom več volivcev, pa tudi mnogo agita¬
torjev obeh strank, ki so obdelavah volivce. Prišli so
zdaj tudi nasprotni kandidati in okrajni glavar. Dvo-

15 *

228

rana je bila'polna ljudi, ker je imel vsak prost vstop.
Nekateri so stali po klopeh in mizah, vsi radovedni,
kako se bo vršila volitev. Naša stranka je bila tako
previdna, da smo se že prejšnji večer zmenili, koga
voliti v volilno komisijo. To smo storili po nasvetu
mariborskega notarja, drja. F. Rateja, ki je tačas se
začel zanimati za narodno delo in bo o njem še govor.

Ko so naši pri volitvi volilne komisije klicah:
dr. Ratej, začel je kričati neki dobrorejen mož, ki >
stal blizu komisarja, s hripavim glasom, da protestu
proti volilni pravici dr. Rateja, ker on voli v mestni
skupini. Ta ded je bil penzionirani stotnik Seidl,
živeči v Kamcah pri Mariboru, ki je pozneje res k
pridobil za nekaj let mandat v tem okraju. Čudno, da
tak hrust, ki je bil videti čisto zdrav in krepak, se je dal
penzionirati. Toda v vojaški službi to ni nič nenavad¬
nega. Njegov protest ni obveljal, ker je Ratej bil iz¬
voljen za volilnega moža v Leitersbergu. Ko je komi¬
sija, ki je bila medtem sestavljena, se izrekla v tem
smislu, protestiral je Seidl in pihajoč od jeze odšel.
Glasovanje se je potem mirno vršilo. Ko je dr. Ratej,
ki ga je komisija izbrala za predsednika, prvi s krepkim
glasom izrekel: „Jaz volim dr. Dominkuša in dr. Voš-
njaka", so zadoneli „živio“-klici in ta začetek nam je
privabil nekaj neodločnih volivcev. Prvi je volil mari¬
borski okraj in že tu se je pokazalo, da jaz zmagam,
a za Dominkuša je še slabo stalo in do konca je bilo
dvomljivo, ali bo zmagal. Bistričani, bilo jih je 45, so
razen treh vsi za mene glasovali, za Dominkuša le 25.
K sreči je ves šentlenartski okraj se izvrstno držal.
Ob pol dveh je šele glasovanje bilo končano in sva do¬
bila od 188 glasov jaz 123, dr. Dominkuš pa 95, torej
le en glas nad polovico. Slava in živioklicev ni
bilo konca. In zdaj smo dobili že tudi telegrame od

229

drugih krajev, da so povsod zmagali slovenski kandi-
datje. To je bilo veselje, ki ga nisem nikoli pri poz¬
nejših volitvah in zmagah tako užival. Hiteli smo tudi
mi telegrafirat na vse kraje, ker smo vedeli, da po
vsem Slovenskem, so se najbolj zanimali za naš ob¬
mejni okraj.

Izvoljeni so pa bili zraven Dominkuša in mene v
Ptuju Herman,  v Celju dr. Razlag in Lipold,  v
Brežicah Len ček,  v Ljutomeru dr. Prelog  in v Slo¬
venjem Gradcu Rak,  poslednji proti nasvetovanemu
dekanu Mešku, pa le pod tem pogojem, da vstopi v
slovenski klub, kar je tudi storil. Tu je bil poprej po¬
slanec Lohninger, posestnik mislinjskih fužin, ki je go¬
tovo mislil, da bo spet izvoljen. Tla podkapal pa mu
je dr. Moše,  tačas odvetnik v Slov. Gradcu, s katerim
sem se leto poprej bil seznanil in ki se je bil obrnil
na našo narodno stran.

Nad mariborsko volitvijo občno začudenje in pe¬
nasta jeza v nemških listih! „Tagespost“ je slikala v
groznih barvah, kako smo terorizirali volivce, in med
drugim pravila, da je cela tropa slovenskih dijakov
vlačila može, in pritiskala na našo stran, na mizi sredi
dvorane pa je stal medicinec Šmirmaul z debelo gor¬
jačo (Ziegenhainer) v roki in pretil nasprotnikom.

Dva dni pozneje je bila volitev v mestih. Peljal
sem se na predvečer v Ptuj, kamor je tudi prof. Šri¬
man  prišel, da se pri volilnem shodu zvečer predstavi.
Shod je bil v neki dvorani in zbralo se je precej vo¬
livcev iz mesta. Prvi je govoril W a s e r in seveda so
mu ploskali. Za njim se je oglasil Šuman.  Še dosti
mirno so ga poslušali. Le ko je začel govoriti o Jugo¬
slovanih in omenil Jelačiča, so mrmrali, a pustili ga
govoriti do konca. Tačas vsi ti volilni shodi še niso
bili tako burni, kakor so postali pozneje. Na Ptujčane

230

nismo računali, pač pa na Središče, Ljutomer in Ormož.
Ker je bil tačas le Ptuj volilno mesto, bi se morali
vnanji volivci pripeljati, a niso prišli in Šuman je dobil,
le 12 glasov. Ko sva se odpeljala iz Ptuja, dejal ]■:
Suman, ki je z menoj vred bil precej potrt: „Več glasov
sem pa vendar pričakoval". Tudi v Celju smo propaii
s Pesaričem in od te dobe do zdaj (1905) se nam še
ni posrečilo pridobiti si katero mestno skupino, česa '
je v prvi vrsti krivo nam nasprotno mnogoštevilno
uradništvo.

4. VOLITVE NA KRANJSKEM IN DRUGOD.

Malo dni pozneje, 27. jan., so bile volitve na
Kranjskem  in pokazale svetu, da je Kranjsko čisto
slovenska dežela. Kajti izvoljeni so bili na kmetih in
v vseh mestih narodni kandidatje, vse prejšnje neza¬
nesljive osebe pa zavržene. Nekateri teh so našli v
velikem posestvu pribežališče. Tudi na Goriškem  so
v slovenskih okrajih bili izvoljeni Slovenci, kakor tudi
v tržaški okolici.

Torej smo po končanih teh volitvah v resnici se
smeli veseliti nad pridobljenimi zmagami; le na Ko¬
roškem  nam je izpodletelo. Tam je na mesto dežel¬
nega predsednika bil imenovan Karl grof Hohen-
vvart,  ki je bil pozneje tako imeniten v avstrijski zgo¬
dovini. Na volitve sicer ni dosti vplival, pa še tisto
spomlad je, kakor smo čitali v „Slovencu“, na mini¬
strstvo poročal, da na Koroškem ni treba slovenskega
uradovanja, ker Slovenci sami tega ne žele!

Najbolj imenitna pa je bila zmaga na Češkem in
Moravskem in upali smo, da se bodo višji krogi ozi¬
rali na to ter si premislili, preden izroče tujcu Beustu no-

231

tranjo uravnavo vsega cesarstva. Pa zmotili smo se. Grof
Bel čredi  je 13. febr. odstopil in Beust  je bil ime¬
novan za državnega ministra in ministrskega predsed¬
nika. Zdaj smo videli, kaj nas čaka — dualizem  in
ž njim hegemonija Nemcev nad Slovani tostran, Mad¬
žarov onstran Litave.

Na dan 18. februarja so bili sklicani vsi deželni
zbori, da izvolijo poslance v državni zbor, ki bi imel
nalogo dogovoriti se z ogrskim deželnim zborom o pri¬
hodnji ureditvi države.

5. ŠTAJERSKI DEŽELNI POSLANEC. (1867. DO

1876. L.)

Bil sem torej srečno izvoljen in čutil zadoščenje
za mnogoletno napeto delovanje. Pomaknjen sem pa
bil s tem iz vrst agitatorjev med — recimo — prvake,
kakor smo jih mi med seboj po Levstikovi iznajdbi
imenovali. Čutil sem, da začne zdaj za mene vsa druga
doba in da mi je s poslanstvom naložena ne kaka
prazna čast, ampak težko breme in velika odgovornost.
Pričakujejo se uspehi, bodisi na narodnem, bodisi na
gospodarskem polju. A kako jih doseči? Herman  se
je šest let, dr. Razlag  zraven njega dve leti trudil v
štajerskem deželnem zboru, mnogokrat sta govorila,
posebno Herman,  tehtno, resnično, prepričevalno.
Nemci so jih poslušali, odgovarjali, pa ni trohice rav-
nopravnosti niso dovolili Slovencem. Sicer me je to¬
lažilo, da nas bo zdaj osem v zboru, pa tako naiven
nisem bil, da bi upal, da bi Nemci nam mogli pra¬
vični biti.

In kakršni so bili tačas, takšni so še zdaj, v po-
četku novega stoletja, in isti boj, ki smo ga mi bili leto

232

za letom v deželnem zboru, bije se tudi še dandanes in
se bode bil, dokler Nemci sami ne bodo prevideli, da
le tratijo svoje moči, in da tega, kar si žele, ne morejo
doseči. Dr. Rechbauer,  imenitni nemški vodja in
nekaj časa predsednik državnega zbora, je 1865. leta
izrekel: „V petdesetih letih ne bo Slovenca na Štajer¬
skem." No, ko bi zdaj še živel, bi videl, da se je zmotil
in da nas je blizu toliko, če ne več, kakor pred 50
leti, vzlic tisočinam rojenih Slovencev, ki so se prelevili
v nemčurje. Torej ne obupajmo, pride tudi naš dan.

18. februarja so začeli deželni zbori zborovati.
Štajerski slovenski poslanci smo se že prejšnji dan
zbrali v posvetovanje. Herman  in jaz sva stanovala
v hotelu „zur Kaiserkrone", kjer sva se tudi poznejša
leta utaborjevala. Bilo nas je osem in sklenili smo, da
bomo v vseh vprašanjih solidarno postopali. Že smo
pozvedeli, da mislijo Nemci mariborsko volitev ovreči.
In res smo v 2. seji — prva je bila samo formalna otvo¬
ritev — dobili v roke poročilo o volitvah, po katerem
se naj vse volitve potrde, le moja in Dominkuševa se
naj izročita posebnemu odseku v pretres. In tu se je
vzdignil nemški poslanec dr. Aichmayr, ki je bil tudi
deželni odbornik, ter zagovarjal takojšnjo potrditev tudi
te volitve. „Kajti“, dejal je, „ko bi se vsi majhni po¬
greški pri volitvah tako ostro sodili, kakor pri mari¬
borski, bi se moralo 18 volitev ovreči." Pri glasovanju
je potrjena bila moja volitev, Dominkuševa pa izročena
dež. odboru, da o njej poroča v prihodnji Seji. Aichmayr
se je pa tako zameril Nemcem, da ga niso več volili
v deželni odbor.

Pri volitvi deželnega odbora je dr. Razlag  zah¬
teval, da se vsaj eden Slovenec voli v odbor, na kar
se seveda Nemci niso ozirali Mi smo v kmetski sku¬
pini svoje glasove oddali za Hermana,  večino pa je

233

dobil Kaiserfeld. Tačas še ni bilo zastopnikov nemške
klerikalne stranke v zboru.

