HEiriNllIIIC VIII-
M * II
f-^i 1 , ()l v t?' r- .
; I|IN|| AR
Ii" ' ' \ ■i-'T
SYEV. 1.
SCHICHTOV
radion
PERE VSE I
Belo perilo, pisano perilo, 'svilo, volno jn umetno sinlo, sploh vse,
hitro, bres truda in poceni. Ako hočete imeti pa le večjo korist od Schichtovega RADIONA, potem se ravnajte; prosim, vedno po navodilu Ba vporabo. Ne pozabite nikoli na predpogoj : S<^ichtpv RA! DION Be m(>ra razstopiti vedno: v mrzli vodi. Le potem razvija, svojo polno pralno moč in pere sam
SC H I C H tov RA D i O N
ZENXKI rVZT
LETNIK VIII.
1930.
1. ŠTEVILKA.
OBRAZI IN DUŠE.
Ekaterina Karavelova.
Po velikih sposobnostih in bogatem javnem delovanju je Ekaterina Karavelova med najznamenitejšimi ženami ne samo na Bolgarskem, nego v splošnem mednarodnem Ženskem gibanju. Ko čitam Zbornik, izdan koncem minul, leta ob dOletnem jubileju njenega javnega udej-stvovanja, mi je prav težko, da sta njen življen-ski pot in njeno javno delo popolnoma nepoznana celo nam Slovanom. ■
Ekaterina Karavelova je bila rojena 1. i860, v Ruščuku, nedaleč
od meje v pokrajini večnih vznemirjenj in vstaj. Hčerka bolgarskega domoljuba, Velika Pe.neva, je v de-tinstvu videla grozno turško zatiranje nad svojim narodom, poslušala melodične pesmi svoje matere o krasoti vse domovine, o pohodih junakov, o bolgarski ženi, materi, sestri, vdani svojemu domu, možu, bratu, dragemu, svojim narodnim običajem in veri.
Morda bi bila lepa črnooka Katica tudi taka žena iz naroda, ki je ohranila narodnost Bolgariji: jezik.
stara izročila in običaje, če bi slučajno... Bogata sorodnica Kireki Ni-kolata Minkoua, katere sin se je šolal na Ruskem, je svetovala roditeljem nadarjene deklice, naj jo pošljejo študirat u Rusijo. L. 1870. je prišla, desetletna lepa bolgarska deklica, dete prirode, v mesto Nikolajev na Ruskem in je po trimesečnem pripravljanju odlično prestala izpit za ][. razred Finduklevske ženske gimnazije v Kijevu; dobila je celo na-grado: knjigo „Basni Krilova". Stanovala je v Levatovšlcem penzijonatu in se je odlično učila. L. 1871. je Todor Minkov odpeljal Katico v Moskvo, da bi jo določili v kak carski ženski zavod. Namestili so jo v dom odličnega slovanofila generala Lermontava. Njegova žena Elisaveta An-drejevna je bila članica Slavjanskega občestva, po rodu plemkinja, jako inteligentna, poštenega značaja, a po svojem naziranju liberalka takratne dobe. Pravilno je razumela, da „zavodi za deklice" nikakor niso za Katico, dete prirode, tako nadarjeno in vedoieljno deklico. Zato so odločili, da pojde y IV. moskovsko žensko gimnazijo. Tako je Katica ostala pri Lermontovih.
Hiša Lermontovih je bila razkošno opremljena, po plemiško; ondi se je zbirala moskovska inteligenca, učenjaki in slovanofili. Dve hčerki Lermontovih sta bili že veliki in sta živeli svoje življenje: starejša, So[ja, je bila napravila izpit za domačo učiteljico na moskovski univerzi, mlajša. Julija, pa je bila dovršila vseučilišče v Berlinu in je bila prva ženska kemičarka na Ruskem. Bila je to doba, ko so se hčerke iz aristokratskih ruskih družin navduševale za narodnost, feminizem in revolucijo — Sofja Perovska, katero so obesili, Vera Fignerjeva, Sofja Batjuškova, Natalija Anfredova i. dr.
Katja je hodila vsako leto z Lermontovimi na deželo in opazovala življenje ruskega seljaka. V Lermontovi hiši se je tudi spoznäla z od-. ličnimi ruskimi ženami: Sofjo Kovalevsko — matematičarko in profesorico na štokholmski univerzi, Nataljo Armfeldovo, vneto propaga-torko ideje o svetovnem kulturnem ujedinjenju narodov. Katja se je odlično učila, študirala tuje jezike, mnogo čitala, tudi francoske časopise, ki so prihajali k Lermontovim, potem se je seznanila s tujo literaturo, jo čitala v originalih ter si tako osvojila evropske jezike.
L. 1877. je z odliko dovršila gimnazijo in se vrnila v rodni Ruščuk. Takrat se je bil njen narod že osvobodil turškega jarma in si začel snovati svojo samostojno državo. Po vojni še niso bili ustanovili šol in Ekaterina Velilcova, navdušeno dekle, je zbrala skupino deklic in otvorila na svojem domu šolo; 1. 1878. pa je na.stopila kot učiteljica ženskega učiteljišča v Ruščuku pod pokroviteljstvom metropolita Grigorija.
L. 1880. se je omožila z vicegubernatorjem mesta Vidina, Petkom Karavelovim, velikim duhom, navdušenim domoljubom, energičnim in eksaltiranim možem. Tedaj se začenja burni življenski pot Ekaterine Karavelove, včasih posut z rožami, včasih poln trpljenja in udarcev.
Se istega leta je bil Petko Karavelov imenovan za prvega ministra Bolgarske in se je nastanil v Sofiji. Ko je Ekaterina dokončala Šolsko leto, se je tudi preselila v Sofijo. O počitnicah je Karavelov prehodil z ženo, osebno svojo tajnico, skoro vso Bolgarsko; izpoznavala sta oba potrebe in želje svojega naroda in začela marljivo delati za njegovo izboljšanje. V Sofiji se je Karavelova sešla z boljšimi bolgarskimi ženami: Slavejkovo, Safarovo, Sukmarevo, Cankovo i. dr.
Vladni prevrat 1. i881. je Karavelove prisilil, da so morali zapustiti Bolgarijo in so se nastanili v Plovdivu skupno s svojimi tovariši somišljeniki. Tu je bila Karavelova učiteljica za bolgarski jezik in se je silno priljubila ded in roditeljem. Poleg tega je sodelovala v uredništvu lista, katerega je izdajal njen mož, opravljala korekturo, pisala feljtone in politično-kritične članke; Karavelova sta zagovarjala ustavni ustroj bolgarske države.
L. 188^. so se po drugem prevratu Karavelovi zopet vrnili v Sofijo. Karavelov je postal ministrski predsednik in oba sta se zopet vneto posvetila delu za državno preureditev; po enoglasnem mnenju takratnih politikov je bila možu najboljša in najtreznejša svetovalka pri vseh ministrskih poslih njegova mila in lepa Katinlm. Na prošnjo prosvetnega ministra je prevzela tudi mesto na ženski gimnaziji v Sofiji, a za svoje delo ni hotela plače.
Po srbsko-bolgarski vojni je bil zopet prevrat, Karavelovi so morali ponovno v izgnanstvo. Kmalu, je prišel Karavelov zopet na krmilo države kot eden izmed treh regentov za medvladja. Začelo se je grozno preganjanje nasprotnikov. Aretacije, mučenje jetnikov po političnih ječah. Narod je ljubil in veroval v svojo gospo Karavelovo in tisti, ki so bili po zaporih, so znali priti do svoje ljubljene delavke na narodni njivi in do svoje zastopnice. Karavelova je pripovedovala možu, koliko grozo-vitosti se godi po ječah brez njegove vednosti. Soprog ji je veroval, ali ni imel moči, da hi bil prepričal svoje sotrudnike, kako nesmotrene so žrtve maščevalnosti in kako je treba vse osvoboditi. Takrat je Karavelova pregovorila svojega moža, da je izstopil iz vlade, čeprav je vedela, da bo imel ta njegov korak usodne posledice, morda celo smrt obema. In res so vrgli Petka v zapor „Črno džamijo", kjer so ga tepli in mučili skupno z njegovimi somišljeniki in tovariši. Karavelova je skupno z ženami drugih jetnikov izročila inozemskim konzulatom izjavo, naj bi vplivali na bolgarsko vlado, da bi ustavili mučenje po političnih zaporih. Pa so zaprli še njo, jo sodili in na zahtevo vlade so jo celo obsodili na smrt; sodnikom pa se je zbudila vest in so osvobodili njo in druge žene.
