Kronika
k neprestanemu napredku in opominja k resnemu vzgojno-organizatoričnemu delu, če hočemo Slovenci v doglednem času tudi na polju simfonične glasbe vsaj reproduktivno nekaj reprezentirati. France Marolt.
INOZEMSKI PREGLED
Romain Rolland. Letos v prosincu je ob estdesetletnici tega «evropskeg?i človeka» izla v vicarski zalobi Rotapfel (Ziirich) nenavadna publikacija: Liber amicorum Romain Rolland, za katero so na poziv urednikov Georgesa Duhamela, Maksima Gorkega in tefana Zweiga mnogi ugledni literati in znanstveniki, njegovi inozemski prijatelji in častilci, napisali pomembna vočilna pisma, ki v slavnostnih slogih in menda odkritosrčnih besedah javljajo internacionalna priznanja velikemu francoskemu romanopiscu, estetu, glasbenemu kritiku in apostolu človečanske ljubezni, klicarju miru in sprave. Med častitkarji najde poleg redakterjev e mnoga zelo ugledna imena, tako so se avtorju slovitega romana «Jean Christophe» poklonili med drugimi Georg Brandes, Sigmund Freud, Jane Addams, Albeit Einstein, H. G. Wells, Richard Strauss, Hermann Bahr itd. Zanimiva knjigu v razrvani, sovrani povojni dobi nima vrstnice, slavljenec, tako vneto po-zivajoči pacifist in odločni borec zoper «la grande peste de 1'orgueil natio-naliste» pa med sebi ravnimi evropskimi knjievniki ne tovaria. Dobro je, da so ob času, ko intelektualci ustanavljajo mednarodna kooperativna udruenja, z močnim poudarkom pokazali nanj. Razen za mirotvorna prizadevanja in pobude svoje splonoevropske umetnostno in politično-kulturne orientacije pa Rolland v polni meri zaslui časteče poklonitve tudi za svoje visoko slovstveno delo, ki je pognalo kali iz ene najjačjih sodobnih tvornih individualnosti, rastlo večinoma v plodnem prepajanju literature z muziko in se vse razbohotilo v prostrane razglede.
Romain Rolland se je rodil 29. januarja leta 1866. v Clamecvju (dep. JNievre). tudiral je v Parizu, kjer je postal najprej agrege d'histoire, potem pa docteur es lettres na podlagi glavne teze iz umetnostne zgodovine: Cu1' ars picturae apud Italos XVI. saeculi deciderit, in postranske disertacije o Virih modernega liričnega teatra (opere).
Nekaj časa je Rolland predaval umetnostno in glasbeno historijo na Sorbonni, nato je dal slovo profesorskemu poklicu in mnogo potoval po Evropi. Končno se je naselil v vici, kjer e danes doivlja svoje dni. Zgodaj se je posvetil umetnostni in predvsem glasbeni kritiki ter v tem udejstvovanju zbog svoje subtilne kultiviranosti, vnetega uglabljanja in impresionističnega presojanja (contra Taine, Brunetiere et consortes) dosegel močne uspehe. Nastale so knjige: Musiciens d'autrefois, Histoire de 1'Opera en Europe avant Lully et Scarlatti, Musiciens d'aujourd' hui. S tehtnim znanjem, neobičajno ostrim zmislom za sodoivljanje drugih velikih ivljenj in dokaj kritičnim eklekticizmom je zajel v znamenito zbirko «Vies des Hommes illustres» (tako daleč od Brantomea!) telesno in duevno ivljensko pot Beethovna, Michelangela in Tolstega. Imenovane tri knjige so neprekosljiv zgled impresionistične monografije. V prevodih jih pozna in ceni ves svet. Pridruilo se jim je pozneje e delo o Handlu.
Znameniti muzikalni estet in liričar se je poskusil tudi z dramatiko, pa ne preveč uspeno. Njegovi odrski umotvori so mu samo sredstvo za iroko populariziranje političnih, verskih in obče človečanskih idejnih pripadnosti.