V tej seji sem prvokrat slišal govoriti Ca me¬
ri j a. On je bil lastnik graščine Wildhaus nad Mari¬
borom in izvoljen od velikega posestva. Hrom in sključen
človek s krčevito v stran zavito in pripognjeno glavo
je izgledal, kakor kak satir. Da je tako telesno bil
pohabljen, tega je baje bilo krivo, da se je rodil kot
dvojček s sestro, s katero je bil zrastel, in moral biti
od nje odrezan. Spisal je nekaj filozofskih razprav in
slovel kot velik filozof. A kdor si predstavlja filozofa
kot mirno mislečega in nepristransko sodečega učenjaka,
je pač moral Carneriju, če je slišal njegove strastne na¬
pade na uboge nas Slovence, odreči vsak čut za pravico
in resnico. Svoj govor je držal spisan v roki in ga
čital, kar je proti poslovnemu redu, a pustili so ga
brati, dasi smo mi Slovenci mu klicali, naj govori, ne
pa čita. Tudi v državnem zboru pod Taaffejem so ga
Nemci v ogenj pošiljali prvega pri vsaki budžetni debati.
Tačas nam je že postal objectum fopabile po svojih
jeremiadah in dobil je priimek: „Jeremias von Wild-
haus“. Bil je v žlahti z God e lom,  pa drug za dru-
zega nista marala.

V 4. seji so se volili poslanci v državni zbor. Slo¬
venci smo se dogovorili, da se naj iz naše skupine
volita Herman in dr. Razlag.  To smo Nemcem na¬
znanili, a oni na naš predlog niso se ozirali in izvolili
so Lenčka in Lipolda.  Za tak slučaj smo bili skle¬
nili, da morata izvoljenca se odpovedati. To sta res
tudi storila. Nastal je velik nemir in Nemci v prvem
trenotku niso vedeli, kaj storiti. Pretrgali so sejo, da
se dogovore in ko se seja spet odpre, nasvetuje
dr. Stremayr, tačas deželnega sodišča svetnik, da se
odpoved ne odobri. Jaz sem na to dokazal absurdnost

234

tega, da se kdo sili prevzeti kak mandat, in daje smešno,
koga kakor po odgonu poslati v zbornico. Podpiral me
je dr. Dominkuš,  seveda brez uspeha in Stremavrjev
predlog je obveljal.

Lenček in Lipo  Id  sta res vstopila v državni
zbor in v njem ostala, če tudi sta bila zaradi svoje
nedoslednosti v slovenskih časnikih, posebno v »Slo¬
venskem Gospodarju" večkrat pikana. Oba sta pa
zmerom ostala zvesta narodnjaka in glasovala, kakor
je sklenil slovenski klub.

6. ALOJZIJ LENČEK IN JAN. LIPOLD.

Lenček  je imel lepo posestvo na Blanci ob Savi.
Železnica prav tik hiše mimo vozi v Zagreb. Kadar sem
ga obiskal, sem moral izstopiti v Sevnici, ker na Blanci
ni bilo postaje. In kadar sem prišel, sem bil z veseljem
sprejet in dobro sem se imel v družbi te poštene in
ljubeznive rodbine. Po svoji spretnosti in podvzetnosti
pri stavbah za južno železnico in z lesno trgovino si
je pomnožil imetje, da je ta hiša zraven Potočinove na
Zidanem mostu najbolj slovela v celem Posavju. Hišo
je povečal in moderno uredil, otrokom, dobro zrejenim,
se je obetala lepa prihodnost. Poslednja leta svojega
življenja je, žal, na duhu opešal in kmalu umrl.

In spet sem moral jaz kot njegov najstarejši pri¬
jatelj govoriti mu v slovo ob odprtem grobu. Hišna
blagovitost pa je bila, kakor se dostikrat prigodi, ra-
zorana po velikih dotah in drugi ljudje zdaj vladajo v
hiši, v kateri sem marsikatero prijazno uro doživel s
prijateljem Alojzijem, njegovo pridno in postrežljivo
ženko in zdravo se razvijajočimi otroki.

Ko sem se 1901. 1. peljal na Krško k shodu za
streljanje proti toči in je vlak drdral mimo Blance ter

235

sem gledal skozi
okno na vrt in
hišo nekdaj Lenč-
kovo, vzbujali so
se mi vsi stari
spomini in težko
mi je bilo pri
srcu.

Lipol  d Janez
je bil iz rodbine
vMozirju, sloveče
v časih, ko je
lesna trgovina še
cvetela in dona-
šala blagovitost
v te kraje. S
svojo sivo brado,
obkrožajočo in¬
teligentni obraz,
je Lipold spo¬
minjal na stare
patriarhe in bil
čislan v celi Sa¬
vinjski dolini. Li-
poldova hiša sredi trga z gostilno je bila zbirališče
narodne inteligence in tu se je sklepalo, komu izro¬
čiti poslanstvo. Njegov stric je bil Jožef Lipold,
župnik v Rečici nad Mozirjem, ki je spisal mnogo
pesmi, deloma objavljenih v Ahacljevi knjigi: »Koroške
in Štajerske pesmi" in v »Drobtinicah", največ pa ne-
natisnjenih, zbranih v rokopisu, ki se menda še na¬
haja v lasti Lipoldovih potomcev.

Lipold  je bil do 1. 1871. deželni in državni po¬
slanec in se zmerom korektno vedel. Poslednja leta

ALOJZIJ LENČEK.

236

svojega živ¬
ljenja je moral
gledati, da če¬
dalje bolj peša
lesna trgovina,
ker je začelo
pomanjkavati
lesa in s tem
tudi pojemati
prejšnja bla-
govitost. Ka¬
dar sem mu
jaz povedal
svoje pomi¬
sleke proti
temu tratenju
z gozdi, mi je
odgovarjal:
„Les raste po¬
noči in po¬
dnevi, mi pa
le podnevi se¬
kamo."

Lipoldova

hiša je tudi prišla v tuje roke, ker pač, kakor sem že
omenil, le prav redkoma se v mestih in trgih katera
rodbina vzdrži do tretjega roda.

7. BEUST, ČEHI IN SLOVENCI.

Belcredi je, še preden so se začeli deželni zbori,
10. februarja odstopil. Imel je dobro voljo in morda
bi se mu bilo posrečilo cesarstvu ohraniti celoto, da
ni vmes prišla nesrečna vojska 1. 1866. Za njega so

JAN L1POLD.

237

bili le Čehi, Poljaki in Slovenci, proti njemu pa Nemci
in Madžari; zato ni mogel izvršiti svojega programa. Na
njegovo mesto je prišel Beust,  ki je Madžarom vse
dovolil in tudi Nemcem bil po godu.

Čehi, opirajoči se na svoje državljansko pravo, so
se držali oktobrske diplome iz 1. 1860., niso priznavali
Šmerlingove februarske ustave in niso poslali svojih
poslancev v državni zbor, ki bi po Smerlingu moral
biti širji za vse cesarstvo in ožji za avstrijsko polovico.
Ker tudi Madžari in Hrvatje se niso hteli udeležiti po¬
svetovanja v širjem zboru, bil je ta zmerom nepopoln.
Ko bi Čehi in Hrvatje bili vstopili, bi ne bilo prišlo
tako lahko do dualizma.

Pasivna politika pa Čehom ni obrodila pričako¬
vanega sadu; hoditi so morali leta in leta po trnjavi
poti opozicije in pri tem trpeli ogromne materielne škode,
časnikarstvo pa je stokalo pod krutim preganjanjem
državnih pravdnikov in sodnikov, ki so obsojali ured¬
nike na mnogoletno ječo in mnogotisočne denarne globe.
In kaj so dosegli Čehi s svojo pasiviteto, ki so jo uga¬
njali skozi blizu dvajset let? Prav nič! Končno so
1. 1879. pod Taaffejem vstopili v tisti državni zbor, ki
so ga ves čas proglašali za nepostavnega. Vstopili so
sicer s protestom, pa to bi bili tudi 1. 1861. lahko storili
in s tem prihranili sebi vse velikanske žrtve, vplivali
pa bi bili na daljnji razvoj notranje politike in na vso
postavodajo.

Čehi so vrl narod, a nesrečni politikarji, ki preveč
računajo s preteklostjo, sedanje dejanske okoliščine pa
premalo upoštevajo.

In Čehi so tudi nam Slovencem bili vzor in sicer
po pravici, kar se tiče njihove vztrajnosti v narodni
borbi in gospodarskem napredku, v politiki pa smo se

238

jim preveč vdali ter s tem njim nič ne koristili, sebi
pa škodovali.

Cehi, oziroma federalistična stranka je po volitvah
1867. 1. imela večino v češkem in moravskem deželnem
zboru. Namesto da bi, kakor nemške dežele in gališki
deželni zbor, volili svoje poslance za državni zbor,
sklepali so obširne adrese na cesarja, v katerih niso
priznavali pravice državnega zbora sklepati po večini
glasov. In kaj je storil Beust? Oba zbora sta bila
razpuščena in pri novih volitvah je vlada tako pritiskala
na veliko posestvo, da so v njem večino dobili ustavo-
verci in s tem so Čehi bili potisnjeni v manjšino v
češkem deželnem zboru in v moravskem so še zdaj v
manjšini. To je bil torej najhujši taktični pogrešek,
katerega so pač zelo zakrivili tudi fevdalci z grofi Thun,
Clam itd. na čelu.

Kranjski  deželni zbor, za katerega so Slovenci
tako sijajno zmagali, da so si pridobili vse mandate na
kmetih in v mestih, je po zgledu Čehov tudi za potrebno
spoznal skovati adreso do cesarja. Sklicaval se je na
oktobrski diplom in izrekel, da bo poslance v državni
zbor volil le z nekimi pridržki. Tačas smo vsi odobra¬
vali to postopanje, čeprav je bilo za nas Slovence
nezmiselno ogrevati se za kake zgodovinske pravice,
ker po njih nikoli ne moremo doseči slovenske admini¬
strativne skupine.

Ta adresa pa je tudi za nas Slovence imela hude
nasledke. Beust je razpustil kranjski deželni zbor in
pri novih volitvah je vlada prvikrat v boj zoper narodne
kandidate gnala vse uradnike in p a d 1 a j e Ljubljana.
Zdaj je spoznala vlada, kakšno moč pri volitvah ima v
uradništvu ter od njega odvisnem meščanstvu, in mnogo
let smo se morali boriti, da smo spet nazaj dobili tiste
pozicije, ki smo jih imeli po prvih volitvah I. 1867. Ko

239

bi bil tačas deželni zbor kranjski volil brez adrese in
brez pridržkov, ostal bi bil neizpremenjen celo dobo
šestih let, ker bi tudi Hohenwart ne imel povoda ga
razpustiti. Narodna stranka bi se bila v tem času tako
utrdila, da bi se ne bila mogla potisniti celo v manj¬
šino, kakor se je to zgodilo 1876. leta. Ali kaj pomaga,
po toči zvoniti ali, kakor zdaj pravimo, streljati? Kar
nam je prisojeno, moramo prebiti in pretrpeti.

