Udeleženci
ekskurzije:
Jure Gruden
Živa Gostinčar
Tim Gerdin
Neja Zalaznik
David Trontelj
Kristina Oražem
Lara Markelj
Nika Kunavar
Pia Ržen
Ula Lavtar
Zala Preskar
Ana Kučan
Darja Matjašec
Nejc Florjanc
Alja Predan
DNEVNIK Z JAPONSKE
Ekskurzija študentk in študentov
krajinske arhitekture na Japonsko
8. 4. — 25. 4. 2023
Urednika:
Ana Kučan
Jure Gruden
LJUBLJANA, 2024
Alja Predan
6 POT NA ORIENT
Živa Gostinčar (besedilo)
David Trontelj (ilustracije)
14 DNEVNIK
Ana Kučan
119 ZAKAJ PRAV SEM IN NE DRUGAM
Alja Predan
POT NA ORIENT
Naključno prednovoletno srečanje s povabilom potnikov zadaj. Kajti gneče so nepopisne, na študentsko ekskurzijo na Japonsko se je ljudi je kot mravelj, a tudi red je tak kot
nadaljevalo s predpotovalnimi pripravami na v mravljišču. Obzirnost in bonton. In že smo
Biotehniški fakulteti in tremo pred vstopom pri prvi izkušnji s hotelom–kapsulo. Vse je
v predavalnico. Dvajset parov mladih oči, super hi-tech. Brez kartice, ki odpira vrata
si mislim, sumničavo ogleduje moje sive v nujne prostore, zmrzneš, pomislim. Ne moreš
lase. Strokovni program pripravi pedagoško v dvigalo, ne moreš v kopalnice, ne moreš do
osebje, večino praktičnih opravil postorijo svoje garderobne omarice, do svoje kapsule študentke – jaz uredim samo zavarovanje. s posteljo – praktično ne obstajaš. Ljudi v
Let je dolg, še daljši kot običajno, saj hotelu ni, v avtomatu so pijače in prigrizki,
so zračni koridorji nad Ukrajino in Rusijo namesto receptorke je na pultu čudovita zaradi vojne zaprti, zato obvoz močno ikebana. Vse opravi telefon. Naš za njih in
podaljša pot. njihov za nas.
Prvo presenečenje na Nariti, kamor V kapsulah seveda ni zajtrka, navadimo
prispemo pozno zvečer po lokalnem času: se na prehranjevanje v tako imenovanih starejši gospod, precej star v bistvu, “konvenientnih” trgovinicah, odprtih pregleduje naša potrdila o cepljenju leto in dan, ponoči in podnevi. Riževe proti covidu. Drugi, še starejši, usmerja pogačice, zavite v umetelno zložen celofan,
nepregledno reko ljudi proti trakovom ter drugi manj ali bolj zdravi prigrizki za prtljago. Stari ljudje ob tej uri na in napitki hitre hrane postanejo naša Japonskem očitno delajo. Potem drugo obvezna vsakodnevna spremljava. Vsak dan si
presenečenje. Vsi naši kovčki so ruinirani, naredimo dnevne zaloge, ustrezne potrebam eden do neprepoznavnosti, ključavnice posameznic_kov. Prehranjevanje postane vlomljene ali vsaj s sledmi poskusa vloma; sprotno dnevno opravilo, pravim kulinaričnim
nekomu manjka pomembna stvar. Očitno kraja, užitkom posvetimo večere. Včasih se ampak dvomim, da na Nariti. Japonska slovi po prepustimo res izbranim lokalom in jedem, tem, da ljudje ne kradejo; tudi ob potresih večinoma zahvaljujoč lokalnim prijateljem, ki
ali drugih ujmah se praviloma ne primeri, da nas znajo voditi in usmerjati, spet drugič bi kdo oplenil tujo hišo ali trgovino. Torej v bližnji izakaji – po naše krčmi – skupaj na prestopnem ali domačem letališču? Tega z lastnikom praznimo šilca s sakejem in si nikoli ne bomo izvedeli. Prijava škode se v slovo prislužimo vsak po leseno igračko, zavleče in še dodatno izmuči naša utrujena in katere namen mi do danes ostaja neznan. počitka željna telesa in glave. Muzej studia Ghibli je postojanka, ki jo
V javnem prevozu je maska priporočljiva, industrijski turisti redko obiščejo. Mladi
čeprav je pandemija mimo. In nahrbtniki se in navdušenci nad anime filmi režiserja in obvezno prestavijo naprej, da ne motijo soustanovitelja studia Hajaa Mijazakija
7
pa uživamo v ateljejih, kjer so se rodili tipičnem sladkornem oklepu iz riža in rjavega
princesa Mononoke ali sosed Totoro in od fižola. Ta posebni okus sladkorno-fižolove koder sta še letos poletela v svet deček mase v japonskih sladicah v podalpskem in čaplja ter studiu Ghibli priborila tako človeku nemudoma zbudi asociacijo, po kateri
oskarja kot zlato palmo za življenjsko delo. odslej vse podobne okuse poveže s skupnim
Tokio je orjaški, njegove dimenzije so imenovalcem: matevž.
približno zaznavne na višini dobrih dvesto Hrana sodi med najpomembnejše metrov nad tlemi, kjer se razprostira identifikatorje japonske kulture in razgledna ploščad Metropolitanskega stolpa, tradicije. Različne province – različne jedi.
ki je del arhitekturnega kompleksa tokijske Okonomijaki v Osaki ali Hirošimi, vrsta Metropolitanske vlade, kakor ga je zasnoval različno pripravljenih tofujev, nenavadne arhitekt Kenzo Tange. Razgled zajame vse rastline, tokusa na primer, pa slavna največje znamenitosti, od svetišča Meidži govedina iz Kobeja, da o ribah, različnih prek parka Ueno in tokijskega stolpa – tempurah in rezancih ne govorim. Ali pa najvišje stavbe v tem megalopolisu, bizarnega čisto običajen ramen, kakršen se pred bližnjo
poslovnega objekta pivovarskega koncerna krčmo ponuja v animirani 3-D podobi, tako da
po zamisli Philippa Starcka – ob lepem plastični rezanci poskakujejo iz skodele z vremenu pa seže vse do svete gore Fudži. juho in nazaj vanjo.
Na rumenem koncertnem klavirju, posutem s V Tokiu je ločnica med zahodno kulturo
črnimi pikami Jajoi Kusame, mladenič ubira in avtohtono tradicijo še posebej opazna. tone iz zakladnice evropske klasike. Kakšen Med množico potnikov, ki se drenjajo na paradoks, pomislim, ta velik močerad visoko podzemnih vlakih ali v mestnih avtobusih, nad orjaškim mestom, iz njega pa frlijo mile enako nevtralno potujejo bele srajce in Brahmsove melodije. črne kravate kot kimoni in japonke: nekako
Mestno četrt Šindžuku zamenja slovita tako, kot če bi v Evropi, denimo, hodili v
Ginza. Razvpite modne korporacije so se v pajkicah in narodnih nošah ter v poslovnih zgodovino vpisale z razkošnimi stavbami, ki oblekah in krinolinah – pa temu nihče ne so jih zasnovali najprestižnejši svetovni bi posvečal nobene pozornosti. To je še arhitekti. Orjaški steklenjak je podpisal posebej opazno v bližini svetišč, denimo v Renzo Piano, na kos ementalca spominjajoči Asakusi, kjer se ne mešajo samo različno me stolp Tojo Ito, črno–beli nebotičnik Peter opravljeni ljudje, temveč tudi arhitektura:
Marino ... Nekje vmes, med vsemogočnimi prav poleg tempeljskega kompleksa, rikš, razkazovalkami globalne moči in bogastva, trgovin s čaji, jedilnimi paličicami, pa kot prestrašeno piščè čepi neopazna japonkami in kimoni, med nepomembnimi lokalna slaščičarnica, ki slovi po najboljši sodobnimi hišami stoji informacijski center
izvedbi sladice daifuku moči, jagodah v arhitekta Kenga Kume. Kontrast je nasploh
8
značilnost azijskih kultur, ki so z veliko iz Tokia, boš ob lepem vremenu ob točno žlico sprejele “vesternizacijo”, obenem pa določeni uri, do minute natančno, skozi obdržale še nekaj avtohtonosti in tradicije okna na desni strani ugledal goro Fudži. tudi v megalopolisih: na Kitajskem, Za naše kamenodobne železniške razmere – Japonskem, v Južni Koreji in drugod po nepredstavljivo.