237
Kronika
V knjigi Le Theatre du Peuple (Essai d' esthetique d' un theatre nouveau) avtor podrobno razlaga svoja mnenja o namenu novega sodobnega gledaliča, ki naj raste iz tvorčeve ideologije, izarja navduenje (exaltation et enthou-siasme), se bori za dosego iskrenih prepričanj in izzveni v osvojilno moraliziranje. Po teli načelih se ravnajo vse Rollandove igre, pa naj bodo to drame za Theatre de la Revolution (14. julij, Danton, Volkovi), ciklus Tragedies de la Foie (Sveti Ludovik, Aert in Zmagoslavje razuma) ali pa katerokoli njegovih poznejih, manj znanih dramskih del. V oduevljenju in proslavljanju herojskih tipov avtor cesto dokaj zanemarja dramatsko obliko in slog svojih tragedij. Kakor v monografiji, kjer v Beethovnu («najbolj herojski sili moderne umetnosti»), v Michelangelu («presunljivem nasprotju med junakim genijem in nejunako voljo») in Tolstem («najčisteji luči, ki je obsevala njegovo mladost») poveličuje duevno gigantstvo svojih junakov, tako se tudi v drami navduuje za svoje Ludovike in Dantone ter kliče po njih. A sama glorifikacija e ne more vdahniti ivljenja, ki ga neizprosno zahteva oder. Tudi ideoiotvo in moraliziranje ne.
Chef-d'oeuvre Rollandove silne ustvarjajoče potence je velikopotezni in v detajle dograjeni roman «J e a n - C h r i s t o p h e» (19041912), psiholoki ivljenjepis godbenika, posvečen «Aux ames libres, de toutes les nations, qui souffrent, qui luttent, et qui vaincront». Ljubezen do glasbe, ki Goethe o njej pravi, da odpira vrata v neskončnost, je zarodila to veliko delo, ki v svetovni literaturi nima tekmeca (kaj bi z njim v primero, recimo, z Brachvoglovim Emanuelom Bachom!). Ta mojstrovina je čudovit zgled kolaboracije dveh umetnosti, slovstvene in glasbene, ki se je prevesila v razmah pisane besede. Muzika je zaplodila umotvor in prevzela material literarnega izraanja. Noben knjievnik e ni umel tako globoko zaiveti z glasbo kakor Rolland. «Muzika, jasna muzika, kako je tvoja mesečna luč sladka od sirovega bleska pozemnega solnca utrujenim očem!... Ti si onstran dobrega, onstran zlega. Kdor se zateče k tebi, ivi izven stoletij; potek njegovih dni bo en sam dan... Muzika, ti, ki si uspavala mojo razbolelo duo in jo napravila močno, mirno in veselo, moja ljubezen in moje vse ¦ jaz poljubljam tvoja čista usta, skrivam obraz v tvoje medene lase in naslanjam svoje pekoče trepalnice na sladko dlan tvojih rok. Molčiva, najine oči so zaprte, a jaz vidim nedopovedni sijaj tvojih oči in pijem smehljaj tvojih nemih ust. In na tvoje srce priet posluam utripanje večnega ivljenja .,, Cel svet oblik se izrabi in prenovi znova. Samo ti ne mine, nesmrtna glasba. Ti si morje notranjosti. Ti si globoka dua... Samo ti ne mine. Ti si izven sveta.» (Iz predgovora k zadnji knjigi: La nouvelle journee.)
Roman, ki je v njem avtor opisal «la tragedie d' une generation qui va disparaitre», obsega deset knjig, naslovljenih takole: Jutranji svit, Jutro, Mladenič, Upor, Semenj na trgu, Antoaneta, V hii, Prijateljice, Goreči grm in Novi dan. Na dolgo in tako vzneseno orisano ivljensko pot godbenika Kritofa je razpostavil Rolland budna znamenja svojih duhovnih teenj in vtisnil vanjo vse moči svojih pisateljskih vrlin: zgledno odkritosrčnost, idealno humanost, sovratvo do vsega nizkotnega in licemerskega, ljubezen do herojstva in vročično, počutno in mistično nagnjenje do glasbe, v koje «svetlih zenicah ne odseva čemerni obraz ivljenja».
