Oliver Sertie Fenomen Bore Lee Bore Lee in njegovi filmi v širši javnosti pomenijo za amaterski in trash film na Hrvaškem toliko, kot pomeni Michael Moore za dokumentarni film v svetu. Celo več kot to, uspeh njegovega predzadnjega filma "U kanflama velegrada", je prisilil, upam, da vsaj enega hrvaškega režiserja, da se je zamislil nad svojim delom, in verjamem, da je povzročil vsaj neprijeten občutek na Oddelku za film v okviru Ministrstva za kulturo zaradi njihove slabe politike, ki že leta podpira in financira v glavnem neuspešno hrvaško kinematografijo. Bore Lee, s pravim imenom Boris Ivkovic, prihaja iz Sinja, majhnega mesta trideset kilometrov severno od Splita, iz mesta, ki v hrvaški javnosti velja za rigidno, desničarsko in tradicionalno mesto, torej iz okolja, ki ni ravno spodbudno za takšne ekshibici-oniste. Bore je predvsem mojster kung fu-ja, od svojega idola Bruca Le-eja je prevzel ime ter leta 1994 posnel svoj prvi amaterski kung-fu film z naslovom "U kanflama orla". Gre za 13-minutni film posnet z VHS kamero, montaža na dveh videorekorderjih pa je skrajno neprecizna. Tovrstna produkcija je značilna za vse njegove filme do leta 2004, ko je začel sodelovati z režiserji njegovih zadnjih dveh filmov Mariom Kovačem, Ivanom Ramljakom in Krešimirjem Paukom, ki so Boretu poleg izboljšane režije, scenarija in promocije priskrbeli DVCAM in digitalno montažo. Ni treba dodati, da je bil Bore poleg koreografije in glavne vloge do tedaj režiser in scenarist vseh svojih filmov. Rdeča nit teh majhnih neodvisnih mojstrovin, v katerih je Bore vedno glavni "pozitivec", je požrtvovalen boj proti "zli tolpi", in potem ko Bora dodobra uniči svoje nasprotnike, jim nazadnje nameni še moralni nauk: "Ste banda, in to zelo pokvarjena, še boste dobili svoje!" Da si ne bi kdo mislil, da so tu borilne veščine prisotne zaradi nasilja. "Ne, borilne veščine služijo opravljanju dobrih del," vam « bo rekel mojster. J Drugi film, "Smrtonosna igra", je | bil posnet pet let pozneje. V tistem ^ t času je njegov prvi film pridobil kult- f ni status v svojem mestu. Tako pri snemanju filma prisostvuje publika, ki je s smehom, ploskanjem in komentarji spremljala delo, dodatek DVD filma "U kanflama velegrada" pa vsebuje poleg dveh filmov iz let 1994 in 1999 tudi podelitev sinjskega oscarja. Tu se začneta hiperprodukci-ja in serija daljših stvaritev: "Rušilač-ki udarci", "Otrovne ruke", "Vrijeme velikog obračuna" in kultni "Jači od bande", po mnenju mnogih najboljši iz njegove samostojne kariere. Z vsakim od teh del je povezana določena zanimivost. Omenimo samo, da pri filmu "Rušilački udarci" tako rekoč ni montaže, film "Vrijeme velikog obračuna" pa traja celih 90 minut in zanj Bore načrtuje "re-make." Čeprav je bil Bore precej znan v domačem krogu, se je njegova kariera začela strmo dvigati s filmom "U kan-flama velegrada", posnetim v Zagrebu na pobudo že omenjene režiserske trojke. Produkcijo, ki si je Bore do tedaj ni mogel niti v sanjah predstavljati, je spremljalo veliko igralcev ter za hrvaške razmere zelo močna medijska kampanja. Uspeh filma je pripomogel k podpisu pogodbe s Continental filmom, ki je film izdal na DVD, s čimer je film postal kultna figura hrvaškega trasha. Ko je bil film izdan, so ga odkupile vse videoteke, knjigarne in tr® govine, tako da je v kratkem času poJ stal najbolje prodajani hrvaški DVD. § Pomembno