Aziji. Zato tokijske znamenitosti niso le Za krajinske arhitekte je Kjoto še tiste tradicionalne, marveč tudi sodobne, posebna paša za dušo in oči. Budistični denimo slavno križišče–mravljišče v Šibuji, templji in šintoistična svetišča z vrtovi ikonični stadion Kenza Tangeja, četrt različnih tipologij prevzamejo vsakogar, tudi
Akihabara (svetišče svetovne elektronike) povsem tehnicistično osebo. Suhi vrtovi, ali nenazadnje številne igralnice, imenovane morja ničnosti, s skrbno pograbljenim peskom,
pačinko, v katerih mladi in stari na stotinah ponekod zloženim v piramide, prisekane različnih igralnih avtomatov poskušajo piramide, valje ali pa celo samo z liho srečo. Prostor doni od strašanskih zvokov posejanimi skalami, so tisto, kar v človeku
cvenka in ropôta potegov ročic, hladna vzbudi starodavni občutek transcendence, ko
bleščava halogenih luči je neprijetna, barve nič drugega ni pomembnejše od mojega bivanja
se mešajo s hitrostjo, ki ji pogled komaj v tisti drugi, neoprijemljivi in neopisljivi
sledi. In žalost te popade, ko ugledaš dimenziji, ki je ne morem dojeti razumsko staro gospo, ki vztrajno meče kovance in in je ne znam poimenovati po domače. Manj poteza ročico, da bi se ji prikazala tako minimalistični in precej bolj oblegani želena dobitna kombinacija, s katero bi si so jezerski vrtovi, ki so zaradi svoje privoščila priboljšek. Pogled na stare ljudi razgibanosti, s suhimi slapovi, umetnimi v igralnicah ali na delovnih mestih ponoči polotoki in mostički, primernejši za sprehode
in podnevi je za evropske oči vsakič znova in meditacijo v gibanju in kjer je možnost presenetljiv. Razloga sta bržčas dva: beg za srečanje s kakšnim duhcem – kamijem pred osamljenostjo in uteha pred revščino za precej večja kot v suhem vrtu, kjer človek,
tiste, ki niso prišli do spodobne pokojnine. če ima srečo – in mi smo jo imeli – lahko
Kot popolno nasprotje analogno žalostnim doživi tudi enkratno izkušnjo jutranje zazen
igralnicam pa se razpre svet digitalne meditacije pod vodstvom glavnega tempeljskega
umetnosti v TeamLabu, kjer nič ni nemogoče meniha. Med lepše izkušnje šteje tudi sprehod
in so senzacije haptične, senzorične, po čajnem vrtu cesarske vile na obrobju motorične, predvsem pa vizualne v tako rekoč Kjota, kjer se pogledi spreminjajo tako rekoč
nepredstavljivem razkošju. z vsakim korakom, kjer strogo prirezanim
Seveda ni duše, ki bi se odpravila in na skale spominjajočim grmičkom azalej
na Japonsko, ne da bi obiskala Kjoto. Če celo dopuščajo bujno cvetenje, kjer se med si za pot izbereš hitri vlak šinkansen lesketanjem vode, bleščanjem mahovine in
9
spreminjajočim se vzorcem tlakovanih poti, minuciozno odplesane in odpete zgodbe iz imenovanih rodži, pogled ne more načuditi, tradicionalne zakladnice, pospremljene z ko vsakokrat znova uzre nov paviljon. In živo glasbo na starih inštrumentih, pa obisk
seveda je povsem drugače, če ti čedna majko samurajskega muzeja ali gledališča kabuki na čajni ceremoniji dan pred tem pripravi oziroma nō.
čaj mača, ki si ga obredno podajaš, se Spoštovanje narave, čut za urejenost zahvaljuješ predhodniku za dar, ki ga in obzirnost do sočloveka se kažejo na dobivaš, in se poklanjaš nasledniku, ki vsakem koraku. Denimo, zelo nevljudno je bo skodelico prejel od tebe, ob vsem tem izročanje samo z eno roko. Vsak dar, tudi pa meditativno opazuješ čudovito ikebano denar, se izroča in prejema oberoč, denarja
v značilni niši – tokonomi. Potem se v pa se po možnosti ne daje prejemniku v čajnem vrtu veliko lažje vživiš v čas, ko so roke, temveč na posebej za to pripravljen gospodične v lesenih japonkah in razkošnih pladenjček, ki se nahaja povsod, kjer se kimonih drobencljale po potkah od paviljona opravlja plačilni promet. To ni zmerom do paviljona in so strogi možaki modrovali ob praktično, a pomembnejša od praktičnosti sladkanju z močiji in srebanju mače. je spoštljivost. Povsod vlada brezhibna
Lepote Kjota se ne skrivajo le v čistoča; če ti pade na tla papirček, ga
stometrskih bambusovcih gozda v Arašijami pešec za tabo pobere in odnese domov v ali v tisoč oranžnih vratih – torijih smeti. Domov, ja, ker Japonska nima javnih svetišča Fušimi-Inari, šogunskem gradu, smetnjakov, kamor bi človek odvrgel umazan cesarski palači, tisočletni gliciniji, robček ali uporabljeno masko. Kadar se ogromnih rdečih krapih kodžijih, ki se po naključju na večji metrojski postaji razkazujejo po vseh potočkih in rečicah, tudi znajde kak zablodel koš za smeti, je ob znameniti Filozofovi poti, nepreštevnih veselje Evropejcev neizmerno. Bananinih templjih in svetiščih. Lepota preseva v olupkov, celofanske ovojnine, jabolčnih vsakdanjih sprehodih po četrti Gion, kjer ogrizkov, embalaže iz “konvenientnih” na svojih lesenih sandalcih in v tabi špecerij – vsega se bomo danes znebili, še nogavičkah lebdijo gejše, mlajše majko preden se zvečer vrnemo v kapsulo. Japonska
in starejše gejko, kjer diši po opojnih čistoča je poglavje zase. Njeno kvintesenco
kulinaričnih dobrotah, kjer se pogled na poosebljata poseben odnos in skrb za goro Hiei spaja z reko Kamo, kjer se vrvež z stranišča, ki so večinoma videti kot oddaljene tržnice Nišiki in kontemplativnost letalski kokpit s preštevilnimi funkcijami tempeljske nedejavnosti spremešata v opojno in možnostmi, z zamolklo svetlobo in radost bivanja tukaj in zdaj. Izkušnjo pridušeno glasbo, s samodejnim odpiranjem stare japonske kulture lahko obogatijo tudi in zapiranjem straniščnega pokrova, z predstava gejš, ki vsako pomlad pokažejo nenehnim odišavljanjem prostora – ni, da
10
ni. O enem od čistilcev javnih toalet v objekti, posodobljeni in tudi preurejeni Tokiu je Wim Wenders posnel izjemen film v galerije ali v, denimo, skupnostni Popolni dnevi. center z inventivnim sistemom naravnega
Vsaka, tudi najbolj banalna stvar, ki prezračevanja, so vasico Honmura in sploh
jo kupiš, naj bo razglednica, spominek ali cel otok spremenili v fascinanten kraj, kjer
hrana na cesti, je deležna posebne pozornosti se enakovredno prepletata sodobna umetnost zavijanja. Drobni prsti minuciozno pregibajo in arhitektura ter tradicionalna japonska ovojni papir, nakup povežejo z ustreznim gradnja in način življenja. Za nameček pa trakom, ga vstavijo v umetelno papirno je Naošima tako rekoč v celoti posejana vrečico, kot da je prav vsak zavitek origami s skulpturami in prepoznavnimi pikami sam po sebi. Človek bi pokupil vse čaje, vse kontroverzne Jajoi Kusama, zato je otok dašije (ribja jušna osnova), vse sladkarije pričakovano dobil vzdevek »otok umetnosti«.
samo zaradi njihove embalaže, pomislim, Nemara najbolj intenzivno duhovno zaradi izjemnega občutka za proporce in doživetje bistva zen filozofije mi je poleg
barve, zaradi odsotnosti vsega odvečnega, tradicionalnih vrtov omogočil Muzej sodobne
zaradi zvedenosti na bistvo samo. Kot da se umetnosti na otoku Tešima. Arhitekt Rjue tudi v najbolj običajnih vsakodnevnih rečeh Nišizava si ga je zamislil kot orjaško belo
skriva duh zena. betonsko polelipsasto kupolo z neenakima
Povezava med materialnim in duhovnim eliptičnima odprtinama, do katere pelje
je še posebej vidna tudi v japonski sodobni vijugasta in skozi gozdiček speljana pot, arhitekturi, kjer sta narava in kultura nekakšen sodoben rodži, torej potka, ki prijateljici, ki se spoštljivo pogovarjata, v budističnih kompleksih vodi do templjev ne da bi ena preglasila drugo, ne da bi ali paviljonov. Vstop v ta odprti prostor ena nadvladala nad drugo. Tadao Ando je iz je kakopak brez obuval, tako kot v vse otoka Naošima ustvaril vrhunsko atrakcijo javne prostore, tudi nekatere tradicionalne
za arhitekturne in umetnostne sladokusce. restavracije, do katerih človek izkazuje Seveda takoj pomislimo na gentrifikacijo, spoštovanje s tem, da se iz umazanih čevljev
ki nas vse pesti, a eksperiment, ki ga je preobuje v čiste japonke ali cokle. In v pred skoraj štiridesetimi leti začel bogati tem orjaškem prostoru ni razen obiskovalcev
industrialec iz Osake, ko je povabil Anda, ničesar. Tako se zdi na prvi pogled. Ko naj s sodobno galerijsko arhitekturo poskusi pa se človek sprehodi, zazna neslišno oživiti otoček, od koder se je prebivalstvo poplesujoči, kot las tenki nitki, speljani množično izseljevalo s trebuhom za kruhom, pod vsako od obeh odprtin. Veter se neslišno
se je obnesel. Novozgrajeni muzeji in ujame v njuni zanki, pogled ostrmi nad galerije, posvečeni sodobni umetnosti, eden podobo dreves, ki se pozibavajo v vetru, celo samemu arhitektu, nekdaj propadajoči ptic, ki preletavajo odprtino, oblakov, ki
11
leno plujejo nad njo ... Z drugega stojišča obiskovalce in turiste, medtem ko mesto in
ali nad drugo odprtino so slike drugačne, njegovo prebivalstvo živi vsakdanje, pomislim, izrezi fascinantnejši, drobci običajno življenje.