Po drugih volitvah sem pisal Svetcu, naj mi na¬
znani, kaj zdaj mislijo. Odgovoril mi je 7. apr. 1867:

„Dragi prijatelj! Ravno sem hotel Tebi pisati, ko
dobim Tvoj list v roke. Tako sva se v mislih ravno
srečala. Mi smo včeraj deželni zbor začeli in tudi do¬
končali na veliko jezo nemškutarjem, kateri bi bili radi
še nekaj odloga imeli, da bi bili še med našo stranko
propagando delali za deželni odbor in drž. zbor v svojem
smislu. Pa smo jim mi pot prestrigli. Obrezovo vo¬
litev za Postojno-Lož-Vrhniko smo ovrgli, dr. Zupana
volitev za Novo mesto je tako pomanjkljiva, da gotovo
pade. — Lahko bi bili ovrgli volitve za Ljubljano in
kočevsko mesto, ker ste obe zelo pomanjkljivi, ali mi¬
slili smo si: In medio virtus. V sedanjih silovitih in
brezpostavnih Beustovih časih kaže bolj po lahko sto¬
pati, da si vsaj deželni zbor ohranimo in da ga ne
izpostavimo novi nevarnosti. Saj imamo zdaj tako v
deželnem zboru, pa tudi v kurijah zunaj velikega po¬
sestva odločno večino. En par nemškutarjev več ali
manj, je vse eno. — Po pismu, ki smo ga dobili od
dr. Ri ege rja,  da naj se za zdaj na solidarnost ne ozi¬
ramo, ampak da si naj ohranimo večino v deželnem zboru,
smo volili za državni zbor brez adrese in brez pridržkov
— molče. Izvoljeni so: grof Coronini, deželni načelnik
v Salcburgu za veliko posestvo, potem: dr. Lovro Toman,
dr. Klun, grof Barbo, Lovro Pintar in jaz. Coronini,

240

čeravno vladen človek, naši narodnosti ne bo naspro¬
toval; drugi pa, če Bog da, bomo vsi trdno stali za
narod kot skala.

V deželni odbor smo izbrali prejšnje: dr. Bleiweisa,
dr. Tomana in dr. Costo. Tako imamo tudi v odboru
večino. Vidiš tedaj, da na Kranjskem strašni vihar, ki
ga je spustil Beust na nas in ki je v zvezi z nemšku-
tarijo, birokracijo in policijo — z vsemi poštenimi in
nepoštenimi sredstvi t. j. s pregovarjanjem, lažjo, stra-
šenjem, grožnjo, zapeljavanjem, podkupljevanjem itd. itd.
itd. strašno razsajal po naši deželi, našega naroda ni
omajal, in da, kjer so narodnjaki padli, niso padli po krivdi
narodovi, ampak po vladni sili, ki je samovoljno vo-
lilske imenike preminjevala, volilce brisala, prihod in
glasovanje jim zavirala itd. in ki je vrh tega vse, kar
je uradnega in oficioznega sveta, pod moraš  gonila
k volitvam in silila jih z grožnjo, da drugače službo

izgube, da so zanjo glasovali. Le tej sili ima vlada

zahvaliti mali uspeh, ki ga ima.

Kako se bomo na Dunaji držali, še nismo usta¬
novili. To bo zaviselo od okolščin. Da brez Čehov

ne moremo veliko, to se tako ve. To je pa gotovo, da
bomo delali, kar bo koli mogoče za Slovenstvo in za
federalizem.

Da nam je Slovencem dnevnika  treba, to tudi
mi živo čutimo in menili smo se še pted novimi vo¬
litvami zastran tega; pa burni časi volitve so nas spet
od tega premišljevanja odbili. Ali zdaj, ko je vihar
minul, začnemo spet precej preudarjati, kaj in kako.
Ko se kaj zmenimo, jaz ti precej oznanim.

Bodi zdrav!

7.'IV. 1867.

Tvoj

S v e t e c.

241

To pismo drastično slika, kakšen terorizem je
zavladal na Kranjskem pod Beustom in njega orga¬
nom, dež. predsednikom Bachom. Za te svoje zasluge
je Bach še isto leto bil povišan na namestniško mesto
v Trstu, na Kranjsko pa je prišel baron Konrad.

Svetčevo zaupanje, da bodo vsi izvoljeni trdno
stali za narod, se je izjalovilo. Dr. Vinko Klun  — svoj
doktorat si je prisleparil na padovanskem vseučilišču
— je še tisto leto obrnil plašč po vetru in v zahvalo
ga je Beust imenoval za sekcijskega svetnika v trgo¬
vinskem ministrstvu.

Zastran dnevnika  pa se je godilo v Ljubljani,
kakor poprej zastran „Matice“. Govorilo in posvetovalo
se je, a storilo nič in spet smo mi štajerski Slovenci
se morali lotiti dela.

8. SLOVENCI IN DRŽAVNI ZBOR.

Glavno vprašanje pa je zdaj bilo za nas, ali naj
Lenček in Lipold vstopita v državni zbor ali naj osta¬
neta doma. O tem smo bili različnih misli; jaz, kolikor
se spominjam, sem bil za to, da ne vstopita, da se
s tem Čehom dokaže slovenska solidarnost ž njimi.
Da se reši to preporno vprašanje, sklical se je shod
štaj. slovenskih poslancev in zaupnih mož v Celje na
12. maj, ker je državni zbor že bil sklican na 15. maj.
Povabil sem tudi Svetca, da se naj udeleži shoda in
nam pove mnenje kranjskih poslancev. Odgovoril mi
je s pismom 7./V.:

„Dragi prijatelj! Naš sklep, da pojdemo v državni
zbor, je trden; zakaj, to sem Ti že zadnjič razložil. Tudi
ne stoji samo pri nas, ki smo izvoljeni, iti ali ne iti,
ampak to je sklep našega narodnega kluba. To misel

16

242

smo imeli že v prejšnjem dež. zboru, ki je bil razpuščen,
in smo že takrat odločili, poslati poslance v drž. zbor,
samo da smo ob enem tudi adreso sklenili. Ravno
tako, kakor Moravci in Tirolci. Te iste misli je bil
spet zadnji zbor, samo da smo opustili adreso, ker
smo videli, da bi bila čisto odveč in da bi bila pre¬
drznost, ko bi bili v sedanjih okolščinah svojo s toli¬
kimi težavami in žrtvami pribojevano večino novi ne¬
varnosti izpostavili. Tudi Moravci, ko bi bili zmogli
in svojemu prvemu sklepu dosledni ostali, bi bili šli.
Ali da zdaj ne gredo, to je vse drugače. Niti mi ne bi
šli, da smo v manjšini. Čehi in Moravani zaradi
tega, da ne gredo, ne bodo nič na slabejem, oni nimajo
nič več izgubiti. Taka je tudi pri vas na Štajerskem.
Ali vaša dva poslanca gresta, ali ne gresta, vaš zbor
se zavoljo tega ne izpremeni; slovenski izvoljenci, kar
vas je, ostanete notri. Drugače je pri nas. Mi s tem,
da bi od drž. zbora proč ostali, Čehom in Moravcem
nič ne moremo pomagati; Beust, ki črez nje na dnevni
red prestopa, niti na nas ne bi gledal. Ali prašanje je
le to, hočemo-li za slovansko solidarnost, katere za
zdaj tako ni, riskirati svoj položaj v deželi? Mi smo
se odločili, da ne, da tega ne moremo. Mi smo pre¬
slabi, da bi' sami vzdržali in odbili vladno silo, a žrtvo¬
vati se brez vsega upanja zmage, da si bi junaško bilo,
ne kaže. Zato pojdemo na Dunaj, vendar imamo od
kluba oblast, da lahko izstopimo, če bi prevideli, da
bi to za nas in za Slovenstvo bilo bolje.

Zato menim jaz, da naj tudi vaša dva prideta, da
nas bo več; morebiti se vendar kaka nam ugodnejša
stranka, nego je dualistična, osnuje, kateri potem pri¬
stopimo; če pa nikakor ne bo kazalo, pa skupaj odi¬
demo, saj nam bo pot domu vsaki dan odprta.

243

Potemtakem mislim, da ni treba, da bi kdo od
nas 12. t. m. v Celje hodil, ker mi poslanci sami od sebe
tako za zdaj ne moremo našega sklepa prenarediti.
Tudi goriška poslanca pojdeta na Dunaj.

Jaz to previdim in sam živo čutim, kako težko se
je v tem hipu odločiti, ali premisliti moramo to, da od
nas končno rešitev avstrijskega prašanja ni zavisna;
da mi sami, če tudi se upremo, Beustove sisteme ne
vržemo; da pa posebno mi na Kranjskem deželi lahko
mnogo škodimo, če vladno silo provociramo. Zato se
mi vidi pametneje, da se šibi enako viharju upognemo,
raji, nego da bi nas, ko bi se ustavljali, prelomil. Saj
tako ne more dolgo ostati. Ko sila mine, mi se spet
vzdignemo. Dr. Rieger sam nam je tako pisal, da zdaj,
ko je solidarnost prestala, le za se skrbimo. A mi mi¬
slimo zdaj najbolje koristiti, ako Slovenstvu vsaj en
deželni zbor ohranimo, ki bi o bolji priliki mogel svoj
glas povzdigniti. Jaz kanim 16: t. m. od tukaj na Dunaj
odriniti.

Zdravstvuj!

7./V. 1867. Svetec.“

Dr. Razlagu  sem v vabilu pisal, da bi mi mo¬
rali sklicavati ljudske shode na raznih krajih. Odgovoril
je, da ne more priti na shod, da pa je odločno za to,
da Lenček in Lipold pojdeta v državni zbor. „Tudi
zdaj ni čas za shode, katere preostra postava brani,
torej delajmo doma na dejanski razvoj naroda v šolah
in pri gospodarstvu."

Pri shodu smo se zedinili, da naj gresta naša
poslanca na Dunaj, pa „Slov. Gospodar", ki je stal na
nekem radikalnem stališču, jih je vedno pikal, na kar
sta oba se oglasila — najbrž je bil koncept od Svetca
— in branila svoje stališče.

16 *

244

Beust je že mesca marca grofu Taaffeju izročil
notranje ministrstvo in junija je Taaffe bil imenovan za
ministrskega predsednika.

Državni zbor je bil 23. maja slovesno otvorjen
s cesarskim nagovorom, 27. maja pa razpuščen hrvaški
deželni zbor.

Hrvatje so se ustavljali madžarski hegemoniji
in izkušali pridobiti svoji deželi kolikor mogoče avto¬
nomije čeprav v zvezi z Ogrsko. Pri volitvah 1. 1866.
je zmagala narodna stranka, kateri sta na čelu stala
škof Strossmayer in Mrazovič. Sklenili so adreso, katero
je nesla posebna deputacija na Dunaj, da jo izroče ce¬
sarju. V avdienci je Strossmayer v hrvaškem govoru
razložil želje hrvatskega naroda kažoč na zasluge Hrva¬
tov v obrambi cesarstva in cesarske hiše. Cesarje kratko
odgovoril nemški, da izraz vdanosti vzame na znanje
in deputacija je bila odpuščena, ne da bi cesar se hotel
meniti s posameznimi člani deputacije. Vse drugače je
bilo, ko je nekaj dni pozneje prišla madžarska deputa¬
cija ogrskega državnega zbora. Bila je milostivo spre¬
jeta, cesar si je dal predstaviti vse člane deputacije in
se z vsakim menil, seveda madžarski. Zdaj so vedeli
Hrvatje,, pri čem da so, toda, da se bo tako kruto in
neusmiljeno z njimi ravnalo, kakor se je kmalu potem
začelo pod banstvom zloglasnega Raucha, tega tudi
najhujši pesimist ni pričakoval.