Karavelova- je živela z dvema otrokoma v veliki bedi, ali ni prekinila svojega prosvetnega in kulturnega dela med mladino, ki si je znala dobiti pot do nje celo takrat, ko je bila zastražena. Po osvobojenju je odpotovala v svoj rodni Ruščuk in je poučevala bolgarščino na kato-
liški gimnaziji (drugje ji niso več dali mesta). Iz ječe se je mož vrnil k njej, bolan in duševno zlomljen. L. 1896. so se Karavelovi zopet preselili v Sofijo, kjer je gospa poučevala na ženski gimnaziji do L 1903., ko ji je umrl mož.
Kot izvrstna pedagoginja je Karavelova odgojila mnogo dobrih javnih delavk in prosvetiteljic svojega naroda. Vcepila je svojim gojen-kami in vsem, ki so poslušali njene lepe umetniške govore in čitanja, ljubezen do materinskega jezika in literature, a njena javna delavnost je bodrila še druge; prijetno je bilo delati z njo celo v najtežjih razmer-ih.
Po moževi smrti ji je vlada nakazala državno pokojnino, da bi mogla živeti z dvema hčerkama, ali težko se ji je bilo ločiti od pedagoškega udejstvovanja.
Sedaj posveča ves svoj čas javnemu in kulturnemu delu: od 1. 1900. je delavna članica Bolgarskega Ženskega Saveza, ki jo je na svojem jubilejnem kongresu 1. 1925. izvolil za častno članico, bila mu je dolga leta tudi predsednica. Udeležuje se mednarodnih ženskih kongresov; poleg izredno mile in simpatične zunanjosti ima tudi umetniški dar govora. Od 1. 1925. je predsednica bolgarske sekcije ,,Mednarodne lige za mir in svobodo". Njeni članki v bolgarskem „Ženskem Glasu" in po drugih časopisih imajo velik vpliv na čitajoče občinstvo, njena predavanja o mirovnem pokretu ne navdušujejo samo žensk, nego tudi moške. Do zadnjega časa so jo pošiljali kot zastopnico na kongrese M. L. za mir in svobodo in tudi v Društvo Narodov. Že 25 let je predsednica in članica ženskega društva „Majka" v Sofiji, ki obstoja že 70 let. To društvo je mnogo pripomoglo k napredku bolgarskega ženstva. Na pobudo Kara-velove so ustanovili v Sofiji višjo žensko obrtno šolo, ki ima sedaj okoli 700 gojenk. Po zaslugi in energiji Karavelove je .šola jako dobro zasnovana in pedagoško izvrstno urejena ter je odgojila ogromno število zavednih deklet. Karavelova je bila izvoljena v šolske svete, bila je tudi predsednica šolskega sveta, po njenemi nasvetu so uvedli moderne reforme v šolsko delo in v položaj pedagoškega osobja. Yedno je nastopala za obrambo dobrih pedagoških zahtev, roditeljev' in interesov največjega izobraževanja.
Ob vojnah je vedno pomagala kot usmiljenka po bolnicah. V svetovni vojni so — čeprav je bila načelno proti vojni — nesrečniki vedno našli pri njej odprto srce. Med balkansko vojno je umrla od roke svojega mioža njena hčerka, krasotica po telesu in duši, zelo nadarjena, ki bi se bila gotovo razvila v dobro pisateljico; gospa Karavelova je zatajila v sebi to grozno žalost, samo njene lepe oči so se za vedno užalostile, a dela v korist svojega naroda ni prekinila, vnuke svoje pa vzgaja v vredne člane človeštva.
Poleg vsega svojega javnega dela in rodbinskih skrbi pa tudi mnogo piše. Ko je bil njen mož na visokem vladnem mestu, je ona vodila
dopisovanje v državnih zadevah z inozemstvom. Mnogo je prevajala iz tujih literatur ter obogatila bolgarsko knjigo z znanstvenimi in leposlovnimi prevodi. Sedaj piše svoje spomine, ki bodo velike važnosti za bolgarsko zgodovino, saj je bila priča marsikaterega zgodovinskega razdobja. Občevala je in se dejansko udejstvovala pri delu z znamenitimi zgodovinskimi osebnostmi, kot n. pr. z Miljukovim, Amfiteatrovim, Vanderveldom, Makdonaldom, bolgarskima carjema Aleksandrom in Ferdinandom, ki je bil sicer njen nasprotnik, a jo je vendar uvaževal.
Ob njenem jubileju ji tudi me želimo dolgega zdravja in uspeha pri njenem nadaljnjem delu, ki naj vodi do čim tesnejšega zbližanja vsega slovanskega ženstva in v smeri pomirjenja vseh narodov.
Marija Omeljčenkova.
ANKA NIKOLICEVA:
Gospa Marina.
Fed njo na mapi z debelim pivnikom leži pola finega pisemskega' papirja tiste mehke rumenkaste barve, ki jo ima topljena smetana; tukaj ji pravijo „kajmak", smetani. Andro jo je neskončno rad, kar na kruh si jo namaže, na tisti sivkasti, rahli, tako okusni kruh, ki ga pečejo v teh krajih.
Da, kakor rumenkasta skorjica gostega kajmaka je njen pisemski papir. In prav tako apetiten. V levem oglu sta njeni črki. M. in P. Elegantno gravirani, ne z zlatom, Bog ne daj, An dro ima okus. Lepi papir ji je prinesel za rojstni dam. Ker zna pisati tako lepo pisma, ji je dejal in se smehljal. In jo poljubil. Da, .Andro —
Pred njo na mizi leži njegov pisemski papir; v levem oglu nosi njeni inicijali, nalahno izbočeni v kockasti, angleški pisavi. M. P. — Marina Pavlovič —
Marina Pavlovič se je zasmejala. Zmajala je z glavo, pomočila pero v črnilo in v primerni razdalji od zgornjega in levega roba rumeji-kastega pisma napisala lepo in pozorno: „Ljuba mama!" Da, Marina piše danes pisma, Marina Pavlovič. Andro ima svoj- prosti dan in lovi s tovariši po bližnjih šumali. Spodaj v pisarnah, pri delavcih v predoru, v skladiščih delajo dežurni, Andro je na lovu. Marina pa piše pisma.
Kadar je Andro doma, takrat ne gre, da bi Marina pisala pisma. Kaj mislite? Kadar dela Andro spodaj v pisarni, je nujno potrebno.
