PROLETAREC
ŠTEV—No. 684.
Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze CHICAGO, H.l.., 21. oktobra (October 21st), 1920.
LETO—VOL. XV.
'Jpravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407
PRED VOLITVAMI.
Zedinjene države se nahajajo v zadnjih dnevih volilnega boja. Republikanci in demokratje spuščajo granate in bombe frazastih govorane, drug drugim očitajo korupcijo in vse mogoče grehe, pri tem pa niti republikanska niti demokratska stranka ne štedi z milijoni v kampanjski borbi. Na dnevni red sta prinesli vprašanje Lige narodov, kakor da Zedinjene države nimajo nikakršnih drugih problemov. Previdno prezirajo vprašanja o draginji, boj med delom in kapitalom, povrnitev civilnih svobodščin, pomanjkanje stanovanj, kaos v prometnem sistemu, brezposelnost itd. Za republikansko in demokratsko stranko vsa taka vprašanja nimajo pomena. Ali bolje, obe sta se jim izognili s tem, da sta vzeli za bojno devizo Ligo narodov in z njo odvajata volilce od tistih problemov, ki se direktno tičejo ljudstva.
K Ligi narodov, bodisi v tako kakor je sedaj zasnovana, ali pa nekoliko spremenjeni, se bo pridružila tudi Amerika, pa naj bo prihodnji predsednik demokrat ali republikanec. Konvencija republikanske stranke ni zavrgla princip lige narodov in mnogo vplivnih republičanskih politikov se navdušuje za tako ligo z "rezervacijami". Raditega je ves boj proti ligi narodov od strani republikanske stranke le pesek v oči volilcem, da ne bi opazili, kako se stranka, oziroma njeni kandidatje, previdno izogibljejo drugim, za ameriško ljudstvo mnogo važnejšim vprašanjem.
Današnja liga narodov ni nikakršna liga narodov. To smo že večkrat povedali. Taka, kakršna je danes, je le sredstvo zavezniške, ali še boljše, angleške diplomacije, za nadaljevanje politike, ki ima svoj izvor v versaljskem mirovnem dogovoru. Narodi kot taki v tej ligi niso zastopani in zato to ni liga narodov, ampak liga zavezniške diplomacije. Moči in vpliva na potek svetovnih razmer danes nima, ker si zavezniški imperialisti niso edini glede stoterih vprašanj. Vsak D'Annunzio ji lahko klubu-je. Liga narodov torej danes ni noben faktor, ki bi imel odločujoč vpliv na svetovno politiko. Gotovo pa je, da čutijo vse buržvazne vlade potrebo za nekakšen mednarodni tribunal, ki bi imel nekoliko več moči, kakor staro razsodišče v Haagu. Nov čas, izpopolnjevanje tehnike, trgovine itd., je prisililo države, da mislijo na tesnejše stike. Nobena država, tudi Amerika ne, se v današnjem času ne more obdati s kitajskim zidom in živeti sama zase.
Kadar zavlada socialistična družba, bo prišla resnična liga narodov. Dokler te ne bo, bodo eksi-
stirale zveze in zvezice kapitalističnih držav, ene se bodo razdirale in vstvarjale se bodo nove, vse za ravnotežje "svetovnega miru". Mesto "trozveze" in "četverozveze" pa potrebuje današnji kapitalizem močnejšo zvezo za svoje diktate. Ta bi bila današnja liga narodov, o kateri so napolnjene cele strani v ameriškem časopisju.
Ako se republikanska stranka boji lige narodov, ker bi ugrožala svobodo Zedinjenih držav, ker bi imela moč pošiljati ameriške čete za reševanje sporov v evropskih državah, bi morali to tudi dejansko pokazati s tem, da bi zahtevala, da se odvzame vsa oborožena, gmotna in moralna pomoč, ki jo daje Amerika Poljakom, generalu Wranglu in vsem drugim reakcionarjem, ki vodijo boj proti Rusiji. Tega namena republikanska stranak nima, in če bi bila washingtonska administracija sestavljena iz republikancev, ne bi bila pomoč vsemu, kar je reakcionarnega nič manjša. V tem sta si obe stranki enaki, kakor sta si v splošnem enaki v vseh drugih ozirih. Obe znati spretno udušiti vsak večji štrajk, ki ima edini namen izsiliti povišanje plač in znižanje delovnih ur. Obe sta pripomogli do drastičnih odredb, s katerimi se je omejilo svobodo govora, zborovanja in tiska. Obe sta zagovornici kapitalističnega sistema in obe ga zavijati v prapor patriotizma.
Ameriški kapitalizem ne namerava povrniti civilnih svoboščin po volitvah, pač pa jih misli še bolj omejiti. Zato potrebuje v ustavodajne zbore večino svojih ljudi in zato se razmetavajo miljoni v kampanji za njihove kandidate. Izdelan ima bojni načrt za uničenje unij, da ložje doseže znižanje plač. Polagoma vprizarja brezposelnost, da se napolni delavski trg. Vodstva nekaterih unij je že do skrajnosti korumpiral. Vse to so znamenja, da bo po volitvah hud boj med delavstvom in služabnikom kapitala. Boj pa bo delavstvu olajšan, ako odda miljone svojih glasov za kandidate socialistične stranke. Kandidatje socialistične stranke morda ne bodo izvoljeni; zato pa naši glasovi ne bodo vrženi proč. Pač pa bodo vrženi proč glasovi vseh tistih delavcev in delavk, ki bodo glasovali za republikanske in demokratske kandidate. Delavstvo si mora zapomniti, da bo z mo močno opozicijo preprečilo marsikakšen naklep, ki ga goje ameriški reakcionarji proti njemu. Ako bodo miljoni delavskih glasov obsodili republikansko in demokratsko stranko, je že to velika moralna zmaga proti njihovi politiki in reakcionarni val si ne bo upal iti v ekstremnost v svojem boju proti proleta-rijatu.
