Digitalna knjižnica Slovenije

Mož Ą siv_ sobnfL Boman iz Napoleonove dobe. — Angleški spisala B. Orczy. — Prevedel Paulus. (Dalje.) Da povemo resnico, gospod Leblanc je bil tisto jutro zelo vznemirjen. Doma je pustil soprogo v težkih skrbeh in tudi sam ni vedel ne kod ne kam v celi zadevi. O njegovi običajni, bi ilejal, službeni hladnosti in uradni korektnosti tti bilo sledu, naravnost vročinska razburjenost ga je spreletavala, Seveda se je na vso moč premagoval in skuSal svoj nemir zakriti. Za vse na svetu bi se ne bil hotel izdati, pray nič ni hotel izgubiti na svojem ugledu v očeh suhljatega, neznatnega človeka, ki je prišel iz Pariza sem sitnarit in nadlegovat stare, izkušene uradnike. Poln dostojanstvenosti se je predstavil, pozdravila sta se, sedel je in se nemudoma zatopil ,v val vsakdanjih najnovejših novic, govoril o novih knjigab, o gledaližču, o vojski, o zmagah Napoleonovih, o njegovi bližnji zaroki — dokler ni mož v sivi suknji s svojim enoličnim, mirnim glasom ustavil ploho njegove zgovornosti in ga vljudno vprašal: »Ali me je torej gospod podprefekt zato poCastil ob tej rani uri s svojim ©biskom, da bi mi povedal najnovejše dnevne in politične novice?« »Deloma, moj dobri gospod Fernand, delama«, je odgovoril gospod podprefekt veselo. »Želel bi, da se malo pobliže spoznava — in,« je pridjal, kot da se je šele pravkar spomnil, »— in rad bi tudi govoril z vami o nekih mojih družinskih razmerah, ki sicer niso posebno važne, ki pa vendar dajejo mnogo skrbi moji soprogi in ki so tudi za mene nekako kakor skrivnost.« »Popolnoma sem na razpolago gospodu podprefektu!« je dejal mož v sivi suknji brez vsake najmanjše sence kakega smehljaja. »O — mislim,« je nadaljeval gospod Leblanc s tisto malomarnostjo, pomešano z rahlo prezirnostjo, ki je prišla v navado med uradniki, kadar so govorili s tajnim detektivom, »mislim, da bi čisto lahko tudi sam opravil z zadevo. Pa stvar je zelo skrivnostna in ne dvomim, da bi zanimala tudi vas, Cetudi pravzaprav ne leži v območju vašega delokroga.« To pot mož v sivi suknji ni rekel ničesar. Tiho je čakal, da gospod podprefekt nadaljuje. »Kakor vam je gotovo znano,« je nadaljeval gospod Leblanc po kratkem molku, »imam majhno posestvo blizu Bourg-le-Roi, nekaj kilopietrov daleč od mesta. Moja žena in otroci prebijejo na deželi vse leto in tudi jaz rad pohitim (Lja, kadarkoli mi moje poklicne dolžnosti pripuBčajo. Posestvo se imenuje Les Colombi&res. liša je star gradič, svojčas je bila last grofov lamers, stare royalistične rodbine, ki se je ob ičetku revolucije izselila na Angleško. Rodbina lamers se ni mogla sprijazniti z novimi razmel*ami, kakor morebiti veste, zamanj jo je vabila tiama cesarska milost nazaj na Francosko. Ostali Ibo na Angleškem, njihovo posestvo pa je bilo prodano v korist države in jaz sem ga kupil. HiSa je že stara, pa po svojem slogu in po Bvoji zgodbvini zelo zanimiva, Sredi velikega jparka stoji, precej oddaljena je od mesta. Krog posestva je obširen gozd. Pravijo, da so se ob jcasu Karola XII. hugenoti skrivali v gradiču ?red preganjanjem. Ker sem tudi jaz,« je pravil spod Lieblanc s samozavestnim ponosom, »iz Btare hugenotske rodbine, pač lahko razumete, jspod Fernand, da se še posebno zanimam za >jo posest.« Gospod podprefekt je pomolčal, si popravil JKratnfca, djpfl eno nogo črez drugo ia nadaljel_»lertjwn_o: »Upam, da ne tratim brez potrebe vašega dragocenega časa, moj dobri prijatelj, ko vam pripovedujem te navidezno brezpomembne, pa v resnici zelo važne malenkosti?