* V VI. letniku „Ženskega Sveta" so bila ,,Pisma gospodične Marine"; „Gospa Marina" obsega drugi del življenja te zdrave moderne ženske. — Op. uredn.
da gre Marina Bajmanj vsako uro enkrat mimo zamreženega oikna, za katerim stoji njegova miza. Ko pade njena senca na ogromne pole, pokrite s konstrukcijami, tlorisi in številkami, se skozi zaprašene šipe tupatam ujameta pogleda, poljubita nasmeška. Ko je lil na raz- . močeno ilovnato zemljo neizprosni jesenski dež, je Andro- prepovedal njene promenade. Tedaj je bilo treba strpljivo čakati, da bodo zalire-ščale primitivne lesene stopnice pod naglimi koraki, je bilo treba že stati pri odprtih watih, da se ne izgubi niti sekunda ukradenih petih minut, ki se jih je izmuznil Andro iz pisarne. In tedaj vendar Marina ne more pisati pisem? Ali naj jih morda piše tedaj, ko im^ Andro službo v tunelu, kamor tako rada udira voda od vseh mogočih in nemogočih strani? O, kadar obuje inženir Pavlovič svoje visoke, nepremočljive škornje, jih obuje tudi gospa Marina. Ne prav tako težldh, ne prav tako nepremočljivih, kajti v predor ne sme. To je najstrožje zabranjeno. Ampak pred predorom lahko čaka. Mnogokrat čaka ure in ure. V poletnih dneh si je med čakanjem rezala z grmovja divji sipek, pozneje je nabirala rožnato resje in lomila pestro pobarvane veje jesenskih bukev. Ko pa so legle v ozračje novem,berske vlage, ki mrazijo do kosti, je pod raševinast dežni plašč s kapuco oblekla še mehko, toplo jopico iz pletene volne — in zopet čakala.
Ysi delavci so- jo že poznali in ona jih pozna mnogo.
To je Stipe iz vasice, uro hoda odtod, ki ima dvanajst otrok. V oblatenih opankah drsa uro za uro, dan za dnevom za težko samokol-nico, ki odvaža materijal. Pod dolgimi brki se mu bliščijo beli zobje. Dvainajst otrok ima in ženo Maro. In z lica mu sije zadovoljstvo. „Samo da nakloni dobri Dožc zadosti kukuruza in da obrodijo slive," pravi in drsa z blatnimi opankami ure ia ure, dneve in dni za težko samokol-nico. Tam Mehmet Ali iz Ohrida „peče" poleti sladoled. A kdo ti, brate, kupi pozimi sladoled? Zato koplje Mehmet Ali v predoru. In leni Salih tami nekod od Skoplja! Fes mu ne sedi na okrogli glavi, gladki kakor krogla. V enomer drči na levo stran, a Salih se ne zgane, dokler mu rdeče pokrivalcc ne zdrsne v blato. Pa Jovo, visoki fant iz Višegrada. Očeta in dva brata so mu obesili Avstrijci, kočico zapalili. Pero, bolj majhen in čokat, v enomer natihoma popeva. Dekle ima v Knjaževcu, pa zbira dinarje za svatbo. Manojle je elegan med delavci. Vedno drži v ustih cigareto. Tudi če ne puši, mu visi svalčica malomarno med zobmi. Lepe roke ima in prezirljivo gleda s črnimi očmi. Tovariši ga ne marajo. Letos dela prvič. Preje je bil nekaj drugega, nekaj boljšega. Pa ni šlo vse po redu, no — zdaj dela.
Kakor mravlje se usujejo iz predora dclavci, ko odzvoni njihova ura, in nova skupina ljudi, spočitih, nasičenih, izgine v goro. Kajti delo v predoru ne počiva, ne počiva ne podnevi, ne ponoči, ne jpoileti, ne
6
pozimi. Prihodnje poletje mora biti rov gotov, ki bo vezal stoletja raz-druženo domovino. Od severa in juga že tečejo svetli trakovi železniškega tira. Prav do tunela že prisopihajo lokomotive dolgih vlakov, 1Ü dovažajo gradbene potrebščine, prav do kraja pridrčijo ume drezine polne inženirjev.
To ti je življenje v preje tako zapuščenem kraju. Ogromne barake, nalašč postavljene, so natrpane delavstva. Vsa pokrajina drhti od zgoščenega dela. V ozračju čutiš udarce kladiv in žvenketanje krampov, nekod škripljejo žične vrvi, zašumi curek vode, zaklopočejo kopita konj, drsajo koraki, c^'i^ijo zavore, ropočejo kolesa, odjekne človeški glas. Vmles trepeče vsepovsod! enakomerno brnenje, trepeče in te vzruja neumorno, neumornO' dan in noč in daje takt mogočni simfoniji dela: električna centrala diha. Diha in pošilja dragoceno moč po svojih , vodih vsemu organizmu. Sveti pisarno in kuri in greje in pere, in steče v kleti in pripleza na stavbe, beži v barake in hiti v osrčje temne gore, da se zablišči kakor podzemsld hram, v pravljici. In kadar ji dovoli človeški um in roka, se strne v mogočno silo, Id ruši skale in lomi kamenje, da se predere gora.
Kako zanimivo je vse to.
Da, o vsem tem bi lahko pisala danes mamli. Ali pa Ljubici. Saj tam na oglu mize leži še drugo začeto pismo. ,.Draga Ljubica", se začenja — a se takoj na to konča.
Ah, kaj vse bi se dalo napisati prijateljici, materi. A pisati je težko. Napisala bi, da, napisala —
Gospa Marina si je položila roke v tilnik, sklonila glavico nazaj in prekrižala koleni. Da, to je čudno. Čudno je in čudovito, vse to, res čudovito.. Tu sedi v topli sobi, nekje med Ljubljano in Egejskim morjem, gleda v zrak in niha z nogo, in na konici noge se ziblje rdeč turški čeveljček. Da, čudovito je vse to. Mari'na se smehlja. V zraku je rahlo utripanje železnega srca iz električne centrale, nedaleč koplje roj človeških mravelj rov skozi goro. Nekaj se. ustvarja, nekaj novega, nekaj tajinstvenega, nekaj silnega —
V svoji topli sobi nekje med Egejskim morjem in Ljubljano pa sedi Marina Pavlovič, guglje na konici desne noge papučo iz rdečega safijana in gleda v dosedaj neznani svet.
Zunaj naletava sneg. Prav rahel, prav'redek, prav droben sneg. Prvi sneg. Prvi sneg nekod daleč, nekod, kamor je ni nikdar vodila njena domišljija. Pokrajina je gorata, kratka, ne pregosta trava pokriva pašnike. Ob krajeh doline rastejo gozdovi. Jelše, bukve, hrasti. Vmes so temnejše proge jelk in smrek. Zadaj, bolj v daljavi se vzdiguje precej visok greben, temno porasel z igličevjem. To je Jelovac. Onstran, obrnjen proti jugu, se tudi vzpenja zeleno hribovje. Njegovi gozdi se vidijo bolj rahli, bolj redki, konture vrhov so bolj mehke. Zdaj vse
valovijo v naletavajočem snegu, da so videti okroglaste kupole, neskončno nežne. To je pogorje Zlatibor.
Zlatibor in Jelovac! In med tajinstenimi gorami, z imeni kakor v bajki, sedi neznatna deklica iz Ljubljane, gleda v plesno slavlje najmlajših balkansldh snežink in guglje na konica noge Škrlaten šolenćek. Pred njo leži rumenkast pis6m,ski papir in čaka.
Kaj naj bi pisala?
„Vse" —, je naročila Ljubica, „vse, kako si žalostna in srečna, kako živiš, kaj delaš, kakšno imate tovarišijo in kako se imata rada —"
„Vsak teden, otrok moj, mi piši," je prosila mama, „gotovo piši, le dve vrstici piši, da si zdrava, da sta zdrava —"
„Da boš pisala. Ti, —" je šepetala Metka in jo po sestrski iz same ljubezni narahlo dregnila pod rebra, ko ji je, z nerodnimi rokamii gimna-zijstke snemala poročni pajčolan.
Poročni pajčolan I Z Androm sta sklenila, da se poročita v obleki za potovanje, naglo in priprosto.
Pa delajte račune brez čudaških tet! Tam gori, nekje pod Stolom ali pod Golico — Marina ni bila nikdar tam — je živela na samotni domačiji staira mamina strinja. Mairini je ob krstu botrovala. Drugače se pa ni zmenila ne za Marino, ne za mamo, ne za ostalo rodbino. Ko pa je izvedela za Marinino poroko, se je pripeljala dvovprežno v Ljubljano. Poinislite, prav izpod Golice, ali izpod Stola dvovprežno v Ljubljano in to v dvajsetem stöletju!
