Sfrocli€Ą® gradfšče. Nad Mozirjem se dviga na medvodju, ki ga oklepata Savinja in njen desni pritok Dreta, častitljivi škofovski: »Marijingrad« tik pred znamenito romarsko cerkvijo Marija Nazaret. Odtod je treba zaviti na desno črez cesto, ki pelje v osrčje Savinjskih Alp, v Logarsko dolino, neposredno pred vasjo Prihova v gozdnat dolec z zelenimi travniki, v »Pahtino«. Mimo samotne kmetije Kranjčičevc, kjer dobiš prvovrstni med in »tokovec«, in črez neznatni gorski potoček Mozirnico prideš naposled po strmih travnikih in sadovnjakih do »Čebelarja« fn od tam po napetem kolovozu skoz gozd na takozvani Štrucljev vrh. Ko si dospel nanj, stojiš obenem sredi znamenitega starcga gradišča, ki se imenuje po svojem sedanjem posestniku »Štrucljevo gradišce«. Kdor pozna slovita gradišča na Pohorju, »Poštelo« nad Radvanjem in Razvanjem, gradišča okoli pohorske vasi Tinjo, ali znano gradišče »Veliki Kocijan« blizu Kapele pri Radgoni, ti- sti bo na podlagi celokupne. lepe naprave in ureditve našega gradišča takoj spoziial, da spada onci po svojem postanku, po namenu, ikateremu je prvotno služilo, in po svojem kulturnozgodovinskem pomenu popolnoma med ona prej našteta gradišča. Izpod vznožja takozvane Mozirske planine, pravilneje povedano: izpod Golti, se vleče v smeri proti Marijinemu gradu nizek, zgoraj s travniki, paš niki, vrtovi in njivami, ob pobočjih in rebrih pa z gozdovi pokrit hrbet. Lepa sela Žihovec, Trnovče, Globoko, Brezje, Sele, Brdo, Brdec, Prečna, Krnine, Rožnik in Oljnik leže blizu njega. Sredi hrbta samega pa leži Štrucljeva kmetija; okusna, snažna in ponosna fcmetska hiša z lepimi gospodarskimi poslopji, s prvovrstno marijadvorsko živino, z ruizico in klopmi v senci starih hrušk, orehov in jablan, z daleč naOkoli znanim gospodarjem, s priznanim govornikom, s postrežljivim ter gostoljubnim bivšim poslancem Štrucljem, pa s krasnim in obširnim razgledom na Sv. Radegundo in Sv. Mihaela pod Goltmi, na Lepo njivo, na Sv. Antona pri Šoštanju, na koroški Plešivec s cerkvijo sv. Uršule, na Mozir3ko Dobrovlje, na Menino planino in na Sv. Florijana nad Gornjimgradom. Tam, kjer se celi hrbet kakor pravcato rtišče in naravni nos, padajoč strtno na treh straneh, na čelni strani proti »Čebelarju«, na desni proti Mozirnici, na levi pa proti Trnovi, namah odtrgano končuje, ce dviga Štrucljev vrh ali Štrucljevo gradišče. Tu pa tam ga ikak domačin označi tudi kot »Moor burg« (»Blatograd«) in hoče namigniti, da bi naj bilo nastalo im« našega znanega trga Mozirje v Savinjski dolini od tega gradišča in starega zaznamovanja. Štrucljevo gradišče sedaj ni nič drugega, nego 25 do 30 tkorakov široka in dolga, z grmovjem, s praprotjo in z drevesi porasla ravna planica; od ostalega hrbta, s katerim je po naravi tvorila enotno, nepretrgano, zložno sleme, je ločeno najprej po globokem in širokem, od človeške roke povprečno od leve na desno izkopanem jarku, ki ima na notranji strani višje robove, nego na zunanji, tako'da je gradišče precej više, nego ostali hrbet. To je tifeta stran, kjer je bila ce.i obrambna naprava najlažje dostopna, sovražnim navalom najbolj izpostavljena in zato obrambnega jarka in nasipa najbolj potrebna. Na ostalih treh straneh takega jarka in nasipa sploh ni bilo treba, iker jc trdnjava po treh strmih pobočjib in prcpadih takorekoč nedostopna, ali pa se da tudi brez vsakega jarka in naslpa za zabitimi koli, zadelanimi z zcmljo in kamenjem, šibjem jn prutjem, prav lahko braniti. Ko se pribl.