PEVSK^MJRUSTV^^UIJBLJANSK^^VON^
1905 --...... 1 - ^ .... .. . . 1949
CERKVENI KONCERT
SLOVENSKE NABOŽNE PESMI
1508-1940
I Z V A 3 A 3 O :
DRUŠTVENI MEŠANI ZBOR, gdč. DRAGA STEINERJEVA, gdč. DANICA PELANOVA in g. prof. PAVEL RANČIGA3
Dirigent g. DORE MATUL
10. JUNIJA 1940 OB 20‘30 URI
V FRANČIŠKANSKI CERKVI
SPORED
1. Primož Trubar (M. Tomc) 1508—1586 Hvalimo mi danäs Bugä
2. Jakob Gallus 1550—1591 Adoramus te!
5. Gregor Rihar 1796—1863 Benediktus
4. Anton Nedved 1828—1896 Bogu
5. Anton Foerster 1857—1926 Sv. Cecilija
6. Andrej Vavken 1858—1898 Krasni majnik
-a
N
C
(0
KO
O
7. Danilo Fajgelj
1840—1908 Aleluja-Fuga
Orgle
8. P. Angelik Hribar
9. P. Hugolin Sattner
10. Ignacij Hladnik
11. Dr. Franc Kimovec
1843—1907 Žalostna Mati božja
1851—1954 O Jezus naših src radost
1865—1932 Večerni zvon
1878 S svojimi perotmi Te pokrije Gospod
o
S
12. Dr. Franc Kimovec
1878
Sveti trije Kralji
Orgle
13. Vinko Vodopivec
14. Stanko Premeri /
15. Martin Železnik
1878 Imakulata
1880 Mati dobrega sveta
1891 Naši Materi
16. Stanko Premeri
Fufi
Orgle
17. Anton Jobost
18. Lojze Mav
19. Matija Tomc
1894 Presveta noč
1898 Zdrava Marija
1899 Sedem poslednjih besedi
Jezusovih
(IV. stavek)
o
-C
c
CÖ
«ß.
v ■
SLOVENSKA CERKVENA GLASBA
Začetek slovenske cerkvene glasbe sovpada s časom, ki ga slovenski znanstveni zgodovinarji nazivijajo: doba slovenskega preporoda ali slovenska narodna renesansa 'to se pravi, oni kulturni, zlasti znanstveni pokret, ki ima namen vzpostaviti Slovence kot samostojen narod s primernimi kulturnimi posebno znanstvenimi funkcijami, usmerjeni proti cilju narodne samozavesti. Ta se začenja v drugi polovici XVIII. stoletja m se nadaljuje vso prvo polovico XIX. stoletja, nakar se mu pridruži politična probuja naroda, zahtevajoča svojo samoodločitev v državnopravnih sistemih”. V spremstvu teh sil, ki to pomembno narodno razdobje pripravljajo, uvajajo in ga izpopolnjujejo, bomo skušali izslediti tudi pomen in udejstvovanje domače glasbene umetnosti. Pred očmi imamo v prvi vrsti cerkveno glasbo; nujno pa bomo morali zabeležiti tudi pojave svetne glasbe, ker se je navadno isti skladatelj udejstvoval tako v svetni kot tudi cerkveni glasbi.
«Umetnostno ustvarjanje se pri Slovencih izživlja v dveh smereh: v ljudski umetnosti, ki so jo Slovenci prinesli s seboj in v novi domovini dalje oblikovali, ter v zapadni umetnosti, uvedeni s krščanstvom in tujo politično nadvlado». Ta dvojna kulturna plast — na eni strani tradicionalna ljudska umetnost, na drugi tujerodna — je bila posebno vidna v glasbi. Tuji priseljenci in zlasti vladajoči krogi (v prvi vrsti Nemci) so pospeševali tujo glasbo, ki je bila uvaževana na koncertnem odru in slavnostnih prilikah; narodna, ljudska glasba pa ni imela drugega torišča, kjer bi jo gojili in upoštevali kot v cerkvi. Mi Slovenci smo imeli v naši glasbeni preteklosti pomembne glasbenike* n. pr. Jurija pl. Slatkon ja (roj. v Ljubljani 1455-1522), ki je deloval kot dunajski dvorni kapelnik, ter Jakoba Petelina (Gallusa) (1550-1591), ki ga stavi jajo v vrsto s Palestrinom, toda oba sta bila zajeta v svetovni glasbeni veletok in zaradi tega za rast domače glasbe ne prihajata v poštev. Vsak, ki se je bavil z Gallusovim delom, je načenjal tudi vprašanje, ali očitujejo njegova dela vsaj količkaj domač slovenski oziroma slovanski značaj. Sicer za Gallusovo umetnost to nima posebnega pomena, kajti katoliška cerkvena glasba, kateri je Gallus služil, je v tem času odklanjala vse narodne sestavine in si ustvarila svojo katoliško glasbo s Palestrino.