Izgovor: "Kaj bi volil za socialiste, saj ne bodo izvoljeni", je izdajstvo nad delavskim razredom. Ako bi tak izgovor držal, potem bi morali glasovati le tisti, ki si izberejo "zmagovalne" kandidate. Drugi bi morali ostati doma. En milj on glasov sestoji iz miljona posameznih glasov. To je dobro, da si zapomnijo tisti, ki se tako radi izgovarjajo: "Kaj pa šteje en glas?" Delavstvo mora na volišče dne 2. novembra, da s svojimi glasovi za Debsa in Stedmana obsodi reakcijo, blokado pfoti Rusiji, sodnijske prepovedi in kar je glavno, da obsodi današnji sistem izkoriščanja, brezpravnosti in zatiranja.
Naš glas ne bo vedno le protestni glas. Naša armada se bo jaeala in prišel bo dan, ko bo' delavstvo zasedlo svoje postojanke. S trdim, energičnim delom bomo dosegli svoje cilje. Ne z revolucionariziranjem v skritih prostorih, ampak z delom na planem, v organizaciji za organizacijo. Kakorkoli je to neprijetno, druge poti ni. Hodili smo po njej doslej in nadaljevali bomo, dokler ne dosežemo cilja.
Ameriška socialistična stranka je kljub ustanovitvi Farmer Labor Party in United Communist Party ohranila prvenstvo v ameriškem delavskem gibanju in si ga bo tudi ohranila. Vse razredno zavedno delavstvo naj se je oklene, da bo njena moč izdatnejša. Iz kaosa, v katerega je prišlo delavsko gibanje, mora vstati mogočnejša socialistična stranka v Ameriki kakor je bila kdaj poprej in naši kandidatje morajo dobiti miljone delavskih glasov. Kdor je res za socializem, naj dela za socializem.
Naloga delavskega razreda.
Socializem ima nalogo, da preustroji človeško družbo. Njegov prvi cilj je čim popolnejša harmonija v svetu človeških bitij. Seveda se ne sme misliti, da ne bo bojev v socialistični družbi, oziroma da uči socializem kaj takega. Boj je načelo prirode. Boj opazujemo povsod, kamorkoli se obrnemo. Vidimo ga v svetu, ki ga imenujemo živega, in v onem, ki ga imenujemo neživega. Ravno boj je tisto, kar vzdržuje svetovni red v neskončnosti in utemeljuje napredek. Boj je na primer med privlačno silo soln-ca in centrifugalno silo zemlje; in rezultat tega boja je pravilno sukanje zemlje okrog solnca. Korenine hrasta in maha se bojujejo, da pridobe iz zemlje sokove za svoje rastline. Bela telesca v krvi se bojujejo zoper tujo snov, ki pride v telo in ga ogroža kakor pošteni policisti zoper vlomilca.
Ali kakor je v prirodi vse raznovrstno in podvrženo razvoju, tako tudi boj ni povsod in vedno enak. Čim nižja je stopnja, na kateri stoje živa bitja, tem surovejši je boj. Tudi človek na nizki stopnji razvoja je divjak, in najbolj opravičuje to ime njegov brutalni način boja, v katerem se obnavljajo vsi instinkti roparske zverine, ki ga vodijo celo do ka-nibalstva.
Toda že pri divjaku ne igra fizična sila izključno vlogo v boju, ampak kolikor toliko se ji pridružuje tudi duševna moč. Celo živali se poslužujejo zvijačnosti v boju, v napadu in v obrambi, da izrav-
najo z njo škodljivo jim razliko fizične moči. Čimbolj se pa človek razvija, tembolj prodira duševni element tudi v boju. Vpliv duševnosti se pričenja s tem, da oboroži človek svojo golo roko, in nadaljuje se s tem, da neprenehoma popravlja, zboljšava in izpopolnjuje svoje orožje in zamenjava stara sredstva z novimi iznajdbami.
Duševni element v človeku se pa ne- zadovo-Ijava s tem, da izpopolnjuje materijalno orožje, ker je samo ob sebi tudi boj, temveč gre neodvratno za višjim ciljem. Da izpodrine materijalno orožje in materij alne boje sploh in jih popolnoma nadomesti z duševnimi.
Tak stadij doseže svet, če postane socialističen, to se pravi, če se vse človeštvo organizira v eni enotni družbi, v kateri izginejo materijalna nasprotja, ki se rešujejo v zadnji instanci z materijalnim orožjem.
Socialistična družba je svetovna organizacija ljudi, ki imajo skupne interese in jih spoznavajo, kar ustvarja voljo, da jih skupno zasledujejo. V taki družbi izginejo razredi in s tem tudi razredna nasprotja. V njej se ustanovi skupnost gospodarskih interesov in odpadejo gospodarska nasprotja ne le med današnjimi razredi, ampak tudi med posameznimi skupinami sedanjih kapitalistov, med deželami in narodi.
Čimbolj se umaknejo materijalistični boji, tembolj pa oživi duševna tekma, kajti na razpolago ji bo nerazmerno več sredstev, kakor v sedanjih razmerah, in udeleževalo se je bo na milijone glav, ki so v sedanji družbi obsojene izključno na delo za vsakdanji kruh.