žaš po hvbtu v smeri od Štrucljeve kmetije gradišču, naletiš najprej na prvi, globoki in široki jarek z visokim nasipom. Ta nasip je nastal zato, ker je za prvim jarkom izkopan še drugl, sicer ožji in nižji jarek, 1-i obdaja v usločeni črti cclo notranjost. Če prestopiš drugi jarek, stojiš na ravni, okrogli planici sredi gradišča in takoj razumeš, zakaj so baš tu napravili utrdbo in kako lahko so jo branili s samo dvema paralelnima, nasipoma. Na notranji strani drugega nasipa, pa tudi ob desnem in levem robu planice se vidijo sledi starega zidu; na četrti strani, ikjer je Štrucljev vrh nad Čebelarjevo kmetijo najbolj strm, ni videti nobejiih ostankov zida; saj obrambnega zidovja tod prav gotovo ni bilo treba. Ako po gradišču malo pobrskaš ter koplješ, najdeš dve vrsti kamenja: apneno, neobdelano, okroglo, iki so ga tu semkaj spravili bržkone iz bližnje Savinje in Trnove ali Mozirnice; potem pa obdelano, lomljeno, kakršno še danes lahko vidiš v kamnolomih v okolišu. Razen tega boš našel pesek, taJko debel kot fižol in tal_o trd, da se sploh ne da razbiti. Pisana zgodovina in učene knjige ne poročajo ničesar o tem gradišču. Sto in sto, ali celo tisoč let staro ustno izročilo skrbno hrani sedanji posestnik Štrucelj in on ve marsikaj o gradišču povedati. Tu se je nekdaj dvigal ponosen grad. ki so mu morali tlačaniti okoličani. Z vodo se je preskrboval po vodovodu, ki je imel glinaste cevi; na ostanke takib cevi je naletel pred 130 leti tedanji posestnik, fco je oral njivo. Vodovod pa je segal do vznožja Mozirske planine, pod Golti v takozvano »Peklo« pod cerkvico sv. Radegunde, fcjer izvirata pod Zagradišnikom ter Goličnikom Mozirriica iri Trnova. Njiva pred vrhom in pred gradiščem se imenuje še danes »njiva na gradišču«; tu so nekoč našli človeško čeljust, ki je dolgo visela na črešnji ob sedanjem vrtu za zelišča. Nad sedanjim prvim jarkom je imel grad dvigljiv most, da so ga po potrebi nad njim laliko dvigali nad vrata ali pa spuščali do njih in tako vhod in vstop v grad zapirali ali odpirali. V gradu samem je vladal nekoč graščak, oče, ki se je bil sprl s svojim sinom. Z bližnjega Bruljevega vrha nad Mozirjem je sin obstreljeval očetov grad. Ko pade prva krogla, porogljivo pomaha oče z lisičjem repom sikozi okno; take krogle bi se niti oprezna in plašna lisica ne ustrašila. Ko pade druga, pomoli oče skozi okno zlato žlico; tako malo ga vznemirja to obstreljevanje, da rrtirno sedi za dobro obloženo mizo in zajema z zlato žlico. Konečno pa je bil grad le razdejan. Ko so zidali župno cevkev v Okonini in ono na Lepi njivi,. so uporabljali kamenje iz njegovih razvalin in tako je ostalo samo še pusto in zapuščeno gradišče. O Keltih in Uircih, pa tudi o Rimljanih ustno izročilo ne ve ničesar povedati. Tudi o Avarih, ki so z okroglih nasipov, »krinkov«, kakor v »Binkolah« na Koroškem, kot tujci v deželi vladali nekdaj nad Slovenci, molčita pravljica in ustno izročilo. V to temno in maloznano dobo pa bo z bengalično lučjo posvetilo izkopavanje, ki se bo na Štrucljevem gradišču v kratkem pričclo s podporo g. Štruclja. Dr. France Mišic. z
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si