OB 40-LETNICI STRELJANJA TALCEV V ŠKOFJI LOKI (Spominski nagovor) Zbrali smo se, da bi obudili spomin na eno najhujših doživetij in najtežjih pre izkušenj prebivalcev našega mesta v nji hovi bližnji preteklosti. Na današnji dan pred 40. leti je tu obležalo 50 talcev. Bil je hladen zimski dan, a toplota son čnih žarkov je ponekod že raztopila sicer skromno sneženo odejo. Ne dolgo po tem, ko se je dan prevesil preko poldne va, je bilo na travniku za Kamnitnikom s streli nemških fašističnih okupatorjev na silno prekinjenih 50 življenj slovenskih rodoljubov. Njihova kri je pordečila be lino snega in pojila travnato rušo z novim življenjskim napojem za pomladansko prebujo. Bilo je 9. februarja 1944. leta. Storjen je bil nov zločin v strnjeni verigi fašističnega nasilja nad tukajšnjim prebivalstvom, ki naj bi zavrl rastoči na rodnoosvobodilni boj slovenskega naroda proti tujemu okupatorju, zlasti vse širše organizirano delovanje ljudi v OF in nji hovo povezanost z naraščajočo bojno mo čjo in aktivnostjo slovenske partizanske vojske. Bil je to sicer največji, vendar ne prvi ne zadnji zločin pa tudi ne edini način v načrtnem, vsa štiri dolga oku pacijska leta trajajočem nasilju nad pre bivalci Škofje Loke, njene okolice in obeh dolin. Zapisani so bili izseljevanju in pregnanstvu na tuje, trpljenju po zapo rih in v koncentracijskih taboriščih. Svoj cilj, da tudi našo domovino po slušno podrede svoji nacionalistični in fa šistični ideji in oblasti, so začeli nemški okupatorji načrtno uresničevati takoj po zasedbi našega ozemlja. Že v času od aprila do avgusta 1941 so iz teh krajev prisilno izselili v Srbijo nad 280 prebi valcev, vtaknili v zapore ok. 60 njim po litično nevarnih oseb in odpeljali prve in- ternirance v koncentracijska taborišča. Medtem so nastajale prve oblike nacio nalnega odpora proti zasedbeni civilni in vojaški oblasti: organizirani so bili prvi odbori OF in prve partizanske čete. V avgustu 1941 so se Nemci na Jelovici prvič spopadli s partizani in doživeli svoj prvi poraz. Sledilo je nekaj mesecev navideznega zatišja, vendar zatišja, ki je pripravljalo prvi večji vihar. Organizacija narodno osvobodilnega odpora se je širila in pove zovala, okupator pa je ukrepal za svojo utrditev, tipal za uporniki in pripravljal novo, obsežno izselitev prebivalstva iz razmejitvenega območja. Tu in tam so se pojavljale nagle partizanske vojaške in diverzantske akcije, aktivisti OF in ile galci so izvajali številne političnopropa- gandne akcije. V septembru sta bila v Selcih ustreljena prva dva talca. V ok tobru je bila požgana Kopačeva domačija na Ožboltu. V zapore je bilo odvedenih ok. 40 novih političnih osumljencev, naj več iz Škofje Loke in njene okolice in iz vasi sredi Poljanske doline. V tem času je zavel prvi piš s partizan skih hribov, podprt z delovanjem akti vistov OF. Cankarjev bataljon je med drugim izvedel napad na škofjeloške za pore, dvignil Poljansko vstajo, potolkel močno žandarmerijsko kolono v Rovtu in učinkovito izpeljal obrambni boj na Pa sji ravni. Višek odporniške organizirano sti ter partizanske borbene odločnosti in sposobnosti pa je bila tridnevna legen darna bitka v Dražgošah januarja 1942. V vseh teh spopadih sta okupatorjevo vojaštvo in policija doživljala poraze in utrpela številne izgube. Med ljudmi pa se je utrjevala vera in zaupanje v nosilce in moč odpora. Zato so Nemci posegli po najhujših oblikah terorja nad prebivalci. 