Ob izvajanju A. P. Z. 1.1957. so prireditelji povdar jali, da Primož Trubar in Adam Bohorič nista zgolj prevajala, temveč tudi po Lutrovem zgledu naslonila koral na ljudske prvine. V protestantskih koralnih napevih je mogoče odkriti mnogo narodnih sestavin, kajti protestantizem kot verska reformacija ni gledal na narodne meje, pač pa se je povsod čimbolj skušal približati ljudstvu in pridobiti njegovo naklonjenost. S tem pa. ko je ljudstvo pritegnil k liturgičnemu sodelovanju, so tudi v glasbo prehajale različne prvine narodnega značaja.
Zmotni nauki protestantizma so povzročali zmote, katerih ena je prosvetljenstvo, kateremu je bila osnova racijonalizem. Kaj razumemo pod pojmom «prosveti jenstva»? To duhovno gibanje si je stavilo kot cilj, da v razvoju kulture, pripomore pameti in človeškemu dostojanstvu do
oblasti. Temeljno načelo je veljalo: zmeraj samostojno misliti in pamet kot zadnjega sodnika resnice priznavati.
Posledice teh nazorov so šle zelo daleč; začela se je ločitev vere od življenja.
Racijonalistična prosvetijenost je delno posledica janze-nizma, ki je bil predvsem herezija salonov in izobraženih krogov.
Skupni izraz za vso to miselnost prosvetljenstva in janzenizma je «jožefizem-» za vlade Marije Terezije (1740—1780), in Jožefa 11. (1780—1790).
Po njegovem mnenju je bila glavna naloga cerkve, da pospešuje državno korist ali «javni blagor». Blagor države pa so tedaj iskali — med drugim tudi v splošni ljudski izobrazbi.
Proti začetku 19. stoletja je bilo versko življenje glede zunanje organizacije na potu urejevanja in izpopolnjevanja. Glasbena zgodovina to razdobje označuje za propast cerkvene glasbe, ki je pa bila obenem posledica močnega porasta instrumentalne glasbe in procvita opere. Ta proces je dosegel nekako v sredi 19. stoletja svoj višek. Razpust tolikega števila samostanov je zlasti v liturgični cerkveni glasbi prizadejal mnogo škode.*
V takih prilikah je nastopil Gregor Rihar (1796—1863) stolni organist v Ljubljani. Njega po pravici smatramo kot našega prvega res slovenskega skladatelja, ki je zalagal slovenske cerkvene kore skoz pol stoletja z vedno novimi, sicer preprostimi skladbami, a kot nekak začetek naše novejše večglasne skladbe.
Gregor Rihar se je rodil 1. marca 1796. v Polhovem Gradcu. Glasbe se je učil pri francoskemu patru Robertu, ki je zaradi takratne francoske revolucije pribežal v Polhov Gradec. Študiral je v Ljubljani in je že kot dijak skladal pesmi. Novo mašo je pel 1829.1. in ga je škof kmalu nato imenoval za stolnega zakristana, na katerem mestu je ostal do smrti.
Kar je Valentin Vodnik slovenskemu slovstvu, to je Gregor Rihar naši cerkveni glasbi.