Medtem nas je zadel občuten udarec. Koncem aprila
smo v roke dobili poslednji list  Einspielerjevega
»Slovenca". Celovški nemški tiskar ga ni hotel več
tiskati in tako je Andrej, ker druge tiskarne v Celovcu
ni bilo, moral list ustaviti. In zdaj se mu je zgodila
neprilika, zaradi katere so „Nov.“ po pravici zarohnele
nad njim. Graška „Tagespost“ se je namreč Andreju
ponudila, da hoče vsem naročnikom „Slovenca“ poši-

245

ljati svoj list brezplačno in Andrej je te ponudbe še
bil vesel v svoji stiski in jo vzprejel. To je vzbudilo
nevoljo pri mnogih naročnikih, ki „Tagespost“ niso
hoteli sprejemati, kajti je o vsaki priliki klestila po
Slovencih.

Bili smo tedaj zdaj spet brez večjega političnega
lista in morali smo se resno lotiti dela, da vendar usta¬
novimo, če ne takoj dnevnik, pa vsaj časnik, ki bi po
trikrat na teden izhajal, kajti same „Novice“ in Slo¬
venski Gospodar", ki pa je le izhajal vsakih 14 dni,
pač niso zadostovali. Prvo je bilo, da se je „Gosp.“
izpremenil v tednik.

Politiški list smo vedno pričakovali iz Ljubljane,
pa zdaj, ko je Svetec, ki je edini sposoben bil tak
list spraviti na noge, bil na Dunaju, nismo nikogar
imeli v Ljubljani, do katerega bi se obrnili. Pred vsem
je treba bilo kapitala, ker smo vedeli, da se bo list iz
početka moral boriti z deficitom. Sešli smo se v Ma¬
riboru in sklenili, da se naj napravi konsorcij z deleži
po 2501 gld. Razpošiljali smo vabila na imovitejše ro¬
doljube.

Dr. D o m i n k u š je podpisal štiri deleže, torej 1000
gld., drugi po 1 ali 2 deleža, tako da smo do konca leta
imeli zagotovljen znesek 6000 gld., kar se nam je zdelo
dovolj za prvi začetek. A leto je šlo do konca in ni
še bilo mogoče precej z novim letom začeti z izdava-
njem „Slov. Naroda". Šele 2. aprila 1868. je prvi list
zagledal beli dan.

9. USTAVNE OSNOVNE PRAVICE.

Leto 1867, dasi nam je rodilo nesrečni dualizem,
nam je na drugi strani utrdilo ustavne pravice. Državni
zbor, ki je pridno zboroval, je sklenil zakon o pravici

246

združevanja in shodov. Decembra je bil ta zakon po¬
trjen in mi Slovenci smo se ga takoj poslužili ter 1. 1868.
začeli sklicavati tabore.

Tudi imenitni člen XIX ustave se je tačas sklenil
in ko bi Čehi bili v državnem zboru, bi se temu sploš¬
nemu členu lahko dodale natančneje določbe, ker Nemci
tačas še niso bili tako brezobzirni in fanatični, kakor
so postali po zmagi nad Francozi.

Cela nova ustava je bila sankcionirana decembra
in velja še dandanes kot decembrska ustava. Kaka
temeljita izprememba pa je nemogoča, ker je za tako
po Šmerlingovi prvotni določbi treba navzočnosti treh
četrti vseh poslancev in večine dveh tretjin navzočnih.
Edini imenitni izpremembi sta bili vpeljava direktnih
volitev za državni zbor 1. 1873. in tako zvana četrta
kurija 1. 1900.

Ko je ta ustava stopila v življenje, sestavilo se je
novo ministrstvo, tako zvano meščansko (Biirgermini-
sterium) s knezom Adolfom Auerspergom na čelu, drugi
ministri so bili Taaffe, Giskra, Herbst, Plener," Bresti,
Berger.

Godrnjanje proti slovenskim poslancem se ni po¬
leglo in posebno „Slov. Gosp.“ je odpiral svoje predale
dopisom, v katerih so poslanci bili hudo napadani.
Neki dopisnik iz Zagreba 26. nov. pravi: „Vsi naši
bečki poslanci so prav žalostna prikazen. — Naš narod
bi res zaslužil boljše zastopnike, nego so ti krompir¬
jeva. — Tako imenovani prvaki bodo skoro ob ves
kredit pri narodu, mlajši zarod ima pa premalo eneržije,
ali pa preveč discipline, kakor se vzame. Edini dr. Blei-
weis je še, ki maši luknjasti sod po svojej moči, pa
kaj to pomaga, ko zmerom doma ostaja in v „Nov.“
toži, kajti ko bi bil on na Dunaju, gotovo se bi ne

247

bilo to godilo, kar se godi na sramoto našega naroda
itd. itd."

Dr. Bleiweisu smo tudi na Štajerskem zelo zame¬
rili, da se ni dal voliti na Dunaj in tako vso odgovornost
naložil na druga ramena.

10. ETNOGRAFSKA RAZSTAVA V MOSKVI.

Imeniten dogodek v tem letu je bila ta razstava,
ki se je mesca maja slovesno otvorila. Njen namen je
bil, da se slovanski narodi med seboj spoznajo po
svojih telesnih in duševnih lastnostih. Cehi, ki so bili
silno ogorčeni po Beustovem pritisku, so se poprijeli
te prilike, da demonstrirajo v vseslovanskem smislu.
Odpeljala se je mnogoštevilna deputacija, na čelu ji
Palacki in Rieger,  kateri so se pridružili zastop¬
niki srbski in hrvaški, kot slovenski reprezentanti pa
koroški župnik Matija  Maj  ar,  ki je tudi poslal ne¬
katere predmete na razstavo, med temi celo posteljo
z vso opravo, kakor je navadna v Ziljski dolini, in dva
Ljubljančana, meščan Ivan Vilhar in koncipient Hudec.

Veliko senzacijo po vsej Evropi je vzbudil slo¬
vesni in navdušeni sprejem slovanskih gostov na ruskih
tleh, posebno slavnostna avdienca, v kateri je car
Aleksander  II. sprejel v Carskem Selu slovanske
potnike. Pričujoči so bili carica in carjevi otroci. Car
je rekel Čehom: „Posebno ceno prikladamo temu, da
vidimo tukaj vas.“ K vsem obrnjen pa je izgovoril te
za tisti čas res velepomembne besede: „Bodite mi
srčno pozdravljeni. Veselim se zelo, da vidim svoje
rodne brate tukaj na slovanski rodni zemlji."

Potem so se predstavljali državnemu ministru
Gorčakovu, ki je dejal: „Nasledniki moji bodo branili

248

slovanske interese, kakor jaz.“ Pri pojedini v dvorjan-
skem domu pa se je učni minister Tolstoj izrazil:
„Enota Slovanov je utemeljena na krvi,
duhu in vedi. Slava veliki bodočnosti,
katero božja previdnost pripravlja Slo¬
vanom."

Tudi v Moskvi je bil sprejem veličasten in nav¬
dušen. Poudarjala se je slovanska vzajemnost in s
slava- in ura-klici so bili povsod pozdravljani slovanski
gostje.

Ta vseslovanska demonstracija je dobro došla
Nemcem, da so črnili Slovane kot izdajice Avstrije in
Beust je imel odslej še prostejše roke, pritiskati na
steno avstrijske Slovane.

Še prihodnje 1868. leto, ko sem jaz v štajerskem
deželnem zboru poudarjal zvestobo Slovanov in da se
le njim Avstrija ima zahvaliti, da 1. 1848. ni razpadla,
mi je poslanec dr. Rechbauer vmes klical: „Moskau“,
na kar sem mu pač odgovoril: „Jaz nisem bil v Moskvi.
Sicer pa je tam bila le etnografska razstava, in kar se
ob sebi umeje, bratovski sprejem došlih slovanskih
gostov."

Matija Maj ar pa, ko se je domov vrnil, je imel
velike sitnobe, vendar se mu ni zgodilo nič druzega,
kakor plačati je moral globo 25 gld., ker je župnijo
zapustil brez višjega dovoljenja. Potem je še nadalje
pastirjeval na Koroškem na Križni gori pri Celovcu,
dokler se ni 1883. 1. preselil v Prago, kjer je 1. 1892.
umrl v visoki starosti 83 let. Jaz sem samo enkrat
ž njim bil skupaj v Celovcu, kjer sva se srečala pri
Andreju.

K razstavi v Moskvi bi se tudi jaz silno rad bil
peljal, pa moje finance tega niso dopuščale.

249

11. „SLOVENSKA MATICA" IN »SLOVENSKI
ŠTAJER".

V neki odborovi seji „Slov. Matice" sem nasve¬
toval, naj „Matica“ izda popis slovenskih dežel. Za slo¬
venski Štajer sem se jaz zavezal, da preskrbim potrebno
gradivo. Odbor je pritrdil, a kmalu sem spoznal, da
sem se lotil naloge, katera se bo težko dala izvršiti.
Še o tem nisem imel nobenega pojma, kako urediti
tako knjigo. Obrnil sem se torej do svojega prijatelja
dr. Ivana Geršaka,  ki je tačas bil koncipient pri
dr. Križanu v Ptuju. On mi je takoj poslal načrt, kako
se naj tvarina uredi. Jaz sem se obrnil do raznih pisa¬
teljev in vsak mi je obljubil, da bo spisal svoj oddelek.
Razdelili pa smo si tvarino tako:

A.  Dežela:

1. Zemljepisne razmere.prof. Šuman.

2. Zemeljske razmere.Andr. Pirnat.

3. Meteorologija.Ivan Žuža.

4. Rodovitnost zemlje.dr. G. Ipavic.

B.  Prebivavci:

1. Kulturnohistorične razmere . . . prof. Janko Pajk.

2. Telesne razmere.dr. J. Vošnjak.

3. Duševne razmere.Bož. Raič.

4. Državne razmere.dr. Janko Sernec.

C. Narodno gospodarstvo:

Statistika. — Produkcija. — Obrt-

nost. — Društva. — Trštvo. —

Konsumcija.dr. J. Geršak.

D.  Zgodovina:

1. Zunanja.Dav. Trstenjak.

2. Znotranja.Ivan Macun.

250

Od te knjige sta le prvi in drugi del prišla na
svetlo, 1. 1868 in 1870. Dokler sem bil še v odboru
„Slov. Matice", me je tajnik Lesar v vsaki seji dregal,
kaj je s „Slov. Štajerjem“, dasi jaz nisem bil kriv, da
pisatelji, ki so prevzeli svoje oddelke, jih niso spisali.

12. PISATELJSKI HONORARJI.

Naj tu omenim, kakšne honorarje so dobivali slo¬
venski pisatelji v tisti dobi. „Novice“ iz početka in
menda še tudi pozneje niso plačevale nobenega hono¬
rarja za spise, ki so jih sprejemale v list, dopisniki so
morali biti veseli in ponosni, da so se sploh tiskali
njihovi dopisi. Dav. Trs te n j a k je veliko učene in
leposlovne tvarine izročil „Nov.“ Kake nagrade ni za¬
hteval, niti prejel. In tako menda tudi drugi sodelavci.
Tudi Einspielerjev „Slovenec“ se je zanašal na brez¬
plačne sodelavce in Andrej je včasi celo zarohnel nad
nami, če mu nismo redno pošiljali članke in dopise.

Ko smo „S1. Narod“ ustanovili, smo sklenili pla¬
čevati za članke in listke, da si tako pridobimo za¬
nesljive sodelavce. Tarifa je bila po 2 kraje, za tiskano
vrsto, kar je znašalo za navaden članek ali listek po
2 do 2Va gld. Za dopise nismo plačevali. Pri tej skromni
tarifi je ostalo še tudi pozneje, ko se je list v Ljub¬
ljano preselil in dnevnik postal. Še v osemdesetih letih
smo se držali dvakrajcarskega honorara.

