Fran Albrecht: Noni pogovori.
645
Fran Albrecht:
Noni pogovori.
Sentence, aforizmi, eksprompti . ..
o je ogledalo du. Kakor nikoli podnevi, se v noi razodene loveku dua, to je vse tisto, kar imenujemo dobro in slabo, pogum in bojazen, ljubezen in sovratvo.
*
Pripeti se, da po noi ne morete spati. Vroa omotica lee preko telesa. Vsi ivci se napno, vsi uti se poostrijo. Mogani delujejo intenzivneje, elo se pali ob ognju blazin; iz por se usipljejo iskre . . . Takrat morate, morate misliti. Ali ne? . . .
* Gotovo ste e doiveli trenotek, ko ste zakriali samemu sebi:
Razgali se dua nocoj pred seboj, uklenjena v strasti, v mogoni oblasti lai!"
Ali pa:
Noi brez spanja in brez zvezd,
noi iskanja skritih cest,
noi vpraanj, noi molanj,
nerazreljivih, venih tajn!"
Sam ne vem, kako je to, da se mi na svetu najbolj gnusijo ljudje, ki malo ali ni ne mislijo. loveku bi morala biti vendar misel potrebna, kakor ribi voda.
In stremljenje ljudi bi moralo biti v prvi vrsti, da postanejo ljudje; v drugi vrsti, da postanejo bolji ljudje.
*
Znamenje slabih ljudi je, da opazijo samo slabe strani svojega
blinjega. Kajti kdor jih ne opazi na sebi, opazi jih tem preje na
drugih.
*
12
646 Fran Albrecht: Noni pogovori.
Mi, ki smo mali, mi sanjamo dale, mi, ki smo bolni, mi sanjamo mo Sanjamo pojemo vriskamo . . v duah pa utimo grozo in no!
O blagor nam, ki smo mladi in zdravi in si domiljamo bog-vekaj! Pa nas vseh e aka pregrenka minuta, ko se bodo sesuli trhli stebri nae domiljavosti in se bo razbil na ponos ob drugih, ki bodo imeli premo.
emu mislimo toliko in tako cesto o sebi? Ali je to samo izraz samoljubja in domiljavosti?
Globoko pogledati v ivljenje, to je deviza. Kajti, ah, kolik misterij je ivljenje za mladega loveka!
Samo, kdor pusti, da vtisne ivljenje vse svoje sledove v njegovo notranjost, ta je ivel mnogo.
* Kdor pa je skrajen individualist, je obsojen v skrajno samoto.
Ali je zares individualizem istoveten z egoizmom?
Malo je ljudi, ki so ozdraveli vsled sugestije. Legijon je onih, ki so vsled sugestije postali v resnici bolni.
*
Ljudje se zastrupljajo tudi s svojim koprnenjem . . . koprne-njem po lepoti.
Mnogim je umetnost kakor opij: upijanjajo se njo.
*
Opazil sem, da ba najbolj erotine narave cesto najmanj ljubijo.
Fran Albrecht: Noni pogovori. 647
Kadar dozorel mo ljubi ensko, preve sovrai njene napake, da bi mogel ljubiti povsem iskreno. Le nedozoreli, nesamostojni ljudje ljubijo napake . . .
Mo, ki ljubi, uti tako fino, da ga razali nerodna gesta njene roke ali nepotrebna vejica v njenem pismu.
Ljubezen med spoloma je polna dvomov; in ni ga tako izi-enega razmerja, da bi ne bilo nekaj skritega, nedoumnega sovratva v njem. im globlja in resnineja pa je ljubezen, tem bolj skrito in nedoumno je sovratvo v njej.
Mnogo zakonov je nesrenih, ker je ena preve podobna mou.
*
Kdor ne veruje v ensko ljubezen, ali zna, ali more potem e ljubiti?
Mi vsi smo nenasitni ljubezni. Pa vendar je ljubezen strup.
Pravijo, da zdrav lovek ne potrebuje Boga. Torej je iskanje Boga znak bolezni?
Jaz sanjam vero ateista ki ljubi dobro in sovrai zlo.
In religije? . . . Suum cuique! Pustite naj se due izistijo v zmotah . . .
Mi vemo, da za druge ljudi ni vse novo, kar mislimo. Bogve kdo vse je e mislil iste stvari? Ali poglavitno je, se mi zdi, da je novo za nas in da jih mislimo mi sami!
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si