Poleg Riharja so začeli v istem času ubirati njegove stopinje tudi drugi skladatelji in so ustvarili marsikaj porabnega. Tako sta bila med drugimi Andrej Vavken (1838—1898), in Anton Nedved (1828—1896).
Preobrat v slovenski cerkveni glasbi — preobrat iz lahke, preprosto-domače glasbe — v solidno, umetno in tudi bolj liturgično, se je izvršil pod Antonom Foersterjem (1837—1925), ki je prišel v Ljubljano leta 1868. in prevzel vodstvo glasbe v stolnici. Rodil se je leta 1837. v Osenicah na Češkem. Po maturi je vstopil v cistercijanski samostan, po 11. mesecih pa je izstopil in dovršil 1. 1863. v Pragi pravo. Toda vleklo ga je le k glasbi. V Ljubljani je deloval najprej kot kapelnik «Dramatičnega društva» in pevovodja «Čitalnice», od leta 1868. dalje, pa je bil vodja glasbe v ljubljanski stolnici; po vstopu v pokoj pa je živel v Novem mestu, kjer je tudi umrl leta 1925.
Foersterjev vpliv na slovensko glasbo je ogromen. Poučeval je na mnogih zavodih; izšlo je mnogo svetnega in duhovskega naraščaja iz njegove
* Posnel po — Cerkvenem Glasbeniku št. 1, 2, 3, 4,/1940. dr. Anton Dolinar: «Slovenska cerkvena glasba» — Dore Matul.
šole (P. Angelik Hribar, Danilo Fajgelj, p. Hugolin Sattner, Ignacij Hladnik, Vinko Vodopivec, posredno pa tudi dr. Fran Kimovec in Stanko Premeri).
Pater Hugolin Sattner se je rodil 1. 1851. v Kandiji pri Novem
mestu. Gimnazijo je študiral v Novem mestu, kjer se je tudi začel učiti
glasbe. L. 1876. je vstopil v frančiškanski samostan in prišel 1. 1872 v Ljubljano, kjer je študiral bogoslovje in pri frančiškanih prevzel vodstvo cerkvene glasbe. Najprej sta delovala skupaj s p. Angelikom Hribarjem, po njegovi smrti pa je vodil zbor sam do 1. 1920.
Ko je bil star 54 let, se je pri Mateju Hubadu začel učiti kontrapunkta. V poznejših skladbah se ta pouk močno očituje. Šele sedaj se je lotil večjih del; sinfoničnih pesnitev in oratorijev.
Ignacij Hladnik (1865—1952) se je rodil v Križah pri Tržiču. Bil je glasbeno zelo nadarjen. V Tržiču je takrat kaplanoval j Jakob Aljaž, ki je kmalu spoznal njegovo nadarjenost, ter pregovoril njegove stariše, da so ga poslali v Ljubljano v orglarsko šolo, kjer sta mu bila učitelja Foerster in p. A. Hribar.
Po dovršenih glasebnih naukih je nastopil prvo službo pri Sv. Jakobu
ob Savi kot 14 letni mladenič. Kasneje je služboval v Stari Loki, 1. 1889.
pa se je preselil v Novo mesto in nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodje.
Mnogo dijakov — pevcev je pelo pod njegovim vodstvom; vse svoje pevce je znal navdušiti za lepo pesem. Bil je eden naših največjih mojstrov v orgelski igri. Hladnik ima svoje mesto tudi v galeriji slovenskih skladateljev. Bil je zelo plodovit in priljubljen skladatelj, tako da so njegove najlepše skladbe ponarodele.
Vinko Vodopivec je bil rojen 1. 1878. v Rovinju. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Gorici. Svojo glasbeno pot je začel kot samouk; skladatelj Danilo Fajgelj pa mu je bil zvest mentor. Vodopivec je gotovo eden naših najbolj popularnih skladateljev. Odlikuje se zlasti po lepi, narodni melodiki in preprostih harmonijah.
