Ljubljanski Zvon
V ljutomerskih goricah.
i.
ljutomerske stopal sem gorice z Dragotinom, svojim pobratimom. Jasna bila je pomlad krog naju, zelenele nae so gorice, zelenele breskve in cvetele . . . Nama srca pa so bila tuna. Solnce lilo je toploto svojo kakor balzam po naravi celi . . . Nama srca pa so bila tuna.
V tiho senco renje starodavne
v mehko travo sva mole posedla
in ozrla se po rodni zemlji.
Tja na sever gledala sva tuni,
kjer slovenski se seljak ubogi
za obstanek trudi v vednem strahu,
da ga tuji bogatin preene
z rodne zemlje dedov in pradedov.
Malo let e, in ne bo Slovenca
v onih krajih divnih, a nesrenih
v nemi boli vzdihne moj pobratim.
Pa ozreva se na zahod sinji, kjer zeleno Pohorje se dviga kot branitelj naega jezika, kot zaitnik svojih prebivalcev. Mar ne zdi se ti, pobratim mili, da te hoje, bukve starodavne, da te smreke, hrasti zelenei, vsa drevesa pohorska mogona
Ljubljanski Zvon 7. XXII. 1902. 31
434
V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah.
smrtno pesem pojejo e ljudstvu in na zadnjem ga spremljajo potu? Tak govoril je pobratim tiho. Meni pa je bilo, ko da prorok mi epee moder iz daljave . . .
Pa sem sklonil glavo v nemi boli. Zatopljena v misli te otone dolgo v mehki travi sva slonela. Ko vzbudiva se iz tekih misli, tja na jug odplava pogled najin. Tam se dviga Bo, Donaka gora, na katerih nekdaj Rimci jaki veliastna zidali svetia zmagovalnim so bogovom svojim . . Pa so nama splavali pogledi, splavali na vzhodne tja planjave, kjer rez irno polje se vijuga bistra Mura, naa mejaica.
Pa sva zrla tja na polje tuno, koder se iz ko napol razdrtih dviga dim do neba ko kadilo, ah, kadilo narodnih daritev, ki jih vsako uro brez tevila tam darijo prekmurski Slovenci. Zrla sva to mirno bojno polje, kjer umira pod pritiskom silnim brez obrambe ljudstvo siromano; nihe pa mu ne zvoni k pogrebu in ne pie nihe nekrologov . . . Molal jaz sem, molal je pobratim, in mole sva stisnila si roke. Bila tiha nama je prisega: Njim pomo, ki slabi, siromani tam jee pod jarmom tekim tujim!
Jasna bila je pomlad krog naju. Zelenele nae so gorice, zelenele breskve in cvetele midva nove sva moi utila.
V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah.
435
Solnce lilo je toploto svojo kakor balzam po naravi celi -nama v srci pa je lilo nade, da bodonost naa bode jasna, nama v srci pa moi je lilo, novo mo za blagonosno delo. Zdelo se je nama, da gozdovi s Pohorja so peli veliastno, sveto pesem ljudskega vstajenja . . .
2.
ivljenja mojega edini pot je k srei, je v ivljenja sprotiletje; in e je to ivljenje veen boj, jaz sam poiem svoje si zavetje!
Tako govoril sem v mladostnih dneh in sanjal o ljubezni sem nasladi; in o roici mehki sanjal sem, ki v mranih urah mi lase pogladi.
A sanje so minule kakor no . . . In zdaj objemlje igra me ivljenja, in sil sovranih morje kroginkrog ob meni vie, vie se popenja.
Minule sanje so, in prav je to! Naprej, naprej prosveta in omika! Ljubezen naa vsem ljudem veljaj in bodi nam odkrita in velika!
3.
Oj tam leijo Logarovci, Logarovci, lepa vas, pa tja sem el k svoji ljubici takole za kratek as.
Pa krog te vasi, aj, krog te vasi gorice se dvigajo,
in divota je zreti jih, kadar na njih vuzemnice *) vigajo.
*) vuzeranica = velikononi kres. Vuzem = Velika no.
31*
V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah.
A vuzem ni zdaj,.ko jaz k ljubici spem, in le hladen je zimski veer . . . Pa potrkam na njeno okence, in otvori mi ljubica dver.
Tam zunaj, tam zunaj zdaj hud je mraz,
pri tebi pa gorko tako . . .