Kar se tiče leposlovnih listov, je Janežič,  kakor
je znano, pisateljem, n. pr. Jurčiču, dajal nagrade, kolikor
je pač mogel, tudi Stritar.  Za „Ljublj. Zvon“ smo
dobivali po 25 gld. za tiskano polo, kar je gotovo majhen
honorar za tako velik format, ki vzame dosti rokopisa.

Pošteno in, rekel bi splendidno, je plačevala Mo¬
horjeva družba.  Za knjigo „Umno kletarstvo" sem

251

dobil celo po 35 gld. za polo. Razpisavala je družba
vsako leto darila po 35 gld. za manjše naučne in pri¬
povedne spise, ki navadno še 1  2  pole niso obsegali.

„S1. Matica"  je plačevala in menda plačuje še
zdaj po 25 gld. in tudi več za polo.

Pri teh plačah pač slovenski pisatelj ne more
obogateti, pa kaj govorim, še preživih se ne more, k
večemu ob kruhu in vodi.

Od založnikov knjig sta le Blasnik in Giontini
pisateljem plačevala honorarje; pozneje jih je začel tudi
Bamberg izdavati in pri tem menda ni slabo izhajal,
ker je knjigam nastavljal visoke cene.

Svoj roman „Pobratimi“ sem sam založil, ker
sem pri „S1. Matici", ko je razpisala častne nagrade
iz Tomšič-Jurčičeve ustanove, propadel proti povesti
„Prihajač“. Tudi razpečal sem ta roman, ki je bil
tiskan v 1200 izvodih, sam po svojih mnogih prija¬
teljih in znancih, da mi je le prav malo iztisov ostalo.
In bili niso le pokriti stroški za tisk in vezanje — dal
sem vse iztise v platno vezati — , ampak mi je ostalo
še nekaj za honorar.

S tem končam drugi del svojih spominov. Doživel
sem pač, kakor je to navadno v človeškem življenju,
vesele in tužne dneve, dosti dela in skrbi, malo mira
in razvedrila. Pa vse mine — in življenje je teklo naprej
svojim tekom, kako, povem v prihodnjem delu, če mi
Bog da še toliko časa na tej zemlji, da ga dovršim.



IMENIK IN KAZALO.

Adamovič 4.

Aksakov 43.

Aleksander 11., 247.

Ambrož 96.

Bach 186, 195.

Belcredi 185, 205, 231.

Beust 216, 231, 236, 238.
Bistrica Slov. 107.

Bleiweis Janez dr. 82, 85, 92,
117, 147, 187, 194, 211, 214,
240, 247.

Bleivveis Karol dr. 66, 94.
Bled 135.

Brumen dr. 89.

Carneri 233.

Celje 13, 15.

Chocholovšek 116, 133.

Cigale 157.

Cimperman 157.

Ciril-Metodove slavnosti 143.
Costa 183, 187, 213, 240.

Čehi 212, 237, 242.

Čitalnica Mariborska 103.

Člen XIX 246.

Čolnik 224.

Čop 96.

Čuček 159.

Deak 205.

Deželni zbori 193, 231, 238.
Dežman 85.

Dimler 41.

Dominkuš dr. 113, 116, 125,
187, 199, 223, 225, 245.
Državni zbor 245.

Duhovski stan 20.

Dualizem 216.

Dunaj 32.

Eder 24.

Einspieler Andrej 82, 117, 157,
165, 187, 200, 206, 211.
Erjavec 157.

Etnografska razstava v Moskvi
247.

Fleišman 90.

Florian 74.

Franci 187.

Fux dr. 65.

Geršak dr. 187, 249.

Gimnazija v Celju 15.

Goedel 233.

Gorčakov 247.

Gradec 22.

Grizold 203.

Grščina 16.

Hajšek 31.

Herman 85, 134, 144, 160, 196,
210, 229, 232.

Hermanov govor 134.

Hleb 203.

Hohenwart 230.

Hrvati 237, 244.

Hyrtl 5.

254

Ipavic Benj. dr. 39, 157, 158.
Ipavic Gust. dr. 18, 39, 249.
Ivan grozni 103.

Janežič 250.

Jedlička 116.

Jentl 90.

Jurčič 117, 157, 217, 250.
Kapus 122.

Karajan 38.

Klasje 221.

Klofutar, prošt 17.

Klun Vinko 241.

Kocen 27.

Kočevar, predsednik 88.
Kočevar Štefan dr. 63, 81, 120,
155, 180.

Kokošinek 111.

Komenda 73.

Kolera 44.

Konrad 241.

Konvikt v Gradcu 21, 23.
Kosar 116.

Kovač 73.

Kranj 67.

Kranjski deželni zbor 238.
Kreishauptschule v Celju 13.
Krelius 19.

Lenček 229, 234.

Leto 1848. 25.

Levstik 134, 180.

Lipold 229, 234.

Ljubljana 64, 238.

Ljudska šola 11.

Lov 69.

Macun 157, 249.

Madžari 205, 217.

Majar Matija 247.

Majcinger 119, 133.

Majolika „Mar i Bor“ 216.
Mariborska volitev 225.

Matica Slovenska 82, 132, 179,
249, 251.

Matura 33.

Medicina 36.

Mesner dr. 197.

Miklošič 46.

Mohorjeva družba 191, 259
Moskva 247.

Mrazovič dr. 244.

Muršec 187.

Musi 11.

Narodna ravnopravnost 142,
197, 246.

Nationalgarde 29.

Navratil 156.

Nietsche 102.

„Novice“ 69, 81.

Osnovne pravice 245.

Pajk Janko 249.

Palacki 247.

Pavlič dr. 116, 143, 187, 195.
Pesarič 124.

Peter Veliki 103.

Pirnat 123, 249.

Pisateljski honorarji 250.
Pleško 88.

Ploj dr. 130.

Pohorje 51, 107.

Potočnik Lovro 133.

Poznik Radivoj 161.

Prelog dr. 116, 180, 187, 214,
229.

Prešern 67, 95, 100, 217.

Ptuj 158.

Puškin 54.

Radej dr. 18, 187, 228.

Raič Božidar 81, 117, 144, 157,
163, 200, 209, 249.

Rapoc 117, 157.

Ratej 113, 142, 158.

255

Razlag dr. 117, 130, 153, 155,
179, 198, 229, 243.
Rechbauer dr. 232.

Rieger 239, 247.

Rigorozi 60.

Ripšel 18.

Roman, sentimentalen 165.
Ruske srednje šole 17.

Ruše 203.

Samonigg vit. 34.

Schellander 13.

Schmerling 84, 185.

Schneid 157, 160, 185.

Seidl 228.

Sernec Janko dr. 116, 133, 180,
187, 195, 249.

Slomšek 81, 131, 186.
.Slovenec" v Celovcu 82, 190,

244.

Slovenija zedinjena 208.
.Slovenski Gospodar" 214, 243,

245.

Slovenji Gradec 48.

Slovensko društvo v Gradcu 30.
.Slovenski Narod" 245.
Slovenski Štajer 249.

Spiritizem 42.

Srebre 34.

Stepišnik Lovro 129, 227.
Stepišnik, škof 132.

Stritar 182, 217, 250.
Strossmayer 244.

Svetec 98, 157, 187, 208, 214,
239, 241.

Šoštanj 1, 61.

Šubic Jurij 191.

Šuc 133.

Šuklje 150.

Suman 118, 133, 157, 203, 224,
229, 249.

TaaKe 244.

Tkalac 86.

Tolstoj 102, 182.

Toman dr. 71, 85, 103, 133,
181, 187, 211, 240.

Tomšič 157.

Tonkli dr. 195.

Topolšice 5, 24.

Trstenjak Davorin 81, 119, 123,
144, 180, 200, 210, 249.
Tržič 52.

Urbančič 70.

Uršula sv. 4. 48.

Ustava decemberska 247.
Velenje 4.

Vodušek Matija 14, 81.

Vojska, krimska 37.

Vojska 1859 1. 64.

Vojska avstro-pruska 205.
Volitev v Celju 120, 153, 179.
Volitev v Mariboru 225.
Volitve, deželnozborske 1861 1.
84.

Volitve, deželnozborske 1867 1.

198, 205, 222, 230.

Vošnjak Mihael 24, 54.
Wartinger 31.

Waser 194, 229.

Wretschko 18.

Zarnik dr. 4, 117.

Zora 146.

Zupan Ivan 106.

Zupanc Jernej 100.

Železnikar 104, 227.

Židovstvo 46.

Žuža Ivan 123, 180, 249.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA



<!DOCTYPE html>

<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml" lang="si">
<head><title>
	Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
</title>
    <!--<link rel="shortcut icon" href="/favicon.ico" />-->
     <meta http-equiv="X-UA-Compatible" content="IE=edge" /><meta name="robots" content="noarchive" /><meta name="viewport" content="width=device-width, initial-scale=1" /><meta name="twitter:card" content="summary" /><meta name="twitter:site" content="@knjiznicanuk" /><meta name="twitter:title" content="dLib.Si - Digitalna knjižnica Slovenije" /><meta name="twitter:description" content="Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si" /><meta name="twitter:image" content="http://www.dlib.si/images/logos/dlib_just_logo.png" /><link rel="stylesheet" href="/Content/font-awesome-4.6.3/css/font-awesome.min.css" /><link href="/Content/css/bootstrap.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/master.css" rel="stylesheet" type="text/css" /><link href="/Content/css/dlib.mobile.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(max-width: 768px)" /><link href="/Content/css/dlib.tablet.css" rel="stylesheet" type="text/css" media="(min-width: 768px) and (max-width: 979px)" />
   
    <style>

</style>

    
     <link rel="stylesheet" href="/Content/css/smoothness.css" />
    
        <!-- Begin Cookie Consent plugin by Silktide - http://silktide.com/cookieconsent -->
     
<link rel="stylesheet" type="text/css" href="/Content/css/cookieconsent.min.css" />
<script src="https://www.dlib.si/Content/scripts/cookieconsent.min.js" type="text/javascript"></script>
   
    
<script type='text/javascript'  src="/Scripts/jquery-2.1.4.min.js"></script>
     
    <!--<script type='text/javascript'  src="/Scripts/cookies.js"></script>-->
    <!--
    <script src="/Content/scripts/jquery.idle.min.js"></script>
<script>
    jQuery(document).idle({
        onIdle: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeIn('slow');
        },
        onActive: function () {
            jQuery('.screen-saver').fadeOut('slow');
        },
        events: 'keydown mousedown touchstart scroll',
        idle: 900000
        
    });
</script>
-->
     <script type="text/javascript">
         /*
         function includeHTML() {
             var z, i, elmnt, file, xhttp;
             
             z = document.getElementsByTagName("*");
             for (i = 0; i < z.length; i++) {
                 elmnt = z[i];
                 
                 file = elmnt.getAttribute("w3-include-html");
                 if (file) {
                     
                     xhttp = new XMLHttpRequest();
                     xhttp.onreadystatechange = function () {
                         if (this.readyState == 4) {
                             if (this.status == 200) { elmnt.innerHTML = this.responseText; }
                             if (this.status == 404) { elmnt.innerHTML = "Page not found."; }
                             