Moderna (novejša) doba: v krog skladateljev te dobe spadajo dr. Kimovec, Premrl, dr. Dolinar, Železnik, Jobst, Mav, Tomc itd. V času, ki so začeli izhajati od dr. Gojmira Kreka urejevani «Novi Akordi» (1901), oziroma kmalu potem, je tudi na polju slovenske cerkvene glasbe začel pihati nov svež veter. Cerkveni glasbi, ki se je v prejšnji dobi (Foerster, Sattner) sicer razmeroma visoko dvignila, je bilo treba čakati Kimovca in Premrla, da sta ji odgrnila nove zastore. Premeri bolj v harmonskem, Kimovec bolj v kontrapunktičnem oziru, kar pripisujemo tudi pobudi in idejam, ki so izhajale iz uredništva «Novih Akordov».
Slovenske cerkvene skladbe postajajo zlasti harmonično izrazitejše, bolj živahne in naše, večkrat tudi v celi zamisli jako izvirne. Zlasti zadnja desetletja kaže slov. cerkvena glasba izredno bogato produktivnost na novih skladbah.
Slovenskemu bogoslužju se prikazujejo nove naloge, potruditi se bo treba, za oživitev cerkvenega ljudskega petja.*
* Posnel po — Dr. A. Dolinar: Predavanje o zgodovini slovenske katoliške cerkvene glasbe na Orgl. šoli Cecilijinega društva — Dore Matul.
HVALIMO
Hvalimo mi danäs Buga inu se veselimo, kir nam je dal sinu sojga z angeli ga častimo.
Danäs ta beseda božja zavoljo vsiga človeštva se je k nam perdružila, vzela na se to kri, mesu, v enim divičnim telesu; s tem nas z Bugom zmirila.
MI DANAS BUGA
Kakor sonce skuz glaš gre, glaž ta se ne razbije.
U glihi viži rojen je naš Jezus od Marije.
Kakor ta luč od luči gre, sonce sojo svitlust pusti, ter vunder v njim ostane. Lih takü Bug od Buga gre, Bug Oča ta Sinu rodi; večnu u nim prebiva.
ADORAMUS TE!
Adoramus te Jesu Christe, et benedicimus tibi quia per crucem tuam redemisti mundum.
BENEDIKTU S
O angeljci hitite in pridite z nebes, presveti kruh molite, ki je naš Bog zares.
Čutilom si telesa sam Jezus tukaj skrit, naj pridemo v nebesa Te gledat in častit.
Tebe ljubim, molim prosim. Tebe hvalim, občudujem,
Tebe v grešnem srcu nosim, v prah pred Tabo pokleku jem: kaj Ti je brez konca broja, ljubi Bog, ljubezen Tvoja.
BOGU
Moj Jezus Tebe vžiti iz srca hrepenim, bojim se k Tebi priti, ker tolikrat grešim.
Odpusti grehe moje, zedini se z menoj, v srce me spremi svoje, da bodem vedno Tvoj.
Tebe iščem, kličem, zovem, Ti, ki ves svet oskrbuješ,
Ti, ki v srcu pesnikovem, pesmim kliti ukazuješ: kaj Ti je brez konca broja, močni Bog, mogočnost Tvoja.
SVETA CECILIJA
Razlega mar se nebeščanov himna, izvoljenih li božji spev?
Al’ rajskih angelov so harmonije, da v srcih svet budi odmev?
To orgel veličastnih so glasovi in spev srca Cecilije.
Prepeva Stvarniku večnemu slavo, stvari k molitvi vabi vse.
Le veličastno mi orgle donite, slavite večnega Boga.
Gorečnost v srcih človeških budite, ves svet časti naj Stvarnika.
KRASNI MAJNIK
Krasni majnik že razliva Biserna odeja krije
po livadah žlahtni cvet gaj, ledino in polje,
in pomlad vsa ljubeznjiva vsa drevesa v čast Marije
rojstva god obhaja spet. v cvetju nosijo glave.
Tiče glasno po goščavah Srce moje pa raduje
slavo Jezusu pojo in v veselju se topi;
in Mariji po dobravah čast Marije oznanjuje,
venec šmarnice pleto. za Marijo vse gori.
ŽALOSTNA MATI BOŽJA
Mati žalostna je stala O kako je tožna bila,
zraven križa, se jokala, ta preblažena in mila
ko na njem je visel Sin. Mati božjega Sinu.