238 V Dražgošah so ustrelili 41 domačinov in požgali vas. Od januarja do marca so v koncentracijska taborišča odvedli ok. 50 prebivalcev zlasti iz vasi zgornje Selške doline, v zapore in internacijo pa čez 100 prebivalcev, med njimi največ iz 31 kra jev v Poljanski dolini pa tudi iz Loke in okolice in iz Selške doline, v Brodeh pa so padli novi talci. Takšni povračilni ukrepi nad civilnim prebivalstvom so odslej postali okupa torjeva stalna praksa. Saj so kmalu spo znali, da odporniško gibanje ni omejeno samo na borbene akcije partizanov, am pak da imajo le-ti močno oporo in orga nizacijsko pomoč med veliko večino pre bivalstva v mestu ter po naseljih v nje govi okolici in po obeh dolinah. Z orga niziranim nasiljem so se hoteli maščevati za uspešne partizanske napade in akcije, se pravi za svoje poraze, ali pa so siste matično zasledovali vse osumljence, ko ob neuspelih dejanjih partizanskih enot ujeti borci oziroma ob vpadih v odpor niško organizacijo aretirani aktivisti niso mogli zdržati zasliševanj in mučenja v gestapovskih zaporih. Do konca leta 1942 je bil okupatorjev teror izrazitejši še preko poletja, zlasti ob bojih pri prehodu 2. grupe odredov čez loško ozemlje v avgustu na Blegošu in ob porazu Selške čete septembra na Je lovici. Na udaru so bile ponovno zlasti vasi v Poljanski dolini in na Zirovskem, v zgornjem delu Selške doline in Loka z okolico. Število aretiranih, po zaporih mučenih in v internacijo pregnanih je v tem času seglo že do 200, število v kon centracijska taborišča odpeljanih pa se je dvignilo na preko 90 oseb. V naslednjem 1943. letu se je okupa torjev teror v še večjem obsegu nadalje val iz meseca v mesec. Število političnih zapornikov in internirancev je seglo čez 300, koncentracijska taborišča so dobila 100 novih žrtev. Sedaj je bila prizadeta predvsem Selška dolina: v januarju zlasti Železniki in okoliške vasi, marca Pra- protno, Zali Log in Dražgoše, maja Rud no, novembra Prtovč. Poljanska dolina in Ziri so bile pod udarcem v marcu, zlasti pa spet poleti ob okupatorjevi ofenzivi na Zirovski vrh; takrat je bilo aretiranih ok. 60 oseb. med njimi tudi večje število Ločanov in okoličanov. Aprila so padli talci v Gabrku, julija pa na Bukovniškem polju in v Gorenji vasi. V novembru je bil požgan Prtovč. Vse to divjanje nad prebivalstvom je bilo izraz siceršnje nemoči okupatorja, da bi se uspešno uprl stalni krepitvi par tizanske vojske in razraščanju narodno osvobodilnega gibanja. Z novimi borci so bile ustanovljene nove bojne enote. Stka na je bila celovita mreža organizacije in odborov OF od vaških do pokrajinskega, zlasti uspešno je bilo delovanje gospo darskih komisij za oskrbovanje partizan skih enot. Močno politično propagando in operativno aktivnost so razvijale ile galne politične organizacije ZSM, AFZ, SKOJ in KP. Oblikovana so bila začasna ali trajna osvobojena ozemlja in prvi za metki nove ljudske oblasti. In vse to kljub ponovnim nemškim ofenzivam pro ti partizanski vojski in kljub povečane mu terorju nad civilnim prebivalstvom. Tudi v Skofji Loki in njeni okolici je aktivnost narodnoosvobodilnega gibanja, po zadanih udarcih v prejšnjem letu, se daj doživljala svoj novi vzpon v vseh njegovih organizacijskih celicah. Število aktivistov in simpatizerjev in mreža os novnih celic OF, zlasti delovanje gospo darskih