„Ne," je rekla, „Marina se bo poročila v beli svili. Svatovsko obleko kupim jaz."
In je prinesla iz prve trgovine najlepšo, najtežjo belo svilo in krasen pajčolan iz čipk. Blaga je bilo toliko, — kar za tri Marine. Dala ji je zapestnico, široko, iz staromodnega zlata, uhane in zaponko z veli-" kimd dijamanti. „Da jih ne boš nosila," ji je zabičala, „da jih ne izgubiš." Marina jih ni nosila. Kaj bi ž njimi tukaj? In sploh —
Na svatbo ni prišla čudaška teta. A materi je naročila, da ne sme štediti, in je to svoje naročilo podprla z večjo svoto. „Tako, zdaj sem opravila svojo dolžnost kot krstna botra," je rekla, predno se je odpeljala dvovprežno nazaj na domačijo pod GoMoo ali tam nekod pod Stolom.
Ne, obiskov ni trpela. Nikdo ni vedel, kako živi, komaj da se je vedelo, kje se nahaja njen skrivnostni domi. Morda, če bi nekoč nenadoma umrla, niti ne bi izvedeli, kdaj je umrla in liako.
Nekdaj je bila baje tudi mlada. Morda je bila celo lepa. Dražestna pa menda ni nikdar bila. Vedno zelo samosvoja in možata. In vendar je nekdaj ljubila in se zaročila. A mladenič, ki jo je zasnubil, je odpotoval kratek teden pred poroko, v daljne kraje. Morda v Ameriko,
8
Morda Bog ve kam. Nikali več se ni pogrnil. Nihče ni vedel, kako se je vse to zgodilo'. Saj je bilo tako davno. Marinina mama je bila še otrok, morda celo še nje ni bUo na svetu,
Neobhodno bo potrebno, da se bosta z Androm danes na večer zopet malo pomenila o čudaški strinji. To je tako zabavno. Morda bosta vnovič ogledovala nerodni nakit iz starinskega zlata, ko bosta tesno drug. o'b drugem sedela na ozki, trdi zofi, sestavljeni za silo iz zabojev, preprog in pisanih blazin.
Da, danes na večer, ko- se bo vrnil Andro, ko se boi izluščil iz mokrih oblačil, ko bo vpreglai Marina električni kuhalnik in ko bo rahlo kipeča voda pela svojo nežno pesem, ko se bo iz pisane kineske kan-glice vzdigovala sladka čajeva vonjava —
Cuj — psi so zialajali, lovci gredo. Marina' piane k oknu — saj zunaj je zares že mirak. Brž luč, brž odpri vrata na stežaj, brž —. Že topotajo po stopnicah mokri koraki, in že objame Marina mokrega moža in dva mokra, mrtva ptička, ki mu visiba čez ramo. Smeh, in poljub, in smeh —
„Ti," pravi Andro, ko sezuva mokre čevlje, „to pa ni nič. Za Božič si kupiva puško —"
„Puško," se čudd Marina, „Andro, saj jo imaš", in iznad na pol izpraznjenega nahrbtnika obrne vanj zaljubljene oči. „Še eno puško, Andro?"
„2ate, srce. Kaj misliš, da je to veselo, hoditi ves božji dan brez Marine in misliti, kaj dela zdaj in zdaj in zdaj? Ves dolgi dan brez Marine —"
„Kupiva puško, Andro," je šepetal-a, ko je držal od radosti zardel' obrazek med dlanmi in ga pritiskal nase. „Ne brez Marine, brez Marine, ne —"
* » *
„Nu," je dejal, ko je toplo preoblečen in umit, z rokami v žepih mehke domače suknjice, hodil po sobi, medtem ko se je Marina kretala okoli čaja, „nu, kaj pa si delalo veš dan, Marinče moje?"
„Pisma sem pisala," je odvrnila.
„Pisma?" je ponovil in stopil k mizi. „Draga Ljubica," je bral in „Ljuba mama! — Koliko taldh nad vse zanimivih pisem pa si prav za prav danes napisala?" se je smejal in obračal pole.
„Ah, Andro, s pismi mi kar nič več ne gre. Sedem in začnem, pa misli mi zbežijo. Pisala bi — pa nočem, povedala bi vsem — pa ne morem. Ali, ali naj jim morda pišem, kako strašno rad ješ kajmak — smetano?"
Seveda j'O je poljubil. Potem pa je dejal resno: „Mamici morava pisati. Čakaj, napišem jaz." In s svojo lepo, izmerjeno pisavo je napisal -sredi pole z napisom „Ljuba mama" samo besede: „Midva sva srečna."
Ker mu je OYila roke okrog vratu in se je bal ganotja, je kričal: „Podpiši, takoj podpiši."
Sedla mu je na kolena, in z le^dco še okrog njegovega vratu, je naredila, prav po ženski, majhno korekturo. Med besedi „sva" in „srečna" je naslikala tisto trikotno kljuko, saj jo poznate, in nad njo napisala „zelo".
Pismo je zdaj izgledalo tako:
, Ljuba mama! zelo
Midva sva y srečna.
In podpisala sta se oba. (Dalje prih.)
EMA DEISINGERJEVA:
Za solncem.
Pesmi v prozi.
Zrem v solnce in moje oči izgubljajo svojo roso in otožnost.
Kako naj drugače vtolažim bolest, ki poje v vseh mojih kretnjah.
V življenja so globine noči. V lemnih globinah noči prižigam svečo upanj, da bi mi sile, usmerjene v svet luči, bile v oporišče pred tem neživim vesoljstvom.
Nestalnost, bežnost in minljivost vsakega hipa mi podžiga kri, da bi z zlatimi zvoki trubadurske pesmi o večnosti preobličila palečo zavest v sladko čuvstvo, potapljajoče se v zdravilnem vonju rož iz vrta lastnega prerojenja.
*
O da bi mogla vsaj za hip pridržati v sebi vse solnčne žarke!
Plačala sem jih z dvojno ceno, kajti bala sem se, da bi se moje veslo ne prelomilo na dvoje, ko bi razpela svoja jadra pred viharjem.
O da bi mogla na mejah Časa prižeti vase zadnjo iskrečo svetlobo svetovja, da ne bi prevarana in utrujena žalovala v megli brezčasja!
#
Izmuzni se mi iz pota, ti črna bolesti Nočem tavati po tvojih temnih pristaniščih, da bi odložila breme svojega spoznanja.
#
Če bi bilo spoznanje samo cvet bolečine, bi ga utrgala s stebla življenja in gledala, kako bi ovenel. Tako pa je spoznanje le brezkončna želja, ki nas s svojo pesmijo hrepenenja greje v ozki ječi življenja.
10
Ne maram pomilovanja, če ob ozkih stolpnih linah ne morem premagati občutka grenkobe.
Kakor veter se je vrgla tuga k mojim nogam in pričela peti, ker ni mogla jokati.
Kakor poje labod pred smrtjo svoj najlepši spev, tako ubira ona strune svoje lire.
Ob ozidh stolpnih linah spremljan je vsak moj dih
z ljubečim pogledom Onostranstva.
*
Težka in utrudljiva je pot mojega življenja. Vse globine in prepade pa prepaja toplota v samoti cvetočih sanj.
O, življenje je neskončno bogatejše kakor slutimo, njegovi oblaki težji, temnejši, njegovo solnce bolj žgoče, paleče. Eterski valovi potujejo skozi vekove in se ustavijo v oni skrivnostni uri, ko v ugašajočih lu-čih svojih sanj vidimo le lasten odsvit groze.
Razumem, razumem najvišjo Pravičnost, ki lije v nas svojo voljo, da iz ene same luči v nas razžari in
dvigne do viška plamen vere v bodočnost.
*
Od jutra do večera se trudim, da bi preživela vsako uro v najblažilnejšem pogovoru s seboj.