Če bi bili argumenti tako močni, kakor se zdi idealistom, bi zadostovala mala armadica dobro podkovanih, v duši prepričanih in dovolj zgovornih socialistov, da bi v kratki dobi prepričali ves svet o brezprimerni koristi socialističnega sistema in pripravili vse človeštvo na odstranitev kapitalizma. Toda moderni socializem spoznava, da je tako pričakovanje utopija, kajti realni, predvsem gospodarski interesi so močnejši od vseh etičnih argumentov. Za interese kapitalističnega razreda je v sedanji družbi dobro poskrbljeno in zato ne čuti ta razred potrebe po izpremembi. Razun tega ima vse, kar obstaja, v sebi nagon obstanka. Kakor ga ima posamezen človek, tako ga ima tudi kapitalistični razred.
Socializem pomeni konec razredov. Proletarijat se lahko sprijazni s to mislijo, kajti zanj ni razred nič druzega, kakor neznosna odvisnost, bližajoča se suženjstvu. Za kapitaliste pomeni njih razred vzvišenost nad ostalim človeštvom in gospodstvo.
Od kapitalističnega razreda se ne more pričakovati, da bi se navduševal za socialistično družbo. Gonilni faktor socialne revolucije more biti le delavski razred, ker mu uspeh take revolucije zagotavlja zdrobitev mezdnih verig, gospodarsko neodvisnost, enakopravnost in pogoje za svoboden razvoj.
To je, kar je Kari Marks označil z besedami: "Osvoboditev delavskega razreda more biti le delo delavskega razreda samega."
To resnico moramo imeti nepremakljivo pred očmi, ako hočemo razumeti globlji pomen modernega boja med delom in kapitalom, njegov zaključni cilj in nalogo delavskega razreda v tem boju.
Ako ima kakšen razred tako zgodovinsko nalogo, kakor jo ima delavski razred našega časa, je nujno potrebno, da jo sam spozna. Ne le, da jo spozna v obrisih ali pa kot megleno podobo, ampak da razume vso njeno važnost, njen globoki pomen in njeno velikost.
Obstanek delavskega razreda in njegovo razmerje napram ostalim delom človeške družbe, njegova odvisnost od kapitalističnega razreda pogaja boj med razredi in postavlja novo, nekapitalistično družbo kot neizogiben cilj. Ali obstanek delavskega razreda ni sam na sebi še nikakršna garancija za pravilnost njegovega boja in za njega uspeh.
Padec kapitalističnega sistema je neizogiben — lahko bi rekli — po mehaničnem zakonu družabnega razvoja. Neizogiben je, kakor je minljivo vse. Kakor propada celica, list, individualno bitje, svetovno telo in posamezen svetovni sistem, tako propade tudi razred, ki je nastal kot plod prejšnjega razvoja. Spoznali bomo tudi razloge tega nujnega propada.
Toda s tem še nikakor ni povedano, kdaj se umakne kapitalistični razred in kapitalistični sistem, ne na kakšen način se umakne, ne komu se umakne.
Mogočni argumenti kažejo prihod socializma. Prav v sedanjem času postajajo znamenja prihajajočega socializma vse očitnejša. Odpor vladajočih sil proti delu socializma je le dokaz, da je ta "rdeča pošast" postala sila, ki je niti gospodarji sedanjega sveta ne morejo več prezirati in zanikavati.
Toda socializem ni fatalizem. "Znamenja na nebu" ga ne napovedo kakor rojstvo Kristusovo in usoda ge ne uveljavi. Prepuščati socialni razvoj "nujnosti", "družabnemu zakonu" ali "usodi" se pravi, prepuščati ga vladajočim silam. Gotovo se izvrši tudi ta razvoj do zadnjega konca po stalnih zakonih, ki jih je treba spoznavati. Ali ti zakoni ne učinkujejo nematerijalno. Izvrševalci razvojnih socialnih zakonov morejo biti v človeški družbi le živi ljudje. In tudi oni ne morejo biti le slepo orodje zakonov, ampak morajo bit^zavedni činitelji, ki delajo smotreno.
Izvrševalec socialne revolucije more biti le delavski razred. Zato mora jasno spoznati svojo nalogo in cilj, pota, ki drži k cilju in sredstva, ki omogočijo zmago.
Delavski razred je poklican, da izvrši socialno revolucijo; a njegova stvar je, da postane sposoben za to gigantično nalogo.
Sovražniki darvinižma pravijo, da bi bilo poniževalno za človeka, če bi se bil razvil iz nižjih živali. Ali bi bilo poviševalno, če bi bil zmesen iz ilovice?
Socialisti uče solidarnost vseh delavcev. Ampak s tistimi, ki nas ob vsaki priliki izdajajo, nimamo nobene solidarnosti.
Letošnji drugi november in končna zmaga.
Predsedniška kampanja, ki jo je povela med našim delavstvom Jugoslovanska socialistična zveza, se je obnesla z moralnega in materialnega stališča nepričakovano dobro. Izgleda, kakor da ni bilo polje za kampanje te vrste nikdar prej tako plo-dovito, kakor je prva predsedniška kampanja po evropski vojni. Vzroke za to ni treba naštevati posebej; ti so vidni za vsakega, ki ima možgane, da misli, oči, da vidi in ušesa, da sliši.
Fond predsedniške kampanje J. S. Z. izkazuje do danes nad $2,100.00, in prispevki, še vedno prihajajo. To nam je omogočilo tiskanje in razpeča-vanje kampanjskih letakov v tisočih in tisočih izti-sih. Skoraj je ni večje slovenske ali srpsko-hrvat-ske naselbine v Ameriki, ki ne bi bila preplavljena z našimi kampanjskimi letaki.
Jugoslovanska socialistična zveza je izvršila s tem tisto delo, ki se od politične organizacije v takih časih pričakuje. Poleg tega je ta uspešena kampanja omogočila, da je Zveza izvršila brez rizika svoj sklep in je poslala na agitacijo svojega organizatorja, ki se prav sedaj mudi v Pennsylvaniji in obišče pozneje tudi druge kraje.