komisij in organizirane mladine, je seglo v vsako naselje, vsako hišo, sko raj v vsako družino. Nemška oblast, nje na policija je ob sodelovanju peščice do mačih izdajalcev že dalj časa sistematič no zbirala podatke o osumljenih sodelav cih narodnoosvobodilnega gibanja in se pripravljala na nov močan udarec proti njemu. To se je zgodilo v začetku febru arja 1944. Primeren zunanji povod za novo ustrahovalno akcijo, ki se je končala kot največja tragedija mesta, je bila likvi dacija nemškega vojaka, na katerega je nenadejano naletela vosovska skupina ob neki svoji načrtovani akciji v Stari Loki dne 7. februarja okrog šestih zvečer. In sprožil se je načrtovani okupatorjev te roristični in uničevalni mehanizem. Se ti stega večera so se začele prve hišne pre iskave in aretacije. Mesto in okolico je zajela popolna blokada, ki je trajala ves naslednji dan in še sledeče dopoldne. Vsa ka hiša je bila podvržena strogi preiskavi, 239 ki so jo opravljali policisti in vojaki. Aretirali so in odvedli v zapore preko 60 ljudi; predvsem tistih, ki so bili na tak ali drugačen način že na spiskih su mljivih, deloma pa tudi takšnih, pri ka terih so med preiskavami našli kakršna koli obremenilna pričevanja. Bili so iz mesta, Pužtala, Vincarij, Stare Loke, Tr nja, Veštra, Virmaš in Križne Gore, med njimi številni aktivista OF, funkcionarji gospodarskih komisij, mladinske, ženske, skojevske in partijske organizacije. Z njimi so polnili loške in kranjske po licijske in vojaške zapore. Udarec odpor niški organizaciji bi bil še bolj težak, če ne bi v kratkem času, ki je bil prvega dne zvečer še na voljo, organizacija še enkrat izpričala svojo učinkovitost in ne katere aktiviste pravočasno obvestila o preteči nevarnosti. Potem ko je bila 9. februarja dopolnje na 12. ura dneva in strašnega pričakova nja, kaj se bo zgodilo z aretiranimi, se je začelo zadnje dejanje velike tragedije. Pod močno vojaško stražo so na morišče za Kamnitnik dopeljali 50 talcev. Med njimi je bilo 16 Ločanov in prebivalcev iz oko liških naselij, ki so bili aretirani med blokado; njim so iz zaporov v Begunjah in Od drugod priključili 15 terencev in ob veščevalcev in 19 partizanskih borcev, tehnikov in kurirjev, ki so bili aretirani oziroma ujeti ob različnih prejšnjih oku patorjevih policijskih in vojaških akcijah. Petkrat so odjeknili morilski streli in pet vrst petkrat po dva za roki skupaj zveza nih talcev je omahnilo na belo snežno preprogo in jo prekrilo z rdečimi krvavi mi cvetovi . .. Mrtve žrtve so bile nato. prebivalcem v grožnjo in opomin, raz stavljene ob cesti v Stari Loki, zvečer pa odpeljane v Begunje in pokopane v skup nem grobišču. Vendar ta okupatorjeva zastrahovalna akcija ni bila omejena samo na teh nekaj dni, ampak se je nadaljevala tja v mesec april. Posegla je tudi v naselja po obeh dolinah in skupaj zajela ok. 50 novih deportirancev v koncentracijska tabori šča in ok. 100 novih zapornikov in inter- nirancev. Pa tudi v naslednjih mesecih je bil okupatorjev teror stalno prisoten. Junija so padli talci na Zirovskem, sep tembra na Goropekah, novembra v Pod- vrhu. Do konca leta se je število prega njanih povečalo še za 40 taboriščnikov in za 100 zapornikov in internirancev, med njimi največ izmed prebivalcev Škofje Loke in okoliških vasi. V novembru 1944 je bilo na Križni Gori požganih 9 doma čij. Vse to divjanje okupatorjeve vojske in