narave bližji. Svetloba, veter, drevo, Le dober lučaj odmaknjen od Hirošime oblak, ptica, nebo, zrak, sonce, dež, sneg je otoček Mijadžima, sloveč po svojem nenehno ustvarjajo drugačne podobe. Neka unikatnem toriju, ki se v dopoldanski plimi
naravna sila človeka posrka k tlom, da se koplje sredi modrih valov, popoldanska usede ali uleže na bela betonska tla, kjer oseka pa morje ponižno umakne daleč stran ga pričaka novo presenečenje. Po vsej tej in pripelje domačine na peščeno plažo orjaški kvadraturi so posejane nevidne nabirat školjke, turiste pa občudovat ta luknjice, iz katerih nenehoma mezi voda in prvi vstop v svetišče, ki se zdaj nahaja se steka v prav tako nevidno obrobno drenažo na lesenem kolišču, daleč na kopnem. ali pa se preprosto ustavlja sredi poti in Tradicionalna poroka, ki poteka v svetišču,
ustvarja fantastično monokromno sliko, ki je spektakel posebne vrste, kjer ima vsak le za trenutek obmiruje, že čez hip pa jo kostum svoj pomen, vsaka gesta je določena,
predre in spremeni drug potoček, ki od nekod vsaka oseba ima svojo vlogo in obredna pripleše in naredi drugo sliko. Opazovati ceremonija spominja na natančno zrežirano ples vode, zraka, svetlobe pomeni obmirovati predstavo. Nabiralci školjk so lastniki v misli in gibu ter zgolj bivati v tistem lokalnih restavracij, in ocvrte ostrige so
trenutku. Blaženost in čisti duhovni užitek tisto, česar človek, če že obišče svetišče
za zahodnjoško zblojenost, pomislim. Icukušima, ne sme izpustiti, si mislim. Izlet
Precejšen kontrast otokom Notranjega na goro Misen, kamor lenobne popelje gondola,
morja Seto predstavlja Hirošima, mesto, ki na sam vrh pa si tisti športnejši drznejo je doživelo in preživelo napad z atomsko tvegati okrog tisoč stopnic navkreber in bombo. Razen ene same skeletne ruševine, ki navzdol, je poplačan z razkošnim razgledom
kot epicentru eksplozije najbližja ohranjena na mesto in morje.
stavba še stoji, ter nekaj tisočletnih ginkov Šinkansen je na Japonskem zmerom na in evkaliptov na širšem območju mesta ni voljo, ob katerikoli minuti dneva in noči.
ostalo skoraj ničesar drugega. Zato pa je Tudi za nas. Ta vlak, zmeraj točen kot danes Hirošima povsem novo, vibrantno in živo švicarska ura, nas po dobrih dveh tednih mesto, kjer spomin na jedrsko katastrofo nepozabnega potepanja po tej fascinantni ostaja bolj ali manj znotraj Spominskega deželi popelje na konec naše nepozabne poti.
parka in muzeja miru (oba je projektiral
Kenzo Tange), predvsem pa usmerjen v Arigato – hvala vsem tukaj in tam.
12
DNEVNIK
Živa Gostinčar
(besedilo)
David Trontelj
(ilustracije)
Dan pred odhodom imam glavo polno obveznosti,
s katerimi sem, kot zmeraj, odlašala do zadnjega
dneva. Neprespana in slabo pripravljena za
predstavitev na faksu se še zadnjič ta teden
zavihtim na svoje kolo in podam v jasno ljubljansko
jutro. Profesor ne varčuje z zadnjimi korekturami.
Vedeti hoče, zakaj ga z idejami ne šokiramo, pravi,
da se mu naše rešitve zdijo dolgočasne. Izziva.
Ne zavedam se še jutrišnjega odhoda, saj se mi
trenutno po glavi plete zamisel o uporabi človeških
iztrebkov za gnojenje rastlin v kampu, ki ga
načrtujem. Tipičen dan na našem faksu. Zvečer me
obišče sestra Jara, z njo se ob gledanju neumnih
serij pomirim pred odhodom.
LJUBLJANA PETEK, 7. 4. DAN -2 15
Panično pakiranje. Ugotovim, da sem v Mariboru pustila
polnilec za telefon. Oče sporoči, da mi ga lahko dostavi
njegov prijatelj, ki pride v Ljubljano. Uro in pol kasneje
grem pod blok, da bi ga prevzela, a tam me čakata mama
in ata z velikonočnim zajtrkom v cekarju. Vse je tukaj,
šunka, hren, pirhi, kolaček. Včasih kar ne morem verjeti,
kaj vse bi starši naredili v skrbi za udobje in srečo svojih
otrok. Poslovimo se in dan prezgodaj pripravim kraljevski
zajtrk zase in za Petjo, ki me pelje na letališče.
Z njenim ciganskim mercedesom pobereva še Jureta
in ob spremljavi Challetove To je to se vozimo do
ljubljanskega letališča.
16 LJUBLJANA SOBOTA, 8. 4. DAN -1
Med dvanajsturno vožnjo si čas krajšamo z ugotavljanjem
teže letala. Nihče ne ugane pravega podatka, kot
preverimo kasneje, naše prevozno sredstvo že brez nas
tehta sto osemnajst ton. Ko smo varno na tleh, se počasi
pomirjam, čeprav je po neprespanih urah še zmeraj težko
ločiti racionalne misli od evforije. Na letališču nas pričaka
Hiroki, arhitekt in profesoričin sošolec s študijskih let v
tujini. Z njim vse poteka skorajda gladko; žal na tatvine iz
kovčkov ni imel vpliva. Ne glede na nekaj poškodovanih
kovčkov in ukraden denar se prepustimo prijetnemu
občutku: po tujem mestu nas vodi domačin in nam zares ni
treba misliti na nič. Utrujeni se privlečemo do Tokia, ki pa
nas ponovno oživi. V Sloveniji je ura pet popoldne in tako
se tudi počutim, čeprav je tukaj že polnoč. Ugotovim, da mi
je med letom umanjkalo pol dneva, da nas je čas prehitel.
Podamo se v kombini, kot non-stop odprtim trgovinicam
rečejo na Japonskem, in manično nakupujemo prigrizke,
katerih sestavin ne poznamo in ne razumemo. V hostlu
TOKIO NEDELJA, 9. 4. DAN 0 17
preizkusim slavno japonsko stranišče, ki ponuja neštete
funkcije, vse od umivanja do sušenja. Ne glede na
fotografije, ki sem jih poznala s spleta, me pogled na ozke
celice, zložene druga ob drugo kot satovje v panju, šokira.
Splezam v svojo celico in nekaj neskončnih minut kasneje
utrujena zaspim.
18 TOKIO NEDELJA, 9. 4. DAN 0
TOKIO DAN 1
Prvi dan v Tokiu. Zbudim se v celici s krvavitvijo iz nosu,
verjetno zaradi suhega zraka. Prva postojanka je muzej
animacij studia Ghibli, studia slovitega Hajaa Mijazakija,
mojstra japonske animacije, do katerega se odpeljemo z
vlakom. Skozi okno z odprtimi usti opazujemo mesto, vsak
naš premik pa spremljajo melodije jinglov. Vsaka postaja
ima unikaten, sedemsekundni zvok. V muzeju občudujemo
filmčke, sestavljene iz milijon ilustracij, vsak premik ima
svojo. V parku ujamemo še eno zadnjih cvetočih češenj.
Podnebne spremembe vplivajo na fenološke faze rastlin in
tudi cvetenje japonskih češenj je vse zgodnejše.
Sprehodimo se do mestne hiše. Dvigalo nas ponese v
zadnje nadstropje stavbe, z razgledom na Tokio. Opazujem
nagneteno pozidavo, ki ji ne vidim konca. Ne samo stavba
ob stavbi, stavba na stavbi. Gore Fudži se žal ne vidi,
ampak baje bomo imeli novo priložnost na vlaku do Kjota.
