Janko Samec:
Cvetna nedelja.
V sa dalja blesti se od solnca in cvetnega praha, ki se je od kelihov polnih razlil na vse kraje. Tu leta metuljek, ebelica drobna tam jaha na bilki zeleni, ki v vetrih s pokloni se maje.
Srebrni zvon v tajni se pesmi oglaa z doline, ki v sladko pokojnost se mladega jutra razliva kot tiha radost, e v srcu predolgo se skriva in v nemi besedi iz prsi nenadoma ine.
Se v lahnem polsnu dremajo droben ptiek se z veje
po solncu blesteem ozira in listov poslua
skrivnostno umenje ... Pa sam e poskua
se v pesni polglasni ... in kmalu zapoje glasneje ... glasneje
Po cesti odpravljajo starci in starke nadlone se k veliki mai. Kot da bi eleli pokoja si v tekem ivljenju, jim trudna je hoja in misli neko vse vesele so zdaj jim pobone.
Pred pragom cerkvenim pa aka na svoje ovice star upnik in gleda po polju in moli Ko vidi mladino, ki v solncu in cvetju tam doli se smeje, kar samo razjasni se resno mu lice . . .
306
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si