Dušo njeno, ki vzdihuje, O kako je vzdihovala,
v bridki žalosti tuguje, tresla se in se jokala,
meč prebada bolečin. ko se je daril Bogu.
O JEZUS NAŠIH SRC RADOST
O Jezus naših src radost, Odprl si ječo pred peklom,
sveta dobrotni rešenik, jetnike rešil, peljal v raj
odrešenim si Oče blag, in kot zmagalec plemenit
ljubečim luč in zvest vodnik. sediš na desni božji zdaj.
Vodnik in pot v nadzvezdni dom, ostani naših src radost, veselje bodi naših solz, plačilo rajskega sladkost.
AVE MARIJA
Večerni zvon, o mili zvon, Večerni zvon, o mili zvon,
ko zarja z modre nam višave tvoj glas poslušam iz daljave,
zvezda naznanja milijon, telesnih več ne čutim spon,
naznanjaš ti zemljanom Ave. srce topi se, moli Ave.
S SVOJIMI PEROTMI TE POKRIJE GOSPOD
S svojimi perotmi te pokrije Gospod in pod njegovimi krili najdeš zavetje.
Kakor ščit te obda Njegova zvestoba.
IMAKULATA
Rožno navdahnjeni šopki hortnizij, V lilijsko čisto si Tvojo obleko
Imakula, ob Tvojih nogah, mirta nedolžna upleta svoj čar,
solnce rumeno zdaj žarke potresa njeni cvetovi kot zvezde polnočne
z nežnimi prsti po Tvojih rokah. širom prepregle so beli Tvoj šlar.
Jutro dehteče Te čudom oklepa, Luči se spuščajo na Te iz viška,
Imakula, kako si Ti lepa. Imakula, kako si deviška.
MATI DOBREGA SVETA
Pozdravljena Mati dobrega sveta, Pozdravljena Mati dobrega sveta,
Ti luč blagodejna, z večnih višav; zvezda bleščeča sredi noči;
o pošlji en žarek božjega ognja, na morju življenja v besnih viharjih
svoje svetosti, otrokom nižav. čolnič Ti vodi nam preko čeri.
Mati svetuj nam na zemeljski poti, Mati svetuj nam v temini nevere,
strma je, težka, korak negotov, težki oblaki nad nami se pno,
preko nevarnosti naj nam pomaga vere katoliške, drage svetinje,
Tvoja beseda in Tvoj blagoslov. varuj, ohrani z mogočno roko.
NAŠI MATERI
Kaclar solnce se poslavlja, V sinjem jutru, ko danica
o Marija! od livad; na istoku zažari;
v gaju slavček Te pozdravlja, rana zora zlatolica
poje Ti v večerni hlad. Tebe prva proslavi.
In opoldne na višavi solnce čuje opomin: o Marija v rajski slavi,
Tebi klanja se trpin.
PRESVETA NOC
Presveta noč prihaja k nam, Presrečni svet le poj nocoj,
skrivnostna, svetla kakor dan. ker rešil te je Stvarnik tvoj.
Nocoj se spet začenja Ubog leži na slami
čas milosti, rešenja. najrevnejši med nami.
Presveta noč pozdravljena, ker dala si nam Jezuga.
Obrisala si vse solze in milost vlila nam v srce.
ZDRAVA MARIJA
Zdrava Marija, pozvanja Zdrava Marija, z daljave
v daljave tihotni večer, se dviga do Tvojih višin,
v duši skrivnostno odzvanja, daj, da poslednji moj Ave
Marija razgrinja svoj mir. me dvigne z zemeljskih nižin.
SEDEM POSLEDNJIH BESEDI JEZUSOVIH
(IV. stavek)
In ob šesti uri se je stemnilo in tema je bila po vsej zemlji do devete ure.
Okoli devete ure je zaklical Jezus t
z močnim glasom:
«Eli, Eli lama sabaktani?»
To je: «Moj Bog, moj Bog. zakaj si me zapustil?»
TISKARNA FRANJO JEREB - LJUBLJANA
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si