Na ulicah me presenetijo čistoča, red in tišina. Košev za
TOKIO PONEDELJEK, 10. 4. DAN 1 20
smeti ni. Hiroki razloži, da so jih odstranili po 9/11 zaradi
bojazni pred nastavljanjem eksplozivov. Pomislim, kako
umazane bi bile mariborske ulice, če bi uvedli tak sistem.
Privoščimo si odličen ramen v Ginzi, in čeprav smo
izčrpani, želimo dan do konca izkoristiti v eni od izakaj.
Na vhodu je avtomat, kjer za tristo jenov kupiš kupon,
s katerim plačaš pijačo ali obrok. Trudimo se naročilo
opraviti v japonščini; dve pivi (ni biru) je prva besedna
zveza, ki sem se jo naučila uporabljati. Šef je nad nami
navdušen, to nam pokaže s postrežbo toplega sakeja,
v katerem sam uživa še bolj kot mi. Ob vsakem požirku
spusti en nasmejan “Oooooj” in nam ponovno natoči.
21 TOKIO PONEDELJEK, 10. 4. DAN 1
TOKIO PONEDELJEK, 10. 4. DAN 1 22
23 DAN 1 PONEDELJEK, 10. 4. TOKIO
TOKIO DAN 2
25 DAN 2 TOREK, 11. 4. TOKIO
Na ribji tržnici Cukiji mi postane jasno, kako se je razširil
covid. Prepolna je ljudi in hrana je povsod. Prebijamo se
po polnih ulicah in vsaka jed je bolj zanimiva od prejšnje.
To je pekel za vegetarijance. Hobotnica, fermentirani lignji,
pork bun, tuna, vse živo. Manično kupim nekaj, kar se
mi zdi najbolj noro, samo zato, ker je zabavno. In potem
se sprašujem, kako sem drugi dan v Tokiu že skoraj na
polovici svojega budžeta.
Po hrani je čas za kulturo. Hiroki nas vodi do parka Ueno,
enega prvih javnih parkov na Japonskem, ustanovljenem
na zemljiščih nekdanjega templja. Znan je po češnjevem
drevoredu. Spomladi se tu izvaja hanami, tradicionalni
japonski običaj opazovanja in uživanja v minljivi lepoti
bujnega cvetenja. V parku so številni muzeji, ustavimo se
pred Le Corbusierjevo arhitekturo, Narodnim muzejem
zahodne umetnosti.
TOKIO TOREK, 11. 4. DAN 2 26
Ob vseh lepotah parka ne vem, katera stvar je bolj
neverjetna – to, da je tam koš za smeti ali gospod z dvema
opicama na povodcu. V Asakusi se srečam s prijateljico
Tino, ki je iz Južne Koreje pripotovala do Tokia. Pridruži se
nam pri večerji. Večer zaključimo v okrožju Akihabara, kjer
nas v zadnje nadstropje ene od stolpnic zvabi govorica,
da so tam skrite erotične trgovine. Od prvega do zadnjega
nadstropja se sprehodimo mimo trgovine z jugio kartami,
kavarne, igralne sobe – in na vrhu nas čaka, kar smo iskali.
A že na vhodu me prodajalec ustavi: “Women not allowed.”
27 TOKIO TOREK, 11. 4. DAN 2
TOKIO TOREK, 11. 4. DAN 2 28
29 DAN 2 TOREK, 11. 4. TOKIO
TOKIO TOREK, 11. 4. DAN 2 30
31 DAN 2 TOREK, 11. 4. TOKIO
TOKIO DAN 3
Tlačenje na prepoln tramvaj je kot doživetje zanimivo,
ampak med vožnjo se zavem, kako tuj mi je občutek, da
bi bil tako videti moj vsakdan. Ko s prijatelji za trenutek
utihnemo, ugotovim, da so odmevali le naši glasovi.
Vožnja poteka v popolni tišini; očitno je to nekaj povsem
običajnega in možnega v tako gosto naseljeni državi.
Ljudje se avtomatsko premikajo v ustaljenih, neprekinjenih
tokovih. Na enem rokavu se toku priključiš in pustiš, da
te odnese v globine te podzemne reke. Naplavi nas v
Omotesando, nakupovalno ulico, polno arhitekturnih
mojstrovin. Kljub zanimanju me premaga utrujenost.
Kombinacija neprespanih noči, surove tune in sončne
pripeke preide v slabost in vrtoglavico.
Pocari sweat, japonska različica športnih sladkanih
napitkov, me ne reši, ampak vztrajam. Sprehodimo se po
parku k templju Meidži. Pot v senci ogromnih krošenj me
nekoliko napolni z energijo. Pred templjem se dvakrat
prikloniš, dvakrat ploskneš in se še enkrat prikloniš.
Takih navad se z veseljem naučim, ponovno pa me zmoti
dejstvo, da je za vsako željo potrebno plačilo. S tem
navade izgubijo svoj čar.
TOKIO SREDA, 12. 4. DAN 3 33
Pot mimo stadiona Jojogi (Kenzo Tange, 1964) in naprej
preko križišča Šibuja je, milo rečeno, nora. Ko zažari zelena
luč za pešce, se na cesto iz petih smeri spusti velika množica
ljudi. Okoli nas so utripajoče reklame in srce mi utripa kot
zmešano. Izkušnja v Team Labu je popolnoma drugačna.
Ob vstopu sezujemo čevlje, punce v oblekicah smo
opozorjene, naj si nadenemo kratke hlače, če ne bi rade, da
nam v odsevih drugi vidijo pod krila. Animacije v različnih
kombinacijah s svetlobo in ogledali nas pustijo v ležečem
položaju na tleh, kjer skoraj uro opazujemo projekcije rož, ki
se vrtijo okoli nas. Počasi se zamegli občutek, kaj je zgoraj
in kaj spodaj. Ta prostorska negotovost se meša z ostanki
jet laga, nisem več prepričana niti, ali je danes včeraj ali pa
je že jutri, kar me zaziba v rahel sen. Po končanem ogledu
se pogovarjamo o izkušnji. Skupno mnenje je, da sta glavni
težavi količina ljudi in strah pred glivicami, ko bos brodiš po
mlačni vodi, na katero so projicirane ribe.
34 TOKIO SREDA, 12. 4. DAN 3
TOKIO SREDA, 12. 4. DAN 3 35
36 DAN 3 SREDA, 12. 4. TOKIO
TOKIO SREDA, 12. 4. DAN 3 37
38 DAN 3 SREDA, 12. 4. TOKIO TOKIO → KJOTO DAN 4
Ob dveh zjutraj še zmeraj ne spim. Premlevam svoje vtise
o velemestu. Na vsakih dvajset ljudi je en avtomat. Ljudje
so drugačni. Mesto jih konstantno stimulira. Hotel je ločen
po spolu. Hrane ne prepoznam, ne vem, kaj gledam, včasih
ne vem niti, kaj okušam. Vse je v neki dobri omaki. Ponoči
se sprehajam po sredini ceste, počutim se varno. Danes
pogrešam domačo hrano, ki sem je deležna, kadar se ob
koncu tedna odpravim domov. Razmišljam o atijevi lazanji.
Še nikoli nisem bila tako daleč od doma. Spanca ni in ni.
Čez cesto skočim po sladoled in pokličem mamo. Vstali
naj bi čez štiri ure in postajam vedno bolj nervozna. Mamin
glas me pomiri.
Zjutraj je težko vstati, ampak na tramvaju sem ponovno
popolnoma osredotočena, ko se spustim v reko ljudi.
Skupina petnajstih študentov s kovčki se nekako zrine
v vagone, ki so že prenapolnjeni, čeprav smo štartali
tako zgodaj, da bi se izognili gneči. Vlak, pregovorni
TOKIO → KJOTO ČETRTEK, 13. 4. DAN 4 40
šinkansen, imenovan tudi »vlak izstrelek«, nas s hitrostjo
300 kilometrov na uro odpelje v Kjoto. Podoba krajine se
popolnoma spremeni.
Zapuščamo metropolo, dober uvod v novo poglavje naredi
dolgo pričakovani pogled na goro Fudži. Skočimo na
avtobus in prva postaja je v templju Otagi Nenbucu-dži,
kjer nas pričakajo prikupne glave kipov rakanov, sledilcev
Bude. Pot med templji je ena izmed lepših, če ne celo
najlepša, kar sem jih prehodila v življenju. Ob cesti so
nanizane tradicionalne hiške, nekatere krite s slamnato
streho, na ozadju zelenih javorjev. Dan zaključim v svojem
stilu, z nakupom petih jabolk za 1500 jenov oziroma za
natančno deset evrov, in po poti do hotela se krohotamo
moji neumnosti. Pač še ena več in tudi tej bom enkrat rekla
včeraj, lani, nekoč ...