                             elmnt.removeAttribute("w3-include-html");
                             includeHTML();
                         }
                     }
                     xhttp.open("GET", file, true);
                     xhttp.send();
                     
                     return;
                 }
             }
         }
         */
</script> 
    
    <script type="text/javascript">
        jQuery.curCSS = jQuery.css;
        </script>
   <script src="/Scripts/dLib.dropdown.js" type="text/javascript"></script>
     
      <script src="/Content/Scripts/jquery-1.11.4.js" type="text/javascript"></script>
     
   <script type='text/javascript' src="/Scripts/jquery.cookies.js"></script>
    <script type='text/javascript'  src="/Scripts/bootstrap.min.js"></script>
	<script src="js/owl.carousel.min.js"></script>
   <script type="text/javascript">
       setInterval(function () { $.ajax({ url: "https://www.dlib.si/Ping.aspx" }); }, 360000);
    </script> 

    

<link href='/Content/css/404.css' rel='stylesheet' type='text/css' />


  
    
    <script type="text/javascript">
        
        $(function () {
            $("#searchString").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {
                    
                    $("#searchString").val(ui.item.value);
                    submitSearch();
                    //return false;
                }
            });
            //TextBoxSearch1
            $("#TextBoxSearch1").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch1").val(ui.item.value);
                    
                    //return false;
                }
            });
            $("#TextBoxSearch2").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch2").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch3").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch3").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });

            $("#TextBoxSearch4").autocomplete({
                source: "/search.aspx",
                minLength: 3,
                select: function (event, ui) {

                    $("#TextBoxSearch4").val(ui.item.value);

                    //return false;
                }
            });
        });
        
        
</script>
    <script type="text/javascript">
        // Submit the search
        function submitSearch() {
            
            if ($('#searchString').val().length > 2) {
                var fts = "off";
                if ($('#fts').is(':checked')) fts = "on";
                var eua = "on";
                //if ($('#EuAPI').is(':checked')) eua = "on";
                
                var url = "/results/?EuAPI=" + eua + "&fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val();
                //var fLocation = $('[name="flocation"]').val();
                var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
                if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
					url += '&flocation=' + fLocation;
                }                
                
                
                //$(location).attr('href', url);
                //alert(url);
                location.href = url;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            }
        }

        function submitAdvancedSearch() {

            
            var q = "";
            if($('#TextBoxSearch1').val().length > 2)   {
                q = $('#DropDownListField1').val() + "="+$('#TextBoxSearch1').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch2').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper1').val() + "@" + $('#DropDownListField2').val() + "=" + $('#TextBoxSearch2').val();
            }
            
            if ($('#TextBoxSearch3').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper2').val() + "@" + $('#DropDownListField3').val() + "=" + $('#TextBoxSearch3').val();
            }

            if ($('#TextBoxSearch4').val().length > 2) {
                if (q.length < 1) {
                    q = $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
                }
                else
                    q += "@" + $('#DropDownListOper3').val() + "@" + $('#DropDownListField4').val() + "=" + $('#TextBoxSearch4').val();
            }
            var fts = "off";
            var url = "/results/?query='" + encodeURIComponent(q) + "'";
                //$(location).attr('href', url);
            //alert(url);
            var fLocation = $('[name="flocation"]').filter(function () { return this.checked }).val();
            if (fLocation !== undefined && fLocation.length > 0) {
                url += '&flocation=' + fLocation;
            }


            if (q.length > 2)
                location.href = url;
            else return;
                //alert("/results/?fts=" + fts + "&q=" + $('#searchString').val());
            
        }
        // Enter to submit search
        $(document).ready(function () {
            $('#searchString').keydown(function (e) {
                if (e.keyCode == 13) {
                    e.preventDefault();
                    submitSearch();
                }
            });
            // Search Bar & Toggle
            $('#toggle-search').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
            $('#toggle-search-down').on('click', function () {
                $('#searchBar').toggle('display: inline-block');
                $('#toggle-search').toggle();
                $('#toggle-search-down').toggle();
            });
        });

    </script>

    <script type="text/javascript">
        $(function () {
            $('#BtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
                
               
            });
            
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
               
            });


        });

        $(function () {
            $('.cBtnMenu').bind('click', function () {
                $('#Menu').toggleClass('active');
                $('.overlay').toggleClass('active');
                $('.footer').toggle();
            });
            $('.overlay').bind('click', function () {
                $('.overlay').removeClass('active');
                $('#Menu').removeClass('active');
                $('.footer').display('true');
               
            });


        });
      
    </script>
	
	
        <script id="bsJs" type="text/javascript">
        $(document).ready(function() {
            $('#fts').tooltip();
            $('#tooltip1').tooltip();
            $('#toggle-search').tooltip();
        });
		
        

    
        </script> 	
	
<!--<link rel="stylesheet" type="text/css" href="https://cdn.jsdelivr.net/npm/cookieconsent@3/build/cookieconsent.min.css" />	-->
</head>
<body>
    <a href="top"></a>
    
    <form method="post" action="./TEXT" id="form1">
<div class="aspNetHidden">
<input type="hidden" name="__EVENTTARGET" id="__EVENTTARGET" value="" />
<input type="hidden" name="__EVENTARGUMENT" id="__EVENTARGUMENT" value="" />
<input type="hidden" name="__VIEWSTATE" id="__VIEWSTATE" value="PwquWqdq/YCo9bMkKK3JBAtoib/dhWD4c+ek/nAauz3cLIjdkBbxfqM5/8fBU9NB5rRqWPPWxDaZL8bFRERtsnImGoneY9PRJPgN/1DtuiG/KZuZGezCCxh9UI2gFUfWrVVXog8iBYhe2U4VnxnvbQ==" />
</div>

<script type="text/javascript">
//<![CDATA[
var theForm = document.forms['form1'];
if (!theForm) {
    theForm = document.form1;
}
function __doPostBack(eventTarget, eventArgument) {
    if (!theForm.onsubmit || (theForm.onsubmit() != false)) {
        theForm.__EVENTTARGET.value = eventTarget;
        theForm.__EVENTARGUMENT.value = eventArgument;
        theForm.submit();
    }
}
//]]>
</script>


<script src="/WebResource.axd?d=pynGkmcFUV13He1Qd6_TZEPgqHayScA2PCup_8d1RC_xC7X7V9Q-UZgO8-Ts8GReJmXhnugFNRdA7o3QXAIYHA2&amp;t=638628279619783110" type="text/javascript"></script>


<script src="/ScriptResource.axd?d=NJmAwtEo3Ipnlaxl6CMhvkE2nxY61g1MO7HSqg-HH-lCN5hKAJnAqGgvRzAcaVo5V9-RvBje7KM1c9I93ixficCSBhkoo3iSSltfpM3C5x6wIqYzdFOyeYVaaDXTo1MV6YpiMcPPYxGGCQmqvqo0v73ZsE2VHcznJpoc0GMv7LA1&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<script src="/ScriptResource.axd?d=dwY9oWetJoJoVpgL6Zq8OH3joDBjYqPR6OT6HD6d3xXehd9AALIQF3m8Mq07CWIhIeAgid494jKpdZFkpPVeJsricZ5ybEKc4t3Lnr1NSBGS-6WiZIjn4VlPWvufImKAwlQBmbuC1HlUOaSnCTHP8PfQXgoWfpiO4QXQNycEBO01&amp;t=2a9d95e3" type="text/javascript"></script>
<div class="aspNetHidden">

	<input type="hidden" name="__VIEWSTATEGENERATOR" id="__VIEWSTATEGENERATOR" value="193A34DB" />
	<input type="hidden" name="__EVENTVALIDATION" id="__EVENTVALIDATION" value="kwomxGyofR+7B/oNoHsyR6Ltx9pbWGdFk2R15UIh0JLKoCaWLIkQVlyAYyZGznZMHWncacLdkK+U9YiumBa1AOEj+rLNMUP3zch0qevWE4zLIg8LPoX6cnBBj3AMr3FB8s+5xgfZRdsiMRJs97kA6xtHxdPdeZ7AgSgRocQD+zisUNxiyV2pPl3FlIvzWtpfCIAJ4W/S7830n/GQoeCJTy6d3oqss07DfqizTdfBjs4qfdLUv7YPlpC5nn7NGd7fZ6thUI6ZCJgbDWf8wyHEiX8ZyA+QV/3Wj8I4FRcS6aFygK9lKefMa5fDARD9BYZE1KtewivFp/OiHB+ymBi+IyfqMyrcrrITWXZgUTjf1dA0CJxObAC3ZokO/+qxTOQKo0t54SE6eoqRRjh+YO2wVGisoxkLHanmhfaeJjZDXmGba9Cc1YPB3scx3eYruywh2djRWpP100NzRBJf8UEOccMM+IT4yzaqnKoUgZsjM/CdE+VKoncJPCodjRXZSegtFxEmT4fX8fQ0vRTwqYNJHD2iISzXv1nFVBlXQrApyzIR9FyqBsiFrbF60fMAzpC4jGC6c7L/6PFe67PeiaJ9BBQFKraQY5g0FMidcudGPmxr4OJdweTD80fIryaZpYKeqEYr3AQ0Yv2Gtsru1vHugzy/EoxIEpOEgHjE94rRVHJ+qtHIelGVuvvc/O/sui/AzYU+yBWOWYTaU3TJ5bChMxYc4PgLI9QhEL3ZrQmO/aA3+kIkJGLoTXF1ZT/VP67CX+Onfwm+kFPcFDj4YFBF2vBFQPdtlCOkSm1heSqelL2JwNWuo4nD4ps5qxcwH6sZEiDhjEnxKMTea5JmYWdbhFaitBALjq5aCZjvr7HZQZe+tBmSWZo2vYVA6ami6hcnIge+msvG7xerD2sKR+lqVcDHbRWmCkja90bwQATHcnUG+fykQI03uG5Z2DsMt0KGv3lWNJjy29phOee/0E0X/3vmxMqtoArPhIPUlblTpTOYOt3cZF1mitAto1Qbgyo2v46Yg8EbzN0ObpQIarWla50y/UkfBzQiNL41+JMMwR8378P9QFopN/lZZU/38FjTn6uYFdmSbDmvZKmK6qC8yTpAlW188TH2kBr2fQpUVu5K1aJ4QrMBDnqtc23dm1vKU7lTpb6BgPjz9Iwe/cym81Nu5G4u8bo5kxbeiPFMAVFFLot6IRSYGIF0IMvdyp//FT600xTJBSee8VzDCsxz4daIs3ofrqVn/Ojxzo8j5fg=" />
</div>
        
        
       <nav class="navbar navbar-default">
       
       <input type="hidden" name="ctl00$kwHiddenField" id="kwHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$ftsHiddenField" id="ftsHiddenField" />
     <input type="hidden" name="ctl00$EuropeanaHiddenField" id="EuropeanaHiddenField" />
     <script type="text/javascript">
//<![CDATA[
Sys.WebForms.PageRequestManager._initialize('ctl00$ScriptManager1', 'form1', ['tctl00$UpdatePanelLogin','UpdatePanelLogin'], [], [], 90, 'ctl00');
//]]>
</script>

    
      
          <div class="container">
        <div class="row">
             
                
            
            
            <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="Brand">
                
                
                <a href="/" id="href_logo" class="logo">
      
                    <img alt="logo" id="dlib_logo" src="/images/logos/dlib_logo_170px.png">
                </a>
                
                        
            </div>
            <div class="column col-lg-8 col-md-6 col-sm-6 col-xs-12">
                <style>
						#locationButton {
							