je dodati, da je bila sama £ izdaja filma hkrati tudi zelo razkošna, t f saj je bil to najbolje opremljen hrvaš- o 102 ki DVD do sedaj. Na javnih projekcijah je samo v šestih mestih film videlo več kot 2000 ljudi, toliko jih ni videlo niti nekaterih "profesionalnih" filmov (npr. film "Polagana predaja" Bruna Gamulina, dobitnika zlatne arene leta 2001 in hrvaškega kandidata za oscarja, je to leto v kinih videlo nekaj več kot 700 ljudi). Poleg te preproste ljubezenske kung-fu drame in že omenjenega prvenca DVD vsebuje tudi biografijo, nekatere izrezane scene in avdioko-mentar režiserja. Najuglednejši slovenski filmski kritik Marcel Stefančič jr. je izjavil, da gre za najboljši hrvaški film devetdesetih, tudi hrvaški kritiki so ga dobro ocenili. A kljub temu so o njem imeli veliko za povedati drugi hrvaški režiserji, ki filma niso sprejeli v selekcijo 13. Dana hrvat-skog filma z obrazložitvijo, da sploh ne razumejo, kaj je trash produkcija. S tem so popolnoma ignorirali veliki uspeh filma, pod vse to se je podpisal selektor za igrani film, Tomislav Ku-relca. S protestnim pismom Hrvaški televiziji se je oglasilo tudi Društvo hrvaških režiserjev, ki se je pritoževalo nad medijsko pozornostjo, ki jo je filmu namenila hrvaška nacionalna televizija. Namesto da bi si pokrili ušesa od sramote, ker njihovi filmi v kino ne privabijo niti tisoč obiskovalcev - ker so negledljivi - ali da bi molčali, ker vsa leta živijo od istih svojih filmov, cvilijo obtožujoč režiserje brez akademij, da spodkopavajo ugled in ceno hrvaškega filma, kot da Akademija kaj pomeni. Naj bo tako ali drugače, to je še bolj pripomoglo k temu, da se je mit o Bori Leeju razširil in da je še več ljudi željnih sveže produkcije obiskalo projekcije filma. Na tretji Reviji amaterskega filma leta 2004 v Zagrebu je bil prikazan ves Bo-retov opus in ni treba omenjati, da je bila dvorana vseh pet dni nabito polna. Bore je takoj zatem odpotoval v Crno goro, kjer je posnel še en kung-fu izdelek. Govori se, da je imel zraven igralske in glasbene prste sam Rambo Amadeus. Prišle so tudi profesionalne ponudbe, ker pa se je Bore odločil, da ne bo nikdar igral negativ-ca in da ne bo nikoli v filmu dobival "batin", vseeno ni bil angažiran. Po vrnitvi iz Črnogorskega primorja se je takoj lotil novega projekta, ponovno v sodelovanju z isto trojico. Boretov film "Čuvaj se sinjske roke" je bil posnet v Splitu, Sinju in Zagrebu, pre-miero pa je doživel na drugem Zagreb film festivalu pred 1200 ljudmi v ki-nodvorani Studentskega centra, ki je največja dvorana na Hrvaškem. Na predstavitvi je recitiral svoje pesmi in šale ter hkrati vihtel lončake, prepolna dvorana mu je ploskala skoraj pol ure. V filmu to pot ne nastopajo samo najbližji prijatelji, tako kot do sedaj, temveč nekaj pravih zvezd, kot so igralka Nina Violič, raper Edo Majka in TV voditeljica in pevka Sanja Dole-žal. Večni motiv boja proti tolpi je prisoten tudi v tem dveurnem filmu. Tolpo seveda premaga pošteni gnev sinjskega kung-fu mojstra. Pomemb- no je dodati, da je soundtrack iz filma že izdan, da je iz insertov filma posnetih nekaj videospotov ter da je glasba iz filma nominirana za Porin (največja hrvaška diskografska nagrada) v kategoriji filmske glasbe. Bore je izdal tudi knjigo pesmi "Pjesme izviru iz duše", tako da mu medijska pozornost ni splahnela vse do današnjih dni. Bore bo poleti leta 2005 