41 TOKIO → KJOTO ČETRTEK, 13. 4. DAN 4
TOKIO → KJOTO ČETRTEK, 13. 4. DAN 4 42
43 DAN 4 ČETRTEK, 13. 4. TOKIO → KJOTO
KJOTO 44
KJOTO DAN 5
46 DAN 5 PETEK, 14. 4. KJOTO
Žreb je Uli prinesel uresničitev sanj vsakega študenta
krajinske arhitekture - ekskluzivno priložnost ogleda vrta
Saihodži s profesorico. Mi medtem iščemo zen v templju
Daidžin. To je zasebni tempelj, ki ni odprt za javnost. V vrt
in čajno hišo nas sprejme budistični menih. Tla notranjih
prostorov tvorijo vzorce iz tatamijev, po katerih stopamo
bosi. Vrt je namenjen le opazovanju z lesenih podestov,
na katerih se trudimo meditirati. Ko spijemo čarobni napoj
(čaj), v tišini opazujemo odtenke zelenega mahu, borovcev,
javorjev in odcvetelih azalej.
KJOTO PETEK, 14. 4. DAN 5 47
Po meditaciji me motijo gruče turistov, zaradi katerih je
doživljanje templja Ginkakudži popolnoma drugačno,
kot bi si želela. S prijatelji zaostanemo in takoj je bolje.
Ustavimo se ob ginsadan, morju srebrnega peska, sredi
katerega stoji prirezan stožec, kogecudai, simbol gore
Fudži. Med vzpenjanjem se srečujemo s prvinami, ki
razkrivajo bistvo japonskih vrtov: polotoki, usmerjana rast
borovcev, prikrivanje in odkrivanje pogledov. Kasneje
nas profesoričine razlage in škripanje lesenega poda, ki
spominja na ptičje petje, vodijo skozi šogunov grad Nijo.
Kljub izjemno napornemu urniku se ustavimo v kombiniju
in nakupimo jebisu, japonsko pivo. Okus mi sploh ni ljub, a
mi je všeč ime. V parku se nam pridruži starejša gospa, ki
skrbi za mačke, prinese jim hrano. Prepoznamo besedo,
s katero naslavlja eno od mačk: sakura, japonski izraz za
cvetočo češnjo. Nenadoma se mi zazdi, da smo vstopili
v Murakamijevo knjigo, in za vsak slučaj preverim nočno
nebo, ali na njem morda ne sijeta dve luni.
48 KJOTO PETEK, 14. 4. DAN 5
KJOTO PETEK, 14. 4. DAN 5 49
50 DAN 5 PETEK, 14. 4. KJOTO
KJOTO PETEK, 14. 4. DAN 5 51
52 DAN 5 PETEK, 14. 4. KJOTO KJOTO DAN 6
Vstati ob 6.00 je bilo brutalno, ampak je bilo točno to,
kar sem potrebovala. Vodstvo skupine je prevzel drugi
profesoričin sošolec, Satoši. Dežuje. Ob poslušanju dežnih
kapelj se potopim v vrt templja Rioandži. Ko odprem
oči, je pred mano morje peska s petimi skalami. Nič
drugega na tem svetu ne obstaja. Ne razmišljam veliko
o tem, kaj skale pomenijo. Predstavljale bi lahko otoke,
družino tigrov, ki prečka reko, ali vrhove gora. Zame v tem
trenutku ne simbolizirajo ničesar, dojemam jih kot popolno
kompozicijo objektov v prostoru, ki mi prinaša pomiritev
in me ziblje v meditacijo. Občutek imam, da smo našli
najbolj miren, tih kotiček Japonske. Popoldan je namenjen
ogledu svetišča Fušimi Inari. Na celotno štirikilometrsko
pot skozi gozd so eden ob drugem nanizana rdeča vrata –
toriji. Kontrast je v tem vremenu odličen za fotografiranje.
Svetišče je posvečeno Inariju, bogu riža in plodnosti.
KJOTO SOBOTA, 15. 4. DAN 6 54
Ob poteh se pojavljajo številne upodobitve lisic; te naj bi
bile Inarijevi posredniki. Največji naliv prevedrimo pod
streho svetišča in se, ko se sprijaznimo, da celotne poti ne
bomo zmogli, vrnemo nazaj. Dan zaključim v onsenu, vroči
kopeli, ki mi umiri srce. Zberem misli in vtise in se začnem
pripravljati na spanje na tatamijih, ki so bili ustvarjeni za
popoln spanec.
55 KJOTO SOBOTA, 15. 4. DAN 6
KJOTO SOBOTA, 15. 4. DAN 6 56
57 DAN 6 SOBOTA, 15. 4. KJOTO
KJOTO SOBOTA, 15. 4. DAN 6 58
59 DAN 6 SOBOTA, 15. 4. KJOTO
KJOTO DAN 7
61 DAN 7 NEDELJA, 16. 4. KJOTO
Prišel je čas, da si naslovnico knjige Dušana Ogrina Vrtna
umetnost sveta ogledamo tudi v živo. Tempelj Šisendo se
nahaja v manj obljudenem delu Kjota. Vhod v tempelj je
ograjen z bambusom. Kot vedno si pred hojo po lesenih
podestih sezujemo čevlje. Azaleje so nam prihranile še
zadnje cvetove, ravno toliko, da si lahko predstavljamo,
kako je vrt videti ob polnem cvetenju. Ob opazovanju
praznega prostora s prostranstvi belega peska in ozadjem
iz javorjev težko zberem motivacijo, da zapustim pogled
na vrt iz glavne dvorane. Spomnim se predavanj o odnosu
med hišo in vrtom, ki sta med seboj povezana. Arhitektura
okoli vrta je postavljena tako, da okvirja vrtni prizor.
Stopnice vodijo okoli azalej, do nižjega nivoja vrta, kjer
najdem zanimivo postavitev sōzu. To je fontana, ki je bila
prvotno v japonskih vrtovih v rabi za odganjanje živali.
KJOTO NEDELJA, 16. 4. DAN 7 62
Voda teče v sōzu, dokler se ravnotežje bambusove cevi
ne obrne, voda se izlije, cev pa z votlim udarcem pade
nazaj na svoje mesto. Bolj kot lakota nas na Nišiki market
zvabi radovednost. Tržnica v Kjotu ni nič manj zanimiva
od tiste v Tokiu. Neskončna paleta vonjav, okusov in barv
bi me morala napolniti z energijo, ampak učinek je žal
obraten. Odpovem se ogledu predstave Mijako Odori, ki jo
vsako leto ob zaključku šolanja pripravijo bodoče gejše in
izkoristim dveurni premor za spanje v hotelu.
63 KJOTO NEDELJA, 16. 4. DAN 7
KJOTO NEDELJA, 16. 4. DAN 7 64
65 DAN 7 NEDELJA, 16. 4. KJOTO
KJOTO NEDELJA, 16. 4. DAN 7 66
67 DAN 7 NEDELJA, 16. 4. KJOTO
KJOTO → OSAKA DAN 8
Avtobus nas pelje do gozdnatega severnega dela Kjota,
kjer odkrijemo vrt Šodendži. Spotoma skočimo v bližnji
kombini, kjer občudujem Juretovo izbiro polnovrednega
zajtrka – energijsko pijačo, sladkano vanilijevo kavo,
bonbone, čokolado in sendvič. V primerjavi s tem je
moj lososov onigiri dolgočasna izbira. Do templja se
sprehodimo po mirni četrti, nato pa vstopimo v bambusov
gaj. Skupine skal na beli peščeni ploskvi v tem vrtu
zamenjajo gruče rezanih azalej. Azaleje so postavljene v
skupine 3-5-7 (šiči-go-san). V ozadju je vidna gora Hiei, gre
za ponovno uspešno uporabo šakei, privzetega prizorišča.
Brez profesorice in Alje, ki Kjota še ne moreta pustiti za
sabo, saj ju čaka še Kacura, cesarska vila, se premaknemo
v Osako. V tem sodobnem in energičnem mestu ponovno
oživimo; počutim se skoraj kot v Tokiu, le da je to mesto
nekoliko bolj po meri človeka. Osaka je znana po izjemni
kulinariki in pestrih okrožjih. Začutimo življenje mesta,
ulice so polne, pred restavracijami so vrste ljudi, izakaje
KJOTO → OSAKA PONEDELJEK, 17. 4. DAN 8 69
so polne, na mostu je beatboxer, ob katerem za trenutek
zaplešemo, na naslednjem vogalu mimo nas švigne
podlasica. Kulinarična izkušnja je vse, kar smo si lahko
predstavljali, še več pa je bar, v katerega vstopimo po ulici,
ki je tako ozka, da po njej ne moreta dva vštric. Tudi bar je
utesnjen, nič večji od desetih kvadratnih metrov, tri stole
zasedajo domačini, preostale tri zasedemo mi. Kmalu se
pogovarjamo v polomljeni japonščini. Ko jim pokažemo
Timovo skicirko, nam plačajo pivo.