Skušam z barvo svojih snov razpeti mavrico nad-zemskih slutenj in notranje sreče, da bi v zvenenju poduševljenih daljav se oprostila zadnjih spon vsakdanjosti.
Ples brezdomnih vetrov me bije ob prsi, da čutim puls večnega ritma tudi v najbolj ledenih dihih smrti.
Ledena groza pa se leskeče kot večerna rosa v moji duši.
Srebrne nitke neke arije prepletajo moj jaz in me kot pripevi nevidnih strun povračajo v najblažilnejši pogovor s seboj.
*
Hlađen veter potegne od severa, lipa zašumi, pisano cvetje se usuje---
Valovi se dvigajo in padajo, sni se krojijo in razpadajo, odpadlo cvetje se leskeče na tleh i) poslednjem žaru trohnobe, ki pali pozemski zmisel življenja z eno samo bledo svetlobo.
So hipi s svojimi zakoni in postavami, ki določujejo sestanek rojstvu in smrti. V svitu smrti kroži življenje.
V mojih očeh so zaigrale solze, otožno mi je postalo pri srcu.
Skozi nadmoč narave je zavela topla sapa večne Ljubezni, ki daje pogon, da skozi kamenje, zdrobljeno v prah, poženo rože.
(Konec prih.)
11
ALPA:
Izpoved žene - stvariteljice.
Stojim pred delom svojega duha in čutim, da mi lica žare, zenice pa so V ognju.
Krasno je delo moje! Veliko je delo moje! Ljudje se začudeni ustavljajo in gledajo z vlažnim pogledom, na licu pa se jim vzbuja ponos, da so podobni meni. Jaz sem njihov ponos, v vseh potankostih sem izrazila njih tajne želje, slutnje njihove podzavesti — v imenu človeštva sem naredila spomenik, ki bo preživel večnost. Jaz — ženal In zaradi mene so tisti dan napisali besedo žena z veliko črko!
«
Človek, ki je z menoj združil svoje življenje, je šel z menoj pod roko, v naš dom.
Ustavila sem se na pragu: cvetje ... cvetje ... cvetje ... Po tleh, po stvareh, po posteljah... Krizanteme — rože, ki jih imam raje kot lovorike, ki so danes ovenčale moj proslavljeni kip...
V moji sobi je šumelo iz samovarja, njegova pesemca se je zvila v dno moje duše, kakor bi se mi bela angorska mačka zvila v naročju, kadar ne delam z rokami nego z duhom. Tiho in nežno obsevajo svetilke najine lepe stvari, ki jih imava rada, ker sva si jih pridobila z delom...
Pijeva čaj iz kitajskih čašic, njih lepota me vedno razneži. Žličke so iz kovanega tulskega zlata.
Drobni angleški kolački so bolj slani 'kot sladki in se priležejo.
Nenadoma me prevzamie ogorčenje. Mož se ne smehlja več s smehljajem sreče, ki je bil tisti dan popolni izraz moje duše. Postavim čašo in gledam v to nabrano čelo', v trpeče povešene kote ustnic.
„Oprosti!" pravi, ko se zgane in občuti moj pogled. „Oprosti!. . ."
„Na kaj si mislil? Rotim te ..."
„Pri čem?" preseka mioje preplašeno vprašanje on, človek, Id mi je bil drag, zvest sopotnik dolga leta.
„Kako!..
„Rotiš me... pri čem?"
Nezmerna tuga in trpkost bridkosti, ki se izpije samo enkrat v življenju, tako velika, da je pozorna dobra duša soprogova ni mogla zadušiti.
Pa spravim iz sebe: „... Pri sreči..."
Ali te sreče ni bilo. Davno se je porušila, toda jaz nisem lega videla, jaz, opojena, zavržena ...
* Tz srbščine v ,,Ženi i Svetu".
12
Ozrla sem se:
Rože, on jih je prinesel v naš doni. Pesem samovarja, on jo je prinesel v naš dom. Vso čarobnost domačega ognjišča je spiel okoli naju on, med tem ko sem jaz — ustvarjala — in sem srce in dušo polagala tja, Yen, v svet...
Nisem ga mogla zarotiti pri jedinem, kar je ženi in možu popolna vrednost, resnica življenja — pri detetu.
Sedaj sem pa jaz povesila glavo in brezupno zaplakala za zibelko, ki je nisem nikdar prinesla v najin dom, zaplakala za svojo nerojeno deco, za svojim neizpolnjenim ciljem... Zaplakala sem, prekasno.
MARIJA OMELJCENKOVA:
Juliana Lancova: Psychologie ženy.
Socijalna delavka, glavna tajnica „Posvetovalnice za izbiro poklica" v Pragi, sotrudnica mnogih kulturnih organizacij, ga. Juliana Lancova, je izdala knjigo „Psychologie žen y", v kateri pojasnjuje značaje in tipe žene na osnovi znanstvenih izsledkov raiznih evropskih učenjakov. Predvsem se ozira na delo pokojnega P. Mathesa, vseučiliškega profesorja in ravnatelja ženske klinike v Innsbrucku.
Na podlagi svoje dolgoletne prakse in znanstvenega dela priznava prof. Mathes dva glavna ženska tipa: ženo z jasno izraženimi in čistiird elementi ženskosti in ženo z mloškimi elementi.
V vsakem človeškem poedincu sta v organizmu in značaju že po prirodi dva spolna elementa, in po tem, kateri od njiju prevladuje, se opredeljuje spol človeka; zato ima vsak moški v sebi tudi nekaj ženskega, in v vsaki ženski je tudi nekaj moške svojstvenosti. Od količine moškega elementa v ženski je tudi odvisen nje tip. Človeško telo je podrejeno zakonom prirode, razcvitanju in odcvitanju; zato se človeški organizmi ali šele razvijajo in so v razcvetu, ali pa so že na točki polnega dozorevanja; čim starejši so organizma, tem manj so popolni. Mathes mjisM, da ima ženal kot oseba starejši organizem nego moški in zato manj popolnega; mošld organizem pa je kot človešld tip mlajši in zato popolnejši.
Tip žene, ki ima v sebi mnogo mjoškosti, t. j. moških elementov, je popolnejši, in Mathes ga imenuje interseksualnd, miedspolni tip. Tip žene, ki ima samo neznaten del moškega elementa in ki v njem ženskost skoro izključno prevladuje, imenuje Mathes „piknika", v človeštvu manj popolni tip. Ta dva tipa sta osnoTOa tipa žene in čeprav imata med seboj fizično skoro neznatno razliko, se v duševnem pogledu ostro ločita.
13
„Piknika" je prava ženska, ženska v vsem pomenu besede; v njej prevladuje izključno ženski element. 2e priroda sama jo je določila, da bo dobra, popolna mati in soproga. Piknika lahko rodi, je plodo-vita, njeno telo je izpopolnjeno za nadaljevanje človeškega rodu. Značaj piknike je enostaven: je razsodna, praktična, jako mirna, prijazna, vesela, ne pozna dolgočasja; čeprav j'e lahko žalostna, je vendar tuga kmalu mine. iPilmika se hitro razsrdi, pa se istotako tudi hitro pomiri in pozabi žalitev, oprosti krivda svojemu možu in bližnjemu. Njena duša je harmonična, v ravnotežju; lahko močno plače, trpi, a ne dolgo; rada ima svoj dom, deco- dn gospodinjstvo. Ljubezen in zakon sta cilj iijenega življenja; življenje za njo ni problem, katerega je treba rešiti; celo če se ji mož izneveri, mu lahko oprosti in po'zabi prošlost. Zato pa se navadno mož vselej vrača k taki ženi in v svoj dom. Piknika se kmalu postara, ali to je ne vznemirjia; vse spremembe v svojem orgaaizmxi prenaša lahko, enostavno. Življenje gleda in ga vzame mlirno, brez tragedij in filozofskih problemov.
