139
Domae pripovedke. 1.
Rojenica, ki je stanovala verh Mladega verna, je hodila s erebernim ehtarom mlest Groseljuove krave, ki so ee pasle ondot. Noben pastir si ni upal, ji tega braniti, ker
kdo ve -------! Zato pa, ker ji niso rekli pastirji nikoli
alibesede, je prinesla enkrat k Groseljna preje in je rekla: To imate v plailo svoje gostoljubnosti; vijte jo, in nikoli vam ne bo potekla, ako ne boste nikoli rekli: konec je potekel44 ali konec sem naj del44. Raji recite : nitka je potekla, in nitko semnajdel!44 e ne reete tako, bo koj preje konec.
Storili so po Rojeninem svetu in obogateli so. Zmiraj so vili in vili, pa preje je bilo vedno se toliko kot od zaetka. Pastir, ki je krave zveer domu prignal, je mogel vsakikrat prejo viti do terde noi. Ker eo pastirji navadno leni, se je tudi temu stoilo nekega veera in ves neje-voljin ree: wDa bi bilo e, vraga, saj enkrat te preje konec!44
In res e tisti veer jo je izvil.
2.
Bilo je e zgodej pomladi mesca suca. Snega je bilo e na debelo povsod po naih gorah. Pa vendar je klicala vsako jutro Rojenica iz verha Vancovca k nam: Kmet, bob sej! kmet bob sej!44 Zakaj, vraga, mi e veleva bob sejati, ko je e toliko snegalu se udi kmet, pa Rojenica je vedno le e klicala, naj kmet bob seje. Kmetu se je to udno zdelo in misli si: ona e ni nikoli kaj slabega svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in obseje njivo ravno ez sredo z bobom. Ko je obsejal bil, pride domu in pravi: e tudi ni ne bo, ni veliko kode; pol mernika boba gori ali doli; mi saj ne bo mogla klubovati, da je nisem ubogal44. Ko je skopnil sneg, obseje e ostali kos njive za verhom in za dnom z bobom. Glejte udo! kar boba je sejal pozneje, ni kar ni mogel rasti, in e to, kar ga je zrastlo, so snedie muice; kar ga je pa bil vsejal v sneg, je rastel, da nikoli tega; le stroja ni hotel ni delati. Ko je kmet vidil, dane bo ni pridelal, si misli: zdaj so stebla e mlade, krave bom tedaj zapodil v bob, da ga bodo popasle; e akam zorila, ne bo tu in tam ni. Kakor je sklenil, tako je storil. Pa joj, ko so jele krave stebla odgrizavati, so vidili, da ima na Rojenino povelje sejani bob zernje v sredi stebla, kakor da bi bilo celo steblo le en strok. Hitro tedaj krave z njive!
Ko je bob dozorel, so poeli kravje ostanjke in vendar so e toliko namlatili, da e nikoli popred ne toliko iz tega prostora.
3.
ivel je svoje dni zal mladene v naih hribih, da mu ni bilo para dale okrog. Vsako dekle bi ga bilo rado imelo, al on je bil merzel proti vsem. Bivala je pa tudi tukaj tako lepa Rojenica, kakor ne vem ktera, in s to se je bil on soznanil. Vsaki ljubi veer je hodil v gojzd, da jo je vsaki dan vidil. Dolgo je to terpelo in mladene je jel prositi Rojenico, naj bi ga vzela za moa. Pa ona mu je odgovorila, da je ona drugana stvar, kakor so ljudje, da se Rojenice z ljudmi le iz samega usmiljenja peajo in da jim ni pripueno v take zveze se z ljudmi obljubovati. On jo je pa vedno le prosil in prosil, pa vse ni ni pomagalo. Na zadnje ji vendar zmei serce, da mu ree nekega veera: ,?Ker si tako nadleen, naj pa bo! Vzamem te za moa, toda proti temu, da mi obljubi, da mi nikoli niesa ne bo oital. Ko bi mi kdaj kaj oital, te bom zapustila pri tisti prii". Mladene vesel, da je dosegel, esar je elel, rad dovoli vse, kar je terjala Rojenica od njega.
Tri leta so hitro pretekle in obdaroval ju je bil Bog z dekom in deklico. Pa mati je oboje otrok zadavila. Oetu je bilo to vendar preve, zato ree eni: kaj pa vendar misli, da vse otroke pomori. To vendar ni prav!" Si pozabil svojo obljubo?" odgovori ona. Da je vse prav, kar sem storila, pa vedi, da bi ne bilo iz teh dveh otrok nikoli kaj prida. Dekle bi bila gerda nesramuica in deek bi bil umeri na vislicah. Zato se mi je pametno zdelo, oba koj podaviti. Obljubo si prelomil, torej se vidila ne bova nikdar ve!44
4.
Svoje dni je pasel pastir ovce v Jelovci blizo ernega jezera *) Sedel je verh roba, ki je bil blizo, in pod kte-rim so se ovce mirno pasle po trati. Deek si je v kratek
*) Res je tam jezercek, v kterem je voda vedno cerna, kakor da bi bila tam pot v pekel, kakor mi je nekdo pravil. Pis.
140
as pesmice pel, po svoje, kakor je vedil in znal, in s ibo, ki jo je deral v roci, je delal udne podobe v zrak. Kar zaumi nekaj zadej za njim. Plaen se ozre in vidi moa iz germovja stopivega, ki se mu je blial. Mo je bil udne postave, kakorne e pastir ni nikoli vidil, kte-remu se je zdelo, da je bil mo po stegnili ves luskinjast. Deek je ostermel, ko ga ptujec popraa, kje da je erno jezero. Ptujec to vidi pravi: Nikar se me ne boj, ni hudega ti ne bom storil; le pokai mi tje! Tam stanuje namre povodni mo, kteri je nekega dne k meni v uno jezero na Prapotno *) priel in ker mene ravno ni bilo doma;, mi je eno zapeljal. Zato sem priel gori in se hoem nad njim maevati. Pastir ustane in skua terdno stopati, akoravno so se mu od strahu hlaice tresle, in pelje moa skoz germovje k ernemu jezeru. Mo mu ree: Tu grem zdaj pod vodo, da se bom bojeval s tem tu notri. Poakaj in glej v vodo. Ako pridejo bele pene verh vode, je to znamenje, da sem jez premagal, in le poakaj, bogato te bom obdaril; pridejo pa rudee, je pa znamenje, da me je uni uugal. In ko bi se to zgodilo, pa bei, da se ti kaj hujega ne primeri." Ko je mo to rekel, se je spustil na glavo v vodo, in pastir je akal strahotno, kaj se bo zgodilo.
Dolgo je akal. Kar na enkrat priume kervave pene verh vode, in deek je tekel, kar je mogel k svoji cedi in jo hitro gnal domu, in e zmiraj trepetajo je doma pri veerji pripovedoval, kaj je doivel za Ratitovcom pri ernem jezeru. Tusek.
*) Mogoe, da je bilo res njega dni jezero na Prapotni, in da je bila cela Selka dolina nekdaj pod vodo, preden je Sora si zdolbila pot skoz sotekino skalovje. Pa tudi pripovedujejo, da je bila nekdaj cela Poljanska dolina pod vodo, in da so pri Polenkovih hrastih pod Javorjem takrat olne privezovali. Pis.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si