70 KJOTO → OSAKA PONEDELJEK, 17. 4. DAN 8
KJOTO → OSAKA PONEDELJEK, 17. 4. DAN 8 71
72 DAN 8 PONEDELJEK, 17. 4. KJOTO → OSAKA OSAKA DAN 9
Dopoldan je namenjen skupinskim ogledom, popoldan
je bolj svoboden. Po osaškem gradu naletimo na
knjižnico za otroke. Sprojektiral jo je Tadao Ando, ki je
odraščal v Osaki. Park, v katerem se nahajamo, je otok
na reki Dodžima. Pogost koncept Andove arhitekture je
ustvarjanje napetosti med linijami in tudi tukaj jo je najti v
liniji loka, ki je nasprotna ovinku reke. Odprti zahodni del
stavbe, ki je v nasprotju z zaprtim vzhodnim delom,
si je Ando zamislil kot sodobno engawo, verandi podoben
element v tradicionalni japonski arhitekturi, ki je običajno
dvignjen nad tlemi. Medtem ko se zunanjost stavbe s
teraso in stopnicami odpira navzven, se interier obrača
navznoter. Notranjost preproste armiranobetonske
strukture je polna edinstvenih arhitekturnih elementov:
knjižnih polic, ki segajo od tal do stropa, stopnic,
mostov in hodnikov.
OSAKA TOREK, 18. 4. DAN 9 74
Po dolgem pohajanju po mestu, izgubljanju v ogromni
veleblagovnici in iskanju črnila za Timovo penkalo se
najemo v indijski restavraciji, kjer po dolgem času okusimo
kruh. Pa ne navadnega. Naan pred nami vržejo v pečico
in nam postrežejo vročega, v neomejenih količinah. Ideja,
da bi na Japonskem obiskali frizerja, nas pripelje v osaško
brivnico, kjer britje seveda naročiš na avtomatu.
75 OSAKA TOREK, 18. 4. DAN 9
OSAKA TOREK, 18. 4. DAN 9 76
77 DAN 9 TOREK, 18. 4. OSAKA
OTOKI — NAOŠIMA DAN 10 78
Zberemo se ob 6.30, s čimer se vzorec funkcioniranja
na 5 urah spanca nadaljuje. Dežuje. Zapuščamo Osako
in potujemo proti otokom. Na vlaku zaspim in si ob
počasnem prestopanju z enega vlaka na drugega,
nazadnje pa na trajekt, polnim baterije. Pristanemo
na Naošimi, otoku, na katerem so zaradi odseljevanja
ljudi za obstanek prebivalcev poskrbeli z razvijanjem
kulturnega turizma. Kompleks muzejev, ki ga obiščemo,
je to težavo zlahka rešil. Od enega do drugega muzeja se
podimo s kolesi, ki je v Ljubljani naše glavno prevozno
sredstvo, zato smo čisto iz sebe od veselja. Umetnine
se pred mano prikazujejo ena za drugo. A največja
vrednost kompleksa je v arhitekturi, v katero so umetnine
postavljene. Tadao Ando je ustvaril prostor, ki me začara
z učinkom preprostosti v materialu, svetlobi in obliki. Sredi
te preprostosti opazujemo Monetove lilije, in tukaj se
pokaže, kako sta se umetnost in arhitektura združili; razlika
med njima ni vidna in ni pomembna. Vstopimo v sobo,
OTOKI SREDA, 19. 4. DAN 10 79
sredi katere stoji krogla, okoli nje pa so razporejena zlata
telesa v oblikah kvadrata, trikotnika in peterokotnika. Ob
spraševanju o sporočilnosti te kompozicije se premikamo
naprej in se prepuščamo novim in novim umetninam.
V melanholičnem vremenu se nam na koncu pomola
med meglicami razkrije živo rumena buča, umetniška
instalacija Jajoi Kusame, ki je v njenih delih ponavljajoč
element. Večer preživimo na pomolu. Tim pristane v
morju. Z Juretom za sekundo od šoka obstojiva, nato pa
ga zvlečeva iz vode. K sreči je vse v redu, le smeha ne
morem obvladati.
80 OTOKI SREDA, 19. 4. DAN 10
OTOKI SREDA, 19. 4. DAN 10 81
82 DAN 10 SREDA, 19. 4. OTOKI OTOKI — TEŠIMA DAN 11
V skoraj popolni zasedbi, z enim manjkajočim členom, se
odpravimo na drug otok. Čakamo trajekt, ki ne obstaja,
zato prilagodimo načrt. Od planiranih zadev je stvar, ki
je res ne smemo izpustiti, Art Museum Tešima, objekt na
izpostavljeni lokaciji, s pogledom na ocean, v katerem je
Tim včeraj plaval. Speed boat nas odpelje do otoka. Pred
nami se odpira pokrajina riževih polj in – na presenečenje
vseh – oljčnih nasadov. V trgovinici se počutim kot v
Italiji, vse ima okus po limonah in olivnem olju. Le vonj
ni čisto pravi. Prigriznem pomfrit z okusom po limoni,
in pripravljeni smo za ogled, ki ga čakamo že ves dan.
Profesorica omeni, da ta kompleks muzejev vsebuje vse
elemente čajnega vrta. Nekaj jih najdem – steza (rodži),
paviljon in voda. Glavna umetnost je betonska školjka, ki
z ovalnim vhodom in okroglimi odprtinami, pa s tem, kako
je postavljena v gozd in kako steza vodi do nje, govori o
simbiozi med arhitekturo in naravo. Ob vstopu v betonsko
školjko se sezujemo, pospravimo kamere in se prepustimo
OTOKI ČETRTEK, 20. 4. DAN 11 84
lepoti preprostosti in tišine. Iz tal mezijo kapljice vode.
Sedem na hladna tla in skozi veliko odprtino opazujem
modro nebo in vrhove krošenj, ki se premikajo v vetru.
Z Juretom si odpočijeva med riževimi polji, nato pa se
vrneva k Timu, mu ob steklenici vina opiševa izkušnjo, in
prvo noč po dolgem času se pošteno naspimo.
85 OTOKI ČETRTEK, 20. 4. DAN 11
OTOKI ČETRTEK, 20. 4. DAN 11 86
87 DAN 11 ČETRTEK, 20. 4. OTOKI
OTOKI ČETRTEK, 20. 4. DAN 11 88
89 DAN 11 ČETRTEK, 20. 4. OTOKI
OTOKI — NAOŠIMA DAN 12
Nov dan, nov tempelj. Tim je svoj dan izkoristil za
raziskovanje otoka, pelje nas k svoji najdbi, svetišču
Go’o, ki ga je v ponovno življenje obudil Hiroši Sugimoto.
Leseno svetišče in kamnito podzemlje povezuje stekleno
stopnišče, stopnice spominjajo na ledene kocke. Podzemni
in nadzemni del tako tvorita enoten svet, simbolično
povezanost neba in zemlje. Vhod v podzemne prostore
je zaradi čistilne akcije zaprt, po Timovih opisovanjih si
v glavi ustvarjamo podobo. Ogledamo si tudi skupnostni
center otoka, Naošima Hall. Stavba je nastala v
sodelovanju arhitekta Hirošija Sambuičija s prebivalci.
Prostori novega centra so oblikovani tako, da arhitektura
ustvarja zračne tokove in tako ne potrebuje dodatne
klime. Geometrija izkorišča naravno energijo in značilnosti
lokacije. Za konec dneva si pustimo ogled galerije
Hirošija Sugimota, v kateri so razstavljene črno bele
fotografije. Najbolj zanimiva se nam zdi steklena čajna
hiša, ki izpopolnjeno japonsko tradicijo pitja čaja poveže z
OTOKI PETEK, 21. 4. DAN 12 91
obdajajočo krajino. Moči naberemo s sedenjem ob zadnjih
delih v muzeju, to so korenine dreves, ki nadomeščajo
mizice v kavarni. Naša je najstarejša, stara naj bi bila 500
let. Na njej spijemo čaj mača, pojemo zelo sladek moči in
pripravljena sem za plavanje v oceanu. Mrzla voda me
zbudi in napolni z energijo za zadnji ogled.
92 OTOKI PETEK, 21. 4. DAN 12
OTOKI PETEK, 21. 4. DAN 12 93
94 DAN 12 PETEK, 21. 4. OTOKI HIROŠIMA DAN 13
Hirošima. »Celo mesto je bilo zravnano s tlemi«, nas je
prejšnji večer na današnji dan pripravila profesorica. V
vrsti pred vhodom v Hiroshima Peace Memorial (tudi Kenzo
Tange, 1955) prisluhnem pogovoru starejšega para. On
ji pripoveduje o Hirošimi, ko je bilo mesto strateškega
pomena. Ogled muzeja je dolg, presunljiv, in ko si obrišemo
solze, se sprehodimo do tja, kamor je padla bomba. Tim
razloži, kako je mogoče, da stavba še danes stoji. A-bomb
dome, Hiroshima Peace Memorial in nekaj preživelih
dreves so edini ohranjeni ostanki starega mesta. Vse okoli
tega je popolnoma novo. Ker smo vso energijo zjokali,
se napotimo k tolažbi v 7/11. Zvečer se vrnemo v naše
»domače« mesto, Tokio. V hotelu me premaga utrujenost,
in čeprav vem, da je zadnja noč tukaj, jo preživim v
hotelskem onsenu. Telo mi je hvaležno, ko se potim v savni,
iz glave pa ne morem pregnati žalostnega zavedanja, da
je ekskurzija pri koncu. V dveh tednih, ki se danes zdita
veliko daljša, sem prvič brez skupine svojih prijateljev in ne
HIROŠIMA SOBOTA, 22. 4. DAN 13 96
vem, kako bom prenesla vrnitev v Ljubljano. Svojo izkušnjo
romantiziram s primerjanjem s protagonistko filma Lost in
translation, Izgubljeno v prevodu. Kako naj na pravi način
v sebi ohranim vse vtise? Bom lahko še kdaj podoživela,
kar sem občutila v zen vrtovih? Si bom zapomnila, kako
sem sredi najbolj tujega mesta spletla prijateljstva, ki so
me držala pokonci vse te dni? Pri iskanju odgovora me
premaga utrujenost in še zadnjič zaspim v celici.
