BREZ SONCA
JERN LEDINA
V reki dni, ki se ez polje razliva
stojim na otoku svoje samote ...
Misli polzijo po vejah molanja
kot kaplje z drevest ko se jug vanje zaganja.
Zorane so prahe, ozimina njive pokriva, v meglo so se skrile te zemlje lepote... Vse je golo, e macesen se obleta in hrepenenju vsa krila so speta...
SPOMINI NA IVANA CANKARJA
DR. RUDOLF MARN
Moje poznanstvo z Ivanom Cankarjem sega e v srednjeolska dijaka leta, Bila sva priblino enake starosti ki tudi isto leto maturirala, samo Cankar na realki, jaz na gimnaziji.
V tefetovi zadrugi v Streliki ulici sva itala svoje prvence, vendar Cankar ni bil stalen obiskovalec teh literarnih veerov. Bolj se jih je udele^-eval Murn in e danes se dobro spominjam, kako se je Murn jezil name, ko sem mu neko strogo kritiziral njegove pesmi. Sicer sem sam naklepal nekaj zvezkov pesmi, a sem pozneje poezijo opustil in se dral proze.
Po maturi smo se sicer razli, toda vedno znova smo se nali v Kravji dolini (dananja Vidovdanska cesta). Med lesenim paviljonom Sokola na Taboru in danes e obstojeo Moinovo gostilno je stala na samem Francotova pritlina gostilna, ki o njej danes ni ve sluha ne duha. Bila je to domaa predmestna gostilna, kjer se je gost poutil kakor doma. Sem so zahajali Cankar, Murn in Kette; upani je le bolj redko prihajal. V podstreju je stanovala mlada ivilja Lucinka s svojo materjo. Moja ljubezen je tudi stanovala v Kravji dolini in bila prijateljica Francotovih gospodien, Lucinka pa je bila njena ivilja in prijateljica.
Lucinka ni bila samo prijateljica naih pesnikov, ampak tudi dobrotnica. Kolikokrat so prihiteli iz cukrarne Cankar, Murn in Kette ter e na stopnicah klicali: Lucinka, Lucinka!
Kaj pa je, cigani? se je s smehom odzvala. Ste gotovo lani?
Ali ima kaj fiola? je vpraal Kette, niesar nismo e danes jedli.
6
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si