začel snemati nov film na enem hrvaških otokov, ker Pauk, Ramljaki in Kovač ne morejo slediti njegovi želji ter entuzijaz-mu, se je Bore odločil nadaljevati svoj samostojni sinjski opus. Suma suma-rum, na koncu leta 2005 ali na začetku naslednjega leta bi lahko bila hrvaška javnost doživela tri premiere, črnogorske, zagrebške in sinjske, verjetno pa bo sočasno šel v distribucijo film "Čuvaj se sinjske ruke", preveden kot "Deadly Sinjs". Niti hiper-produktivna Nicole Kidman se ne more s tem pohvaliti. Četudi trdi, "da hoče v Hollywood, čeprav mu je dober tudi Zagreb", je v bistvu skromen, postopoma končuje film za filmom - in zasluženo uživa v vsaki minuti slave, ki jo doživi. Dejstvo, da se je zaradi tega fenomena percepcija neprofesionalnega filma resnično zelo spremenila, je koristilo drugim nadarjenim ustvarjalcem brez akademije in filmskih šol, da svoja dela prikažejo širšemu krogu ljudi. ^ Bitka je glavna nit filma in ponav- J lja skozi ves film, čeravno se polnih | 70 minut nastopajo samo štirje igral- J ci, se po končani bitki in porazu enih ? o (seveda vedno nasprotnikov Bore Leeja) v naslednjem kadru zopet prikažejo, samo na nekem drugem mestu. Sovražniki, seveda, zopet spijejo "batine", vendar so v naslednjih desetih sekundah spet pripravljeni na se eno porcijo klofut in novo pridiganje. REVIJA AMATERSKEGA FILMA Nove generacije mladih, ko so vzniknile na sceni nevladnih organizacij in na povsem novih scenah mladih, ki niso zastrupljene z nacionalizmom, med katere sodim tudi sam, so marca leta 2002 organizirale povsem novo filmsko amatersko prireditev -Revijo amaterskega filma - RAF. Ce-prav me ta sestavek postavlja v kon-fliktni položaj glede tega festivala, ker sem že od samega začetka član organizacijske ekipe, bom poskušal vsaj fak-tografsko opisati pot, ki jo je prehodil RAF. Zamisel se je razvila po naključju ob kavi, kot rezultat norosti in spraševanja Hrvoje Laurenta, člana združenja Postpesimisti, ki je to predlagal kot pilotski projekt ljudem v At-tacku, z nepretencioznim filmskim projektom pa smo preverjali, kako ta zamisel "stoji na neodvisnem trgu". Ekipi se je pridružil tudi Tomislav De-veric s svojim združenjem Mentalna opozicija, tako da je organizacijsko j strukturo tvoril hibrid in ugled vsake J od njih na svojem delu scene. i "Drugačna ideja" je bila blazna za- £ misel, da je mogoče samo razpisati na-f tečaj z določenimi pravili ter v službe- nem programu prikazati absolutno vse, kar prispe na naš naslov brez kakršnekoli selekcije, vlogo žirije pa prepustiti publiki. To je bilo svojevrstno odpravljanje monopola zastarelih žirij, ki so v spremenjeni, vendar v podobni sestavi sodelovale na vseh festivalih, pa tudi svojevrstna prva neodvisna filmska amaterska prigoda, zasnovana na samem entuziazmu in brez zanesljive finančne prihodnosti. Vse dosedanje amaterske festivale je organizirala ali organizacijsko podprla Hrvaška filmska zveza, ki že leta spodbuja samo en del amaterske zgodbe, vezane na organizirane kinoklube, ki so v glavnem pod njihovim okriljem. Revija promovira v glavnem novi kratki film, ki traja do 20 minut, ter se je pokazala kot zelo pomembna na regionalni ravni. Prva Revija je bila v začetku marca leta 2002, na natečaj je prispelo 74 filmov iz sedmih držav. Program je bil prikazan v priljubljenih neodvisnih zbirališčih za mlade v klubih Močva-ra, Kset, M.a.m.a., Attack, ki