Jean-Christophe je minuciozna vnanja in notranja podoba človeka-umet-nika kot jo je v literaturi umel podati le e malokdo. «Evropejec po svojih sposobnostih pa tudi po svojih napakah je junak romana postal ,une force
238
Kronika
de la nature'. Nevodljiv in zamotan nam predstavlja muzikalnega genija. Tudi stvariteljska sila je ravno nasprotno tistemu, kar bi bil ljubil grki duh. Preko pogledov modernega sveta, od nemkega mesteca, v svojem arhaizmu dremajočega, pa do Pariza, umnega in nenravnega, in potem od Pariza prav do samote pogorij raste Jean-Christophe, trpi, se razcveta pa spet trpi in se končno umiri v vedrini narave» (Strowsky, Literatura, 1924). Le tu in tam se je v obirni koncepciji romana pisatelj malo oddaljil od preme zasnove, tako v nekaterih netevilnih poglavjih srednjega dela (Jean-Christophe a Pari, tri knjige), kar pa veličini dela ni na kvar. Najlepa mesta te čudovite umetnine vsebujeta zlasti prva in zadnja knjiga (in Buisson ardent), ki jih je napisal avtor menda pod misteriozno sugestijo spajanja z muziko. Slog teh poglavij dokazuje to: sama moč brezbrene, sferične godbe je vtisnjena vanj. Nasprotno pa na katerih straneh, ki jih pisatelju ni narekovalo strastno občutje melodičnega doivljanja, Gourmont deloma po pravici nazivlje njegov siog «style platreux».
Ostali Rollandovi romani, Colas Breugnon (1919), Pierre et Luce (povest parike ljubezni), Clerambault («histoire d'une consciance libre pendant la guerre») in e drugi, očitujejo (zlasti poslednji) e preveč pisateljev evropsko-politični parti pris, ne dihajo več tako močnega, vzvienega lirizma in niso dosegli Kritofovega slovesa. Letos je izdal Rolland novo dramatsko delo: Igro Ljubezni in Smrti, ki spet rie veliko revolucijo. Druinski drami je avtor usomeril nacionalno dramo in spletel obe v močne kontraste.
Za Francoze Romain Rolland ni propheta in patria kot sta to bila njegova znamenita druga-sodobnika Marcel Proust (umrl 1922), avtor sedanjo drubo opisujoče zbirke romanov A la recherche du temps perdu (ki samo zaradi zavrtanega sloga niso e bolj razirjeni) in zlasti Maurice Barres (umrl 1924), ki se je iz vnetega individualista (Culte du Moi) raziril v gorečega nacionalista (Roman de 1' Energie nationale), propovedujoč, da se «vsako ivo bitje rodi iz izvestnega plemena, zemlje in vzduja in da se genij razodeva samo, v kolikor se tesno vee na svojo zemljo in njene mrličem (Appel ausoldat). Rolland pa je pogledal preko mej svoje domovine in iz Francoza postal Evropejec, ki se je navduen in prepričan postavil na čelo borcev zoper pogubne epidemije sovratva in v prvo vrsto vojakov brez smodnika in jekla. Vsa njegova zadnja dela in e Kritof nosijo pečat te mirotvorne misije. Med svetovno borbo za materialistično nadvlado je bil Rolland eden prvih, ki je zaklical proti krvi in pustoenju. Poklonil pa se je tudi Ljeninu in Trockemu, aux biicherons heroiques, kljub temu, da je diktaturo pro-letariata ravno tako zavračal kakor caristično tiranijo. Pravičnosti mu v misijonskem delu za zdruenje narodov ni mogoče odrekati, saj zna vestno tehtati obe plati, obsojajoč i «nezdravje nemkih mislecev i pretiranost parikih govornikov». Vendar pa se ne smemo čuditi, da so mu francoski narodnjaki zlasti med vojno, ko je domovina tako neskončno trpela, očitali in zamerili, da ni umel posluhniti bolestnemu utripanju francoskega srca, ko se, stoječ «nad bojnim meteem», ni odzval jadnemu klicu očetnjave Racineove in Debussvjeve.
Toda danes, po temini tolikih tekih let, je Rollandovo navdueno mirovno poslanstvo, četudi e ne kae v popolno izpolnitev, prav gotovo jutranji svit boljih dni. Zakaj v ljubezni je spočeto in potrjeno v notranjem boju za nesebičnost. Pavel Karlin.
239
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si