                            border:0;
                            min-width: 30px;
                            height: 34px;
                            padding:0 !important;
                            border-radius: 4px !important;
						}
                        #locationButton div {
                            max-width:200px;
                            overflow:hidden;
                            text-overflow:ellipsis;
                            display:block;
                            float:right;
                            margin-top:5px;
                            padding-right:5px;
                        }

						#locationContainer {
							position:absolute;
							top:35px;
							min-height:175px;
							width:745px;
							background: rgb(243, 243, 243);
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							z-index:9999;
							display:none;
							border-radius:5px;
						}
						#locationContainer select {
							width:630px;
							margin:15px 30px;
							display:block;	
							border: 1px solid rgb(227, 81, 45);
							background:white;
							border-radius:5px;
							padding:7px;
						}
                        #searchString {
                            float:right;
                            width:598px;
                        }

                        .pasica {
                            border-radius:unset;
                        }
                
                </style>
                
                <div class="form-inline zamik-forme" id="Search">
                    <div class="form-group">
                        <div class="input-group" style="margin-left:30px;">
                            <button style=""
                                onclick="toggleLocationMenu();return false;"
                                data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="Izberi knjižnico"
                                id="locationButton"><img src="/Content/img/ikona.svg" width="33" /> <div></div></button>
                            <div id="locationContainer">
                                <!-- Tukaj je dropdown -->
                                <div id="ssLocationContainer"><div class='tree-container'><ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value=""  name="flocation" >
                        Digitalna knjižnica Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in univerzitetna knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in univerzitetna knjižnica
                    </li><li class='branch'>Splošne knjižnice<ul><li class='branch'>Celjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje|Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Vse knjižnice območja
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Celje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Laško"  name="flocation" >
                        Knjižnica Laško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Mozirje"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Mozirje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šentjur"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šentjur
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Šmarje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Šmarje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Velenje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Velenje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Medobčinska splošna knjižnica Žalec"  name="flocation" >
                        Medobčinska splošna knjižnica Žalec
                    </li></ul><li class='branch'>Dolenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto"  name="flocation" >
                        Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Brežice"  name="flocation" >
                        Knjižnica Brežice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Kočevje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Valvasorjeva knjižnica Krško"  name="flocation" >
                        Valvasorjeva knjižnica Krško
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Miklova hiša, Ribnica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Miklova hiša, Ribnica
                    </li></ul><li class='branch'>Gorenjsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Kranj"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Kranj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Občinska knjižnica Jesenice"  name="flocation" >
                        Občinska knjižnica Jesenice
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica "  name="flocation" >
                        Knjižnica A. T. Linharta, Radovljica 
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Tavčarja, Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič"  name="flocation" >
                        Knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič
                    </li></ul><li class='branch'>Goriško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica"  name="flocation" >
                        Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Lavričeva knjižnica, Ajdovščina"  name="flocation" >
                        Lavričeva knjižnica, Ajdovščina
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica in čitalnica Idrija"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin"  name="flocation" >
                        Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
                    </li></ul><li class='branch'>Koroško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem"  name="flocation" >
                        Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Radlje ob Dravi"  name="flocation" >
                        Knjižnica Radlje ob Dravi
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec
                    </li></ul><li class='branch'>Obalno-kraško območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper"  name="flocation" >
                        Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Makse Samsa, Ilirska Bistrica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Izola - Biblioteca civica di Isola->Matična knjižnica Izola
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Piran"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Piran
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kosovelova knjižnica Sežana"  name="flocation" >
                        Kosovelova knjižnica Sežana
                    </li></ul><li class='branch'>Osrednjeslovensko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mestna knjižnica Ljubljana"  name="flocation" >
                        Mestna knjižnica Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Domžale"  name="flocation" >
                        Knjižnica Domžale
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Grosuplje"  name="flocation" >
                        Knjižnica Grosuplje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Litija"  name="flocation" >
                        Knjižnica Litija
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Logatec"  name="flocation" >
                        Knjižnica Logatec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Medvode"  name="flocation" >
                        Knjižnica Medvode
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Cankarjeva knjižnica Vrhnika"  name="flocation" >
                        Cankarjeva knjižnica Vrhnika
                    </li></ul><li class='branch'>Pomursko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota"  name="flocation" >
                        Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona"  name="flocation" >
                        Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Splošna knjižnica Ljutomer"  name="flocation" >
                        Splošna knjižnica Ljutomer
                    </li></ul><li class='branch'>Spodnjedravsko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Ivana Potrča Ptuj"  name="flocation" >
                        Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož"  name="flocation" >
                        Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož
                    </li></ul><li class='branch'>Štajersko območje<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Mariborska knjižnica"  name="flocation" >
                        Mariborska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Lenart"  name="flocation" >
                        Knjižnica Lenart
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica"  name="flocation" >
                        Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
                    </li></ul></ul><li class='branch'>Druge knjižnice<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Bayerische StaatsBibliotek"  name="flocation" >
                        Bayerische StaatsBibliotek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna pravosodna knjižnica"  name="flocation" >
                        Centralna pravosodna knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani"  name="flocation" >
                        Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Knjižnica Dušana Černeta Trst"  name="flocation" >
                        Knjižnica Dušana Černeta Trst
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu"  name="flocation" >
                        Kraljeva knjižnica, Danska nacionalna knjižnica in univerzitetna knjižnica v Kopenhagnu
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodna in študijska knjižnica"  name="flocation" >
                        Narodna in študijska knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Österreichische Nationalbibliothek"  name="flocation" >
                        Österreichische Nationalbibliothek
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Semeniška knjižnica"  name="flocation" >
                        Semeniška knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenska študijska knjižnica Celovec"  name="flocation" >
                        Slovenska študijska knjižnica Celovec
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škrabčeva knjižnica"  name="flocation" >
                        Škrabčeva knjižnica
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Univerzitetna knjižnica Maribor"  name="flocation" >
                        Univerzitetna knjižnica Maribor
                    </li></ul><li class='branch'>Arhivi in muzeji<ul>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Arhiv Republike Slovenije"  name="flocation" >
                        Arhiv Republike Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Goriški muzej"  name="flocation" >
                        Goriški muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Loški muzej Škofja Loka"  name="flocation" >
                        Loški muzej Škofja Loka
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej in galerije mesta Ljubljana"  name="flocation" >
                        Muzej in galerije mesta Ljubljana
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej Miklova hiša"  name="flocation" >
                        Muzej Miklova hiša
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Muzej novejše zgodovine Celje"  name="flocation" >
                        Muzej novejše zgodovine Celje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Narodni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Narodni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski arhiv Maribor"  name="flocation" >
                        Pokrajinski arhiv Maribor
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Pokrajinski muzej Kočevje"  name="flocation" >
                        Pokrajinski muzej Kočevje
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Prirodoslovni muzej Slovenije"  name="flocation" >
                        Prirodoslovni muzej Slovenije
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv"  name="flocation" >
                        Slovenian Museum and Archives - Slovenski muzej in arhiv
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski etnografski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski etnografski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Slovenski šolski muzej"  name="flocation" >
                        Slovenski šolski muzej
                    </li>
                    <li class='leaf'>
                        <input type="checkbox" value="Škofijski arhiv Koper"  name="flocation" >
                        Škofijski arhiv Koper
                    </li></ul></ul></div></div>
                            </div>

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <style>

    .tree-container {
        margin:20px;
    }

    .tree-container ul {
        list-style-type: disclosure-closed;
        padding-left: 15px;
        display:none;
    }
    .tree-container > ul:first-child {
        display:block;
    }
    .tree-container li.leaf {
        list-style:none;
        margin-left:-15px;
    }

</style>
                            <script type="text/javascript">
                                var toggleLocationMenu = function () {
                                    $('#locationContainer').toggle();
                                    if(false)$('.btn.search.lupa').attr('disabled', function (index, attr) {
                                        return attr == 'disabled' ? null : 'disabled';
                                    });


                                }

                                $(function () {
                                    $('.tree-container li.branch input').on('click', function (e) {
                                        $(this).parent().find('input').prop('checked', this.checked);

                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.branch').on('click', function (e) {
                                        $(this).children('ul').toggle();
                                        e.stopPropagation();
                                    });

                                    $('.tree-container li.leaf').on('click', function (e) {
                                        e.stopPropagation();
                                    });
                                    $('.tree-container li.leaf input').on('click', function (e) {
                                        //$('#locationButton div').text(this.value);
                                        $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                        //$('#locationContainer').toggle();
                                        $('#searchString').focus();
                                    });


                                    $('a#filter-location').on('click', function () {
                                        var selection = Array.prototype.slice.call($('.tree-container li.leaf input:checked').map(function () { return encodeURIComponent(this.value) }));
                                        location.href = location.href + '&flocation=' + selection.join('|');
                                    });

                                    $('#searchString').width(606 - $("#locationButton").width());
                                    
                                });

                            </script>

                            <!--

                            <input type="hidden" name="flocation" value="">
                            -->

                            <!-- -- ---------------------------------------->

                            <input name="ctl00$searchString" type="text" id="searchString" class="form-control forma-input pasica" placeholder="" autofocus="" />
                             <span class="input-group-addon pasica"> 
                                 <i id='toggle-search' class="fa fa-caret-down" aria-label="napredno iskanje" data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="napredno iskanje"></i>
                                 <i id='toggle-search-down' class="fa fa-caret-up" style="display:none;"></i>
                             </span>
                            <span class="input-group-addon pasica">
                                

                                <input type="checkbox"  aria-label="išči po celotnem besedilu"
                                    data-toggle="tooltip" data-placement="bottom" data-original-title="išči po celotnem besedilu" id="fts">
                            </span>
                           
                        </div>
                        <a class="btn search lupa" onclick="submitSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                            <i class="fa fa-search mal-levo" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!" id="tooltip1"></i>
                            
                        </a>
                       
                        
                    </div>
                    
                </div>
              
              
            </div>     
             
                
            
             <div class="column col-lg-2 col-md-3 col-sm-3 col-xs-12" id="MenuButton">   
                <a id="BtnMenu" class="btn meni"><i class="fa fa-bars" aria-hidden="true"></i> Meni</a>
                 
                 <div id="lang">
				    <a id="SloLang" class="aspNetDisabled" class="a-pasiv">SLO</a> |
				    <a id="EngLang" class="a-rdec" href="/404.aspx?&amp;language=eng" href="javascript:__doPostBack(&#39;ctl00$EngLang&#39;,&#39;&#39;)">ENG</a>				
                </div>
             
            
        </div>
            
        </div>
        <div style='display:none;z-index:100;' id='searchBar' class="row">

                <div class="column col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                       
                                        <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <input type="text" id="TextBoxSearch1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" />
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListField1" id="DropDownListField1" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option selected="selected" value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                        </div>
                                        <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                            <select name="ctl00$DropDownListOper1" id="DropDownListOper1" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                        </div>
                