„Interseksualni" tip žene vidimo zlasti po mestih; ta tip je posledica križanja celih generacij, ko so se zakoni sklepali med ljudmi močnih značajev. Interseksualni tip žene je jako privlačen za moške. Taka žena očara moža s vojim- lepim telesom Diane, z izrazitimi obraznimi potezaimi, ki se menjavajo po razpoloženju in doživljanju, in s svojim močnim značajem; iz izraza njenih potez odseva sila značaja in duha. Interseksualka ima oster in trezen razum, bogate duševne sposobnosti, ali njena duša. je polna razdvoja, borbe, polna raznih problemov in vprašanj o življenju; v njeni naravi se neprestano borita dva elementa: moški in žensld. Interseksualka ne more biti srečna: hitro menjava svojo vzkipevajočo ljubezen v hladno ravnodušje ali celo v sovraštvo; v njeni duši se gode nagle sprememibe in prehodi. Lahko je jako nežna, čuvstvena, lahko pa tudi pokaže surovost, celo brutalnost; zna grozno užaliti, pa se tndi prisrčno prilaskati. Taka žena je zmožna velikih del in junaštev. Če je sama in nima družine, si želi družinske sreče, vleče jo k možu; če pa ima moža, otroke, je zakon zanjo velik problem; večinoma ne najde v njem sreče in zadovoljnosti, zakon ji postane celo tragedija in često konča z ločitvijo. Tudi interseksualka ljubi svojo deoo kakor piknika, toda neuravnovešenost v značaju in razdražljivost ji ne dasta možnosti, da bi svoje otroke dobro odgojila; pač ni ustvarjena za družino. Interseksualke so umetnice, znanstvenice, junakinje, javne in politične delavke. Piknike ne morejo nikdar biti umetnice, ne političarke, ne učenjakinje itd. Te dobe svojo srečo in zadovoljstvo le v družini: m'ož, deca, gospodinjstvo je njim vse...
Ženske interseksualke bi se morale popolnoma odpovedati rodbinskemu življeaiju in si izbrati poklic, ki je v skladu z njihovimi sposobnostmi in željami, da se morejo posvetiti talnemu delu z vsem bogastvom
14
svoje prirode. In čeprav bi pri tem njih ženskost ne bila zadovoljena, bi vsaj v svojem, intelektualnem delu našle nekaj sreče, koristile bi družbi in v življenju bi ne bilo toliko tragedij.
Interseksualka preživi navadno svojo- prehodno dobo pozneje kot piknika in tudi težje, ali potem se pomiri, v njeni duši ni več razdvoja, borba dveh elementov prestane, svoje delo vzljubi in najde v njem popolno srečo.
Interseksualka in piknika sta osnovna ženska tipa, od teh dveh se ločijo drugi ženski tipi, ki so pa redkejši in ne tako značilni.
Ženska „astenika", tip silno čuvstvene žene, je kakor klopčič živcev; to je žena-dete, tip trpinke. Njej nasprotni tip je ženska s surovimi potezami značaja, ki je bolj last moškega. Take ženske gredo ob vojni v vojsko, lahko so junakinje in krvnice; vsekakor najredkejši ženski tip.
Stari italijanski umeitniki so slikali hetere in svetnice, t. j. tip inter-seksualke, stari slikarji germanske šole pa pikniko. Značilni tip piknike so Rubensove ženske, izrazit tip interseksualke je Mesalina.
Na podlagi teh znanstvenih podatkov svetuje L a n c o v ä vsaki ženski, naj proučuje in spoznava «amio sebe ter se v soglasju s svojim tipom in svojimi sposobnostmi pripravi za življenje in si ga uredi tako, da bo našla v njem zadovoljstvo sebi ter prinesla čim več koristi družbi.
V karakteristiki ženskih tipov prof. Mathesa je pač mnogo resnice, ali že 30 let pred njim (Mathes je umrl 1. 1924.) je prof. WoUzogen napisal „Tretji spol"; v tej knjigi razločuje na osnovi naučnih izsledkov tip ženske tudi po količini prevladujočega seksualnega elemlenta.
Havellock Ellis pa pravi v svojem delu, da je žena kot človeški tip bolj popolen tip človeške osebe; to trdi tudi ruski profesor Lopatinski. Ta pravi, da je priroda, ki razumno deli darove in ki se tako skrbno trudi za nadaljevanje rodu, obdarila ženo tot nadaljevalko rodu z bolj popolnimi elementi „človeštva"; ali zato je njeno razumsko življenje, čeprav bogatejše od moškega, jako kratko, ker oddaja svoja bogastva nadaljevanju roda.
Knjiga Lancove je jako zanimiva in bi bilo dobro, da bi jo imela na mizi sleherna žena.
Druga knjiga, katere ga. Lancova sicer ni sama spisala, nego le uredila in je-sestavljena po njeni pobudi, je „Knjiga ženskih poklice v", istotako neobhodno potrebna vsaki ženski in roditeljem, ki imajo hčerke.
Knjiga je skupno delo znamenitih socijalnih, javnih in kulturnih delavk na Cehoslovaškem. V sedanji dobi je postala žena enakovredna članica društva in je zato prepotrebno, da se že iz otroške dobe pripravlja za delo, kjer lahko uporabi svoje sile in sposobnosti v sldadu s svojimi prirodninii in telesnimi močmi in z značilnostmi svoje nadarjenosti in značaja.
15
Knjiga je razdeljena na osem; delov in ima za uvod tri članke; „Nova orijentacija pri izbiri poklica za deklice", „Kam s 141ebnimi deklicami", „Kam po maturi".
V uvodu govore pisateljice, kakšne sposobnosti in značaji, pa tudi kakšno telesno zdravje je potrebno za te ali one poklice, ki so obseženi v 8 glavnih skupinah: I. poljedelstvo, II. gospodinjstvo, III. rokodelstvo, obrt in umetni obrt, IV. trgovina, V. uradi, VI. socialna in zdravniška služba, VIL prosveta in izobraževanje, VIII. umetnost.
Na podlagi mnogoletnih izkušenj dajejo avtorice pri vsaki panogi nasvete, kje se deklica pripravi za dotični poklic, kakšna sredstva so ji potrebna, katere telesne in duševne sposobnosti mora imeti, na katere ugodnosti in težave je treba računati pri posameznih poklicih. Navedene so tudi šole, zavodi, organizacije itd., kjer se potem s tem znanjem lahko dobi mesto; označene so pla^e, mesta, ki so še mialo zasedena, in tudi taka, ki so že prenapolnjena, da si mlado dekle lahko pripravi svoje sposobnosti za drugo njej primerno delo.
Knjiga je znanstveno sestavljena, lepo urejena in daje možnost, da se vsakdo izpozna v izbiri poklica. Čeprav je napisana za češke razmtere, bi bUo vendar dobro, da bi jo prevedli tudi na kak drugi slovanski jezik ter dodali še seznam šol, tovaren in si. iz dotične drža;ve; saj imajo vse žene na svetu — z malimi plemenskimi odtenki — iste sposobnosti in iste poteze v značaju.
Lancovä je vobče izvrstna poznavalka ženske duše in ženskega značaja, saj dela že dolgo vrsto let v Masarj'kovi „Akademiji dela" in v „Posvetovalnici za izbiro poklica" ter v znanstvenih zavodih. Ona sama je v vsakem pogledu izvrstna ženska in delavka, s svojim vedenjem, dejanjem in značajem daje najlepši primer žene-človeka.
Knjige Juliane Lancove: Spravna volba povolani. (Praha 1925, cena 31) Kč). — Psychologie ženy. (Praha 1929, 16—50 Kč.). — Knicha Ženskych zamestnanf, (Praha 1929, 18 Kč.).
MARA T.-B.:
Dunaj, mesto otroka.
Mai-iborska „Pedagoška centrala" je priredila v dneh 20.—27. oktobra 1. 1. drugo pedagoško ekskurzijo na Dunaj. Pičlo odmerjeni čas enega tedna je bil vse prekratek, da bi bili mogli natančno proučiti ogromno delo dunajskega mesta za mladino. Zato pa ,smo ves teden dobro izrabili in smo bili na nogah od juti-a do večera. Opoldne je bilo komaj toliko časa, da smo v naglici pojedli.