97 HIROŠIMA SOBOTA, 22. 4. DAN 13
HIROŠIMA SOBOTA, 22. 4. DAN 13 98
99 DAN 13 SOBOTA, 22. 4. HIROŠIMA
HIROŠIMA DAN 14
HIROŠIMA SOBOTA, 23. 4. DAN 14 101
102 DAN 14 SOBOTA, 23. 4. HIROŠIMA
Zadnji dan v Tokiu. Potem, ko odložimo kovčke v
garderobo na železniški postaji, imamo prost dan. Ne
zgubljamo preveč časa, seznam stvari, ki jih želimo
opraviti, je dolg. S podzemno se odpeljemo do postaje
Šibuja. Tam je prostocarinska trgovina Don Quijote, kjer
najdemo, kar smo iskali – kratke nogavice z Ghibli-motivi,
viski za profesorja, erotično trgovino za hec. Prehodimo
prazno okrožje Golden gai in si želimo, da bi ga lahko videli
še danes zvečer, ko bo tukaj mrgolelo ljudi. Čutimo, kaj
bomo zamudili, ko bomo že na letalu. Ulice Golden gaia so
ozke, širina nekaterih ne bi prenesla niti avtomobila. Tukaj
ni nobenih velikih in izjemnih stavb, je majhen fragment
starega Tokia, ki se je ohranil kot tak, medtem ko je
mesto okoli njega raslo in se spreminjalo. Zadnje kosilo si
privoščimo v izakaji, kjer ni angleškega jedilnika. Nihče od
nas ne ve, kaj naročamo, pa kljub temu noben ne zgreši.
TOKIO DAN 15
Sprašujem se, ali smo imeli vsakič srečo ali je le vse
tako dobro. Konec koncev pa odgovor na to ni zares
pomemben, saj bi z vsakim prevpraševanjem izgubila
čarovnijo, ki se bo za zmeraj držala vtisov in spominov na
potovanje, ki mi zdaj kot sličice Ghiblijevih filmov plešejo v
glavi, ko zaprem oči.
104 TOKIO NEDELJA, 24. 4. DAN 15
TOKIO NEDELJA, 24. 4. DAN 15 105
106 DAN 15 NEDELJA, 24. 4. TOKIO
Ana Kučan
ZAKAJ PRAV SEM IN NE DRUGAM
108
Japonski vrt je posebna, svoje- začne posegati v prostor, ga
vrstna oblika vrta. Loči se od prilagajati podobi, skonstruirani vse svetovne tvornosti na področju na podlagi te ali one estetike, oblikovanja vrtov in tudi od pri čemer razvije nove forme.
kitajske vrtne umetnosti, ki je Japonska vrtna tvornost pri
sevala čez morje. Nanj je – poleg tem ni izjema, še več, odlično daoizma – vplivala genealogija prikazuje proces razvoja oblik. In narave: Japonsko sestavlja vrsta ves ta imaginarij, vsa ta bogata vulkanskih otokov, kar je razlog simbolika sta se skozi stoletja za pestrost kamnin, zanimivo postopoma udejanila v treh tipih
topografijo strmih spustov proti vrtov: jezerskem vrtu, čajnem vrtu morju, soteske, gibanje vode, in zen-vrtu. V vseh je pomemben
razjedena pobočja. Vse skupaj nudi motiv otoka, ki so ga Japonci množico vodnih motivov, izrazito prevzeli od Kitajcev.
višinsko členjenost vegetacijskih Za razliko od šanšuei, ki
pasov, bogato vrstno sestavo tako pooseblja daoistično kozmološko favne kot flore. Japonska je polna pojmovanje, da so skale okostje, slikovitih prizorov v naravi. voda pa ožilje sveta, so Japonci
Zato je lahko razumeti, da se je motiv otoka razvili v šumizen in tudi tu – tako kot na Kitajskem – horai, povsem drugačno tipologijo razvilo bogato bajeslovje, ki je skalnih tvorb, ki simbolizirajo povezovalo svojevrstna krajinska Sveto goro in Otoke nesmrtnikov. mesta z mitološkimi bitji in Nekaj posebno japonskega je tudi
nadnaravnim pomenom. Japonska je dvojna simbolizacija: razvijejo v šintoizmu razvila predstave okarikomi, v polkroglo strižen
o tem, da izstopajoče naravne grm, ki simbolizira skalo, ki
pojave, kot so drevje, polotoki, simbolizira Sveto goro. Druga
slapovi, posedujejo dobri duhovi, pomembna gesta, ki je vstopila v kami. Iz teh predstav se je vrtove in v zen-vrtovih prevzela
postopoma in pod vplivom zen- nosilno vlogo, je haniva,
budizma razvil prav poseben smisel »prečiščeno zemljišče«, povsem za lepoto v naravi, svojevrstna izravnano, iz gozda izsekano
estetika narave, ki se kaže tako v zemljišče pravokotne oblike,
prepoznavanju posameznih prvin kot prekrito s prodom, povezano s v sestavah, krajinskih izsekih. šintoističnim obredom, še danes
Poznamo faze, v katerih človek v rabi v svetišču Ize. Japonska
109
vrtna umetnost nam je ob množici (približno 1200 do 1650). To
slikovitih prizorov zapustila so bila obdobja političnega in
tudi nekaj do skrajnosti kulturnega vrenja, ki so nam
izčiščenih likovnih struktur, zapustila številne pomembne
ki razmišljanja ne omejujejo z dosežke na področju umetnosti,
nikakršnimi namigi na resničnost od gledališča nō do tkanja in
in z abstrakcijo omogočajo barvanja. A pred vsem stoji vrt,
osvoboditev od vsega stvarnega. kot edinstvena in svojevrstna
Naše potovanje na Japonsko druga, poduhovljena narava.
se je zato – logično – osredinilo Oblikovalski kod, razvit za
na vrtove. Na vrtove Kjota. zaporedje prostorov, ki gradijo
Obiskali smo zen-vrtove Rioandži, vrt, je berljiv v sodobnih delih,
Šodendži, Šizendo, Tenriudži, tudi kadar ne gre dobesedno
Daizenin; jezerske vrtove cesarske za vrt. Teshima Art Museum na vile Kacura, Srebrnega in Zlatega otoku Tešima (Rei Naito in Rjue
paviljona ter vrta Saihodži, vrta Nišizawa), je zen-potovanje;
mahu, Biodoin, jezerski vrt še steza, rodži, obiskovalca po
iz časa pred 8. stoletjem n. š., načelu mie gakure popelje najprej
preden se je prestolnica iz Nare čez travnik in nato skozi gozd,
preselila v Kjoto, ter vrtova s čimer mu ostri pozornost.
cesarske vile Gošo in šogunovega V betonsko školjko se vstopa
gradu Nidžodžo, v središču Kjota, posamič in s tihim spoštovanjem,
ki danes delujeta skoraj kot kot v čajni paviljon; opazovanje
javna parka. gibanja kapljic, predajanje zvokom
Ta izjemna umetniška dela narave in izpostavljenost sončni
na ustvarjalni meji med človekom svetlobi, včasih pa tudi vetru,
in naravo izvirajo predvsem iz dežju in celo snegu, je zazen
obdobij Kamakura in Muromači izkušnja in tudi ta »vrt« ima svoj
ter iz zgodnjega obdobja Edo šakei, privzeto krajino.
110
111
ariso: skalnata obala suhama: prodnati P.S.: NAJMOČNEJŠI VTISI?
cukijama: skalna polotok(i)
skupina, ki je šakei (ša-kei): Metrolinija Jurikamome, Tokio: po celodnevnem videti kot slap privzeta krajina; hitenju po megalopolisu skoraj neslišno,
čaniva: čajni vrt iluzija prehoda v sanjsko drsenje iz horizontalnega predmestja in čitei: jezerski vrt oddaljeno naravo ugašajočega dneva čez otoke tokijskega zaliva haniva (ha-niva): šanšuei: gore in voda v vertikalno mesto in med neštete luči.