oblasti proti prebivalstvu tega območja je bilo sestavni del brezupnih prizade vanj, kako v zadnjem obdobju vojne, ki je že bila dokončno izgubljena, še obdr žati kontrolo nad strateško pomembnim ozemljem za oskrbovanje približajoče se vojne fronte in za umikajoče se nemške vojaške enote. Vendar je bila organiza cija narodnoosvobodilnega boja že tako močna in partizanske enote tako preka ljene, da jim niso mogli več do živega ne ponovne nemške ofenzive ne nasilje nad prebivalstvom. Narodnoosvobodilni boj je postajal vojaško in politično vse bolj množičen, uspešen in zmagovit. Divjanje nad prebivalstvom tudi v zadnjem vojnem letu ni ponehalo. Ni bilo sicer več deportacij v koncentracijska taborišča, ostale pa so vse druge oblike terorja nad prebivalci in ujetimi parti zanskimi borci, ki so jih izvajali pred vsem belogardistični domobranci. V teh zadnjih mesecih okupacije je bilo posla nih v zapore in internacijo še novih 30 aretirancev, zadnji med njimi celo v me secu maju. V januarju so biLi na Suhi ustreljeni 3 ujeti partizani, v februarju pa na Ožboltu partizanska aktivistka. Najhujše divjanje se je razbesnelo v mar cu: v Davči so ustrelili 29 ujetih partiza nov, v Podobenem 2 aktivistki, v Podvrhu 7, na Suši pa 8 domačinov in požgali nji hove domačije, požigali so tudi v Potoku. V aprilu so streljali ujete partizane v Davči in v Pevnu. Petega maja je v Veštru padel zadnji talec. Škofjeloško območje je v narodnoosvo bodilnem boju dalo veličasten prispevek. V partizanskih bojih je izkrvavelo 670 borcev, o čemer dandanes priča 180 spo minskih obeležij. Med civilnim prebival stvom pa je bilo nad 1300 ljudi neposred no izpostavljenih okupatorjevemu nasi lju; od tega jih je 730 šlo skozi zapore in internacijo, 300 jih je okusilo grozote koncentracijskih taborišč, 280 jih je bilo 240 izseljenih v Srbijo. In izmed vseh teh se jih veliko ni več vrnilo na svoje domove ali so jih pogoltnili krematoriji taborišč ali so bili streljani kot talci. V občini kra jevne skupnosti skoraj ni naselja, ki ne bi bilo prizadeto, skoraj polovica prega njanih pa je bilo iz Škofje Loke in njenih okoliških naselij. Največja, enkratna žrtev tega okupa torjevega terorja nad prebivalci pa je bila žrtvovana 9. februarja 1944 v Škofji Loki. Med ustreljenimi 50 talci, katerih herojskemu spominu predvsem velja na ša današnja svečanost, so bili svobodi svojega naroda predani aktivisti iz Škofje Loke in okoliških vasi ter terenci, obve ščevalci in partizanski borci iz loških hribov in Zirov, iz Kranja, Bleda, Rado vljice, Jesenic, Tržiča, izpod Krvavca, iz Kamnika in okolice Ljubljane. Fašistično nasilje jih je združilo v skupni najbolj dragoceni žrtvi njihovega boja za svobo den, boljši in nov jutrišnji svet. In koli kor je še dandanes ta krvna žrtev strašna in boleča, toliko bolj vzbuja med genera cijami, ki živijo v svetu, v katerega te melje so vtkane takšne veličastne žrtve, neusahljivo spoštovanje do veličine nji hovega boja in do trpljenja in žrtvova nja vseh drugih, ki jih je prizadelo faši stično nasilje. Hkrati je to večni vir za vezanosti živih mrtvim za nenehno ure sničevanje idealov in ciljev velikega na rodnoosvobodilnega boja. Vir: Seznam žrtev fašističnega nasilja v loški občini. (Sestavili Ludvik Jugovic, Janko Berčič in Janko Erznožnik.) — Lo ški razgledi XVI (1969) in XVII (1970). Branko Berčič (G Loški razgledi 241