Stanovali smo v Schülerherberge", kjer nas je prav ljubeznivo sprejel ravnatelj Range in nam razdelil program za ves teden. Program je bil zelo
16
obšken. Spoznali smo, da bomo zel« vprežeai, in zato smo izkorislili takoj prvi večer in smo šli v Prater.
Zunaj nas je objel velikomestni večer s svojim bleskovnun vrvenjem. Po ulicah ljudje kalcor mi-avlje v ognjenem brezdnu, nad njimi temne silhuete palač in še višje, visoko v črno noč žareče gigantske reklame, plavajoče fantastne slike nemirnega človeškega duha. Ljudje so preprosto oblečeni a z okusom velikega mesta; razkošnih kožuhovinasitih damskih plaščev vidiš
razmeroma malo. Spoznaš, da živi tu delovno ljudstvo.
# * «
Že program, ki smo- ga dobili v roke, je kazal, da na Dunaju ne smatrajo šole za zaldjučno celoto, za zadevo samo učiteljev in pedagogov, ampals: je šola del vsega javnega-življenja in delovanja. Zato so nam pokazali poleg šol tudi vse socialne naprave, ki so jih tekom desetih let ustvamili. Visi ti otroški vrtci, dečji domovi, dnevna zavetišča, javna kopališča, poliklinike, prostori za mladino v novih stanovanjskih hišah tvonijo vzgojni sistem. Zato se Dunaj ne zanima za otroka šele v šoloobvezni dobi,, ampalc čuti dolžnost do mladega bitja celo pred njegovim rojstvom, ga spremlja v predšolski dobi, skrbi zanj v šoli in ga končno privede do življenskega poklica. Prav to dejstvo, ta prepojitev vsega življenja s kultom otroka, vzbuja občudovanje vsega sveta. Ce pogledamo v podrobnosti, imamo tudi mi marsikaj, kar smo videli na Dunaju, toda treba je gledati celotno organizacijo reformiranega dunajskega šolstva kot ogromno življensko vrednoto, ki nima primere na svetu.
Vsak,a žena, revna ali bogata, ki se da v četrtem mesecu nosečnosti preiskati od uradnega zdravnika, dobi takoj brezplačno zdravniško oskrbo, ako je bolna. Če je zdrava, jo samo protokolirajo in ji dajo potrebna navodila za svoje stanje. Čez devet mesecev pride na dom oslcrbna sestra z veliko škatlo, ki je v njej kompletna garnitura najboljše kakovosti za novorojenčka. V škatli je diploma, na kateri čestita dunajski župan materi k novorojenemu članu družbe. Priloženih je še 50 šilinogv za pr\'o pomoč.
Otroke, ki so brez varstva, bodisi da so sirote, ali pa so starši ali sorodniki v bolnici, bodisi alkoholiki, prevzame „Zavod za sprejemanje otrok" (Kinderubernahmsstelle), ki je nastanjen v velikem, modernem poslopju, Id ustreza vsem higijenskim predpisom. To je karantena, kamor pridejo zapuščeni otroci in kjer. ostanejo 21 dan. V pritličju je pisarna, kjer preišče zdravnica vsakega otroka. Ce je bolan, pride v zavodovo bolnico, če pa je zdrav, ga pošljejo najprej v kopalnico, kamor vodijo stopnice iz pisarne. Tu otroka «kopljejo. Če ima uši, dobi na glavo čepico zoper uši, ki jo ima na glavi 24 ure. Obleko desinficirajo. Tako očiščenega otroka oddajo v oddelek, primeren njegovi starosti; zavod obsega oddelke'za dojenčke, otroke, ki se še plazijo, za otroke, ki že hodijo, in za starejše otroke. Vsak oddelek ima po eno sporednico, ki se da v slučaju epidemije popolnoma izolirati. Ce n. pr. izbruhne v oddelku za male otroke škrlatinka, zapro na hodniku s posebnimi vrati dotični oddelek, ki je zanj popolnoma izoliran; zaliaj poslopje je tako smotreno zidano, da ima vsak oddelek svoje posebno stopnišče. Vzporednica, ki ima iste naprave, aparate in potrebščine kakor zatvor-jeni inficirani oddelek, posluje tako lahko nemoteno dalje. Pri ogledovanju poslopja nismo prišli v dotiko z nobenim otrokom, razven spodaj v kopališču, kjer so strigli lase dvema, pravkar sprejetima dečkoma. Hodili .smo po dolgih -hodnildih in gledali skozi steklene stene v prijazne, zračne in snažne otroške sobe.
17
Visi ;ti otročički so bili lepi in simpatični. Nič ni spominjalo, da je to deca, ki je prišla iz najrevnejših in najbolj zanemarjenih plasti. Tu smo jasno videli, kaj napravita pri otroku nega in snaga. Starejši otroci niso vsi napravili tako piiijetnega vtisa. Mnogi bledi obrazi so še kazali posledico slabe prehrane, tope, nevesele oči so še izražale nekdanjo bedo.
Poslopje ima veliko lepo dvorišče z nasadi, kjer se igrajo otroci ob lepem vremenu. Poleg lega ima vsaika soba vrata na velilc odprt liodnik, kjer je deca lahko na svežem zraku. Na dvorišču stoji kip „Materinstvo",' krasno delo umetnika, oigar ime sem pozabila.
Iz tega zavoda pridejo otroci po treh tednih v grad Wllhclmineberg, ki leži v Dunajskem lesu. Impozantna palača sredi ogromnega parka, nekdaj last Habsburžanov, sedaj last dunajske občine, ki jo je poklonila zapuščeni dunajski deci.
Ko vstopiš v veliko, kakor sneg belo avlo, čitaš na desni shani na marmornati plošči napis:
„Kdor zida otrokom palače, liuši zidovje jetnišnicam."
In dalje:
„Ta palača, ki je bila zidana za posamezne izvoljence, je bila pridobljena in posvečena mnogim pomoči potrebnim otrokom našega mesta,"
Kamor smo stopili, povsod vzorna snaga in snežnobelo zidovje. Nikjer nobenega madeža, dasi stanujejo v poslopju že četrto leto najrevnejši pro-letarslfi otroci. S kakim ponosom so nam Dunajčani pripovedovali o beloti tega gradul Ravnatelj dečje palače je ves vzradoščen opazoval naše strmenje in občudovanje in nam je ljubeznivo in humoristično odgovai-jal na vprašanja. Tako dobro pozna psihologijo otroka, da smo misUId, da je pedagog, pa je odgovoril: „Sem čisto navaden upravni uradnik, toda človek se mora spomniti na svojo mladost, kako je bilo takrat, in potem lahko sodi otroka. Če bi bili profeisorji v šoli izvedeli za vse moje pregrehe, bi danes ne bil ravnatelj tega dečjega doma ampak najbrže izgubljena eksistenca. No, hvala Bogu, da ne pride profesorjem vse na uiho."
„In kaJco ste dosegli, da je ostalo vse tako lepo, kakor da je danes novo?"
„Dajte otroku neliaj res lepega, impozantnoga, prvovrstnega in mu razložite, da je ta lepota njemu namenjena, samo zanj pripravljena, boste videli, da jo bo varoval."