Dan predsedniških volitev prihaja; naglo. 2. november je na pragu in mi gledamo nanj lahko z nekih tajnim zadovoljstvom, ker se zavedamo, da smo storili za povoljni zaključek tega pomembnega dneva vse, kar je bilo v naših močeh mogoče. Z vso opravičenostjo torej lahko trdimo, da se bo uspeh našega dela poznal v skupnem računu oddanih glasov za socialistične kandidate.
Ta dejstva nam dajejo nekakšno pravico do radosti, ki se neprisiljeno poraja v naših srcih. Toda vzlic temu, da smo opravičeni dati ob takih prilikah našim občutkom duška, socialisti ne pozabljamo, da predsedniške volitve, ki se vrše dne 2. novembra t. L, niso za nas noben cilj, ampak le pripomoček pri delu za odpravo kapitalističnega sistema, ki ga nadomestimo s socialističnim, čim bodo naši glasovi jačji in številnejši.
Hvalevredno je, kar smo opravili; ali pot do vresničenja socialistične družbe drži preko 2. novembra t. 1. — naprej do nekega do danes še nedoločenega 2. novembra; do dneva, ki pride in po-mede ves sedanji kapitalistični režim s površja.
Ta čas morda ni več tako daleč; kajti družabne oblike se pod pritiskom današnjih razmer, ki jih je ustvarila vojna, menjajo hitrejše kakor kedaj poprej v zgodovini. In ko pride ta november, rešilni dan ameriškega proletariata, nam ne bo treba več misliti na zbiranje kampanjskih fondov, nič več nagovarjati svojih tovarišev in somišljenikov, naj se pridružijo delavski organizaciji, in na tiskanje letakov s sedanjo vsebino, Vse to bo izostalo. Takrat bomo prešli na nekaj večjega — na tisto delo, o katerem danes šele teoretiziramo, in kakor nam radi očitajo naši nasprotniki — da sanjamo. Takrat bo dan našega vstajenja!
Recimo da sanjamo; toda poleg naših sanj smo se naučili tudi realnega življenja, pa smo izračunali, da letošnji november še ne. prinese ameriškemu delavstvu popolnega vstajenja. Zato se moramo sprijazniti z dejstvom, da bo treba še delati, da bo treba igrati še mnogim sodrugom "Jimmie Higgin-sa"; da bo treba zbirati še fonde in tiskati ter raz-našati letake, prodajati knjige in nabirati naročnino za časopisje. Skratka: da se bo treba še organizirati in učvrščati, učiti in uriti v vseh rečeh, ki smo jih iznašli, da so za naše delo uspešne.
Sodrug E. V. Debs je dejal pred kratkem ekse-kutivi Socialistične stranke v Atlantski ječi: "So-drugi, če pridem iz ječe, bo moja prva in glavna naloga, da grem na pot, organizirat socialistične klube. Kajti brez organizacije ne pridemo nikamor."
Debs je povedal resnico. Tudi J. S. Z. se zaveda tega prav dobro. Zato sodrugi in somišljeniki — vsi tisti, ki ste se tako velikodušno odzvali klicu J. S. Z. za zbiranje kampanjskega fonda, tisti, ki ste raznašali letake in jih čitali — le radujte se svojega uspeha, toda pri tem ne pozabite, da je ta uspeh le del tistega velikega uspeha, ki ima priti in ki bo prišel, če stori vsak svoje nadaljne dolžnosti, to je da pomaga pojačati Jugoslovansko socialistično zvezo in s tem Socialistično stranko Amerike.
Pri zadnjih predsedniških volitvah je dobila Socialistična stranka na stotisoče glasov; to pot računamo, da jih dobi nekaj miljonov! Tako bomo napredovali od novembra do novembra, in tako bomo nadaljevali, dokler ne pride tisti november, ki bo ves naš!
Naše nadaljno delo, sodrugi, pomeni delo za tisti november, ki nam prinese končno zmago za socializem! Tajništvo J. S. Z.
Konvencija nemške neodvisne socialistične stranke je z 237 proti 156 glasovi sklenila, da se pridruži tretji Internacionali. Zborovanje se je vršilo v Halle na Saksonskem. Manjšina, ki jo vodi Le-debour, se ni hotela, ukloniti volji večine in si hoče obdržati staro ime neodvisne socialistične stranke in ohraniti v posesti strankine institucije in glasila. Izmed 81 poslancev neodvisne socialistične stranke jih je pristopilo 21 k večinseki skupini, ki je glasovala za pridruženje k moskovski organizaciji; ostali poslanci pa so ostali v Ledebourjevem taboru. Med obema skupinama se je sedaj pričel boj za posest strankinih glasil. Nemški proletarijat je sedaj razdeljen takorekoč v štiri stranke: v social demokratično, neodvisno socialistično in dve komunistične. Zdi se, da ga bo prisilila buržvazija s svojim skrivnim delovanjem za uspostavitev stare, avtokratične Nemčije, na zopetno zbližanje. Nobena tajnost ni, da delajo vsenemški elementi na vse kriplje, da privedejo državo nazaj v roke reakciji. Kadar bo nevarnost dovolj velika, se bo moral iztrezniti tudi nemški proletarijat. Sicer pa bo čas zacelili tudi te rane delavske razdvojenosti, ki zijajo, kakor drugod, tudi v Nemčiji na vseh koncih in krajih.
SEMINTJA.
Palmerjev boj proti profitarjem. — Brezposelnost. —Zanimanje za kralje. — Papež in samomori. — Diktatura diplomacije nad Kitajsko. — Iztrebljenje bolševizma. — Zločini in kapitalizem. — Korc?lr plebiscit. — Volitve in delavsko časopisje. — Drugo.
