ZIMSKA ROMANCA.
Zloil Silvin Sardenko.
Lepa leta, mlada leta, kdo je meni vas umoril? To storila mi je alost, ali alost oe storil.
Trije snubci, drug za drugim, zaprosili so me lani; ali oe, skopi oe, vsakega mi vzeti brani.
Vsak imel je dom prenizek, dom premajhen in preboren; a sedaj bo grobni griek dosti velik in prostoren.
-*&-----
KOT DETE.
Zloil Bogumil Gorenjko.
Kot dete pod srajko svetinjo tako tudi jaz boleino prikrivam pred svetom, ker sveta se meni zdi bol kot detetu drobni idol.
PISMO MATERI.
Zloil Bogumil Gorenjko.
Kakor dete drobnih let rad govoril bi s teboj, ko imel bi e srce kakor dete drobnih let!
Pa ivljenje, mamica, je kot trda maeha, in srce, o mamica, kot sirota-pastorka!
NA PREI.
Zloil Silvin Sardenko.
Hej, fantje, pokonci! e pojejo zvonci ko isto srebro. Bogata nevesta: Od bale se cesta udira celo.
Poln radostnih jekov kot gozdi smerekov pomika se voz. Sedaj so pod klancem, zastavimo vrancem; Ne pojdete skoz!
Tri mere starine, tri nove cekine drugae ne gre. Nevesta je vaa, pravica pa naa od davnega dne.
TIHA OKNA.
Zloil Silvin Sardenko,
Tiha okna so zaprta. Fanti poje mimo vrta:
Ti pa nima ro na vrtu.
Ni jih belih,
ni ve tvojih
dni veselih.
Ni rudeih,
ni ve tistih
src goreih.
Ni ve modrih
Sneg lei
na tvojih kodrih, in jesen na tvojem vrtu,
Okna so se pol odprla, tono so za fantom zrla,
~xxL]x-
POGLED VASE.
Zloil Alojzij Remec.
Si znan, si tuj,
si idealen, si filister!
Ne obupuj,
od dne do dne, glej, vedno bo bolj bister.
Kaj bo ti svet?
Kaj vsa prevara, vse spoznanje?
e si poet,
bo kri dal za resnico in za sanje.
IVLJENJU.
Zloil Alojzij Remec.
Ce sfinga si, jaz Oidipos bom zate, iztrgam ti skrivnosti zvitih ugank in ne izkrvavim sred tvojih zank, e ima biserne oi in forme zlate.
OB AJU.
Zloil Alojzij Remec.
Sred knjig tvoj poje nama samovar, prijatelj, pesem o tudentskem raju, fotelj je strgan pa saj to ob aju simbol tujine nama je vsekdar,
Kaj pa v oeh blei? Kaj kot vihar, kot blisk iz du gre v daljo v vsem sijaju? O domovina, ti si misel naju ... skandira ti v odgovor udar na udar.
So domovina njive, gore, polja? Je domovina zidana nam volja, je misel, ki vsa solzna v dui spi?
Kaj domovina je? Ne ve, prijatelj . . . In e nameriva besed cel vatel, je ne doumeva ne jaz, ne ti.
Dom in Svet, XXVI.
57
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si