Zaarelo je njeno liece,
ko sem stisnil jo k sebi tesno.
Pa prinesla je nama veerjico, v roki vinca pa z naih goric . . . Tam pri pei kramljala pa dolgo v no src veselih in jasnih sva lic . . .
Oj tam leijo Logarovci, Logarovci, lepa vas . . . Pa nikjer ni ve videti luice, in vse sanja e v noni as.
Za to no, Matilda, to samo no stotiso sladkosti sveta! Hej, Matilda prekrasna, neko, ah, neko se na veke zdruiva midva!
4.
Nad goricami vstaja e dan, beli dan, in veselo si poje seljak; kot pobona molitev odmeva ta spev tja v rosnati jutranji zrak,
Ej, lice seljaku je vedro tako
in jasen njegov je pogled,
ki ponosno mu plava tja dale okrog,
kjer razirja se lepi mu svet . . .
Tako pa godilo se to je nekdaj v preteklosti bajnih tam dneh . . . A zdaj ko pravljica vse to se glasi in izvablja le toen nasmeh . . .
V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah.
437
Ni ve ne popeva slovenski seljak tak veselo mi v beli tja dan; ni ve mu ponosno ne plava pogled tak moten rez hrib in rez plan.
S telesom upognjenim kmetic trpin tam orje neplodno zemljo, in kletva sedaj in sedaj kak vzdih mu izvije iz ust se teko . . .
Nad goricami vstaja e dan, beli dan in glasi samosvesten se spev, in vzbuja in dviga se veliki dan, ki zdramil ga ljudski je gnev . . .
5.
Aj, nad ljutomerskimi goricami jutro je e krasno vzplamenelo, grozdje pa na bujnem trsju tam v zlatem solncu jutranjem zorelo.
V teh goricah e nekdaj seljak na prepeval je pri sladkem vini, pa pokupil vse je tuji bogata, sunji mu slovenski so trpini.
In za pedjo ped izginja naih tal, in gorja nikdar ni v polni meri ... Nemi boli vdaja trudni se seljak . . . Tak jaz sanjam v noi marsikteri . . .
Aj, nad ljutomerskimi goricami
so krvavi ari vzplameneli . . .
Mi pa poluglasno v vinskih tam vrheh
pesmico zamiljeno smo peli:
Aj gorice, ve gorice, nae v vek ostanite! Vi Slovenci in Slovenke , pa jih hrabro branite!
V. S. Fedorov.
Ljubljanski Zvon
)
V ljutomerskih goricah.
f
a so prile Rojenice v hio belo v tiho no pa so tam prorokovale, tiho pesmico pojo.
V polusanjah mati mlada cula pesmi je epet in mogone nade vzbujal v srcu ji je ta obet . . .
Rojenice pa iz hrama v tiho no odplujejo, mladi materi vabljivo sreo prorokujejo.
Nad vrhovi pa nevidno se duhovi zbirajo . . .
v
kodoeljno, samosvestno nade v prah podirajo.
7.
Nad gorice mrak veerni tiho plava, tiho pada; ' v koi gorski mlada mati malo herko si uspava.
Ljubljanski Zvon 9. XXII. 1902. 41
578
V. S. Fedorov: V ljutomerskih goricah.
Kanila je prva solza ji na lice, bledo lice aj spomin na mlada leta in na brate, na sestrice. Kanila je druga solza ji na lice, bledo lice to spomin je na ljubezen, aj spomin na no porono. Tretja kanila je solza ji rez lice, bledo lice, pala herki je na ustna: solza grenka nje trpljenja.
Grenka pa je bila solza. In vzbudi se dete malo, ozre se na mater bledo pa zastoka z alnim glasom.
8.
Na ognjiu pojemal je plamen, v pozno no sva slonela ob njem . . . Smem li pa tako dale od tebe, oj ti ljubica moja, al smem ?
Ti ne ve, moje dekle, kak teko je ostaviti rodno zemljo, ki sem v njo se bil vsesal z vso duo in z vso strastjo, z ljubeznijo vso.
Ali ve, kak teko je pustiti, kar na svetu najdraje ima? . . . Toda tiho, kaj tobe, kaj solze! Pijva, pijva iz polnih e a!
Na ognjiu pojemal je plamen, in jaz moral hiteti sem pro . . . In mole sem objel jo poslednji, dal na ustna poljub sem ji vro.
V. S. Fedorov.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si