- j»
Kampanja justičnega departmenta proti draginji preneha 1. novembra. Generalni pravdnik Pal-mer pojasnjuje ta korak s tem, da je kampanja njegovega departmenta proti visokim cenam potrebščin dosegla svoj namen. To se pravi, da draginje ni več.
j»
Draginja in oderuštvo ni danes nič manjše, kakor takrat, ko je famozni Mr. Palmer pričel "preganjati" verižnike. Sladkor se je pocenil, ne po prizadevanju justičnega departmenta, pač pa po načrtu špekulantov. In tako je z vsemi. drugimi potrebščinami. Če se počene, je to zasluga tistih ma-nipulantov, ki mislijo na ta način še več "zaslu žiti".
J«
Da, cene padajo — delavskim plačam. Vsepovsod v Zedinjenih državah se je pričelo sistematično zniževanje plač. Brezposelnost narašča. Podjetja, ki imajo pogodbe z unijami, pa namigujejo, da se bo moralo njihovo delavstvo prostovoljno podvreči znižanju plač, ali pa se tovarne zapro. Ne-unijska podjetja bodo dobivale cenejše delavske moči in unijska jim ne bodo mogla konkurirati. Če se torej delavstvo ne podvrže prostovoljnemu znižanja, sledi zaprtje unijskih tovarn, potem štrajk in uvajanje stavkokazov in porazi stavk. Izgleda, da je za ameriško delavstvo potrebno, da si pridobi še več izkušenj, predno bo svoje strokovne organizacije privedlo nekoliko dalj, kakor pa samo za protekci-jo dela unijskim članom in visokih plač. Kadar bo v stiskah, bo nekoliko več mislilo na socializem.
V Angliji je šlo na stavko miljon premogarjev. Iz simpatije se jim bodo pridružili še-transportni in železniški delavci, ako se odgovorni faktorji ne potrudijo končati štrajk preje in ugoditi premogar-skim zahtevam. Vlada napoveduje boj do skrajnosti stavkujočemu delavstvu, ampak angleškega pro-letarijata ne plašijo take grožnje. V Ameriki je to drugače. Tu so mnogi voditelji strokovnih organizacij veliki patrijotje v smislu, da se ne sme voditi boj proti podjetnikom, kadar se na njihovo stran opstavi vlada. Take voditelje je imel v mislih sodrug Debs, ko je svaril ameriško delavstvo pred njimi. "Enakopravnost" bi morala dotično vest tudi prinesti v tem smislu.
¿t
Grški kralj umira vsled zastrupljenja. Opica ga je ugriznila v prst ker je branil pred njo svojega psa. Neko poročilo sicer pravi, da je sedanji gršld kralj že dragic sumljivozastrupljen in zasluga najbrž ne gre opicam. Neko drugo poročilo omenja bombni napad na vlak srbskega regenta, ko se
je vozil po Bosni. Princu regentu se ni ničesar zgodilo, dasiravno sta bila dva vozova vlaka razdejana vsled eksplozije. To bi bile še zelo zanimive vesti — pred letom 1914. Danes pa se svet suče okoli dogodkov, kot se vrše v Rusiji, v Italiji, Angliji iu drugod. Monarhi so danes le še majhen odsev nekdanjega bleska.
JU
Amerika je dežela zadovoljstva, visokih plač, prosperitete in vseh drugih dobrot, ki so mogoče na svetu. Samomori pa nevrjetno naraščajo. Dne 15. oktobra je 115 ljudi v raznih krajih Zedinjenih držav izvršilo samomor, med njimi 35 žensk. Zadnje najvišje število samomorov je bilo 106 v enem dnevu. Vsi nsrečni ljudje ne napravijo samomora in njihovo število ni majhno.
¿t
Papež in njegovi kardinali v Rimu so v veliki stiski. Irci zahtevajo od njega zagotovilo, da prostovoljni gladovni štrajk ni samomor, če so na takem štiajku Irci kot n. pr. MacSwiney. Prvi smrtni slučaj vsled takega štrajka se je dogodil 17. oktobra, ko je preminul Michael Fitzgerald. Jedil se ni hotel dotakniti 68 dni. MacS\viney je na gladovnem štrajku že skoro 70 dni. Pije le vodo, pomešano z vinom, in pa obhajan je vsaki dan. Sveti Oče v Rimu pa so v neprijetnem položaju. Gladovni štrajk je samomor po naukih katoliške cerkve. Ampak Irci so katoličani in zato se jim Vatikan ne bi želel zameriti, ravno tako tudi ne angleški vladi. Irci se bore za odcepitev otoka sv. Patrika od Anglije, britansko cesarstvo pa ima postave, ki določajo, da je nelojalnost kaznjivo deianje. Terence MacS\viney se je proti njim pregrešil: zato je v ječi in igra zaeno z drugimi irskimi jetniki vlogo muče-nika za svobodo Irske. Njihov samomor bo torej drugačen, kakor pa samomori tistih, ki si končajo življenje vsled obupa. Katoliška cerkev je svoie mu-čenike v prošlih stoletjih proglašala za svetnike. Šli so raiše v smrt, kot pa da bi zatajili svoje versko prepričanje. Tudi današnja družba ni brez mučeni-kov. Tisoče jih je. ki so umrli_za ideale človečan-stva in bratstva. Njihovi grobovi so posejani v Sibiriji, Špiniii, Ameriki in povsod drugod. Današnja katoliška cerkev -pa ie obsojala naše mučenike in jih presraniala. Vatikan je trdnjava nazadnja-štva in reakcije, zato Irci v niem ne dobe tiste opore, ki sO jo pričakovali. Četudi katoličani, se vendarle upirajo vladi—deželski gosposki in kralju— to pa prepovedujejo cerkveni nauki.