so s svojo senzibilnostjo odgovarjali celotnemu konceptu. Več kot sto ljudi na vsaki projekciji in dobra energija, ki se je tu ustvarila, nas je prisilila, da smo tudi za naslednje leto razpisali natečaj, na katerega se je prijavilo 112 filmov iz kar 11 držav, celoten program pa smo razširili po vsem mestu. Tako so bile projekcije tudi v obrobnih mestnih kulturnih centrih, kot so Študentski center, različni klubi ter Kino klub Zagreb. Deverica je zamenjala Vanja Daskalovic, ogrodje RAF tako vse do danes sestavljajo Daskalovic, Laurent in jaz. Na natečaj so se začeli prijavljati mladi iz majhnih mest, katerih imena niti ne poznamo, gre torej za mesta, ki nimajo nikakršne infrastrukture in pomoči. No, spodbujeni s priložnostjo, da bo njihov film, kakršenkoli že je, nekje prikazan, so nekako zbrali dva vi-deorekorderja, ukradli očetovo VHS kamero, se metali po rekah, padali z dreves ter se zakopavali v zemljo. Tudi te filme je občinstvo dobro sprejelo ravno zaradi svoje nepretencioznosti. Začeli sta se potrjevati kontinuiteta in kakovost določenih avtorjev, na površje so priplavali mladi ljudje, ki niso bili vezani na infrastrukturo ki-noklubov, njihove zelo spodobne tehnične izvedbe odličnih idej je videlo 200 ljudi brez nujno potrebnega znanja vedno do odličnosti zverziranih ocen poklicnih filmarjev. Na tretjem RAF, ki se je v celoti odvijal v Centru za kulturo Trešnjev-ka, se je število prijavljenih filmov povečalo na 130, zelo se je razvil tudi off program, tako smo bili priča že ustaljeni delavnici videoaktivizma in VJ-inga, festivalskemu klubu in sklepni drum'n'bass party. Čeprav že od prvega RAF izbira filme občinstvo, ki sestavljajo program "RAF putuje", so šele to leto mladi iz dvajsetih hrvaških, slovenskih in avstrijskih mest imeli priložnost videti ta izbor. Prvič smo doživeli tudi večjo medijsko pozornost, tako da so bile na hodniku Trešnjevke kamere del inventarja, število ljudi se je v povprečju povečalo na 150 na večer, na projekcijah filmov Bore Leeja pa se je zbralo do 300 ljudi. Na revijo so prispela tudi nadaljevanja določenih videofilmov, najmlajši udeleženec pa je bil star komaj pet let in revija je avtorjem omogočila, da so lahko na kraju samem dobili povratno informacijo o svojem delu. Prav to je bilo pomembno - educirati tudi samo občinstvo, da bi se zavedali neselektiranega programa in dejstva, da je ta revija kraj, kjer se vsi filmi gledajo kritično. Na natečaj četrte revije je prispelo 180 filmov iz sedmih držav (160 po propozicijah), seveda največ iz Hrvaške, Srbije in »rne gore in Slovenije. Nosilci off-programa so bili amaterski filmi zdaj že znanih hrvaških režiserjev Rajka Grlica, Zrinka Ogresta, Nenada Puhovskega in Lordana Zafranovica, za katerega je bilo to prvo uradno povabilo na Hrvaško po letu 1990. Pripotoval je iz Prage, kjer vsa ta leta živi in dela. Poleg tega smo predstavili tudi prijateljske avtorske skupine in festivale ter prikazali selekcijo animacij in igranih filmov Korejske akademije filmske umetnosti -KAFA. Vsega skupaj je bilo v sedmih dneh prikazanih okrog 300 filmov, število ljudi, udeleženih v programu RAF, pa je preseglo številko 3000. Festival se je nad vsemi pričakovanji organiza- « torjev profiliral med drugimi filmskimi J dogodki. Sledila so vabila na različne | festivale in celo uradno predstavljanje * Hrvaške na Dnevih hrvaške kulture v ?