                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                                   
						            <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch2" type="text" id="TextBoxSearch2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
						            <select name="ctl00$DropDownListField2" id="DropDownListField2" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option selected="selected" value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                                </div>
                                <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                                    <select name="ctl00$DropDownListOper2" id="DropDownListOper2" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                                </div>        
                </div>
                <div  class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">   
						<div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch3" type="text" id="TextBoxSearch3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
						<div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListField3" id="DropDownListField3" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option value="keywords">ključne besede</option>
	<option selected="selected" value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                        </div>
                    <div  class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper3" id="DropDownListOper3" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                 </div>
                <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12"><input name="ctl00$TextBoxSearch4" type="text" id="TextBoxSearch4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input t1" /></div>
                    <div class="column2 col-lg-3 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
                    <select name="ctl00$DropDownListField4" id="DropDownListField4" class="form-control forma-input pasica ui-autocomplete-input dd1">
	<option value="contributor">avtor</option>
	<option value="fts">celotno besedilo</option>
	<option selected="selected" value="keywords">ključne besede</option>
	<option value="date">leto</option>
	<option value="title">naslov</option>
	<option value="srel">vir</option>
	<option value="publisher">založnik</option>
	<option value="col">zbirka</option>

</select>
                    </div>
                    <div class="column2 col-lg-2 col-md-2 col-sm-2 col-xs-12">
                        <select name="ctl00$DropDownListOper4" id="DropDownListOper4" class="form-control forma-input pasica1 ui-autocomplete-input">
	<option selected="selected" value="AND">IN</option>
	<option value="OR">ALI</option>
	<option value="NOT">NE</option>

</select>
                    </div>
                </div>
                 <div class="column2 col-lg-12 col-md-4 col-sm-4 col-xs-12">
                    <div class="column2 col-lg-7 col-md-5 col-sm-5 col-xs-12">
					<a class="btn search lupa-dolga" onclick="submitAdvancedSearch()" onkeypress="submitSearch()">
                        <i class="fa fa-search" data-toggle="tooltip" data-placement="right" data-original-title="Najdi na dLib.si!"></i>
					</a>
                    </div>    
				</div>

        </div>
        <div id="Menu" class="row" style="overflow:scroll">
                <div id="DlibMenu" class="wrap">
          
		          <hr class="hr-menu">
			        <a class="menu" href="/advancedsearch.aspx">NAPREDNO ISKANJE</a>          
                   <div>
		           <hr class="hr-menu" />
		           <br>
        
		          <a class="menu" href="/About.aspx">O nas</a>
                  <a class="menu" href="/Partners.aspx">Sodelovanje</a>
                  <a class="menu" href="/Help.aspx">Pogoji uporabe</a>
                  <a class="menu" href="/Statistics2024.aspx">dLib statistike</a>
                  <a class="menu" href="/Locations.aspx">Seznam partnerjev</a>
                  <a class="menu" href="/News.aspx">Novice</a>
		          <a class="menu" href="/Exhibitions.aspx">Virtualne razstave</a>
		          <a class="menu" href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si">Pišite nam</a></br></br>
		  
		           <b>Moj dLib.si</b><br /><br />
                    <div id="UpdatePanelLogin">
	
                            
        
        <label for="Login_UsernameTextBox">Epošta</label>: <input name="ctl00$Login$UsernameTextBox" type="text" id="Login_UsernameTextBox" class="form-control" />
        <br/>
        Geslo: <input name="ctl00$Login$PasswordTextBox" type="password" id="Login_PasswordTextBox" class="form-control" /><br />
        <div onclick="doLogin('login')" class="btn btn-default">Prijava</div>
        
        <div><a class="login" href="/register">Registriraj se!</a> <a class= "login" href="/forgottenpsw">Pozabljeno geslo</a></div>
        
        
    

<script type="text/javascript">
    function doLogin(type) {
        __doPostBack('ctl00$UpdatePanelLogin', type);
    }
</script>
<script type="text/javascript">

    // Enter to submit login
    $(document).ready(function () {
        $('#Login_PasswordTextBox').keydown(function (e) {
            if (e.keyCode == 13) {
                e.preventDefault();
                doLogin('login');
            }
        });
    });

    </script>
                        
</div>
                    </div>
                  </div>
            <!--
            
            -->    
        </div>
        <div class="overlay"></div>
       
      </div>

       
    </nav>
   
    <div>
        

<div class="container">
	<span id="Body_SLO404">
    <div class="ex_title">NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA<br/><br/><br/>
	 	  Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.<br/>Prosimo, poskusite uporabiti <i>ISKALNIK</i> in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.<br/><br/><br/>
	</div>
    </span>
    
</div>


  

	<div class="container">

        <div class="exposed row exposed_404 pasica_stevilke">
            <section id="countup">
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                
                <!--<a href="/results/?query='rel%3dknjige%40OR%40rel%3dvisokošolska+dela'">-->
          <i class="fa fa-book fa-6" aria-hidden="true"></i>
                    <strong>Knjige </strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="21710"></span></strong>
                    <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/Publications.aspx">-->
                    <i class="fa fa-newspaper-o" aria-hidden="true"></i><strong>Periodika</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="883452"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3drokopisi'">-->
                    <i class="fa fa-pencil-square-o" aria-hidden="true"></i><strong>Rokopisi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="2843"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3d3d+predmeti%40OR%40source%3dartoteka%40OR%40source%3dalbumi%40OR%40source%3dfotografije%40OR%40source%3dplakati%40OR%40source%3drazglednice%40OR%40source%3dfilmi%40OR%40source%3dvedute'">
                    --><i class="fa fa-picture-o" aria-hidden="true"></i><strong>Slike</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="24918"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
                <!--<a href="/results/?query='source%3dnotno+gradivo%40OR%40source%3dkoncertni+sporedi%40OR%40source%3dzvočni+posnetki'">
                    -->
                <i class="fa fa-music" aria-hidden="true"></i><strong>Glasba</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="8304"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            <div class="column col-lg-2 col-md-2 col-sm-4 col-xs-6">
               <!-- <a href="/results/?query='source%3dzemljevidi'">
                   --><i class="fa fa-map-o" aria-hidden="true"></i><strong>Zemljevidi</strong>
			<br/><strong><span class="counter" data-from="0" data-to="860"></span></strong>

                <!--</a>-->
            </div>
            </section>
        </div>
        
    </div>
    
    		

    <script src="/js/wow.min.js"></script>
    <script src="/js/swiper.min.js"></script>
    <script src="/js/jquery.countTo.js"></script>
    <script src="/js/jquery.inview.min.js"></script>    
    <script src="/js/jquery.nav.js"></script>
	<script src="/js/custom.js"></script>
	
    </div>
    
  
  
                <div class="footer">
    <div class="container">
            
            <div  class="column col-lg-11 col-md-11 col-sm-11 col-xs-11"  visible="true" style="min-height: 0;  text-align:center">
                    Vse pravice pridržane © <a href="http://www.nuk.uni-lj.si" target="_blank">2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana</a>
                &nbsp;&nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/" target="_blank"><i class="fa fa-facebook fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//twitter.com/knjiznicanuk" target="_blank"><i class="fa fa-twitter fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="//www.instagram.com/knjiznicanuk/" target="_blank"><i class="fa fa-instagram fa-lg"></i></a> &nbsp;&nbsp;&nbsp;
                <a href="mailto:dlib@nuk.uni-lj.si"><i class="fa fa-envelope-o fa-lg" aria-hidden="true"></i></a>

            </div>
                <div class="column col-lg-1 col-md-1 col-sm-1 col-xs-1" style="text-align:right">
               
            <i class="fa fa-chevron-up fa-2x" onclick="window.scrollTo(0,0)" onkeypress="window.scrollTo(0,0)" style="cursor:pointer"></i>
                
            </div>
            
               
            </div>
        </div>
    </form>

  
<!--<script>(function (d) { var s = d.createElement("script"); s.setAttribute("data-account", "7ytlmMbKCS"); s.setAttribute("src", "https://cdn.userway.org/widget.js"); (d.body || d.head).appendChild(s); })(document)</script><noscript>Please ensure Javascript is enabled for purposes of <a href="https://userway.org">website accessibility</a></noscript>
<script>
    (function (i, s, o, g, r, a, m) {
        i['GoogleAnalyticsObject'] = r; i[r] = i[r] || function () {
            (i[r].q = i[r].q || []).push(arguments)
        }, i[r].l = 1 * new Date(); a = s.createElement(o),
        m = s.getElementsByTagName(o)[0]; a.async = 1; a.src = g; m.parentNode.insertBefore(a, m)
    })(window, document, 'script', 'https://www.google-analytics.com/analytics.js', 'ga');

    ga('create', 'UA-90549833-1', 'auto');
    ga('send', 'pageview');

</script>-->
<!-- Google tag (gtag.js) -->
<script async src="https://www.googletagmanager.com/gtag/js?id=G-YLT1FEQZ3R"></script>
<script>
    window.dataLayer = window.dataLayer || [];
    function gtag() { dataLayer.push(arguments); }
    gtag('js', new Date());

    gtag('config', 'G-YLT1FEQZ3R');
</script>

    <!-- Piwik -->
    
<script type="text/javascript">
    /*
    (function (window, document, dataLayerName, id) {
        window[dataLayerName] = window[dataLayerName] || [], window[dataLayerName].push({ start: (new Date).getTime(), event: "stg.start" }); var scripts = document.getElementsByTagName('script')[0], tags = document.createElement('script');
        function stgCreateCookie(a, b, c) { var d = ""; if (c) { var e = new Date; e.setTime(e.getTime() + 24 * c * 60 * 60 * 1e3), d = "; expires=" + e.toUTCString(); f = "; SameSite=Strict" } document.cookie = a + "=" + b + d + f + "; path=/" }
        var isStgDebug = (window.location.href.match("stg_debug") || document.cookie.match("stg_debug")) && !window.location.href.match("stg_disable_debug"); stgCreateCookie("stg_debug", isStgDebug ? 1 : "", isStgDebug ? 14 : -1);
        var qP = []; dataLayerName !== "dataLayer" && qP.push("data_layer_name=" + dataLayerName), isStgDebug && qP.push("stg_debug"); var qPString = qP.length > 0 ? ("?" + qP.join("&")) : "";
        tags.async = !0, tags.src = "https://dlib.containers.piwik.pro/" + id + ".js" + qPString, scripts.parentNode.insertBefore(tags, scripts);
        !function (a, n, i) { a[n] = a[n] || {}; for (var c = 0; c < i.length; c++)!function (i) { a[n][i] = a[n][i] || {}, a[n][i].api = a[n][i].api || function () { var a = [].slice.call(arguments, 0); "string" == typeof a[0] && window[dataLayerName].push({ event: n + "." + i + ":" + a[0], parameters: [].slice.call(arguments, 1) }) } }(i[c]) }(window, "ppms", ["tm", "cm"]);
    })(window, document, 'dataLayer', '35566e07-61e4-4938-b133-3693808d4d28');
    */
</script>
    
<!-- End Piwik Code -->
    

<script>
    //includeHTML();
    
window.addEventListener("load", function(){
    window.cookieconsent.initialise({
        "palette": {
            "popup": {
                "background": "rgba(0,0,0,0.75)"
            },
            "button": {
                "background": "transparent",
                "text": "#ffffff",
                "border": "#ffffff"
            }
        },
        "position": "top",
        "static": true,
        "content": {
            "message": "Piškotke uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje.",
            "dismiss": "Razumem",
            "link": "",
            "href":""
        }
    })});
</script>
<script type="text/javascript" src="https://cdn.mathjax.org/mathjax/latest/MathJax.js?config=TeX-AMS-MML_HTMLorMML"></script>
<script type="text/x-mathjax-config">
    MathJax.Hub.Config({tex2jax: {inlineMath: [['?$','$?'], ['\\(','\\)']]}});
    
</script>


</body>
</html>