I " ' «*
Kitajska republika ni majhna država; šteje nad 320 000,000 prebivalcev. Ampak kljub svoji ogromnosti je maihna. Mala Japonska z drugimi "velesilami" intrisrira in gospodari v nii. Na Kitaiskem še vedno eksistira rusko poslaništvo in konzularni uradi preišnie. protidelavske Rusiie. Ker ne repre-zentira.io današnje Rusi i e. je podala kitaiska vlada izjavo, da prekine vse stike z njimi in da s tem avtomatično odnadeio vse pogodbe in koncesije, ki jih. je od Kitajske izsilila carska Rusija. Pa so prišli Ja-
ponci, Amerika, Francija itd., in zahtevali od kitajske vlade, naj umakne svojo odredbo. In ker je Kitajska majhna po svoji organizaciji in svoji armadi, r-e mora uklanjati diktatom inozemskih diplomatov. Sovjetska vlada ji je svoječasno poslala noto, da razveljavlja vse pogodbe in koncesije, ki si jih je pridobila Rusija za časa carizma. To je odvzelo kitajski republiki spone, ki jih je naprtil nanjo ruski carizem. Zavezniški diplomatje pa hočejo, dajo še nadalje oklepajo in da ruski diplomatje še nadalje nastopajo v vlogi diktatorjev na Kitajskem. Japonska pa si ustvarja v tej največji republild militaristično, monarhistično kasto, ki naj vrže republiko in jo nadomesti z monarhističnem režimom. Na dvoru v Pekingu pa bi zagospodaril vpliv tokijskega mikada. Vse to je mogoče, ker ljudstvo še m zrelo, da bi se moglo otresti pijavk, ki sesajo truplo kitajske države.
¿t
Japonska vlada bo predložila zaveznikom načrt, potom katerega misli iztrebiti "naraščujoči boljševizem" na azijskem kontinentu, posebno na Kitajskem. Toda poroča organ tokijskih militari-stov, 'Kokumin Shimrun". Japonski militaristi ne vedo, da je ravno militarizem najboljši agitator za boljševizem. Tudi evropski militaristi se še niso tako daleč naučili. Če bi se, bi ne bili več militaristi. Japonska reakcija pa se lahko sprijazni z mislijo, da radikalizem šele prihaja v mongolske pokrajine Azije. Ni je sile, ki bi mogla to preprečiti. Japonska vlada pa lahko pospeši gibanje za osvoboditev ljudskih mas izpod tiranije, če prične še s hujšimi nasilii in preganjanji tistih, ki so spoznali, da tudi Aziji ni za večno usojeno biti pod tiransko vlado nebeškega sina.
j»
Vsak policijski načelnik v Chicagi, ko nastopi svojo službo, obljubuje občinstvu, da bo iztrebil zločince. Zločinci pa nadaljujejo s svojimi orgijami. Policijski aparat je korumpiran do skrajnosti. Vrše se preiskave in zopet preiskave, časopisje pa poroča o tatvinah, pretepih in umorih. Prohibicija je še bolj pospešila korumpiranost varnostnih organov, ker jim je dala priliko "prislužiti" nove postranske dohodke. To je "amerikanizem" po nazorih ljudi, ki se vzdržujejo s korupcijo. Kadar res zavlada amerikanizem, se bo temeljito pomedlo z aparati, ki poznajo stroge zakone samo takrat, kadar nastopajo proti delavstvu, ali kakor pravijo sami, "proti boljševizmu".
Sempatja pa je treba vendar zadostiti justici. Zadnji teden je bilo v čikaški okrajni ieči obešenih več kriminalcev, med njimi tudi neki Žagar, po narodnosti Hrvat. Sicer narodnost ne spremeni ničesar na stvari; to omenjamo Je, da zadostimo tistim, ki hočejo vedeti, če je bil Žagar Slovenec.
Ječe, vislice in električni stoli ne bodo odpravili zločinov, niti jih omejili. Današnji sistem je tisto, kar neguje bacile zločinstva. S socialističnim sistemom odpade 95% vzrokov, ki povzročajo zločine v kapitalističnemu sistemu.
Poročila iz Koroškega se glase, da je plebiscit izpadel neugodno za kraljevino SHS. in v prilog Avstrije. Vzroki za tak izpad najbrže niso na Dunaju, niti ne v zavezniški komisiji, ki je vodila glasovanje. Verjetno je, da je bila komisija pristranska; to je, nenaklonjena Jugoslaviji. Razumljivo je, da so Nemci vodili silovito propagando v prilog nemške Avstrije. Tudi Slovenci so jo vodili, le da je bila staro-kopitna in do skrajnosti nazadnjaška. Monarhizem raznih ljubljanskih Tavčarjev ne drži niti pri katoliškem kmetu na Koroškem, še toliko manj pa pri delavstvu. Sicer pa, kdo pa danes še verjame v plebiscit? Ako se ljudstvo noče izreči zate in ako imaš moč, okupiraj kraje, ki jih hočeš imeti. D'Annunzio je dal dober vzgled, kateremu je sledil poljski general Zelgowski, ki je okupiral Vilno, ne v imenu poljske vlade, nego po "želji" poljskega naroda, in sledili so mu sedaj še Jugoslovani, ki so zasedli dele spornega ozemlja v zoni, v kateri se je izvršil plebiscit drugače, kakor je želela Jugoslavija. Sporni teritoriji ne bodo vedno ostali taki. Delavstvo bo odpravilo sporne meje in vse drugo, kar v kapitalističnem svetu spominja na meje. Ravno jutri se to ne bo zgodilo. Instinkti sovraštva so v ljudstvu še pregloboko usesani in vladajoči razred jih neguje z vsemi mogočimi sredstvi. Polagoma se učvrščuje med delavskim ljudstvom socialistično mišljenje in polagoma bo prišlo mednarodno bratstvo.