čisto zemljišče; šinden: slog vrtov
izravnana, pravokotna imenitnosti, Saihodži. Mehkoba. Senca. Čisto zadovoljstvo bivanja. poseka v gozdu obdobje Heian
horai: otok nesmrtnikov šimenava: obredni trak Rioandži. Žareča zelena na megleno sivem ivakura: skalno šoin: glavna stavba ozadju deževnega jutra. V strukturi
domovanje duhov sestavljenega suhega vrta vizualiziran zvok dežja.
karesanzui: suhi vrt plemiškega bivališča,
oz. suha krajina ki obdaja jezerski Šodendži. Meditativen mir v ostri jutranji svetlobi.
karetaki: suhi slap vrt; arhitekturni Občutenje iluzije prehoda v oddaljeno naravo, ki karikomi, okarikomi: slog, v katerem je jo pooseblja uokvirjen pogled na goro Hiei.
strižen grm vrt zasnovan predvsem
mie gakure: ’videno za poglede z enega Gozd svetišča Fušimi-Inari v Kjotu: skrivnostno,
in skrito’ mesta, z verande; duhovno in čarobno, ujeto v kipec Kicune, prevarantske
nantei: južni vrt, obdobje Muromači lisice, nadnaravnega bitja z nasprotujočimi si
namenjen za obrede šumizen: piramidasta lastnostmi, bitja, ki je hkrati dobro in slabo.
niva, oniva: vrt, zložba skal, ki
zemljišče, rabljeno ponazarja sveto goro Hiroki Sugijama in Satoši Kodžima. Kolega, v svetne namene zazen: duhovne vaje prijatelja, vodiča. Arigato gozaimasu!
rodži: ’rosna steza’, na
poti, ozek drevesni
nasad (tobi-iši,
šiki-iši in nobedan)
Oblikovalci čajnih vrtov:
Muso Soseki znan tudi kot Kokuši,
Sen no Rikidžu,
Kobori Enšu in Furuta Oribe,
vsi tudi mojstri čaja.
112
113
VEČ O JAPONSKEM VRTU
Ogrin, Dušan: Vrtna umetnost sveta, PUDON Treib, Marc: A Guide to the Gardens of Tanizaki, Junichiro: A cat, A man and Two
in EWO, 1993 Kyoto. ORO Editions, 2003. Women. Prevedel Paul McCarthy. Daunt
Ogrin, Dušan: The World Heritage of Gardens, Priročen, jedrnat, a izčrpen vodnik Publishing, 2017 (prva izdaja 1936).
London: Thames and Hudson, 1993. po vrtovih Kjota, ki ponuja praktične Drobna mojstrovina, nežna zgodba o Ogrin v orisu razvoja vrtne umetnosti informacije in teoretična spoznanja o prevladi in podrejenosti v odnosih, ki po obdobjih in po geografsko-kulturnih oblikovanju japonskega vrta. jih še dodatno zapletajo običaji, javno celotah japonski vrt obravnava za mnenje in komične situacije. Nevsiljivo
poglavjem o kitajski vrtni tvornosti. Kakuzo, Okakura: Knjiga o čaju. Prevod nas vpelje v strukturo japonske družbe Uvrstitev je pomenljiva, saj gre Andrej Skubic. Ljubljana: Beletrina, in zakodiranega obnašanja. Koristna za predvsem za enosmerni vpliv. Tako pri 2023. / kontekstualizacijo japonskega vrta, tako izboru vrtov kot pri zaporedju ga Kakuzo, Okakura: The Book of Tea. Duffield & v preteklosti kot v sodobnosti. vodijo teoretično utemeljena merila, Company, 1906.
ki njegovo knjigo ločijo od drugih Esej o japonski harmoniji umetnosti, Culiberg, Luka: Japonska: med nacionalnim tovrstnih knjig, med drugim prav zaradi kulture in preprostega življenja, mitom in mitološko nacijo. Založba/ *Cf, precizne odtehtanosti predstavitve ki povezuje vlogo čada (čajanke) 2007. Zbirka oranžna. velikih kulturnih krogov, skozi katero z estetskimi in kulturnimi vidiki Delo prinaša teoretsko analizo vloge prikaže soodvisnost oblike, vloge in japonskega življenja; napisan je bil mita v procesu prenove japonske države pomena vrtov z družbenopolitičnimi in tudi kot protest proti zahodnjaški v moderno nacionalno državo po letu kulturnimi okoliščinami. Z evokacijo karikaturizaciji „Daljnega vzhoda“. 1868 in selitvi prestolnice iz Kjota v kitajske in japonske dediščine pa še Pomemben z vidika razumevanja japonske Tokio, s čimer se je končalo obdobje posebej opozori na ‚človekovo potrebo, vrtne umetnosti, saj je čajni paviljon Edo, zadnje obdobje šogunata. „Pri tem da svet okoli sebe osmisli na višji v jezerskem vrtu osrednji kraj čajnega sproti analizira ideološke konstrukcije ravni‘. Svojo tezo o družbeni vlogi vrtne obreda, zaradi česar so se tudi razvile in pokaže tudi, kako je samurajska etika, umetnosti, ki jo vidi kot ‚poduhovljeno posebne oblike, kot na primer rodži, denimo, pridobila splošni družbeni naravo‘, tako utemelji prav s posebnostmi ’rosna steza’, ki udeleženca že s svojo pomen prav v času, ko so samuraji daljnovzhodnih vrtov. zasnovo in potekom umsko in duhovno prenehali obstajati kot poseben in
pripravi na vstop v čajni paviljon in pomemben družbeni razred.“ Delo je
Nitschke, Günther: Japanese Gardens. čajni obred. pomembno z vidika razumevanja globokih
Taschen, 1991. družbenih sprememb, ki jih je povzročila
Natančna, bogata knjiga o japonskem Tanizaki, Junichiro: Hvalnica senci. Prevod: modernizacija Japonske, in načina, na vrtu, njegovih zvrsteh, organizirana Branka Klenovšek. Študentka založba, katerega je Japonski uspelo združiti po obdobjih od obdobja Kamakura do 2002. Zbirka KODA. napredek s tradicionalnimi vrednotami. Meidži, z vpogledom v sodobnost in Esej o trku tradicionalne Japonske Slednje nam pomaga odstreti tudi pogled izčrpnim uvodom v vrt skozi predstavitev in njene pridušene, mehke estetike na opus modernističnega japonskega japonskega čuta za lepo ter razvoja in sveta, polnega senc, s popolnoma krajinskega arhitekta Šigemorija Mireja arhetipov japonskega vrta, vse do njegove drugačno estetsko tradicijo modernega (1896–1975), obenem pa nam omogoča bolje stereotipizacije. zahodnega sveta. Pomembna za razumevanje razumeti tudi pretekla obodbja, v katerih
tradicionalne arhitekture sloga šoin, je nastala večina znamenitih del japonske
https://fdc.bagamati.gov.np/sites/default/ njene povezave z vrtom in principa vrtne umetnosti. files/2023-11/Japanese%20Gardens%20by%20Guenther mie gakure.
%20Nitschke.pdf
114
KOLOFON
Vodja projekta in urednica: Založila: Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v
Ana Kučan Založba Univerze v Ljubljani Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
Sourednik:
Jure Gruden Za založbo: COBISS.SI-ID 225047811
Gregor Majdič, ISBN 978-961-297-522-7 (PDF)
Risbe: rektor Univerze v Ljubljani
David Trontelj DOI: 10.14720/9789612975227
Besedila: Izdala:
Živa Gostinčar Biotehniška fakulteta
Alja Predan Univerze v Ljubljani,
Ana Kučan Oddelek za krajinsko arhitekturo
Lektura: Za izdajatelja:
Vesna Velkovrh Bukilica Marina Pintar,
dekanja Biotehniške fakultete UL
Fotografije:
Jure Gruden
Živa Gostinčar Prva e-izdaja
Tim Gerdin Ljubljana, 2024
Neja Zalaznik
David Trontelj
Kristina Oražem RSF projekt - Uvajanje in razvoj odprtih
Lara Markelj izobraževalnih virov znotraj pedagoškega
Nika Kunavar procesa (A.II.1)
Pia Ržen
Ula Lavtar Publikacija je brezplačna in v digitalni
Zala Preskar obliki prosto dostopna na:
Ana Kučan https://www.bf.uni-lj.si/sl/enote/
krajinska-arhitektura/studij/
Oblikovanje in prelom: in na skupnem portalu E-knjige
Eva Bevec Založbe UL: https://ebooks.uni-lj.si/
Ivian Kan Mujezinović
/ Grupa Ee
Brez pisnega dovoljenja avtorjev in avtoric
Odprto učno gradivo je prepovedano vsakršno reproduciranje,
distribuiranje, javna priobčitev,
predelava ali druga uporaba tega
avtorskega dela ali njegovih delov v
kakršnem koli obsegu ali postopku, v
okviru določil Zakona o avtorski in
sorodnih pravicah.
115
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si