V kuhinji nam je pokazal ravnatelj lepe jedilne pribore, ki so v rabi že več let, pa so kakor novi. Pojasnil nam je: „Če pravite otroku, naj pazi na pribor, ki je lep, ,bo gotovo pazil nanj, da ga ne poškoduje. Pa mu dajte obrabljen, skrhan nož in mu zabičajte, da mora paziti nanj, vas ne bo ubogal, ker si bo mislil, da ni vredno paziti na grd nož." Nato smo si ogledali najmodernejše urejene kopalnice, delavnice, polne raznih izdelkov in igrač, ki so jih napravili otroci sami. Na polici smo občudovali lepo veliko ladjo. Kazaje nanjo, nam je rekel ravnatelj: „Ta pa otroke nič več ne zanima, treba bo napraviti nekaj drugega; otroci hočejo imeti vedno kaj novega." V gradu je tudi velika kinodvorana z odrom za gledališke predstave in zobni atelje. Z balkona, s katerega je krasen razgled na Dunaj, nas je ravnatelj opozoril na velikansko zemljišče, ki pripada gradu. „Imeti moramo mnogo prostora," je dejal, „zakaj le tako se lahko otroci po mili volji razgibljejo, ne da bi nastal njed njimi prepir. Lansko leto je sprejel zavod 1050 otrok."
(Konec prih.)
18
ANGELA VODETOVA:
Bolniško in nezgodno zavarovanje delavcev in nameščencev.
(Ob 40 letnici izvajanja socijalnega zavai-ovanja.)
Višino blagostanja v državi merimo po dobro urejeni socijalni politiki. Ena poglavitnih nalog socijaloe politike vsake države pa je dobra ureditev socijalnega zavarovanja gospodarsko šibkih slojev v najširšem obsegu.
Zato je tudi za nas nedvomno važen socijalno-kultmni jubilej praznovanje štiridesetletnice izvajanja bolniškega in nezgodnega zavaiovainja v Sloveniji, sedanji Dravski baiiovmi. Saj predstavlja socijalno zavarovanje važen del naše splošne kultwe in stremeti moramo za tem, da se spopohii zlasti z zavarovanjem delavcev in poslov za starost in onemoglost. Žal, da je pomen zavarovanja pri nas tako malo poznan in to celo med onimi, ki so direktno prizadeti; a tudi med intelektualno višje stoječimi sloji vlada v tem pogledu popolna nevednost. Zato je predvsem dolžnost šol, zlasti obrtnonadalje-valnih, da vzgajajo naraščaj, ter strokovnih organizacij, da informirajo svoje članstvo o pomenu zavarovanja. Tudi vsaka gospodinja bi morala biti natančno poučena o dolžnostih in pravicah člana zavarovalnice (bolniške blagajne), da ve ž njimi seznaniti svoje posle; potem bi bilo mamj neprilik in nesporazumljenj v tem pogledu. Kajti socijalno zavarovanje podaljšuje produktivno moč in življensko dobo delavca, dviga s tem njegovo delazmožnost ter je tako tudi učinkovit činitelj, ki pospešuje produkcijo.
Res, da so prispevki, ki se vplačujejo za posamezne člane, precej visoki. Toda pomisliti je treba, da zalitevajo nekatere vrste obolelosti znatnih in dolgotrajnih podpor, n. pr. tuberkuloza, porodi itd.
Bolniško zavarovanje je v prvi vrsti namenjeno zdravljenju članov in njih svojcev, šele v drugi vrsti temu, da nudi denarno pomoč. Tudi v nezgodnem zavarovanju je pred vsem važno zdravljenje, kajti čim boljše je zdravljenje, tem manjšo delanezmožnos't zapusti nezgoda. Torej je umevno, da zavod slvrbi v slučaju nezgode po možnosti za ozdravljenje, kajti od tega imata koiist oba: zavod in zavarovanec. Nedvomno si merodajni činitelji prizadevajo, da zavarovanje čimbolj izpopolnijo, toda njegova idealna ureditev ni odvisna .samo od prizadevanja vodilnih oseb in uradništva, niti ne od zakonodaje, temveč tudi od dobre volje članov samih, ki se morajo zavedati, da je zavarovalna ustanova njihova last. Öe bi se vsi tega zavedali, bi se ne pojavljali obžalovanja vredni slučaji izkoriščanja in simuliranja, kar samo škoduje poštenim in zavednim tovarišem. Tako postopanje je gotovo tudi nasprotno delavski siolidarnosti in tudi v tem pogledu bi se moralo vzgojno vplivati na delavstvo. Potem bodo prenehale pritožbe in tudi razmerje med zdravnikom in pacijentom-zavarovancem bo postalo bolj prisrčno in človeško, ker bo temeljilo na medsebojnem zaupanju.
Posebno vpoštevanja vredno je prizadevanje Okrožnega urada na polju socijalne higijene, zlasti v boju proti najhujši socijalni bolezni — tuberkulozi. Od njega je izšla misel za ustvaritev narodne protituberkulozne lige. Polagoma se bo morda posrečilo, da se s sodelovanjem vsdi plasti nairoda, od inteligence do delavstva, omeji ne le tuberkuloza, temveč tudi druge bolezni, ter se s tem dvigne blagostanje naroda.
19
MINKA GÜVEKAKJEVA:
Meso v kuhinji.
Za gospodinje in kuharice je velike važnosti, da poznajo posamezne kose govejega, telečjega in svinjskega mesa ter da vedo, kako^ se najbolje uporabljajo..
Govedo zavzema med klavno živino za kuhinjo gotovo prvo in najvažnejše mesto. Saj je govedina tudi srednjim in nižjim slojem še najlažje dostopna, ker je razmeroma najcenejša in daje poleg pečenke in zrezkov najrazličnejših vrst predvsem kuhano^ meso in okusno govejo juho. Napraviš je lahko že iz do % kg precejšnjo množino, ako poznaš vseh 13 pridatkov (kosti, jetra, čebula, česen, peteršilj, zelena, storžek ali listi od zelja ali ohrovta, lovorjevi zrni, krompir, muškatov cvet, paradižnili, koren in sveže ali posušeno grahovo stročje). Toda pripomniti je treba, da vsebuje kuhano meso najmanj beljakovine in sploh oddaja skoraj vse redilne snovi juhi, medtem ko jih pravilno prirejena pečenka skoraj vse obdrži. Dušeno meso pa je, kar se redilnosti tiče, nekako v sredi med kuhanim in pečenim.
Kakovost govedine je odvisna od starosti in prehrane živali. Najbolje je meso 2—6 let starih pitanih volov. Pitane krave iste starosti imajo tudi dobro meso, vendar vemo, da koljejo krave, ko so že stare in izmiolžene.
Dobro goveje meso je srednje čvrsto, živordeče in prepleteno z belimi mastnimi nitkami, kakor da je marmorii-ano. Tudi loj, ki pokriva meso, je bel. Meso starih živali je temnordeče in ima rumen loj. Za juho je tudi meso stare živine dobro, ako se dolgo kuha; meso pa, bodisi kuhano aU pečeno, je trdo in pusto. Meso premladega goveda je svetlo-rdeče, podobno telečjemu, ni okusno in daje slabo juho.
Kosti; — kot.pridatek k juham in obaram — so najboljše rahle, predvsem križne in pa mozgove, ki dajejo mastno j,uho.
Goveje meso se kuha ali duši približno ure, koštrunovo je mehko v poldrugi, najkasneje v dveh urah, teletina, jagnjetina in mlada svinjina Vi tričetrt ure, najkasneje v eni uri. Seveda celo stegno ali pleče se peče dalje časa.
Govejega mesa ni mogoče uporabljati takoj, ko je govedo zaklano. Da je meso godno za kuho ali peko, mora viseti na mrzlem) 5—6 din; potem ipravimo, da je uležano.
Teletina je le tedaj sočna, ako je tele dobro rejeno in zaklano v starosti 6—8 tednov. Uležana je teletina v 3—4 dneh. — Svinjino lahko uporabljamo že naslednjega dne; mlade prašičke, takoimenovane odojčke.pa takoj. — Koštrunovo meso je najokusnejše od ko-štrunov, ki so stari 2—3 leta. Meso mora biti tudi uležano., kar traja 3—4 dni. Koštrunovina je redilna in lahko prebavljiva.
20
Sprednjidel:
1. Qlava. — 2. Vratina (Kamm). — 3. Vrat in inehl
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si