i jf
Dne 2. novembra se vrše v Zedinjenih državah volitve za predsednika in podpredsednika, v kongres in senat ter lokalna zastopstva. Socialisti vemo, komu bomo oddali naše glasove. Imamo pa 'delavske" liste, ki se ne morejo odločiti za nobene kandidate, pa semintja priporočajo, naj ljudstvo glasuje za "delavske" kandidate. Pri tem pa marljivo prinašajo oglase in članke za kandidate republikanske in demokratske stranke. Nekateri slovenski delavci so vsled tega razočarani. Vse 'napredne" slovenske liste so smatrali za " delavska glasila", zato so jih podpirali in agitirali zanje, Proletarca pa so zanemarjali. Eni so vsaj sedaj prišli do spoznanja, da razni slovenski "delavski" listi niso delavski listi. Priporočali so radikalizem za Rusijo in za vsako drugo državo izven Amerike; napisali so semintja kake fraze proti kapitalistom, da so zavajali čitatelje in jih obdržali v svoji naročniški listi. Sedaj, pred volitvami pa so se pokazali. Denar republikanske stranke jih je pridobil, delavstvo pa naj glasuje, za kogar hoče.
j*
Delavstvo potrebuje časopisje, ki agitira ne za boljševizem v Rusiji, nego za organizacijo razredno zavednega delavstva. Boljševiki v Rusiji ne čitajo slovenskih ameriških listov, čita pa jih tukajšnje delavstvo. Če bi bila to res delavska glasila, bi morala propagirati za Jugoslovansko socialistično zvezo in za socialistične kandidate. Delavstvo brez organizacije ne šteje ničesar.
Slovensko delavstvo naj spozna vsaj sedaj, da je edino resnično socialistično glasilo jugoslovanskega,
politično organiziranega delavstva "Proletarec", lastnina in pod kontrolo J. S. Z.
J
Sodrug Vencel Obid pravi v svojem dopisu, ki je priobčen na drugem mestu v tej izdaji, da bo dal ravno tako slovo Proletarcu, kakor ga je dal nekemu drugemu slovenskemu listu, ako bo priobčeval oglase in članke za kapitalistične kandidate. To bi bilo popolnoma pravilno in pošteno ravnanje. Vencel pa je lahko uverjen, da Proletarec ne bo propagiral za kapitalistične kandidate, kakor ne bo papež propagiral *za mohamedansko vero. Proletarec je bil ustanovljen za socialistično propagando in bo kot tak ostal. Naš program je socialističen in naši kandi datje so socialistični kandidatje, katerim na čelu sta pri prihodnjih volitvah sodruga E. V. Debs in S. Stedman. Propagando za Hardinga, Coolidgeja, Coxa in druge take kandidate prepuščamo drugim. Naš boj je proti tem kandidatom, ne kot osebam, ampak kot predstavnikom sistema, ki je odgovoren za izkoriščanje, draginjo, brezposelnost, preganjanja in brezpravnost, v katero je pahnjena delavska masa.
j*
Slovensko delavstvo se je zadnje čase pričelo intenzivnejše zanimati za socializem, in kar je glavno, za organizacijo. Novi klubi se ustanavljajo, pri rejajo se shodi in agitatorji za razširjenje Proletarca se množe. To je dobro znamenje. Mnogo sodrugov. ki so vsled nesoglasij z odborom Zveze ali vsled drugih vzrokov, ki jih je prinasla zadnja vojna, prenehali z aktivnostjo, so se zopet prijeli dela. Ti so porok, da se bo zaeno z novimi močmi, ki si jih je pri dobilo slovensko delavstvo, socialistično gibanje med nami utrdilo in se razširilo. V bližnji bodočnosti sc bo moral vršiti kongres J. S. Z., da si začrtamo jasnejša pota za naše bodoče delo. — J. S. Z. ima pred seboj nove naloge, mnogo večje, kakor jih je imela pred vojno. Vodstvo političnega in kulturnega življenja v bodočnosti med ameriškim jugoslovanskim delavstvom pripada J. S. Z.
DEPUTACIJA SOCIALISTIČNE STRANKE DO BILA POTNE LISTE ZA V RUSIJO.
Eksekutiva socialistične stranke je imenovala že pred dalj časom odbor štirih članov, ki imajo nalogo potovati v Rusijo in baltiške dežele, da proučc tamošnje razmere in o rezultatu svoje misije poročajo članstvu ameriške socialistične stranke. V ta odbor so bili imenovani sodrugi Algernon Lee iz New Yorka, Joseph E. Cohen iz Philadelphie in James Oneal ter Alexander Trachtenberg, oba iz New Yorka. Potne liste so končno dobili vši člani in s tem jim je pot v Rusijo skozi baltiške dežele odprta.
Kapital je velikanska sila. Znanost je dragocena reč. Umetnost olepšava življenje. Ali brez dela bi se vsa zemlja izpremenila v puščavo. Brez delavcev ne bi bilo ne kapitala ne znanosti ne umetnosti, in tudi vere ne.
CEZAR.
Paul Eldridge. — Prevel J. M.
V prednikih James Robertsa ni bilo ničesar vojaškega. Njegov oče je bil navadni- čevljar, mati pa debela, dobrovoljna ženska, ki je vedno igrala vlogo angelja miru med sosedi, kadar so se skregali. Njegovi strici in tete so tudi bile mirne duše. Kljub temu je bil James rojen vojak. Njegove prve igrače, ki niso bile vojaškega značaja, so zletele v kot. Ko je bil še otrok, je ves božji dan 'tolkel po bobnu, trobil, marširal In salutiral stari omari ali mački.