« »Nasprotno, gospod podprefekt!« je vljudno odgovoril mož v sivi suknji. »Nasprotno! Z velikim zanimanjem vas poslušam!« Ojunačen po teh bodrilnih besedah je gospod Leblanc pogumno nadaljeval: »Moja družina, to vam moram še povedati, ni velika: moja žena, jaz in dva otroka, fant in dekle, Adela, ki ima štirinajst let, in Ernest, ki je pravkar dovršil dvanajsto leto. Dva hlapca imam in dve služkinji ter tri ali štiri ljudi, ki mi delajo v parku. In — tudi guvernanto imamo pri hiši, odgojiteljico mojib otrok, gospodično Marijo Vaillant. "Pretečeno poletje je prišla k nam v službo, alenconski škof nam jo je toplo priporočil. In njeno obnašanje, to je tisto, kar je v zadnjih dneh tako zelo vznemirilo mojo ženo in mene. Pa sodite sami! Izprva sva si z ženo lahko kar častitala, da sva ddbila tak biser, tako fino, izobraženo in ljubeznivo gospodično k najinim otrokom. Marija Vaillant je bilf. tistikrat pridno, veselo, duhovito dekle. In še lepo dekle je povrh. Otroka sta jo vzljubila, posebno Ernest se je je oklenil z vso svojo deško ljubeznijo. Po leti so hodili na dolge sprehode po bližnjih gozdih, ves pouk se je vršil zunaj v prosti naravi, Ernest in Adela sta prihajala vsa zdelana, pa zagorela, zdrava in vesela domov. Dotedaj smo bili z njo vsi zadovoljni. Na pozno poletje, ko se že daljšajo večeri,« Je nadaljeval podprefekt z rastočo zadrego, kajti bližal se je, tako je vse kazalo, vrhunec njegove povesti, »tedaj pa se je gospodična Vaillant na mah spremenila. Pojavilo se je v njenem obnašanju gudno nagnenje k nekaki neizbirčni koketnosti.« »Koketnosti —?« se je nasmehnil mož v sivi suknji — »Da, koketnosti!« je otožno ponovil gospod podprefekt. »Marija je začela pogledovati za vsakim možkim, ki ji je prišel blizu, pa najsi je bil hlapec ali gost, tujec ali domačin. In naravnost bolesten vpliv je dobila na mojo družino, vsako najmanjšo željo so ji izpolnili. Zdelo se je že, da niso več moji, ampak n.ieni služabniki, kar iih je moških v Les Co]oml.io_'s. In čis!o zanoriia pa mi je naojcga klotarja, Lavoma/ mu jo i;jnc, prc- cej let že ima in pameten bi že moral biti. Ne samo da je nadlegoval gospodično Vaillant s svojimi ljubcznivostmi, še ljubosumen je bil na vse druge. Nazadnje smo prišli res v posmeh pri vsej soseščini.« »Ali ste vi, oziroma ali je gospa Leblanc kaj storila v tej zadcvi?« je vprašal mož v sivi suknji, ko je gospod Leblanc za trenutek šel po sapo. »0 da! Moja soproga je govorila z dekletom, jaz pa sem okregal Lavernaya. Marija se je ponižno opravičevala, Lavernay pa je bil ves skesan. Oba sta obljubila, da bodeta v bodoče pametnejša. Vkljub temu, to moram koj pristaviti, nisem verjel hišnemu premirju. In res sem za kakih štirinajst dni od nekega blebetavega človeka čul, da se gospodična Marija ob večerih. ukrade iz hiše in to ob taki uri, ko morajo pošteni ljudje že v postelji biti, in da črez pet minut neizogibno izjjine za njo moj kletar. Človck, ki mi je to povedal, je govoril resnlco. Kajti isto sem zvcdel tudi od drugod. Naš policiiski narednik ju je videl na takih nočnih pohočvii in o zadevi poročal svojemu predstojniku. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si

NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA

Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.

Knjige

Periodika

Rokopisi

Slike

Glasba

Zemljevidi