Njegov oče ga je opazoval v svetem molku in se čudil. Vpraševal se je, zakaj je njegov sin tako zaljubljen v vojaški hrup, medtem ko se ni upal niti črhniti, ko je bil še majhen'
Mati se je pa smejala; tako se je smejala, da se je njeno ogromno telo treslo veselja.
"Vidiš, Jim, najin sin je rojen vojak."
"Hm, hm."
"General bo, kadar odraste."
"Hm, hm."
James, ponosen vsled besede svoje matere, je pa salutiral še bolj čvrsto in razbijal po bobnu, da je odmevalo na ulico. Mati mu je pokazala kot v jedilnici za njegovo "sobo" in ta kot je bil pravi pravcati arzenal — zlomljene ostrine nožev, škarij, pločevinasti meči, kape, leseni topovi, puške revolverji....
James pa ni bil nič boljši, ko je ušel otroškim hlačicam. Nasprotno: Čim starejši je bil tem bolj je norel za vsem, kar je bilo v zvezi z vojaštvom. Govoril ni nič drugega kot o armadi in generalih in navduševal se je za orožje. Mati je mislila, da drugega res ne more biti kot vojak.
"Ako bi postal vsaj častnik," je dejala proti možu, kateri je pa le molčal in kimal z glavo.
V šoli je James pokazal, da je nadarjen. Zlasti sta ga veselila zemljepisje in matematika. Najrajši je pa čital knjige o vojnah in junakih. Večkrat po večerji je razgrnil veliko polo papirja po mizi, risal razne krive in ravne črte in razlagal veseli materi, zakaj je ta ali oni vojskovodja izgubil bitko in kako lahko bi bil zmagal, če bi bile njegove čete drugače manevrirale. Zraven je pa sedel oče, vlekel dim h koruznice in opazoval sina.
"Kaj praviš, ali ni čudovito, kako najin sin zna vse te reči?" vpraša mati.
"Hm, hm," odvrne oče po svoji navadi. Morda se je strinjal z ženo, toda izraziti se ni mfigel.
"Ali se ti ne zdi, da bi bil James dober častnik?"
"Hm, hm."
"Ah, ti vedno samo hmhmkaš, nikoli pa ne poveš, kaj res misliš."
Stari se je ustrašil. Pogledal ie svojo ženo, kakor srna, ki naglo sreča človeka. Čez nekaj časa je prišel k sebi in zamrmral: "Da, da."
Ko je bil James star sedemnajst let in ko je imel stopiti v vojaško akademijo, je njegov oče naglo in tiho umrl. Mati je pa kmalu potem zbolela. Zadel
jo je mrtvoud in leva stran njenega ogromnega telesa je postala mrtva masa, katero je desna stran vlekla za seboj. James je moral opustiti misel na vojaško akademijo in si poiskatiNdelo, da preživi sebe in mater. Dobil je službo trgovskega pomočnika v prodajalnici čevljev, katere gospodar je bil prijatelj njegovega-ranjkega očeta. Sprejel je službo z občutkom mučenika, ki mora trpeti pri delu, za katerega ni ustvarjen. Njegova mati se ni mogla več gibati in vsled tega je še bolj zdebelela. Voziti so jo morali na vozičku.
Šest let je živela Jamesova mati na vozičku in v tem času se je razvalila v pravo goro; dihala je vedno težje in končno je bilo njeno dihanje podobno sopihanju lokomotive. Medtem je James dan za dnevom. primerjal čevlje odjemalcem in sanjal o velikih vojnih pohodih in zmagah. Njegov junak je bil Julij Cezar. James je-trdno verjel, da je v vsem podoben Cezarju. Bil je mršav, redkih las in je gojil željo, da bi imel najmanj tri žene. Svojo službo v prodajalnici čevljev je primerjal s Cezarjevim prekoračenjem Rubikona in upal je, da njegovo življenje doživi tragični konec — vsekakor na bojišču, ako pa ne v vojni, tedaj vsaj od roke prijatelja, katerega bo posvaril kakor je njegov veliki junak posvaril Baruta. Vsak dan je čital knjigo o svojem velikem vojaku in ko jo je prečital do konca, je začel citati zopet od kraja. James je čutil, da je sedanje stoletje preveč prozaično in trgovsko; ljudje — neumni ljudje — se ne zanimajo več za junake kot je bil Cezar. Edina pot do slave bi bila skozi vojaško akademijo in potem bi piorala priti vojna. Tako pa mora delati v prodajalnici. Privezan je na svojo bolno mater in morda umre, ne da bi ljudje vedeli, da je v njemu drugi Cezar. Strašno!... James si ni mogel pomagati. Doma je sopihala mati in v prodajalnici so ljudje iztezali noge, da jim James navleče čevlje na nje.
Naposled je umrla mati. Mesnata gora je prenehala sopihati. James je bil vesel in je sklenil, da takoj stopi v vojaško šolo, dokler še ni prepozno. Tedaj se je pa zgodilo, da je prišla v prodajalnico prikupna gospodična in iztegnila pred Jamesom svojo nogo, krasno nožico. James je pogledal nogo, na katero je natikal bel čeveliček, in pogledal je gospodično. Vglavo mu je udarila misel kakor staro vino in zahotelo se mu je, da bi bila tista lepa noga njegova. Začel je pogovor z gospodično in pripovedoval ii je razne stvari o vojakih, častnikih in vojnah. Deklica se je smejala in končno je sprejela njegovo vabilo, da jo vzame na ples.
Nekaj mesecev pozneje se je James' poročil z omenjeno deklico, in ko jo je vzel k sebi na dom, si tie predstavlial. da prvo zmago je že izvoieval. V zadnji strani niegove glase se je pa porodila klovni-ška misel: "Kdaj vzamem drus-o in tretio ženo?"
James ni govoril s svojo ženo o dru
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si